UPRS Sodba in sklep I U 1121/2020-21

Jedro

Upoštevaje, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 9. 2020 razveljavila svoj sklep z dne 3. 7. 2020 in odločila o tožničinem tožbenem zahtevku, to je o višini nagrade in povračilu stroškov za opravljene storitve v okviru BPP, izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic in ne posega v njeno pravno korist. To pomeni, da s tožbo zoper navedeni sklep v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega položaja. Pri uporabi materialnih predpisov v času odločanja upravni organ veže načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), ki mu nalaga dolžnost upoštevati predpis veljaven v času odločanja. Tudi če tožena stranka priznanega zneska tožnici še vedno ni izplačala, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost njene dokončne odločitve. V tem primeru ima tožnica skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP12 na voljo podajo zahteve za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 266/2020 z dne 3. 7. 2020, se zavrže.

II. Tožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 266/2020 z dne 3. 9. 2020, se zavrne.

III. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Kronologija upravnega in sodnega postopka

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 3. 7. 2020 je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo za odmero nagrade in stroškov po napotnici Bpp 266/2020 z dne 8. 6. 2020 (v nadaljevanju napotnica). Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bila tožnica prosilki A. A. (v nadaljevanju prosilka) z odločbo Bpp 266/2020 z dne 5. 6. 2020 (v nadaljevanju odločba BPP) dodeljena za izvajanje redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) od dne 12. 5. 2020 dalje, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje, in sicer zgolj za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah I 11/2020 z dne 29. 4. 2020 (v nadaljevanju pritožba).

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožena stranka na podlagi vpogleda v spis I 11/2020 ugotovila, da ji je tožnica dne 17. 6. 2020 prepozno vrnila izpolnjeno napotnico (prvi odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Ko je dne 12. 5. 2020 vložila pritožbo, je izčrpala napotnico, 15 - dnevni rok za predložitev le-te pa je v konkretnem primeru začel teči dne 1. 6. 2020¹ in se je po oceni tožene stranke iztekel na dan 15. 6. 2020². Glede na ugotovljeno je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožničin zahtevek za izplačilo nagrade in stroškov na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, kot prepozen zavrgla.

3. Zoper izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 je tožnica zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava vložila tožbo. Sodišču je primarno predlagala, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podredno, da se zadeva po odpravi izpodbijanega akta vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglasila je stroške postopka. Navedla je, da je prosilka vlogo za odobritev BPP vložila pravočasno (dne 11. 5. 2020), odločbo, s katero ji je bila BPP odobrena od dne 12. 5. 2020 dalje, pa je prejela šele dne 9. 6. 2020. Dne 12. 5. 2020 je vložila pritožbo. Ko je od prosilke prejela podpisano napotnico, jo je dne 17. 6. 2020 vrnila toženi stranki. Poudarja, da tega ni mogla storiti prej, saj ji je bila napotnica vročena skoraj mesec dni po opravljeni storitvi.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Sodišče je na podlagi posredovanega upravnega spisa ugotovilo, da je tožena stranka med sodnim postopkom na podlagi prvega odstavka 273. člena ZUP³ izdala drug upravni akt, in sicer izpodbijani sklep Bpp 266/2020 z dne 3. 9. 2020, s katerim je razveljavila v tem upravnem sporu izpodbijan sklep z dne 3. 7. 2020 (I. točka izreka) in tožnici priznala nagrado in stroške v višini 152,26 EUR, ki vključuje tudi davek na dodano vrednost v višini 27,46 EUR (II. točka izreka). Določila je, da se priznani znesek po dokončnosti sklepa izplača v skladu z določili 44. in 45. člena ZBPP in se nakaže na tožničin transakcijski račun (a. in b. točka III. točke izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški postopka niso nastali (IV. točka izreka).

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 3. 9. 2020 izhaja, da je tožena stranka na podlagi ponovnega pregleda spisa ugotovila, da držijo tožbene navedbe, da je tožnica dne 17. 6. 2020 pravočasno vrnila originalno in s strani prosilke podpisano napotnico, zato je odločila o višini njene nagrade in stroškov. Ugotovila je, da iz podatkov spisa I 11/2020 razvidno, da vrednost spornega predmeta znaša 9.000,00 EUR, kar v protivrednosti skladno s 1. točko tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)⁴ znaša 400 točk. Namesto priglašenih 500 točk ji je priznala nagrado v višini 200 točk za konferenco in pritožbo z dne 12. 5. 2020 (tar. št. 18 OT). Ni ji priznala 20 točk za obvestilo stranki z obrazložitvijo, da ni možno prav vsake komunikacije med stranko in pooblaščencem vrednotiti po tar. št. 39/2 in 39/4 OT. Obveščanje o poteku postopka izhaja iz same narave zastopanja stranke. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT je tožnica upravičena tudi do 8 točk za izdatke za stranko⁵. Te ji je tožnica po ustaljeni sodni praksi odmerila v višini 2 % od polne nagrade (ta znaša 400 točk), ki bi tožnici pripadala po OT brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja po 17. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Glede na ugotovljeno ji je, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv, priznala nagrado in stroške v višini 208 točk, kar ob upoštevanju vrednosti ene odvetniške točke (o,60 EUR) znaša 124,80 EUR. Ker je zavezanka za plačilo DDV je tožena stranka upoštevala tudi 27,46 EUR iz tega naslova in zaključila, da skupni tožničini stroški in nagrada znašajo 152,26 EUR.

7. Dne 30. 11. 2023 je sodišče skladno z drugim v zvezi s prvim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pozvalo tožnico, da v roku 15 dni sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma, ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Tožnica je z vlogo z dne 15. 12. 2023 sodišču sporočila, da vztraja kot doslej (tretji odstavek 39. člena ZUS-1). Navaja, da je bila tožba potrebna, saj bi tožena stranka sklep z dne 3. 9. 2020, lahko izdala že pred vložitvijo tožbe. S tem sklepom je priznala, da je izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 nepravilen. Poudarja, da tožena stranka kljub novi odločitvi obračunane storitve, ki jo je tožnica opravila v letu 2020, ni plačala, zato svojo tožbo razširja tudi na sklep z dne 3. 9. 2020. Glede na to, da bodo priznana nagrada in stroški izplačani šele v letu 2024, bi ji tožena stranka morala priznati celotno tarifo v času odmere, saj "polovička" ni več v veljavi (12. člen OT v zvezi s 17. členom ZOdv). Sodišču zato primarno predlaga, naj oba izpodbijana sklepa odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije, oziroma podredno naj po odpravi obeh izpodbijanih aktov zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

8. Tožba zoper izpodbijani sklep Bpp 266/2020 z dne 3. 7. 2020 ni dopustna.

9. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če kadarkoli med tekom postopka sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za vodenje postopka v zvezi z vloženo tožbo, mora s sklepom tožbo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1⁶.

10. Sodišče najprej pojasnjuje, da bi morala tožena stranka ob pravilni uporabi izrednega pravnega sredstva "Sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom" iz 273. člena ZUP, svoj prvotni sklep z dne 3. 7. 2020 odpraviti ali spremeniti, saj omenjeni člen razveljavitve ne predvideva. V primeru slednje, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe nastale, ne morejo pa iz nje nastati nobene nadaljnje. Ob odpravi odločbe pa se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje že nastale (prvi in drugi odstavek 281. člena ZUP). Nadalje opozarja, da je tožnica tista, ki s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog⁷. Ta pa v svoji vlogi z dne 15. 12. 2023, v kateri je tožbo razširila tudi na sklep z dne 3. 9. 2020, ni navajala ničesar v zvezi z zgoraj navedenim, niti ni zatrjevala, da naj bi iz razveljavljenega sklepa z dne 3. 7. 2020 zanjo izhajale kakršnekoli pravne posledice.

11. Glede na navedeno in upoštevaje, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 9. 2020 razveljavila svoj sklep z dne 3. 7. 2020 in odločila o tožničinem tožbenem zahtevku, to je o višini nagrade in povračilu stroškov za opravljene storitve v okviru BPP, izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic in ne posega v njeno pravno korist. To pomeni, da s tožbo zoper navedeni sklep v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega položaja. Zato je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo⁸.

K II. točki izreka

12. Tožba zoper izpodbijani sklep Bpp 266/2020 z dne 3. 9. 2020 ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je tožnica prvotno (med drugim) ugovarjala nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki se nanaša na pravočasnost vrnitve izpolnjene napotnice. Tožena stranka je z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa z dne 3. 7. 2020 v ponovnem odločanju ugotovila, da je tožnica izpolnjeno napotnico vrnila pravočasno, tožnica pa je na poziv sodišča sporočila, da pri tožbi zoper prvotni sklep vztraja in jo ob tem razširja tudi na nov sklep z dne 3. 9. 2020. Ugotovitev dejanskega stanja sedaj med strankama ni več sporna, sporna pa je uporaba materialnega prava, in sicer 17. člena ZOdv (v zvezi z 12. členom OT).

14. Neutemeljene so navedbe tožnice da, ker tožena stranka, kljub novemu sklepu, obračunane storitve (opravljene v letu 2020) še vedno ni plačala, bi morala (skladno z 12. členom OT) uporabiti spremenjen 17. člen ZOdv, po katerem se prizna "celotna tarifa v času odmere in ne le polovičen znesek". Pri uporabi materialnih predpisov v času odločanja upravni organ namreč veže načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), ki mu nalaga dolžnost upoštevati predpis veljaven v času odločanja⁹.

15. Po prepričanju sodišča je tožena stranka, skladno z v času odločanja veljavno določbo 12. člena OT¹⁰, pravilno upoštevala vrednost storitve po tarifi veljavni v času, ko jo je tožnica delo opravila in to pomnožila z vrednostjo točke v času plačila (ter znesek povečala za DDV). Ravno tako je pravilno upoštevala takrat veljavno določilo petega odstavka 17. člena ZOdv¹¹, ki pravi, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Zakon o spremembi in dopolnitvi ZOdv - G, ki je v omenjenem členu odpravil polovično plačilo odvetnikom, ki opravljajo storitve v okviru BPP, v času ponovnega odločanja tožene stranke namreč še ni bil v veljavi. Ta je začel veljati dne 26. 4. 2023, zato ga tožena stranka pri svoji odločitvi z dne 3. 9. 2020 ni mogla upoštevati.

16. Tudi če tožena stranka priznanega zneska tožnici še vedno ni izplačala, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost njene dokončne odločitve. V tem primeru ima tožnica skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP¹² na voljo podajo zahteve za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. To pomeni, da na podlagi omenjenega (neutemeljenega) tožbenega razloga ne more doseči odprave izpodbijanega sklepa z dne 3. 9. 2020 in njegove vrnitve istemu organu v ponovni postopek, v katerem bi se morala uporabiti spremenjena določba 17. člena ZOdv.

17. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravno pomembno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporna je namreč le pravilna uporaba materialnega prava (17. člen ZOdv v zvezi z 12. členom OT).

18. Tožnica od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

-------------------------------
¹ Predsednik Vrhovnega sodišča je dne 27. 5. 2020 na podlagi Odloka Vlade RS o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) izdal preklic Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz prvega člena ZZUSUDJZ in ugotovil, da so z dnem 31. 5. 2020 prenehali razlogi za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi zadevami.
² Pravilno dne 16. 6. 2020.
³ Ta se glasi: "Če organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršil pravice koga drugega, lahko dotlej, dokler ni končan spor, odpravi ali spremeni svojo odločbo iz razlogov, zaradi katerih bi jo lahko odpravilo sodišče."
⁴ Uradni list RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015
⁵ Za fotokopiranje, poštne in telekomunikacijske storitve
⁶ Enako tudi sodba tega sodišča I U 886/2021 z dne 14. 2. 2023 iz II U 240/2021 z dne 9. 11. 2022.
⁷ Enako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 355/2003 z dne 26. 3. 2003 in I Up 83/2023 z dne 15. 6. 2023.
⁸ Enako tudi sklepi tega sodišča I U 1332/2021 z dne 7. 10. 2022 in I U 1696/2022 z dne 4. 1. 2023.
⁹ Enako tudi sodba tega sodišča I U 1593/2014 z dne 16. 12. 2014.
¹⁰ Ur.l. RS. št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015.
¹¹ Ur.l. RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US 24/01, 54/08, 35/09 in 97/14 - ZOdv - D
¹² Ta se glasi: "Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje."

Datum zadnje spremembe:

23.08.2024

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 276/2005
• Sodba I Up 892/2005
• sodba I U 302/2011