UPRS Sodba I U 1482/2020-35

Jedro

Sodišče pritrjuje tožnikom, da organ v postopku ni brez vsakega dvoma ugotovil in ocenil ter prepričljivo pojasnil, da obstaja javna korist, ki bi prevladala nad njihovo lastninsko pravico, torej resnična potreba po izboljšanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju, na način zagotovitve otroškega športnega igrišča, in s tem nujnost razlastitve sporne nepremičnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-88/2019-22 z 10. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v korist razlastitvene upravičenke (stranke z interesom v tem upravnem sporu) razlastil nepremičnini parc. št. 1205/8 in 1205/10, obe k.o. ..., v solasti razlastitvenih zavezancev (tožnikov v tem upravnem sporu).

2. V obrazložitvi v zvezi z v tem upravnem sporu sporno razlastitvijo parc. št. 1205/8, k.o. ... navaja, da se razlastitev navedene nepremičnine zahteva zaradi prevzema obstoječega otroškega športnega igrišča, ki sodi med družbeno infrastrukturo, z namensko rabo zemljišča: ZS - površine za oddih, rekreacijo in šport. Pritrjuje navedbam razlastitvene upravičenke, da bo s prevzemom športnega igrišča v last lahko zagotavljala nujno vzdrževanje in rekonstrukcijo, s čimer bodo izboljšane bivalne razmere in kakovost bivanja na tem stanovanjskem območju, ki mora imeti zagotovljene ustrezne javno dostopne športne površine, kjer lahko prebivalci samostojno, neorganizirano izvajajo različne športne aktivnosti. Meni, da obstaja sorazmerje med težo posega v lastninsko pravico razlastitvenih zavezancev in javno koristjo razlastitvenega namena. Ugotavlja tudi, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugimi nepremičninami za dosego istega namena. Ob tem poudarja, da za dostop do predmetnega igrišča ni treba prečkati prometno obremenjene Ceste ..., kakor pri drugih nepremičninah, na katere se sklicujejo razlastitveni zavezanci.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo v zvezi z razlastitvijo parc. št. 1205/8, k.o. ... in vlagajo tožbo, v kateri med drugim navajajo, da ni pravilna dokazna ocena organa, da naj bi na divje asfaltirana zemeljska površina predstavljala otroško športno igrišče oziroma objekt družbene infrastrukture. Zgolj sam obstoj take ureditve oziroma objekta na zemljišču v njihovi zasebni lasti pa po njihovem prepričanju še ne more utemeljevati razlastitve v smislu drugega odstavka 192. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Izpostavljajo, da organ ni utemeljil, da je zagotovitev takega objekta družbene infrastrukture na tem območju zares potrebna. Poudarjajo, da organ ni ugotovil in ocenil, niti prepričljivo pojasnil, da potreba po izboljševanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju na način zagotovitve otroškega športnega igrišča realno obstoji. Tako odločbe v delu, ali je sporna razlastitev zares nujna za dosego javne koristi, ni mogoče preizkusiti. Izpostavljajo, da so ves čas postopka predlagali postavitev izvedenca urbanistične stroke, vendar organ tega dokaza ni izvedel. Tako menijo, da jim je z nedopustno vnajprejšnjo dokazno oceno onemogočil učinkovito izjavo. Zato uveljavljajo absolutno kršitev določb postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po njihovem prepričanju je organ tudi pavšalno in brez vsakršnih dokazov podal zaključek o domnevni prometni obremenjenosti Ceste ... Hkrati tudi ni ocenil in pojasnil, ali na strani razlastitvene upravičenke obstojijo kakšne druge možnosti, katerih realizacija bi v primerjavi z razlastitvijo tožnikov predstavljala milejši ukrep za zagotovitev dostopnosti obstoječih otroških športnih igrišč oziroma drugih zelenih, športnih oziroma rekreacijskih površin na tem območju. Menijo, da je nujnost in sorazmernost sporne razlastitve nezadostno utemeljena oziroma neugotovljena. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

6. Stranka z interesom, razlastitvena upravičenka A., odgovarja na tožbene navedbe, ki jim nasprotuje in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožniki so vložili še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarjajo na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, ki jih zavračajo in vztrajajo pri tožbi.

Datum odločitve sodišča

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Sodbo je izdalo po poteku petdnevnega roka za podajo pripomb zoper morebitne nepravilnosti prepisa zvočnega posnetka naroka.¹

Odločanje po sodnici posameznici

9. Sodišče je 13. 10. 2022 sprejelo sklep I U 1482/2020, da v zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).²

10. Pooblaščenca tožnikov in stranke z interesom na izrecno vprašanje na naroku za glavno obravnavo nista podala nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča. Toženka pa se, kljub pravilnemu vabilu, naroka ni udeležila.

Dokazni sklep

11. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine upravnega spisa ter vse listine, ki so jih v sodni spis predložile stranke (priloge A6 ter C2 in C3).

12. Dokazni predlog tožnikov za postavitev izvedenca urbanistične stroke je zavrnilo, saj je obravnavana tožba izpodbojna, kar pomeni, da tožniki sodišču predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Ob takem tožbenem predlogu sodišče nima podlage, da bi samo ugotavljalo dejansko stanje in sodilo v sporu polne jurisdikcije.

13. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

14. Tožba je utemeljena.

15. Med strankami je sporna razlastitev nepremičnine parc. št. 1205/8, k.o. ..., ki je v solasti tožnikov - razlastitvenih zavezancev. Tožniki ugovarjajo podanosti konkretne javne koristi ter sorazmernosti in nujnosti razlastitve predmetne nepremičnine ter s tem v zvezi zatrjujejo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16. Po 192. členu ZUreP-2 se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi (razlastitev) ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek). Razlastitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek). Razlastitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena ni dopustna, če država ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek). Nameni razlastitve so določeni v 193. členu ZUreP-2, in sicer se ob pogojih iz prejšnjega člena nepremičnina lahko po tretji alineji te določbe razlasti za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture.

17. Iz citiranih določb ZUreP-2 izhaja, da je za razlastitev nepremičnine za namen prevzema objektov družbene infrastrukture, za kar gre po zatrjevanju stranke z interesom v tej zadevi, treba izpolnjevati pogoje po 192. členu tega zakona. Zato dejstvo, da naj bi šlo za prevzem obstoječega „stanja v naravi“, to je otroškega športnega igrišča ter za takšno opredelitev sporne nepremičnine s prostorskimi akti v preteklosti, samo po sebi za odločitev po mnenju sodišča ni pravno odločilno.

18. Organ je v postopku pritrdil razlastitveni upravičenki (stranki z interesom v tem upravnem sporu) in zaključil, da se razlastitev sporne nepremičnine zahteva zaradi prevzema "obstoječega otroškega športnega igrišča" in navedel, da bo razlastitvena upravičenka s prevzemom tega športnega igrišča v last lahko zagotavljala izboljšane bivalne razmere in kakovost bivanja na predmetnem stanovanjskem območju, ki mora imeti ustrezne javno dostopne športne površine, kjer lahko prebivalci samostojno, neorganizirano izvajajo različne športne aktivnosti. Po vpogledu v javne evidence in iz priložene dokumentacije je namreč organ ugotovil, da asfaltna ploščad na igrišču že stoji in je tako samo igrišče že v uporabi. Oprl se je tudi na podatek iz predložene dokumentacije, da je bilo predmetno igrišče že ob izgradnji soseske predvideno kot javno igrišče, zato meni, da obstaja sorazmerje med težo posega v lastninsko pravico tožnikov in med javno koristjo razlastitvenega namena.

19. Tožniki ves čas postopka zatrjujejo, da organ ni pojasnil oziroma ni opravil ocene trenutno obstoječega stanja na območju, ki naj bi mu bilo to otroško športno igrišče namenjeno in ni navedel ocenjenega števila stanovanjskih objektov, prebivalcev oziroma otrok, ki naj bi jim bilo igrišče namenjeno in tudi ne ocene obstoječe ali načrtovane morfologije tega območja, to je koliko je tam že obstoječih ali drugje načrtovanih zelenih, parkovnih, rekreacijskih oziroma športnih površin oziroma objektov, naravnega zelenega okolja, otroških igrišč ipd. Prav tako so tekom upravnega postopka opozorili na konkretne nepremičnine oziroma lokacije v neposredni bližini sporne nepremičnine, ki po njihovem prepričanju zadostujejo za zadovoljevanje potreb okoliških prebivalcev po otroških športnih igriščih oziroma drugih zelenih, športnih oziroma rekreacijskih površinah.

20. Sodišče pritrjuje tožnikom, da organ v postopku ni brez vsakega dvoma ugotovil in ocenil ter prepričljivo pojasnil, da obstaja javna korist, ki bi prevladala nad njihovo lastninsko pravico, torej resnična potreba po izboljšanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju, na način zagotovitve otroškega športnega igrišča, in s tem nujnost razlastitve sporne nepremičnine. Hkrati organ tudi ni argumentirano odgovoril na očitke tožnikov glede (ne)sorazmernosti in (ne)nujnosti razlastitve, (ne)sorazmernosti ter (ne)podanosti javne koristi. Predlaganega dokaza za postavitev izvedenca urganistične stroke pa organ v postopku ni izvedel, pri čemer tožniki organu s tem v zvezi utemeljeno očitajo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna.

21. Skladno s prvim odstavkom 189. člena ZUP se dokaz z izvedencem opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga.

22. Organ v izpodbijani odločbi svojega stališča o obstoju potreb prebivalcev tega območja in nujnosti zagotovitve otroškega športnega igrišča točno na tem območju oziroma na tej strani Ceste ..., ni konkretizirano pojasnil. Hkrati pa tudi ni sledil dokaznemu predlogu tožnikov za postavitev izvedenca urbanistične stroke.

23. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti. Zato je ostalo dejansko stanje, relevantno za odločitev, nepopolno ugotovljeno.

24. Tako je bilo treba tožbi ugoditi na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega odstavka te določbe vrniti organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

25. V ponovljenem postopku bo moral organ po vsebini presoditi vse ugovore tožnikov in če bo ocenil, da je za rešitev zadeve potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, bo moral slediti dokaznemu predlogu tožnikov za postavitev izvedenca urbanistične stroke v zvezi z dejanskimi vprašanji, ki jih izpostavljajo v postopku, ter po tako izvedenem dokaznem postopku, ob upoštevanju relevantnih določb ZUreP-2, o zadevi ponovno odločiti in argumentirano odgovoriti na vse navedbe strank v postopku.

26. Ugovor, da dejstvo, da je bila sporna nepremičnina tožnikom vrnjena v postopku denacionalizacije, pomeni, da ta ni bila nujno potrebna za doseganje javne koristi, pa so tožniki podali prvič šele v tožbi, pri čemer niso pojasnili, zakaj tega ugovora niso uveljavljali že tekom upravnega postopka. Zato ga sodišče že iz razloga materialne neizčrpanosti ne more upoštevati.

K II. točki izreka

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

28. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnike v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jim po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (njihov pooblaščenec je namreč zavezanec za ta davek), znaša 469,70 EUR.

29. Priznane stroške je toženka tožnikom dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

K III. točki izreka

30. Ker ZUS-1 ne ureja posebej vprašanja povrnitve stroškov stranki z interesom, se, upoštevajoč prvi odstavek 22. člena ZUS-1, pri tem upoštevajo določbe ZPP. Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

31. Ker je stranka z interesom zasledovala zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, to pomeni, da stranka z interesom s svojo zahtevo ni uspela. Sodišče ji zato stroškov ni priznalo.

-------------------------------
¹ Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
² Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 701/2016-11
• UPRS Sodba I U 2084/2017-15
• UPRS Sodba I U 861/2020-18