UPRS Sodba I U 630/2022-8

Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 6150-128/2021-3340-3 z dne 1. 4. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničin projekt z naslovom "..." ne sprejme v sofinanciranje (1. točka izreka) ter da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Uveljavlja, da je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena zakona o upravnem postopku (ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 100. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in iz prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 119. člena ZUJIK. Prav tako so bile zagrešene očitne kršitve kriterijev vrednotenja iz drugega odstavka 119. člena ZUJIK in osmega odstavka 4.a člena Zakona o medijih (ZMed), kar vse predstavlja tožbene razloge iz petega odstavka 94. člena ZUJIK.

3. Tožnica navaja, da ima izpodbijana odločba, ki ji je bila vročena 11. 4. 2022, tri strani, in sicer prvo stran (brez številke), drugo stran (na kateri je navedena št. 6/7) in tretjo stran (na kateri je navedena št. 7/7). Tožnica predstavlja vsebino navedenih strani izpodbijane odločbe in uveljavlja, da je obrazložitev presplošna in preskopa. Izpodbijani odločbi niso priložene tabele, iz katerih bi bile razvidne podeljene ocene po posameznih merilih, da bi se tožnica o njih lahko izjavila. Prav tako v izpodbijani odločbi niso navedeni konkretni razlogi, zaradi katerih je tožnica prejela določeno število točk. Glede obrazloženosti izpolnjevanja meril izpodbijana odločba ne ustreza standardu obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz vsebine izpodbijane odločbe izhaja, da projekt ustreza razpisnim merilom in je prejel 284 točk, kar je v nasprotju z izrekom odločbe, po katerem se projekt ne sprejme v sofinanciranje. Izpodbijana odločba predstavlja samovoljno odločitev organa, s čemer je tožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave. Tudi utemeljitev ocene ne vsebuje konkretnih razlogov in niti vsebinsko niti strokovno ni preverljiva. Z enakim besedilom bi bilo mogoče obrazložiti tudi drugačno število točk. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. Zaradi nezmožnosti preizkusa odločitve je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožnica meni, da je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj ji ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo (tožnica pri tem povzema utemeljitev ocene). Tožnici je bila s tem kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave in 146. členu ZUP. Zaradi bistvene kršitve pravil postopka je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ugotovitve toženke o tožničinem projektu so zmotne in nepopolne, saj tožnica izpolnjuje vsa zahtevana razpisna merila in vse pogoje za financiranje po Rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022 (v nadaljevanju Javni razpis).

5. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki nanjo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila, da se projekt z naslovom "...", ki ga je tožnica prijavila na Javni razpis, ne sprejme v sofinanciranje.

9. Tožnica najprej uveljavlja, da se izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. S tem v zvezi zatrjuje, da odločba, kot ji je bila vročena, obsega zgolj tri strani (prvo stran brez označbe številke strani ter dve strani z označbama 6/7 oz. 7/7). Izpodbijano odločbo v takšnem obsegu tudi prilaga tožbi.

10. Sodišče je, kot že pojasnjeno, tožbo vročilo v odgovor toženki. Ta v postavljenem roku (pa tudi do izdaje te sodbe) nanjo ni odgovorila, tako pa tudi ni z ničemer prerekala navedb tožnice glede obsega slednji vročene odločbe. Kakršnokoli stališče toženke s tem v zvezi ne izhaja niti iz listin v odstopljenem upravnem spisu zadeve. V tem se sicer nahaja odločba, ki obsega 7 strani, vendar zgolj navedenega dejstva (ob odsotnosti kakršnokoli navedbe toženke s tem v zvezi) ni mogoče upoštevati kot toženkino prerekanje tožničinih navedb ali zatrjevanje, da je bila tudi tožnici vročena odločba v takšnem obsegu (7 strani). Po povedanem in ob upoštevanju drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da ji je bila s strani toženke vročena odločba, ki obsega zgolj (že opredeljene) tri strani, zaradi toženkinega neprerekanja štelo za priznano. Ob upoštevanju tega dejstva je sodišče opravilo tudi nadaljnji sodni preizkus izpodbijane odločbe, pri tem pa upoštevalo, da je kot odločbo, s katero je bilo odločeno v predmetni zadevi, treba šteti odločbo v obsegu treh strani, kot je bila vročena tožnici (pravne učinke ima namreč lahko zgolj vročena odločba).

11. Sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o "drugi javnopravni stvari". To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v smislu, da se sodišče ne spušča v primernost strokovnotehnične plati odločitve. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.

12. Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To za primer, kakršen je obravnavani, izhaja tudi iz specialnega predpisa, ki ureja obravnavano materijo, to je ZUJIK, saj ta v 100. členu glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP, ta pa v 214. členu določa, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe.

13. Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne pojasnjena specifična narava te javnopravne zadeve ne pooblastila, ki so ji zaupana na podlagi ZUJIK in ZMed. Ravno nasprotno - prav dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev, jo zavezuje k strogemu spoštovanju vseh mehanizmov, zlasti postopkovnih, ki zagotavljajo enako obravnavo prijaviteljev, tem pa daje možnost, da se seznanijo z razlogi za svoj morebiten neuspeh. Res je, da v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavitelj ne uveljavlja pravice do prejema želenega denarnega zneska (gre zgolj za pričakovano pravico), gre pa mu (in sicer ravno zato, ker gre za delitev javnega denarja) pravica do enakega obravnavanja, ki je v bistvu temeljno upravičenje, ki ga ima prijavitelj v postopku javnega razpisa. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavo zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

14. Uvodoma navedeno stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, zato ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

15. V konkretnem primeru iz Javnega razpisa (razdelek 8.1.2) izhaja, da bodo programske vsebine radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij (med katere se uvršča tudi tožničin projekt) vrednotene po skupno sedmih merilih, in sicer: kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (44 točk); pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika (20 točk); pomen za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete (15 točk); pomen izvedbe v projektu predlaganih programskih vsebin za raznolik razvoj slovenske medijske krajine (10 točk); zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo (6 točk); pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (3 točke); zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije (2 točki). Iz javnega razpisa izhaja še, da je možnih 100 točk po posameznem članu komisije, skupno 500 točk.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po vsakem od prej navedenih posamičnih meril, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje (kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe) - toženka namreč v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno zapiše, da komisija projekta "glede na zgornja pojasnila in na omejena finančna sredstva ne more predlagati za sofinanciranje", česar pa ne obrazloži. Kot utemeljeno izpostavlja tožnica, tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe v celoti onemogoča njen preizkus, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

17. Iz enakih razlogov so utemeljeni tudi tožbeni očitki tožnice, ki se nanašajo na utemeljitev ocenjevanja tožničine prijave po posameznih kriterijih (kot izhaja iz strani 6/7 izpodbijane odločbe). Sodišče s tem v zvezi pritrjuje tožnici, ki izpostavlja, da posplošeni zapisi, kot so "kakovost je resno omejena z odsotnostjo večje ustvarjalne ekipe in širšega nabora referenc na obravnavanem področju", "komunikativnost ni posebej pojasnjena", "izvirnost je zaznavna, vendar ni posebej utemeljena", "predstavljanje političnih delovanj in stališč ni izpostavljeno", itd. ne predstavljajo konkretiziranih razlogov za oceno podane prijave s točno določenim številom točk (kot že pojasnjeno, število točk po posameznem merilu v izpodbijani odločbi, kot je bila vročena tožnici, sicer niti ni navedeno), tako pa tudi v tem delu ne obrazložitve, ki bi jo bilo (v skladu z že predstavljenimi zahtevami s tem v zvezi) mogoče preizkusiti, kar ravno tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po predhodno že navedenih pravnih podlagah.

18. Sodišče je iz predstavljenih razlogov na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Nov akt mora toženka izdati v 30 dneh od dneva prejema sodbe. Pri tem je vezana na izrek sodbe in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Izdani akt mora obrazložiti tako, da bo mogoč njegov preizkus.

19. Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih tožbenih očitkov ni posebej opredeljevalo.

20. Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

21. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnico je zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost, ki znaša 62,70 EUR (odvetniška družba je zavezanka za DDV), skupaj 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje v veljavnih predpisih ni najti podlage.

23. Toženka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

Datum zadnje spremembe:

27.08.2024

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1454/2009
• UPRS Sodba I U 908/2021-10
• UPRS Sodba I U 309/2018-29