<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 110/2021
ECLI:SI:VSRS:2021:I.UP.110.2021

Evidenčna številka:VS00046557
Datum odločbe:02.06.2021
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 618/2021
Datum odločbe II.stopnje:28.04.2021
Senat:Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Franc Seljak
Področje:DAVKI - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
Institut:davčna obveznost - izvršba davčne obveznosti - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - začetek stečajnega postopka - ugoditev pritožbi

Jedro

Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Davčna odločba ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja izvršitve davčne odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 torej ni le v tem, da davčni organ ne more za izterjavo s tako odločbo naložene obveznosti uporabiti prisilnih sredstev v postopku izvršbe skladno z ZDavP-2, temveč tudi v tem, da navedena davčna obveznost ni zapadla v plačilo. To pa bi lahko vplivalo tudi na presojo stečajnega sodišča, ali so podane procesne predpostavke za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in se do odločitve sodišča v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-5273/2018-20 z dne 31. 5. 2019, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-14-27/2019-7 z dne 16. 3. 2021.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončni del odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-5273/2018-20 z dne 31. 5. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba),1 s katero so ji bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmerjene in naložene v plačilo davčne obveznosti. Hkrati je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v tem sodnem postopku zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da izvršba terjatev iz izpodbijane odločbe zaradi začetega stečajnega postopka nad tožnico ni več dovoljena (131. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Zato je menilo, da tožnica za zadržanje oziroma odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 nima več pravnega interesa. Dodalo je, da se lahko zahteva za odlog izvršitve izpodbijane odločbe, vložena na tej pravni podlagi, nanaša le na izvrševanje odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ne pa tudi na druge oblike oziroma načine izvrševanja (npr. vložitev predloga za začetek stečaja kot generalne izvršbe). Poleg tega je presodilo, da niso izpolnjeni niti pogoji za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, kot se je to sicer le smiselno (po vsebini) predlagalo v zahtevi. V tej zvezi je pojasnilo, da sodišče nima zakonskega pooblastila za začasno urejanje razmerij, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku. Dejstvo začetka stečajnega postopka nad tožnico namreč pomeni tudi, da je v pogledu izvrševanja izpodbijane odločbe že v teku drug (stečajni) sodni postopek, ki s spornim pravnim razmerjem ni neposredno povezan.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti oziroma da je sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, da začetek stečajnega postopka predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, na drugo strani pa je ugotovilo, da ta okoliščina ne predstavlja dejanskega nastopa škodljivih posledic. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka ravno z izvrševanjem izpodbijane odločbe povzročila začetek stečajnega postopka nad pritožnico. Zagovarja namreč stališče, da predlog za začetek stečajnega postopka - ki ga je toženka vložila na podlagi nepravnomočne (v tem postopku) izpodbijane odločbe - po vsebini predstavlja enega izmed načinov izvrševanja te odločbe. Vztraja, da začetek stečajnega postopka zanjo predstavlja konkretno in izkazano težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, saj se bo zaključil z njenim izbrisom iz sodnega registra. Dodatno opisuje tudi drugo nepopravljivo škodo, ki naj bi ji nastala zaradi začetega stečajnega postopka. Meni še, da v primeru, ko obstoj terjatve ni (verjetno) izkazan oziroma ko odločba toženke, na podlagi katere slednja utemeljuje svoje terjatve v predlogu za začetek stečajnega postopka, še ni pravnomočna, vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ni v javnem interesu, posega pa tudi v 74. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Poudarja še, da se je zoper sklep o začetku stečajnega postopka pritožila, o njeni pritožbi pa še ni bilo odločeno, zato obstaja možnost, da bo s pritožbo uspela. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in izda predlagano začasno odredbo. Podredno predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Stečaj je po stališču Vrhovnega sodišča lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.2

8. Če je začasna odredba v upravnem sporu lahko utemeljena na okoliščini grozečega stečaja, potem mora kot sredstvo za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva v upravnem sporu (23. člen Ustave) tudi omogočiti tožniku, da se z njeno izdajo zavaruje pred začetkom stečajnega postopka. To logično pomeni, da iz izpodbijanega akta, katerega izvršitev je zadržana z izdano začasno odredbo na podlagi 32. člena ZUS-1, ne sme izvirati posledica začetka stečajnega postopka. V nasprotnem primeru tožnik ne bi imel sredstva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva, ki bi zanj škodljive učinke lahko preprečilo pred pravnomočnim zaključkom upravnega spora.

9. V obravnavani zadevi je bil po navedbah pritožnice, ki jih tožena stranka ni prerekala, na predlog tožene stranke s strani Okrožnega sodišča v Kopru 12. 2. 2021 izdan sklep o začetku stečajnega postopka (opr. št. St 12/2021). Ta še ni pravnomočen, ker je zoper njega pritožnica vložila pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Glede na navedeno bi izdaja začasne odredbe lahko vplivala na začetek stečajnega postopka zoper pritožnico, ki je izkazala, da ji stečaj neposredno grozi in da po v tem sporu neprerekanih dejstvih izhaja (tudi) iz davčne obveznosti, ki ji je naložena z izpodbijanim upravnim aktom, torej z davčno odločbo tožene stranke.

10. Vrhovno sodišče glede na navedeno ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, po katerem je treba zavrniti izdajo začasne odredbe zaradi tega, ker izvršba terjatev iz odločbe zoper pritožnico v skladu s 131. členom ZFPPIPP ni več dovoljena in je s tem tudi že izpolnjeno zahtevano zadržanje izpodbijane odločbe (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Težko popravljiva škoda, ki jo želi preprečiti pritožnica, ni zgolj prisilna izvršitev navedene terjatve, temveč začetek stečajnega postopka. Na to pa je kot navedeno mogoče vplivati z izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.

11. Prav tako je treba iz enakega razloga pritrditi pritožbi, da ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da gre pri stečaju za drug sodni postopek, ki s spornim pravnim razmerje ni neposredno povezan in da zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Po neprerekanih dejstvih tega spora temelji začetek stečajnega postopka prav na predlogu tožene stranke in (tudi na) davčni obveznosti pritožnice, ki izhaja iz izpodbijanega akta.

12. Pritrditi je mogoče stališču sodišča prve stopnje, da z izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, s katero se zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, ni mogoče (neposredno) poseči v odločanje sodišč v insolvenčnih postopkih, vendar tega pritožnica niti ne predlaga. Zadržanje izvršitve izpodbijane davčne odločbe tako samo po sebi ne posega v pristojnosti pristojnega stečajnega sodišča, da samo oceni vpliv učinka tako izdane začasne odredbe na začetek stečajnega postopka oziroma pravilnost in zakonitost sklepa o njegovem začetku, ki ga s pritožbo izpodbija pritožnica.

13. Vendar pa ni mogoče trditi, da začasna odredba, s katero se zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, na navedeni postopek ne bi mogla imeti vpliva. Davčna odločba namreč ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar pa ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja izvršitve davčne odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 torej ni le v tem, da davčni organ ne more za izterjavo s tako odločbo naložene obveznosti uporabiti prisilnih sredstev v postopku izvršbe skladno z ZDavP-2, temveč tudi v tem, da navedena davčna obveznost ni zapadla v plačilo.3 To pa bi lahko vplivalo tudi na presojo stečajnega sodišča, ali so podane procesne predpostavke za začetek stečajnega postopka.4 Navedeno je skladno tudi z vidikom (medsebojnega) spoštovanja odločitev sodišč, ki izhaja iz načel pravne države (2. člen Ustave).

14. Glede na navedeno je tudi v okoliščinah konkretnega primera mogoče, da bi se z izdajo začasne odredbe lahko preprečil začetek stečajnega postopka nad pritožnico, če stečaja ne narekujejo druge upoštevne okoliščine, o katerih presoja pristojno stečajno sodišče.

15. Pritožnica je torej izkazala, da je za preprečitev nastanka težko popravljive škode treba izdati začasno odredbo, s katero se zadrži izvršitev izpodbijane davčne odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Da bi temu nasprotovala javna korist, toženka ni izkazala. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe je namreč zatrjevala le, da odložitev izvršitve odločbe ne more biti v javnem interesu takrat, ko je tožeča stranka očitno kršila davčne predpise in s tem povzročila nezakonito stanje pri svojem poslovanju. Ta argument ne more biti upošteven, saj ne pove nič o tem, zakaj bi bila javna korist z odložitvijo izvršitve sploh prizadeta oziroma zakaj naj bi bil začetek stečajnega postopka nad toženo stranko v javnem interesu. Vrhovno sodišče še dodaja, da v postopku ne sodeluje stranka z nasprotnim interesom, v korist katere bi lahko izdana začasna odredba posegala.

16. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvršitev s tožbo izpodbijane davčne odločbe tožene stranke (3. točka tretjega odstavka 80. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-14-27/2019-7 z dne 16. 3. 2021, tožničini pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa delno ugodilo tako, da je odločitev v točki I.3 odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje.
2 Npr. sklep VSRS I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017.
3 Tudi iz stališč Ustavnega sodišča izhaja, da lahko zamuda izpolnitve davčne obveznosti (in s tem povezano obrestovanje z zamudnimi obrestmi) nastopi šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, tj. po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, odločba št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, 11. točka obrazložitve. Navedeni paricijski rok pa se v času začasnega zadržanja izvršitve odločbe ne more izteči, če pa se je že iztekel, pa izvršljivost začasno preneha z izdajo začasne odredbe po ZUS-1.
4 Na podlagi 3. točke prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP je namreč predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. Vprašanje o obstoju upnikove terjatve pa lahko v primeru, ko dejanski stanovi domnev o dolžnikovi trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti temeljijo na trditvi o obstoju te terjatve, predstavlja tudi predhodno vprašanje za odločitev o tem, ali je dolžnik trajneje nelikviden in/ali prezadolžen, torej insolventen (prim. 14. člen ZFPPIPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 23, 74
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 131, 231, 231/1, 231/1-3
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5MDQ5