UPRS Sodba II U 523/2017-17

Jedro

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom, št. II U 523/2017 z dne 8. 7. 2019, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-74304/2017-5 10-720-00 z dne 5. 6. 2017 se odpravi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 313,50 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi seznama izvršilnih naslovov DT 4934-74304/2017-3 10-720-07 z dne 5. 6. 2017, opravil davčno izvršbo ožjemu družinskemu članu dolžnika A. A., to je B. B. za znesek obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 43.569,40 EUR. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika - fizične osebe, zato se ta izterja na podlagi 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je imel dolžnik A. A. registrirano Okrepčevalnico „A"., s. p. in v času dejavnosti ni imel odprtega računa, da bi lahko upnik izterjal dolg. Tožena stranka je tako odločila obveznosti davčnega dolžnika izterjati od poroka, z rubežem denarnih sredstev. Iz sklepa izhaja, da sta dolžnik in porok oče in hči in, da je prišlo do prenosa premoženja iz davčnega dolžnika na poroka. Slednja sta se ukvarjala z enako dejavnostjo in opravljala dejavnost pod enakim imenom firme. Dolžnik naj bi dejavnost prenesel na poroka z namenom, da bi se izognil plačilu davka.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijane odločbe, saj meni, da so navedbe in zaključki tožene stranke podani v izpodbijanih upravnih aktih pravno zmotni in da temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava ter bistvenih kršitvah določb postopka.

5. Tožeča stranka je prepričana, da tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni imela pravne podlage v 148. členu ZDavP-2, da je tožeči stranki izdala izpodbijani sklep o davčni izvršbi za davčni dolg davčnega dolžnika A. A., ki izvira iz opravljanja njegove dejavnosti kot samostojnega podjetnika posameznika. Tožeča stranka meni, da v konkretnem primeru za poroštvo ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko predpisanih pogojev in se zato ne more uporabiti določba 148. člena ZDavP-2. Tožeča stranka poudari, da je zmoten zaključek tožene stranke, da naj bi davčni dolg dolžni A. A. izven statusnega preoblikovanja na tožečo stranko prenesel dejavnost z namenom, da bi se izognil plačilu davka kot to določa 148. člen ZDavP-2. Tožeča stranka se je kot samostojni podjetnik vpisala v poslovni register Slovenije, dne 28. 9. 2016 kot Okrepčevalnica A., s. p., kjer se je dne 4. 11. 2016 zaposlil davčni dolžnik, vendar pri tem ni prišlo do prenosa same dejavnosti, niti osnovnih sredstev. Dejstvo, da sta davčni dolžnik A. A. in tožeča stranka oče in hči, še ne pomeni, da je prišlo avtomatsko do prenosa dejavnosti davčnega dolžnika brez statusnega preoblikovanja in poroka s ciljem, da se dolžnik izogne plačilu dolga. Tožeča stranka še nadalje navede, da je davčni dolžnik prenehal poslovati in bi se zato morala tožeča stranka prijaviti na Zavodu za zaposlovanje, saj ni dobila nikjer druge službe. Glede na dejstvo, da zna delati v gostinstvu in da je okrepčevalnica imela vedno veliko gostov, ji ni preostalo drugega, kot da še sama začne se ukvarjati z okrepčevalnico, saj to edino zna in jo veseli. Tožeča stranka navaja, da torej ni zakonskih pogojev za poroštvo iz 148. člena ZDavP-2 in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožeči stranki povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri obrazložitvi upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožeča stranka še v pripravljalni vlogi navede, da je pogoj za izterjavo obveznosti po določbi 148. člena ZDavP-2, obstoj izvršilnega naslova po določbah ZDavP-2, ki se izda v ugotovitvenem postopku ob udeležbi stranke, to je osebe, zoper katere teče postopek. Takšna odmerna odločba nato po izvršljivosti predstavlja izvšilni naslov in podlago za izvršbo zoper poroka. V danem primeru pa seznam izvršilnih naslovov, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, ki bi naj predstavljal podlago za izvršbo zoper tožečo stranko ne glasi na tožečo stranko, temveč na davčnega dolžnika. Upoštevajoč zgoraj izpostavljeno stališče novejše sodne prakse je izpodbijani sklep o davčni izvršbi bil izdan brez ustreznega izvršilnega naslova in je že iz tega naslova nezakoniti.

K točki I. izreka:

8. Sodišče je s sklepom, št. II U 523/2017 dne 8. julija 2019 postopek v obravnavani zadevi prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 399/2016-24 z dne 17. 12. 2018 za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena ZDavP-2.

9. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo RS in v točki 2 izreka naložilo Državnemu zboru RS, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ter v točki 3 izreka določilo način izvršitve te odločbe do drugačne zakonske ureditve.

10. Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS, nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Ker je Ustavno sodišče RS o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo, se predmetni upravni spor nadaljuje.

K točki II. Izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožeči stranki, kot poroku davčnega dolžnika, izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva, na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 za dolg davčnega dolžnika, ki izhaja iz Seznama izvršilnih naslovov DT 4934-74304/2017-3 10-720-07 v višini 43.569,40 EUR na dan 5. 6. 2017.

13. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

14. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2. V obravnavanem primeru je po mnenju tožene stranke, glede na dejstvo da gre za povezani osebi (oče in hči), kaže na to, da obstaja večja možnost, da se posli med takimi osebami lahko izvedejo na način, ki omogoča pridobitev določene ugodnosti ali izognitvi plačila davka.

15. Ustavno sodišče RS je s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki se glasi: „Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.“ v neskladju z Ustavo RS.¹ Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve. Ureditev je v neskladju z 22. členom Ustave RS v primeru, če porok nima zagotovljenih možnosti, da se vsaj naknadno, po izdaji sklepa o izvršbi izjavi o svoji obveznosti in ji ugovarja, pod nadaljnjim pogojem, da je o tem dolžan odločiti prvostopenjski organ, ki je sklep o izvršbi izdal. Izpodbijana ureditev in tudi druge določbe ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) poroku te možnosti ne zagotavljajo. Ne zagotavlja je tudi določba 155. člena ZDavP-2. Zato navedena ureditev posega v pravico iz 22. člena Ustave RS. Ugotovljena protiustavnost navedene ureditve je posledica dejstva, da določba prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ter tudi druge določbe ZDavP-2 in ZUP ne urejajo vprašanja, ki bi ga morale urediti, zato Ustavno sodišča RS navedene določbe ni razveljavilo.

16. Do odprave ugotovljene protiustavnosti (kar je naloga Državnega zbora RS v roku enega leta od objave citirane odločbe Ustavnega sodišča RS) se v prehodnem obdobju citirana odločba Ustavnega sodišča RS izvršuje tako, da mora davčni organ pred postopkom izvršbe na podlagi predmetne ureditve predhodno izdati izvršilni naslov - odmerno odločbo, s katero odloči o porokovi obveznosti plačati tuj davek. V postopku izdaje odmerne odločbe pa mora biti poroku zagotovljena pravica do izjave.

17. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa, je razvidno, da tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

18. Po obrazloženem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ni vrnilo toženi stranki zadeve v ponovno obravnavo, saj tožena stranka v ponovnem postopku, ob upoštevanju navedenega stališča Ustavnega sodišča RS, zoper tožečo stranko nima pravne podlage oziroma izvršilnega naslova za vodenje postopka davčne izvršbe.

19. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

K točki III. Izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR in 10% za pripravljalno vlogo, vse z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Glej Uradni list RS št. 87/2022 z dne 24. 6. 2022, Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 246/2018-19
• UPRS Sodba II U 323/2020-17
• UPRS Sodba in sklep II U 325/2018-13