UPRS Sodba I U 1500/2020-32
Sodišče: | Upravno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Upravni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1500.2020.32 |
Evidenčna številka: | UP00072306 |
Datum odločbe: | 06.06.2023 |
Senat, sodnik posameznik: | mag. Marjanca Faganel |
Področje: | DAVKI |
Institut: | davek od premoženja - zavezanec za davek - osnova za davek - poziv stranki k izjavi - oprostitev plačila davka - zahteva stranke |
Jedro
Sodišče pritrjuje tožečima strankama, da je v 162. členu ZDO določeno, da so davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za 10 let. Vendar sodišče opozarja, da lahko začasno oprostitev zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je namreč stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej, saj ne gre za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom.
Izrek
Tožba se zavrne.
Obrazložitev
1. Z izpodbijanima odločbama je bil tožečima strankama za leto 2019 odmerjen in naložen v plačilo davek od premoženja na območju Mestne občine Kranj in sicer od objekta, ki se nahaja na naslovu A., ki se uporablja za stanovanjski namen, površine 234,30 m2, ob vrednosti m2 1.005,62 EUR. Tako B., solastniku navedenega objekta do ½, kot tudi C., solastnici navedenega objekta do ½, je bil davek izračunan od osnove 95.587,72 EUR v znesku 230,35 EUR in od osnove 12.486,35 EUR po stopnji 0,45 % v znesku 56,18 EUR, torej 286,53 EUR za vsako tožečo stranko.
2. V obrazložitvi obeh izpodbijanih odločb prvostopenjski organ pojasnjuje, da se davek od premoženja plačuje na podlagi določb 156. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in 384. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki opredeljujeta zavezanca, osnovo in davčne oprostitve, ter na podlagi Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2019. Zavezanec za davek od premoženja je po določbi 157. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje še na 158. in 162. člen ZDO ter pojasnjuje osnovo za davek od premoženja ter vrednost točke. Pojasnjuje tudi, da so v skladu s 162. členom ZDO davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž in sicer za 10 let.
3. Pritožbi zoper izpodbijani odločbi sta bili z odločbama Ministrstva za finance zavrnjeni kot neutemeljeni. Toženka pojasnjuje, da mora zavezanec za davek od premoženja vložiti napoved v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti pri davčnem organu, kjer nepremičnina leži. Prvostopenjski organ je dne 12. 2. 2020 tožeči stranki pozval, da posredujeta podatke za stanovanjske prostore oziroma davčno napoved na ustreznem obrazcu, iz katere bodo razvidni podatki za odmero davka od premoženja, pozvani sta bili tudi na posredovanje mnenja glede na posredovane podatke ter listinsko dokumentacijo. Ker se tožeči stranki na poziv nista odzvali, je prvostopenjski organ uporabil uradne podatke Registra nepremičnin GURS. Podatke, ki so v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb napačno vpisani, lahko geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičene osebe, vendar iz podatkov REN-a ni razvidno, da bi tožeči stranki za sporno nepremičnino zahtevali spremembo površine stavbe, leta izgradnje in tipa stavbe, zato je prvostopenjski organ pravilno upošteval podatke REN-a oziroma kvadraturo v izmeri 234,30 m2, leto izgradnje 2001, in da gre za nedokončano stanovanje v stavbi z enim ali dvema stanovanjema. Iz izreka izpodbijanih odločb je jasno razvidno za katero nepremičnino gre: gre za nepremičnino na naslovu A., površine 234,30 m2, z namenom uporabe - stanovanje, navedena je vrednost m2 za izračun davka in vrednost stavbe, kakor tudi solastniška deleža do 1/2, časovno obdobje v katerem je bil davek odmerjen in izračun davka. Davčna osnova je bila določena: 234,30 m2 x 1.005,62 EUR torej v znesku 235.616,76 EUR, znižana za amortizacijo za 18 let, ki znaša 8,263 %, v vrednosti 19.469,01 EUR, tako da znaša vrednost stanovanja upoštevaje amortizacijo 216.147,75 EUR oziroma solastniški delež 108.073,87 EUR. V zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča toženka pojasni, da so temeljna pravila za plačilo tega davka določena v Ustavi, splošna v zakonih, podrobnosti pa v podzakonskih aktih. Država ima popolno fiskalno suverenost, ki obsega pooblastilo in pravico do ustanavljanja fiskalnih prihodkov. Posamezni subjekti oziroma objekti se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davki. Davek od premoženja na posest prostorov na naslovu A. je bil odmerjen na podlagi ZDO, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa kot javnofinančna dajatev v skladu z določili 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Dejstvo, da v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni prišlo do vračila in plačila sredstev, ne more biti predmet pritožbe zoper odmero davka od premoženja za leto 2019, temveč je to predmet drugega odmernega postopka. Nazadnje toženka pojasni še, da je ZDO, ki ureja plačevanje davka od premoženja, po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr) prenehal veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej 1. 1. 2014, vendar pa je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo ZDavNepr razveljavilo ter med drugim določilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr, med katere spadajo tudi zgoraj navedeni predpisi.
4. Tožeči stranki vlagata tožbo, v kateri pojasnjujeta, da gre v predmetni zadevi za objekt, ki je še v gradnji. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) je tisti, ki določa, kdaj je objekt končan. Ko je objekt končan, se še 10 let ne plačuje davek od premoženja. Pojasnjujeta, da ne gre za objekt za prosti čas in rekreacijo, ampak gre za stanovanjski objekt, enodružinsko hišo. S sprejetjem ZDavNepr je prenehal veljati ZDO, prenehal pa se je uporabljati tudi davek na nepremično premoženje. Po razveljavitvi ZDavNepr s strani Ustavnega sodišča RS je FURS začel ponovno uporabljati nedemokratičen zakon. Noben zakon pa ne določa, da davčni oziroma občinski uradnik kar sam določi, kdaj je objekt končan. Navajata še, da je pritožbeni organ Ministrstvo za finance, zato ne priznavata, da je pritožbeni organ Direktorat za sistem davčnih carinskih in drugih javnih prihodkov, saj se s tem jemlje pravica do pritožbe na pravi pritožbeni organ. Glede na navedeno sodišču predlagata, da se odločbi razveljavita zaradi neupoštevanja zakonskih določb ZDO, vrnejo pa naj se vsa že vplačana sredstva z vsemi stroški.
5. Toženka v odgovoru na tožbo citira 156. člen ZDO. Osnova za davek od premoženja je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek in rekreacijo, iz izreka izpodbijanih odločb pa jasno izhaja, da je predmet odmere davka od premoženja objekt na naslovu A., pri čemer je kot namen uporabe navedeno, da gre za stanovanje. V zvezi z davčno oprostitvijo za stavbe, ki se zaradi objektivnih razlogov ne morejo uporabljati, zakon ne podaja kakšne konkretne opredelitve takih stavb, brez dvoma pa je šteti, da gre za tak primer, če stavba ne izpolnjuje osnovnih pogojev za bivanje in se zaradi tega tudi ne uporablja. Osnovni pogoji za zadovoljitev zahtev bivanja v stanovanjski stavbi so zagotovljeni, če je v objektu elektrika in je do objekta napeljana voda. Objekt mora biti torej v takem stanju, da je v njem možno prenočevati in kuhati. Objekt na naslovu A. je priključen na vodovodno in električno omrežje, tožeči stranki pa tudi nista predložili nikakršnih dokazov, o tem, da spornega objekta ni mogoče uporabljati. V zvezi z navedbo tožečih strank, da se davek od premoženja še 10 let po končanju ne plačuje, toženka dodaja, da so davka začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, pri čemer začasno oprostitev uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Tožeči stranki v pritožbenem postopku slednjega niti nista zatrjevali in dokazovali, iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi bili plačila davka od premoženja oproščeni. Na podlagi navedenega toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
6. Tožba ni utemeljena.
7. Na podlagi 156. člena ZDO davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže. V skladu s 157. členom ZDO je zavezanec za davek od premoženja iz 156. člena ZDO lastnik oziroma uživalec.
8. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožeči stranki kot fizični osebi solastnika (vsak do ½) nepremičnine na naslovu A., ki v naravi predstavlja stanovanje. Kljub temu, da tožeči stranki navajata, da je bil davek od premoženja odmerjen od prostorov za počitek oziroma rekreacijo, to iz izpodbijanih odločb ne izhaja. Kot pravilno pojasni toženka, je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanih odločb zgolj pojasnil, da je osnova za davek od premoženja vrednost stavbe oziroma prostora za počitek, torej je le povzel določbo 156. člena ZDO, iz izreka izpodbijanih odločb pa jasno izhaja, da je predmet odmere davka od premoženja objekt na naslovu A., pri čemer je kot namen uporabe navedeno, da gre za stanovanje z ID številko stavbe ....
9. Tožeči stranki nadalje v tožbi navajata, da je objekt na naslovu A. še vedno v gradnji. V zvezi z navedenim sodišče opozarja, da mora v skladu z določbami 385. člena ZDavP-2 zavezanec za davek od premoženja vložiti napoved v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti pri davčnemu organu, kjer nepremičnina leži. Prav tako je zavezanec dolžan v 15 dneh od dneva spremembe napovedati vse spremembe. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ tožeči stranki pozval, da posredujeta podatke za stanovanjske prostore oziroma davčno napoved na ustreznem obrazcu, iz katere bodo razvidni podatki za odmero davka od premoženja od predmetne nepremičnine. Pozvani sta bili, da posredujeta mnenje in morebiti izjavo glede na posredovane podatke ter listinska dokazila, ki bodo njune navedbe dokazovala. Tožeči stranki davčne napovedi nista posredovali, prav tako ne morebitnega mnenja z listinskimi dokazili, ki bi lahko vplivali na odmero davka. Tožeči stranki tudi nista predložili nikakršnih dokazov, s katerimi bi dokazali, da objekta na naslovu A. iz objektivnih razlogov ni mogoče uporabljati. Temu v tožbi tudi ne ugovarjata.
10. V zvezi z navedbo tožečih strank, da davčna služba ne bi smela zaračunavati davka za stanovanjski objekt, ki je v gradnji, oz. še 10 let po končanju, sodišče pritrjuje tožečima strankama, da je v 162. členu ZDO določeno, da so davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za 10 let. Vendar sodišče opozarja, da lahko začasno oprostitev zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je namreč stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej, saj ne gre za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom. Prvi odstavek 386. člena ZDavP-2 jasno določa, da začasno oprostitev davka na posest stavb zavezanec uveljavlja z vlogo, ki se jo vloži pri davčnem organu, na območju katerega je stavba, do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. Tožeči stranki bi morali torej začasno oprostitev davka od premoženja uveljavljati s posebno (samostojno) vlogo (in ne kot pritožbeni ugovor). Da bi tožeči stranki tako vlogo podali, v tožbi ne zatrjujeta, prav tako tožeči stranki nista predložila akta, iz katerega bi izhajalo, da sta plačila davka od premoženja oproščeni. Zato je davčni organ postopal pravilno, ko je tožečima strankama odmeril davek od premoženja.
11. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene, prav tako pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijana akta sta pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njuno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
12. Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi (to je, za katero nepremičnino je bil odmerjen davek od premoženja, nadalje osnova za davek od premoženja, to je vrednost stavbe, ki je odvisna tudi od velikosti stanovanjske površine), med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (pravilna uporaba 156. člena ZDO), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.
13. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave.
14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1500/2020 z dne 1. 6. 2023.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 21.01.2024