UPRS Sodba I U 387/2022-18

Jedro

Zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic tožeče stranke je tožena stranka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tega ni storila, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11002-44/2021/5 z dne 9. 2. 2022 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od izteka paricijskega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je odločeno, da se tožeči stranki odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in se jo izbriše iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki ga vodi tožena stranka (1. točka izreka). Hkrati je še odločeno, da tožeča stranka lahko ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, na podlagi katerega se vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po poteku treh let od dneva dokončnosti te odločbe (2. točka izreka).

2. V tožbi tožeča stranka med drugim navaja, da je bila z izpodbijano odločbo spoznana kot odgovorna kršitve 164. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), zaradi česar ji je tožena stranka odvzela dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je bilo tožeči stranki izdano z odločbo št. 1102-20/2016/9 z dne 14. 12. 2016. Tožeča stranka poudarja, da je imela ves čas opravljanja dejavnosti plačane vse plače in prispevke, kakor tudi oddane vse predpisane obrazce, kar pomeni, da je imela urejene vse dolžnosti iz naslova plačila za delo, medtem ko davek na dodano vrednost pravno sistematizacijsko ne šteje med plačila za delo iz sfere zasebnega prava, pač pa iz sfere javnega prava. Zato meni, da je tožena stranka pri sklicevanju na 164. člen ZUTD v konkretnem primeru zmotno uporabila materialno pravo, zaradi česar tožeči stranki lahko nastane večja premoženjska škoda, ob tem, da je pri njej zaposlenih okoli 150 delavcev, ki bi zaradi izpodbijane odločbe ostali brez službe. Tožeča stranka poudarja, da se vedno drži vseh rokov za plačilo davčnih in drugih obveznosti in da je že v svoji izjavi, ki jo je podala v mesecu decembru 2021, navedla, da je prišlo le do kratke oziroma zanemarljive zamude pri plačilu davka zaradi administrativne napake, kar je povzročilo nepredvidljivo situacijo, za katero tožnica ni vedela, niti nanjo ni mogla vplivati. Vendar je ob spoznanju o navedeni napaki zapadlo plačilo tudi poplačala in tako ni nastala nobena škoda ali upravno pravna kršitev, kar je relevantno ob upoštevanju pravnega načela sorazmernosti, ki je tudi temeljno načelo pri uporabi nacionalnega prava in prava EU. Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do nobene kršitve relevantnih predpisov oziroma niso nastopile okoliščine, ki bi izpolnjevale dejanske stanove kršitve kogentnih predpisov javnega prava, je po mnenju tožnice glede na opisano dejansko stanje očitno, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravno neutemeljena in posledično protipravna, v zadevi pa je zmotno uporabljeno materialno pravo in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov upravnega spora.

3. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče ugodilo s sklepom št. I U 387/2022 z dne 8. 4. 2022 in izvršitev izpodbijane odločbe zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

4. Tožba je utemeljena.

5. Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. če tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o sami stvari tudi brez spisov na podlagi 3. odstavka 38. člena ZUS-1.

6. V obravnavani zadevi je sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe vročilo toženi stranki po e-pošti dne 31. 3. 2022 in s priporočeno poštno pošiljko dne 1. 4. 2022 ter jo pozvalo, da v roku do 6. 4. 2022 pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je opozorilo, da bo v primeru, če sodišču spisov v odrejenem roku ne bo dostavila, sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Ker tožena stranka v postavljenem roku sodišču ni dostavila kompletnih upravnih spisov, jo je sodišče z dopisoma z dne 9. 5. 2022 in 17. 5. 2022 dodatno pozvalo k predložitvi manjkajočih listin predmetnega upravnega spisa. Ker v postavljenem roku tožena stranka sodišču manjkajočih upravnih spisov ni dostavila, jo je sodišče z dopisom z dne 24. 5. 2022, ki ga je tožena stranka prejela 26. 5. 2022, ponovno pozvalo, da v roku 15 dni pošlje vse spise. Ponovno jo je opozorilo na morebitne pravne posledice. Kljub pozivom sodišča tožena stranka sodišču manjkajočih upravnih spisov ni poslala, niti ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti, pač pa je z dopisom z dne 3. 6. 2022 sporočila, da so s strani sodišča večkrat zahtevani podatki davčna tajnost, zato jih ne prilaga.

7. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta in izhajajo iz upravnih spisov. Prav zaradi slednjega in tudi zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic tožeče stranke iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico do svobode gospodarske pobude iz 74. člena Ustave je tožena stranka tudi dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tega ni storila, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Opustitev predložitve upravnih spisov sodišču namreč onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki upravnih spisov in s tem povezane presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Brez vpogleda v upravne spise zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljenost s tem povezanih tožbenih navedb, ugovorov in predlogov. Enako stališče je sodišče doslej že večkrat zavzelo v konkretnemu primeru bistveno enakih zadevah, na primer v sodbi št. I U 637/2013-7 z dne 27. 8. 2013.

8. Zaradi navedenega je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1. Tožena stranka pa bo morala v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt. Pri tem je dolžna upoštevati tudi tožbene ugovore glede nesorazmernosti posega v pravico tožeče stranke do opravljanja gospodarske dejavnosti.

9. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožeča stranka v primeru, da s tožbo uspe, upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2022

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 110/2015
• UPRS sodba I U 806/2016
• UPRS sklep I U 806/2016