UPRS Sodba I U 397/2021-10

Jedro

Odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter davka na dodano vrednost po zakonu ni dovoljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo in sklepom vlogo tožnika za odpis oziroma delni odpis plačila davčnih obveznosti iz naslova stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov v višini 175,00 EUR zavrnila in obenem z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za odpis oziroma delni odpis plačila davčnih obveznosti iz naslova: - glob za prekrške v višini 2.000,00 EUR, - prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 929,54 EUR, - prispevkov za zdravstveno varstvo v višini 659,35 EUR ter - davka na dodano vrednost v višini 557,29 EUR.

2. Iz razlogov izpodbijanega akta sledi, da je davčni organ tožnikovo vlogo, s katero je le-ta zaprosil za oprostitev plačila zapadlih obveznosti in kazni za DDV in stroške iz naslova s. p., obravnaval kot vlogo za odpis dolga po 101. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Ob sklicevanju na določbe 101. člena ZDavP-2 in na določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) ter na podlagi podatkov, pridobljenih iz davčnih in drugih evidenc po uradni dolžnosti, je davčni organ nato ugotovil, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu s staršema A. A. in B. B., in da povprečna višina mesečnih dohodkov na družinskega člana, ki znaša 568,95 EUR, omogoča delni odpis davčne obveznosti. Vendar obenem ugotavlja, da bi z ozirom na lastništvo nepremičnin in vrednostnih papirjev staršev oziroma matere, tožnik lahko plačal davčno obveznost in zato zahtevek tožnika, da se odpišejo ali delno odpišejo stroški prisilne izterjave v višini 175,00 EUR, zavrne.

3. V ostalem delu pa davčni organ tožnikov zahtevek zavrže, saj ugotavlja, da se določbe 101. člen ZDavP-2, ki jih citira, ne uporabljajo za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tudi ne za izrečene globe ter stroške postopka o prekršku, in da zato odpisa ali delnega odpisa obveznosti iz naštetih naslovov tožniku ne more odobriti.

4. Obenem pa davčni organ tožnika seznani, da lahko za davek na dodano vrednost in za stroške prisilne izterjave vloži vlogo za njihovo obročno plačilo, in sicer na obrazcu, ki ga prilaga. Seznani pa ga tudi, da lahko vloži vlogo za obročno plačilo glob in tudi za ta namen tožniku priloži ustrezen obrazec.

5. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožnika z odločbo št. DT-499-31-156/2020-2 z dne 5. 2. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniku pojasni, da določenih obveznosti ni mogoče odpisati zato, ker za to ne obstoji zakonska podlaga in da zato davčnemu organu v pogledu zavrženja zahteve za odpis ni mogoče očitati napačne odločitve. V pogledu zavrnitve zahteve pa pritožbeni organ ugotavlja, da le-ta temelji (tudi) na podatkih o finančnem in premoženjskem stanju tožnikovih staršev ter da podatkov o njihovem skupnem gospodinjstvu s tožnikom v evidencah, ki jih je davčni organ pridobil v postopku odločanja, ni v spisih. Glede na zatrjevanje tožnika, da živi kot samostojna oseba, bi bilo zato po presoji pritožbenega organa mogoče sklepati, da ima tožnik prav in da se torej dohodkov ter premoženja staršev pri odločanju ne upošteva. Vendar pa pritožbeni organ obenem oceni, da znesek 175,00 EUR, na katerega se odločitev nanaša, ne vpliva na obstoj oziroma rešitev finančne stiske tožnika, čemur je sicer institut odpisa namenjen. Zato meni, da bi bila izvedba ponovnega postopka odločanja o morebitnem odpisu, brez upoštevanja podatkov o dohodkih staršev tožnika, nesmiselna in neekonomična, saj bi se nanašala zgolj na omenjeni znesek, medtem ko za odpis večine davčnega dolga iz naslova poslovanja tožnika itak ne obstaja pravna podlaga.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo in sklepom ne strinja. Z ozirom na vsebino vloge in kljub umanjkanju tožbenega predloga sodišče šteje, da toži na odpravo izpodbijanega akta.

7. V tožbi in dopolnitvi tožnik opisuje težave, ki jim ima zaradi davčnih dolgov in blokade računa. Navaja, da je šel na študijsko izmenjavo in zato zaprl s. p.. Dokumentov v fizični obliki mu na FURS niso sprejeli in zato je dobil še kazen, ki ni upravičena. Zaradi blokade računov ne more (so)delovati v družbi, onemogočen mu je tudi prehod nazaj na delovno mesto. Vsaj šestkrat je bil tudi na razgovoru za delovno mesto na FURS-u, pa so ga, čeprav izpolnjuje pogoje, zavrnili, kar po mnenju tožnika kaže na to, da FURS ne želi, da tožnik poplača dolgove. Zaradi blokade se ne more udeleževati programov in podjetniških natečajev ter zaključiti študija, omejene pa so mu tudi bančne storitve. V posledici je na zavodu in brez prihodkov in zato zaproša za oprostitev sodne takse v tej zadevi. Glede podatkov, povezanih s starši, pa v dopolnitvi tožbe navaja, da po njegovem 18. letu starši niso več odgovorni za njega in da gre zato v konkretnem primeru za podatke tretjih oseb, ki za postopek niso pomembni in da je njihovo zbiranje zaskrbljujoče tudi z vidika varstva podatkov.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Odpis davčnih obveznosti, za katerega se zavzema tožnik, je za zavezanca davčna ugodnost, in za njeno uveljavljanje se zahteva izpolnjevanje predpisanih pogojev. Kateri so ti pogoji in kje so zapisani, tožniku pravilno razloži že prvostopenjski davčni organ in ponovno drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi. Sodišče zato v tem pogledu, to je v pogledu pravne podlage za odločitev, sledi razlogom davčnih organov in se naje sklicuje.

11. Pravilno pa je tudi odločeno, da tožnik pogojev, ki so predpisani za odpis, v konkretnem primeru ne izpolnjuje. Sodišče se zato tudi v tem pogledu sklicuje na razloge davčnih organov, tako tiste, iz katerih se tožnikova vloga za odpis (s sklepom) zavrže, strinja pa se sodišče tudi z odločitvijo, po kateri se tožnikova vloga za odpis zneska 175,00 EUR (z odločbo) zavrne.

12. Odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter davka na dodano vrednost po zakonu ni dovoljen. Zato davčni organ, navzlic okoliščinam, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, ni imel druge izbire, kot da zahtevani odpis naštetih obveznosti tožniku odkloni.

13. Že tožena stranka pa pri odločitvi upošteva ugovor tožnika, da bi ga bilo moč šteti za člana domačega gospodinjstva in takšnega tožnikovega položaja (kot člana gospodinjstva) ne upošteva več kot relevantne okoliščine za odločitev. Ugotavlja namreč, da tega podatka ni najti v spisih in da se zato dohodki staršev oziroma njihovo premoženje neupravičeno upoštevajo pri odločanju o tožnikovi vlogi. Pač pa obenem, po presoji sodišča utemeljeno, ugotavlja, da znesek obveznosti iz naslova stroškov izvršbe, ki znaša 175,00 EUR, na socialni položaj tožnika ne vpliva. Sicer pa tega tožnik specifično v tožbi niti ne uveljavlja. Uveljavlja težave, ki jih ima z iskanjem zaposlitve in z blokado računov nasploh, brez konkretnih podatkov o tem, da naj bi bil in v kakšni meri naj bi bil prav zaradi omenjenega zneska obveznosti socialno ogrožen. To pa za odpis nedvomno ne zadostuje in je zato odločitev tožene stranke tudi v tem pogledu pravilna in zakonita.

14. Ker je torej izpodbijani akt zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ugodilo pa je prošnji tožnika in ga oprostilo plačila sodne takse za tožbo, kot to sledi iz sklepa I U 397/2021-4(k), ki je v spisu.

15. Ker relevantne dejanske okoliščine niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez obravnave.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 77/2016
• sodba IV U 120/2011