UPRS Sodba II U 143/2024-8

Jedro

Gospodarski subjekti ne sodijo med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči, razen v primeru, če bi šlo za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči ali v primeru, da bi bila pravna oseba organizirana kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1. Z odločbo opr. št. Bpp 106/2024 z dne 26. 4. 2024 je Služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju toženka) zavrnila vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) z dne 24. 4. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot samostojna podjetnica, katere glavna dejavnost je medkrajevni in drugi cestni potniški promet. Kot samostojna podjetnica ne šteje med upravičence po 10. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), saj je v slovenskem pravnem sistemu samostojni podjetnik gospodarski subjekt, ki na trgu samostojno opravlja dejavnost s pridobitnim namenom kot svojo izključno dejavnostjo. Po prvem odstavku 10. člena ZBPP tožnica kot gospodarski subjekt ne more biti stranka postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je toženka njeno vlogo zavrnila.

Tožbene navedbe

3. Tožnica odločitev toženke izpodbija v upravnem sporu. Navaja, da je za brezplačno pravno pomoč zaprosila v postopku opr. št. Pd 13/2024, ki se vodi pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti. Odločitev toženke je nepravilna, saj zakonodaja samostojnega podjetnika pojmovno opredeljuje kot fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost, zato je do brezplačne pravne pomoči, v kolikor izpolnjuje ostale pogoje, upravičena. Tožnica je žrtev družinskega nasilja , v okviru katerega je bila zlorabljena fizično, psihično in premoženjsko, ne glede na svoj status samostojne podjetnice. Glede teh okoliščin potekajo pravdni in predkazenski postopki, bivši parter tožnice pa ima prepoved približevanja. Od odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi opr. št. U-I-161/12-16 samostojni podjetniki niso več diskriminirani, saj gre za fizične osebe, ki v okviru pridobitne dejavnosti odgovarjajo s celotnim premoženjem. Po mnenju tožnika ob upoštevanju 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ni podlage za razlikovanje med fizično osebo in fizično osebo, ki organizirano opravlja pridobitno dejavnost, samostojni podjetniki so zavezanci kot fizične osebe, prav tako so dolžni plačati davek na morebiten dobiček. Z nedodelitvijo brezplačne pravne pomoči je kršena tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ker je toženka zmotno uporabila ZBPP in neupravičeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka upravnega spora.

Odgovor na tožbo

4. Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenim trditvam in navajala, da izpodbijana odločba ne ugotavlja in se ne nanaša na finančno stanje vlagateljice prošnje, na katero se nanaša odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014, temveč na ugotovitev, da tožnica ni upravičenka do brezplačne pravne pomoči po 10. členu ZBPP, sodišče naj zato tožbo zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

5. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev med strankama ni sporno: med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožnica vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč kot samostojna podjetnica. Sporno je zgolj pravno vprašanje, to je uporaba 10. člena ZBPP oziroma ali tožnica kot samostojna podjetnica sodi med upravičence do brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 10. člen ZBPP. V takšnih situacijah Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču daje izrecno pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Sodna presoja

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).¹

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru, ki je zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na podlagi 10. člena ZBPP.

9. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu, ima oporo v materialnih predpisih, toženka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev in jim, kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče v celoti sledi ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

10. V prvem odstavku 10. člena ZBPP, na katerega se je pri svoji odločitvi oprla tudi toženka, so določeni upravičenci do brezplačne pravne pomoči, in sicer so to: 1. državljani Republike Slovenije, 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji, 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Upravičenci do brezplačne pravne pomoči so navedeni taksativno in ne primeroma, kar pomeni, da te določbe ni mogoče širiti na subjekte, ki s to določbo niso zajeti oziroma, ki tam niso našteti.

11. Gospodarski subjekti ne sodijo med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči, razen v primeru, če bi šlo za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči ali v primeru, da bi bila pravna oseba organizirana kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu.² Med strankama ni sporno, da je tožnica vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč kot samostojna podjetnica posameznica (s.p.). Samostojni podjetnik po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena ZGD-1). V nekaterih sferah, kot je denimo davčno področje, se samostojni podjetnik resda upošteva kot fizična oseba, vendar pa po presoji sodišča to za določbe ZBPP ne velja. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, ob upoštevanju socialnega položaja osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). Po presoji sodišča je torej brezplačna pravna pomoč omejena le na fizične osebe, ne zajema pa fizičnih oseb, ki so gospodarski subjekti, sicer bi to izhajalo iz določb zakona. Takemu stališču pritrjujejo tudi določbe ZBPP, ki se nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja prosilca s tem, da se preverja njegov finančni položaj in finančni položaj njegove družine. V zakonu namreč ni določb, ki bi predpisovale način ugotavljanja finančnega položaja samostojnega podjetnika kot gospodarskega subjekta, kar prav tako potrjuje, da teh subjektov ni mogoče uvrstiti med upravičence do brezplačne pravne pomoči po ZBPP. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.³

12. Drugače kot to zatrjuje tožnica, takšna ureditev, po presoji sodišča, ne predstavlja kršitve načela iz 22. in 23. členom Ustave RS, po katerih je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave RS), ter da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen Ustave RS). Tožnica ima povsem enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi in povsem enak dostop do sodišča kot drugi subjekti, ki so svoji statusni obliki enaki tožnici , torej tako kot vsi ostali gospodarski subjekti po ZGD-1: tudi za slednje namreč velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada, to pa še ne pomeni, da nimajo varstva pravic pred sodišči in drugimi organi. Dalje pa je sklicevanje na določbo 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, na katere se prav tako sklicuje tožnica v tožbi, po presoji sodišča preveč splošno, pavšalno in nekonkretizirano, da bi se sodišče do takšnih navedb lahko opredelilo.

13. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014, na katero se prav tako sklicuje tožnica, za predmetno zadevo ni uporabljiva: Ustavno sodišče RS je namreč v tej zadevi presojalo ureditev, po kateri se v primeru, ko prosilec (fizična oseba) mesečno ne dosega dohodka iz dejavnosti v višini, ki bi presegala bruto minimalno plačo, kot njegov lastni dohodek ne upošteva njegov dejanski dohodek, temveč neki fiktivni dohodek, ki predstavlja 75 odstotkov bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je torej presojalo ustavno skladnost načina ugotavljanje višine dohodka fizičnih oseb, ki zaprosijo za brezplačno pravno pomoč, dosegajo pa dohodek iz dejavnosti. Takšna situacija s konkretnim primerom ni primerljiva, saj je tožnica vlogo za brezplačno pravno pomoč vložila kot samostojni podjetni. V kolikor bi tožnica vlogo za brezplačno pravno pomoč vložila kot fizična oseba, bi bila situacija drugačna: tožnica bi štela med upravičence do brezplačne pravne pomoči po 10. členu ZBPP,⁴ njeno premoženjsko stanje pa bi se ugotavljalo ob upoštevanju določil ZBPP.

14. Tudi navedbe tožnice, da je tožnica žrtev družinskega nasilja odločitve sodišča ne morejo spremeniti. Kot je sodišče že obrazložilo, je določba 10. člena ZBPP jasna in nedvoumna, kroga upravičencev ne more širiti na situacije, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Specialni zakoni sicer žrtvam družinskega nasilja podeljujejo določene dodatne pravice, a kar se tiče ZBPP morajo te osebe zaprositi za brezplačno pravno pomoč kot fizične osebe, ki zaradi svojega socialnega stanja stroškov sodnih postopkov ne bi zmogle, in ne morebiti kot samostojni podjetniki posamezniki ali družbeniki v gospodarskih družbah.

15. Na podlagi vsega obrazloženega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, prav tako pa sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

16. Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.
² UPRS sodba opr. št. II U 180/2020-6 z dne 19. 8. 2020, UPRS sodba opr. št. II U 165/2020 z dne 19. 8. 2020.
³ UPRS sodba opr. št. III U 111/2018-6 z dne 5. 7. 2018, UPRS sodba opr. št. IV U 79/2018-6 z dne 20. 6. 2018, UPRS sodba opr. št. II U 264/2015 z dne 9. 9. 2015, smiselno tudi UPRS sodba opr. št. I U 62/2021-6 z dne 28. 1. 2021.
⁴ Prim. UPRS sodba opr. št. I U 62/2021-6 z dne 28. 1. 2021.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 388/2013
• UPRS Sodba II U 180/2020-6, enako tudi , , , ,
• UPRS Sodba II U 165/2020-6, enako tudi , , , , , , ,