UPRS Sodba I U 294/2020-11

Jedro

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v 1. točki izreka A. kot banki tožeče stranke prepovedal, da sredstva v višini 56.608,75 EUR, ki jih ima tožeča stranka na svojem transakcijskem računu, izplača tožeči stranki, dokler le-ta ne izpolni svoje davčne obveznosti, in v 2. točki izreka tožeči stranki prepovedal, da razpolaga z omenjenimi sredstvi. V 3. točki je izrekel, da zavarovanje na podlagi začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti, v 4. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa in v 5. točki, da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da pričakovana davčna obveznost tožeče stranke, ugotovljena v postopku davčnega nadzora poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2017 do 30. 9. 2018 in davka od drugih dohodkov za isto obdobje, ki je bil opravljen pri tožeči stranki, presega 50.000,00 EUR, in sicer znaša 56.608,75 EUR. Navedeno izhaja iz zapisnika o davčnem nadzoru, ki je v postopku vročanja tožeči stranki in iz katerega so razvidne ugotovitve, zbrane pri nadzoru. Tako se v zapisniku ugotavlja, da poslovne knjige tožeče stranke ne odražajo dejanskega stanja in poslovanja in jih zato ni mogoče šteti za verodostojne. Pri tem izstopa poslovanje tožeče stranke s tremi povezanimi osebami ter z njimi sklenjene posojilne pogodbe. Izstopajo tudi številni dvigi gotovine s poslovnega računa tožeče stranke s strani fizične osebe, za katere ni izkazana uporaba za poslovne namene. Zato je davčni organ zaključil, da gre za izplačilo drugih dohodkov po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katerih se plača akontacija dohodnine po stopnji 25% , ki jo je dolžan plačati izplačevalec, to je tožeča stranka, in ki znaša za leto 2017 in 2018 skupaj 56.608,75 EUR. Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Zato je davčni organ v konkretnem primeru izdal izpodbijani sklep in pri tem upošteval nadaljnje določbe 114., 119. in 121. člena ZDavP-2, glede stroškov postopka pa še drugi odstavek 79. člena ZDavP-2.

3. Pritožbo tožeče stranke je organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-29-388/2019 z dne 30. 1. 2020 zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in v skladu z zakoni, na katere se sklicuje.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da dvignjena gotovina na pomeni drugih dohodkov po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ter da je dvignjen denar v gotovini B.B. vrnil na račun podjetja, kar vse je razvidno iz omenjenega računa, tako da ni možno gotovinskih dvigov obravnavati kot izplačilo drugih dohodkov in jih dohodninsko obdavčiti. Blokada sredstev je bila nezakonita tudi zato, ker odločba o dohodnini še sploh ni izdana . Davčna obveznost tožnika ne obstoji. Pologi gotovine s strani osebe B.B. nazaj na račun tožeče stranke pa takoj zmanjšajo znesek pod 50.000,00 EUR. Gre za napačno interpretacijo in nepravilno uporabo zakonskih določb s strani tožene stranke, saj okoliščine iz drugega odstavka 111. člena ZDavP- 2 niso podane.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, med drugim z denarnimi sredstvi na bančnem računu..

8. Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa.

9. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in da znaša 56.608,75 EUR, kar pomeni, da presega predpisani mejni znesek in da je na mestu izdaja izpodbijanega sklepa .

10. Z ugotovitvami in zaključkom davčnih organov se namreč, po pregledu izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje strinja tudi sodišče in se nanje sklicuje. Pri tem poudarja, da za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

11. Kot sledi iz razlogov izpodbijanega sklepa je bil sklep izdan po tem, ko je bilo v postopku davčnega nadzora ugotovljeno, da so bili s poslovnega računa tožeče stranke opravljeni s strani fizične osebe dvigi gotovine, za katere ni bilo podano nobeno pojasnilo ali predložena dokumentacija, ki bi dokazovala uporabo gotovine za poslovne namene in jih je zato šteti za druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerih se plačuje akontacija dohodnine po stopnji 25%. Iz razpredelnic na strani 2 sklepa so nadalje razvidni zneski dohodkov in tudi zneski akontacij dohodnine, pri čemer znaša davek od drugih dohodkov oziroma akontacija dohodnine skupaj 56.608,75 EUR in torej pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, kar v skladu s citiranim drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 narekuje zavarovanje pričakovane obveznosti z izdajo izpodbijanega sklepa, ki se izda še pred izdajo odločbe.

12. Tožnik pa bi tudi sicer lahko, če meni, da izbrani ukrep ni ustrezen, kadarkoli med postopkom predlagal, da se začasni ukrep nadomesti z novim zavarovanjem ali predloži drug instrument zavarovanja, ki bi zagotavljal izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti. Tega pa tožnik, kot izhaja iz spisov, v postopku zavarovanja ni storil niti tega ne zatrjuje v tožbi.

13. Sodišče ob upoštevanju navedenega zatrjevane nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni našlo. Ker je torej presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Dejansko stanje v tistem, kar je bistveno za odločitev, tj. obstoj ugotovitev nadzora, vključno z višino pričakovane davčne obveznosti, ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1625/2016-14
• sodba in sklep II U 293/2009
• UPRS Sodba I U 231/2020-14