<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 486/2019-7
ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.486.2019.7

Evidenčna številka:UP00045101
Datum odločbe:02.03.2021
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - omejitve izvršbe na plačo - odgovornost delodajalca - preživljanje

Jedro

Sodišče ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-82133/2016-2 z dne 9. 11. 2017 se odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava republike Slovenije (v nadaljevanju FURS, tudi finančni organ) tožnici kot delodajalki oz. izplačevalki naložila plačilo neodtegnjenega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika A.A. (v nadaljevanju dolžnik), DT 4934-82133/2016-1 04 z dne 2. 6. 2016, v znesku 2.947,81 EUR, v roku 15 dni po prejemu te odločbe. V obrazložitvi finančni organ navaja, da je bilo z navedenim sklepom tožnici kot dolžnikovi delodajalki naloženo, da del denarnih prejemkov, ki je naveden v sklepu o izvršbi, vplača oziroma vplačuje na vplačilni davčni podračun FURS. Zoper sklep, ki je bil tožnici vročen 6. 6. 2016, tožnica ni vložila ugovora, niti ni ravnala v skladu z njim. Prvostopenjski organ je tako na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdal izpodbijano odločbo. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ navede zneske, ki bi jih morala tožnica kot delodajalka poplačati v času od 6. 6. 2016 do dneva izdaje izpodbijane odločbe.

2. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V obrazložitvi navaja, da je ZDavP-2 do 31. 12. 2016 določal le splošno omejitev davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke in sicer, da mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dodatna omejitev v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, je bila v prvi odstavek 160. člena uvedena šele z novelo ZDavP-2J, ki je začela veljati 1. 1. 2017. Poleg tega lahko delodajalec to omejitev upošteva le, če jo je dolžnik uveljavljal in ustrezno izkazal s predložitvijo javne listine, česar pa tožnica v pritožbi ne navaja. Tudi iz podatkov prvostopenjskega organa ne izhaja, da bi dolžnik uveljavljal kakšno olajšavo za vzdrževane člane. Rojstni listi, ki jih je predložila tožnica, ne izkazujejo, da je bila obveščena o dolžnikovi upravičenosti do višje omejitve in da je dolžnik to uveljavljal, saj rojstni list dokazuje le razmerje med dolžnikom in otrokom ter otrokovo starost.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je finančni organ nepravilno odmeril znesek, ki ji ga je naložil v plačilo, saj ni pravilno upošteval 160. člena ZDavP-2. Tožnica je že v pritožbi uveljavljala, da zneskov od plače dolžnika ni odtegnila iz razloga, ker je pri izračunu zneskov, ki morajo dolžniku ostati na njegovem računu, upoštevala dodatno omejitev izvršbe, da mora dolžniku poleg zneska v višini 76 % minimalne plače ostati tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih odloča zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Dolžnik je namreč oče treh mladoletnih otrok, ki jih je dolžan preživljati in jih tudi dejansko preživlja. Tožnica se strinja, da se dodatna omejitev izvršbe zaradi preživljanja družinskega člana lahko upošteva šele od 1. 1. 2017 dalje, nasprotuje pa ugotovitvi, da ni izkazala, da je dolžnik pri njej uveljavljal dodatno omejitev. Že samo dejstvo, da je kot delodajalka pritožbeni organ obvestila, da dolžnikove plače ne more odtegniti zaradi tega, ker je dolžnik dolžan preživljati tri mladoletne otroke in priložila tudi izpiske iz matičnega registra o rojstvu, naj bi samo po sebi izkazovalo, da je dolžnik pri tožnici kot delodajalki to pravico uveljavljal. Zakon ne določa posebnega postopka oz. formalizma za izkazovanje te upravičenosti pri delodajalcu. Določa le, da dolžnik dejstvo preživljanja izkazuje z javno listino. Dolžnik je to storil, saj je tožnici pravico do omejitve izvršbe izkazal z javno listino, to je z izpiskom iz rojstne matične knjige za otroke, iz katerih izhaja, da so otroci še mladoletni in da je dolžnik njihov oče. Tudi iz pojasnil FURS, objavljenih na spletu, izhaja, da je ena izmed javnih listin, s katero se dokazuje obveznost preživljanja, izpisek iz matičnega registra o rojstvu. Tožnica je to omejitev sicer upoštevala že ves čas, saj je bila zmotno prepričana, da ta omejitev velja že od leta 2002 dalje, kot pri navadni izvršbi. Finančni organ je tožnici za mesec januar 2017 naložil v plačilo neodtegnjeni znesek v višini 237,7 EUR, za mesec februar 2017 pa znesek v višini 221,36 EUR. Glede na podatke o gibanju zneska minimalnega dohodka, je januarja in februarja 2017 znesek prejemka na osebo po merilih, ki jih določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), znašal 292,56 EUR. Ob upoštevanju merila iz 9. točke prvega odstavka in drugega odstavka 26. člena ZSVarPre, po katerih za otroka osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ga je ta dolžna preživljati, velja razmerje 0,59, ter se v primeru dodelitve otroka v skupno varstvo in vzgojo višina minimalnega dohodka za otroka določi v polovični višini tega merila, znesek za enega dolžnikovega otroka znaša 86,31 EUR, za vse tri pa 258,93 EUR. Skupni znesek, ki dolžniku ni smel biti odtegnjen, je tako ob upoštevanju 76 % zneska minimalne plače v višin 611,76 EUR, v januarju in februarju 2017 znašal 870,69 EUR. Dolžnikovi prejemki so v januarju 2017 znašali 849,13 EUR in v februarju 2017 pa so znašali 833,12 EUR. Tožnica posledično od dolžnikove plače za poplačilo sklepa o davčni izvršbi ni mogla odtegniti ničesar. Sklepno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prvi odstavek drugostopenjske odločbe spremeni tako, da se tožnici naloži plačilo zneska 2.489,08 EUR oz. podredno, da obe upravni odločbi odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vztraja pri razlogih upravnih odločb. Dodaja, da tožnica tudi v tožbi ni izkazala, kdaj točno ji je dolžnik dostavil izpiske iz matičnega registra o rojstvih.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je finančni organ tožnici naložil obveznost plačila 2.947,81 EUR na podlagi 165. člena ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da se, če delodajalec oziroma izplačevalec ne ravna po sklepu o izvršbi, davek do višine rubljivih denarnih prejemkov izterja od njega. Sporno v zadevi je, ali tožnica za meseca januar in februar 2017 dolžniku od denarnih prejemkov utemeljeno ni odtegnila ničesar, ker bi s tem kršila prvi odstavek 160. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči.

7. Po stališču toženke bi lahko tožnica omejitev glede preživljanja družinskih članov upoštevala le, če bi jo dolžnik uveljavljal in ustrezno izkazal s predložitvijo javne listine, česar pa tožnica v pritožbi ni navedla. Tožnica v zvezi s tem navaja, da že samo dejstvo, da je kot delodajalka pritožbeni organ obvestila, da dolžnikove plače ne more odtegniti zaradi tega, ker je dolžnik dolžan preživljati tri mladoletne otroke, in v dokaz priložila izpiske iz matičnega registra o rojstvu, izkazuje, da je dolžnik pri tožnici kot delodajalki to pravico uveljavljal. S takšnim stališčem tožnice pa se strinja tudi sodišče.

8. V postopku davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke je delodajalec izvrševalec sklepa o izvršbi, ki mu je s tem sklepom naloženo, da del dolžnikovih denarnih prejemkov namesto dolžniku vplačuje na predpisane račune do poplačila dolgovanega davka (drugi odstavek 162. člena ZDavP-2). Delodajalec mora ravnati v skladu s sklepom o izvršbi, saj se v nasprotnem primeru davek do višine rubljivih denarnih prejemkov izterja od njega (prvi odstavek 165. člena ZDavP-2). To pomeni, da bi delodajalec v primeru, če bi omejitev davčne izvršbe zaradi preživljanja drugih oseb upošteval pri izvrševanju sklepa o izvršbi zoper delavca, ki v resnici ni dolžan preživljati nikogar, za to napako odgovarjal s svojim lastnim premoženjem. Tretji odstavek 160. člena ZDavP-2, po katerem upravičenost do višje omejitve zaradi preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, izkazuje dolžnik z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, po presoji sodišča v prvi vrsti varuje delodajalca pred tem, da bi na podlagi neverodostojnih informacij, predloženih s strani dolžnika, nepravilno izvrševal sklep o izvršbi. Sodišče zato ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je materialno pravo nepravilno uporabljeno in je posledično dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni, ko je dobila sodbo; pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopkov (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku naj tožena stranka ugotovi, ali je dolžnik v januarju in februarju 2017 dejansko preživljal družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu (160. člen ZDavP-2). Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (7. člen ZUS-1).

10. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim je, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožnik upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 160, 160/1, 160/3, 165, 165/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3NzQy