UPRS Sodba I U 1350/2019-24

Jedro

Nepravilne navedbe datuma in s tem nastopa izvršljivosti zadevnega izvršilnega naslova v konkretnem primeru ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki jo lahko organ vsak čas popravi, temveč za nepravilnost, ki narekuje drugačen izrek in s tem spremembo izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-165753/2018-2 07-710-21 z dne 7. 11. 2018 se odpravi in zadeve vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je v postopku davčne izvršbe tožniku z izpodbijanim sklepom opravila davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki je znašal na dan izdaje sklepa skupaj 9 148,36 EUR, in sicer z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri B. d.d. Kranj.

2. Iz razpredelnice v 4. točki izreka je razvidno, da se prisilno terjajo: pod zap. št. 1, obveznost iz naslova stroškov izvršbe po izpodbijanem sklepu v znesku 10,00 EUR, pod zap. št. 2, stroški v znesku 25,00 EUR po sklepu o stroških št. 42914 3434 2013 1 z dne 3. 5. 2013 in z datumom izvršljivosti 3. 5. 2013 ter pod zap. št. 3, po odločbi o odmeri davka na dediščine in darila št. 4222 5703 2011 z dne 27. 1. 2012 in z datumom izvršljivosti 3. 5. 2013, obveznost iz naslova glavnice v znesku 6 761,52 EUR in iz naslova obresti v znesku 2 351,84 EUR, kar znese skupaj 9 113,36 EUR.

3. V obrazložitvi sklepa se navaja, da po podatkih knjigovodske evidence tožnik kot dedič po pokojni A.A. ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa in je bilo zato potrebno zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo obračun zamudnih obresti ter na potek davčne izvršbe, in jih citira. Pojasni še, da je tožnik dolžan plačati tudi stroške te davčne izvršbe ter da stroški za izdajo sklepa znašajo 10,00 EUR.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499 29 855 2018 z dne 18. 7. 2019 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijani sklep potrdilo kot zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je bil z odločbo, ki je navedena v izreku sklepa, odmerjen davek na dediščino in darila zavezanki A.A.. Odmerna odločba je bila zavezanki vročena 31. 1. 2012 in bi morala obveznost plačati v roku 30 dni po prejemu odločbe. Na predlog zavezanke za odlog obveznosti, ji je bilo plačilo odloženo do vključno 15. 11. 2012 in ker zavezanka dolga tudi po izteku navedenega obdobja ni poravnala, ji je bil 22. 4. 2013 izdan sklep o davčni izvršbi, ki ji je bil vročen 25. 4. 2013 po tožniku kot pooblaščencu za vročitve. Dne 11. 6. 2013 je A.A. umrla, s sklepom o dedovanju D 275/2013 z dne 25. 9. 2013, ki je postal pravnomočen 25. 9. 2013, pa razglašen tožnik kot njen edini dedič.

5. Nadalje se v razlogih navaja, da je bil tožnik z obvestilom z dne 26. 9. 2014 seznanjen z uvedbo davčne izvršbe, ki je bila začeta zoper zapustnico še pred njeno smrtjo, ter o pridobitvi zastavne pravice na nepremičninah v njeni lasti. Iz obvestila je razvidno tudi stanje dolga, ki na dan 26. 9. 2014 obsega glavnico v znesku 6 761,52 EUR, stroške izvršbe 25,00 EUR in zamudne obresti v znesku 471,66 EUR. Tožnik je bil z obvestilom poučen, da je v skladu z drugim odstavkom 48. člena ZDavP-2 kot dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ter pozvan, da v roku 8 dni plača neporavnane davčne obveznosti zapustnice in da bo sicer zoper njega uveden postopek davčne izvršbe. Tožnik se je nato zglasil pri davčnemu organu in, kot izhaja iz zapisnika, ki je v spisih, izjavil, da trenutno nima sredstev za poplačilo dolga.

6. Nakar je organ prve stopnje tožniku poslal novo obvestilo z dne 22. 3. 2016 in ga ponovno pozval, da plača omenjene obveznosti, ki po stanju na omenjeni dan znašajo skupaj 8 724,52 EUR. Tožnik se je odzval z vlogo za odpis oziroma odlog davčnih obveznosti, ki ji je organ ugodil tako, da mu je dovolil odlog do 23. 4. 2018. Ker tožnik obveznosti tudi takrat ni poravnal, je organ prve stopnje začel z zagroženo davčno izvršbo.

7. V nadaljevanju obrazložitve se pritožbeni organ sklicuje na določbe 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, ter na ureditev v 48. členu ZDavP-2, ki določbam ZD sledi in ki določa način izpolnitve davčne obveznosti zapustnika s strani dediča. Pri tem za konkreten primer kot nesporno ugotavlja, da je bil tožnik s sklepom o dedovanju razglašen za edinega dediča po pok. A.A. in da vrednost podedovanega premoženja presega višino dolga zapustnice. Ker obveznosti niso bile poravnane, je organ prve stopnje pravilno izdal izpodbijani sklep, ki ima tudi sicer vse predpisane sestavine. Pomanjkljiv oziroma napačen je le zapis datuma izvršljivosti odločbe o odmeri davka, ki je pravilno 2. 3. 2012 in ne 3. 5. 2013, kot je navedeno v tabeli. Do pomote je prišlo tudi pri datumu izvršljivosti sklepa o stroških in za katerega pritožbeni organ kot pravilen navede datum 25. 4. 2013. Oboje pritožbeni organ oceni kot pisno pomoto, ki na odločitev ne vpliva in jo je mogoče kadarkoli popraviti. Pojasni še, da sklepu o izvršbi ni potrebno priložiti izvršilnih naslovov, da pa lahko tožnik vsak čas vpogleda v dokumentacijo, ki je v spisih in kjer se nahajata tudi izvršilna naslova, ki sta podlaga za izterjavo.

8. Pojasni še, da obveznosti zapustnika preidejo na dediča na podlagi samega zakona, in sicer na dan smrti zapustnika, in da zato tožnik ne more uspeti z očitkom, da mu izvršilna naslova nista bila vročena in da se nanj ne nanašata. Tožena stranka tudi sicer, glede na opisani potek dogodkov, ne dvomi, da je bil tožnik seznanjen z obveznostmi, ki se terjajo in ki se niso obravnavale kot sporne.

9. Nadalje pritožbeni organ ob sklicevanju na določbe ZDavP-2 obrazloženo zavrne tudi ugovor zastaranja ter ugotavlja, da zastaranje pravice do izterjave v zadevi ni nastopilo. Ugotavlja namreč, da glede na datum izvršljivosti terjanih obveznosti 25. 4. 2013 oziroma 2. 3. 2012 ter zadržano zastaranje za čas odloga od 11. 5. 2016 do 23. 4. 2018, v času izdaje izpodbijanega sklepa 7. 11. 2018 ne relativni in ne absolutni zastaralni rok po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2 ni potekel.

10. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izračun obresti od glavnice 6 761,52 EUR po odmerni odločbi, se pritožbeni organ sklicuje na določbe 96. člena ZDavP-2 ter na Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, za konkretni primer pa še na peti odstavek 48. člena in 104. člen istega zakona ter po vpogledu v obračun obresti, ki ga je posredoval organ prve stopnje, pojasni način obračuna in ugotavlja, da je v načelu pravilen, kolikor ni, pa je napaka lahko kvečjemu v korist tožniku. Poudarja še, da obračuna obresti po določbah ZDavP-2 ni treba priložiti sklepu o izvršbi, kot to uveljavlja tožnik, ter da je glede na pojasnila, podana v tej odločbi, izračun obresti oziroma pravno podlago zanj vsekakor mogoče preizkusiti.

11. Ob vsem navedenem pritožbeni organ ugotavlja, da je izpodbijani sklep obrazložen na takšen način, da ga je mogoče preizkusiti v okviru razlogov za njegovo izdajo, hkrati pa je obrazložitev dopolnil pritožbeni organ s svojo odločbo. V tej zvezi dodaja, da je bil tožnik še pred izdajo sklepa seznanjen z obveznostmi, ki jih ima kot dedič, in s tem, da je neplačane obveznosti zapustnice dolžan izpolniti. Med drugim je bil s tem seznanjen tudi v odločbi o odlogu, zato izpodbijani sklep za tožnika ni pomenil nobenega presenečenja, saj so mu bile na ta način znane vse okoliščine v zvezi z njegovo izdajo. Zato pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrača pavšalno navedbo tožnika, da mu zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa ni bila dana možnost učinkovitega pravnega varstva in da mu je bilo poseženo v ustavne pravice. Ker je zadevna izvršba upravičena, pa je tožnik dolžan plačati tudi stroške izdaje izpodbijanega sklepa, ki so navedeni v 1. točki izreka ter v zap. št. 1 tabele v 4. točki izreka, obračunani pa so pravilno samo enkrat, in sicer v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP 2.

12. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave.

13. V tožbi navaja, da je sklep nezakonit že zato, ker se ga ne da preizkusiti. V obrazložitvi ni nobenih razlogov, citirani so samo zakonski členi. Če ne bi bilo tako, organ druge stopnje ne bi obširno dopolnjeval razlogov in se pri tem nepravilno skliceval na tretji odstavek 248. člena ZUP. Zato tožnik vztraja, da izpodbijani sklep nima sestavin, ki so predpisane za obrazložitev upravne odločbe.

14. Dalje navaja, da mu nista bila vročena izvršilna naslova, ki sta navedena pod zap. št. 2 in 3 v 4. točki izreka in ki se nanj ne nanašata. Če to ni obveznost po ZDavP- 2, pa gre za obveznost po 22. členu Ustave kot obveznost obrazložitve odločb in prepoved samovoljnosti državnih organov, pa tudi za obveznost na podlagi 25. člena Ustave, v okviru pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Zato se v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZUP izvršba na podlagi omenjenih izvršilnih naslovov zoper tožnika ne more opraviti, saj ni možno dovoliti izvršbe zoper nekoga, ki ni dolžnik po izvršilnem naslovu. Ker je sklep nezakonit, pa tudi stroški tožniku v tej zvezi niso mogli nastati in jih ni dopustno terjati. Sicer pa tudi datum izvršljivosti izvršilnega naslova iz zap. št. 1 tabele ni naveden, čeprav bi moral biti in o tem se tudi organ druge stopnje sploh ni izrekel, kar je nadaljnja kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

15. Izvršilna naslova iz zap. št. 2 in 3 tabele v 4. točki izreka tožniku nista znana, z ozirom na napačne datume izvršljivosti pa tudi nimata zveze z A.A.. Navedba izvršilnega naslova in datuma izvršljivosti v izreku sklepa o izvršbi je bistvena sestavina sklepa in zato napačen datum izvršljivosti ni samo pisna pomota. Če bi bila, bi jo lahko tudi organ druge stopnje popravil, pa je ni. Tako pa bi moral organ druge stopnje že iz tega razloga izpodbijani sklep odpraviti, saj na podlagi izvršilnih naslovov, kot sta zapisana, tožnik nima nobene obveznosti.

16. Iz sklepa in obrazložitve tudi ni mogoče razbrati, kako so bile obračunane obresti. Obračun obresti ni bil priložen sklepu in ga zato ni mogoče preizkusiti. Še posebej zato, ker je v izreku naveden napačen datum izvršljivosti. Razvidno tudi ni, kolikšen del obveznosti pomenijo zamudne obresti. Da bi bil preizkus mogoč, bi morale biti v sklepu poleg pravilnih izvršilnih naslovov navedene tudi vse druge odločbe, ki jih v zvezi s tekom obresti in njihovo višino navaja v svoji odločbi organ druge stopnje, vse pa bi morale biti tudi priložene sklepu o izvršbi.

17. Sklepno tožnik navaja, da s tem, ko izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, tožniku ni bila dana možnost, da razloge davčnega organa obrazloženo izpodbija in je bil s tem prikrajšan za učinkovito pravno varstvo, s tem pa so mu bile kršene že navedene ustavne pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki se odraža v izvršilnih naslovih, ki se na tožnika ne nanašajo oziroma je izvršilni naslov pod zap. št. 1 še neizvršljiv, pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja pravice do izterjave po izvršilnih naslovih iz sklepa.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri svojih razlogih in razlogih prve stopnje. Predlaga zavrnitev tožbe.

19. V zvezi z očitkom pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da je bila obrazložitev sklepa dopolnjena z odločbo druge stopnje v skladu s pooblastili iz 248. člena ZUP in da tožniku zato ni bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik se je namreč na sklep pritožil, nakar je tožena stranka v svoji odločbi izčrpno pojasnila vse razloge za izdajo sklepa in obenem odgovorila na pritožbene očitke. Da lahko pomanjkljive razloge prve stopnje s svojo odločbo odpravi organ druge stopnje, izhaja tudi iz sodb naslovnega sodišča.

20. Tožena stranka vztraja, da pomanjkljivosti v navedbi izvršilnih naslovov pomenijo pisno pomoto, ki jo lahko vsak čas popravi organ prve stopnje v skladu z 233. členom ZUP. Vztraja tudi, da sklepu ni potrebno priložiti izvršilnih naslovov, ki so podlaga za izvršbo. Sicer pa je bilo tožniku pojasnjeno, da lahko vpogleda v dokumentacijo, ki je v upravnih spisih in na ta način preveri njihov obstoj. Da bi tožnik to storil, pa v tožbi ne zatrjuje.

21. Kako so bile obračunane obresti, iz izpodbijanega sklepa res ni razvidno, je pa to mogoče razbrati iz odločbe druge stopnje. Tem navedbam oziroma obširno obrazloženemu načinu obračuna tožnik v tožbi ne ugovarja in zato tožena stranka njegove ugovore v tej smeri šteje za pavšalne in neizkazane. Nobenega dvoma tudi ni, da glede na že navedene razloge ob izdaji sklepa zastaranje še ni nastopilo. Pojasni še, da obveznost iz naslova stroškov davčne izvršbe v znesku 10,00 EUR nima navedenega datuma izvršljivosti, ker izvršljivost nastopi z dnem vročitve sklepa o izvršbi, ob izdaji sklepa pa datum njegove vročitve še ni znan.

22. V petih pripravljalnih vlogah tožnik prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbenih navedbah. V prvi vlogi opozarja na obvestilo FURS z dne 2. 9. 2019, ki ga je prejel po vložitvi tožbe, in sicer 3. 9. 2019, in iz katerega izhaja, da naj bi na dan 2. 9. 2019 neplačana zapadla obveznost po pok. A.A. znašala 7 258,18 EUR, medtem ko po izpodbijanem sklepu naj bi na dan 7. 11. 2018 znašala 9 148,36 EUR. Obenem iz obvestila izhaja, da naj tožnik obveznost poravna v roku 30 dni od vročitve obvestila in šele po poteku tega roka naj bi se zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Kar vse potrjuje tožnikove tožbene navedbe, da je izpodbijani sklep nezakonit.

23. V 2. pripravljalni vlogi opozarja na opomin z dne 12. 10. 2019, ki ga je prejel 16. 10. 2019 in s tem po vložitvi tožbe. V njem je kot prvi izvršilni naslov naveden izpodbijani sklep o izvršbi, in sicer z datumom zapadlosti 9. 11. 2018, vsi ostali izvršilni naslovi pa se nanašajo na iste davčne obveznosti pok. A.A., za izterjavo katerih je izdan izpodbijani sklep, s tem da iz opomina sledi, da je datum zapadlosti po vseh izvršilnih naslovih 3. 10. 2019, kar pomeni, da ob izdaji izpodbijanega sklepa še niso bile zapadle in je torej izpodbijani sklep nezakonit. Iz tega opomina tudi izhaja, da so obresti v izpodbijanem sklepu napačno izračunane, saj so v skladu z opominom na dan 12. 10. 2019 znašale le 486,69 EUR, po izpodbijanem sklepu pa se pri isti glavnici na dan 7. 11. 2018 terjajo v znesku 2 351,84 EUR.

24. V 3. pripravljalni vlogi tožnik v prid svojim navedbam opozarja na sodbo naslovnega sodišča II U 174 2017 13 in na razloge te sodbe ter navaja, da je dejansko stanje v bistvenem enako kot v obravnavani zadevi. Gre za to, da je tudi v zapuščinskem postopku po pok. A.A. tožena stranka prijavila samo terjatev v znesku 96,12 EUR, medtem ko terjatve iz izpodbijanega sklepa ni priglasila. Izvršilna naslova iz sklepa se na tožnika ne glasita, višina davčnih obveznosti iz že navedenega obvestila in opomina pa se tudi bistveno razlikuje od višine obveznosti, ki se terja z izpodbijanim sklepom.

25. V 4. pripravljalni vlogi tožnik opozarja na sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 12. 11. 2019, ki temelji na istih izvršilnih naslovih kot izpodbijani sklep, s tem da je razlika v izračunu obresti. Iz tega sklepa je kot datum izvršljivosti davčnih obveznosti po A.A. naveden 3. 10. 2019 oziroma 4. 10. 2019, obresti pa naj bi pri isti glavnici na dan 12. 11. 2019 znašale le 536,45 EUR.

26. Toženka v odgovoru na pripravljalne vloge meni, da tožnik s sklicevanjem na omenjene akte v tem postopku ne more uspeti. Predmet upravnega spora je presoja pravilnosti izpodbijanega sklepa in ne navedenih aktov organa prve stopnje, ki so bili izdani po izdaji izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep pa je po stališču tožene stranke zakonit in pravilen. V zvezi s sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča poudarja, da se je obveznost pokojne davčne dolžnice glede na izdani sklep o dedovanju nedvomno prenesla na tožnika kot njenega dediča, za izdajo posebnega akta, ki bi to izkazoval, pa ne vidi razumnega razloga in hkrati ugotavlja, da se po določbah ZDavP-2 to ne zahteva. Priglasitev terjatev v zapuščinski postopek se po ZD ne zahteva niti se o terjatvah, tudi če so priglašene, v zapuščinskem postopku ne odloča. Kar pomeni, da ni ovir za izterjavo obveznosti iz sklepa, pa čeprav jih FURS ni priglasila v zapuščinskem postopku. Ponovno pa toženka izpostavlja tudi, da je bil tožnik seznanjen z obstojem davčnega dolga zapustnice še pred izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer z obvestilom z dne 26. 9. 2014 in z obvestilom z dne 22. 3. 2016.

27. V 5. pripravljalni vlogi tožnik odgovarja na pripravljalno vlogo tožene stranke in jo v celoti prereka. Poudarja, da se vsi akti, priloženi pripravljalnim vlogam, nanašajo na izterjavo istih davčnih obveznosti po pok. A.A., s tem da so med njimi huda neskladja, in sicer v višini dolga, datumih izvršljivosti itd., ter da tožena stranka teh razlik ne pojasni. Tožnik prilaga tej vlogi še seznam izvršilnih naslovov z dne 21. 1. 2020, ki dodatno potrjuje neskladnosti med omenjenimi akti in izpodbijanim sklepom ter s tem nezakonitost izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju ponavlja razloge tožbe ter poudarja, da izvršilnih naslovov iz sklepa ni nikoli prejel, nadalje, da na podlagi odločbe o odlogu z dne 3. 5. 2012 zastaranje ni moglo biti zadržano, ker je bila odločba izdana šele pred sprejemom ZDavP-2G, in da ni moglo biti niti pretrgano z izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 22. 4. 2013, ki tožniku ni bil vročen in se nanj ni nanašal. Za obvestilo z dne 26. 9. 2014 ne ve, da bi ga prejel, z obvestilom z dne 22. 3. 2016 pa je bil zaveden in je bila zato tudi odločba z dne 11. 5. 2016 nezakonita. V skladu z obvestilom z dne 2. 9. 2019 so obveznosti zapustnice na ta dan znašale 7 258,18 EUR, v razlogih druge stopnje pa naj bi znašale po stanju na dan 26. 9. 2014, na dan 22.3. 2016 pa že 8 724,52 EUR, kar ni logično in česar toženka ne pojasni, kaže pa na to, da je izračun obresti v izpodbijanem sklepu napačen. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja, glede stroškov postopka pod zap. št. 1 in 2 tabele pa navaja, da niso izkazani. Izrecno vztraja tudi pri vseh navedbah v 3. pripravljalni vlogi, zlasti pri tistih, ki se nanašajo na (ne)prijavo terjatev s strani FURS-a v zapuščinskem postopku. Poleg tega trdi, da je bila vrednost zapuščine v sklepu o dedovanju ugotovljena napačno in da ne doseže višine dolga po izpodbijanem sklepu.

28. Tožba je utemeljena.

29. V zadevi ni spora o tem, da je tožnik edini dedič po pokojni A.A. in torej njen univerzalni pravni naslednik. Po prvem odstavku 48. člena ZDavP-2 univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika. Odmerjeno oziroma obračunano davčno obveznost zapustnika, ki jim je že potekel rok plačila, mora dedič izpolniti v 60 dneh po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, razen če se dediščini odpove in se davčna obveznost odpiše.

30. V obravnavanem primeru se tožnik dediščini nesporno ni odpovedal, kar pomeni, da je tožnik kot edini dedič dolžan izpolniti davčno obveznost zapustnice in da zato ne more uspeti z ugovorom, da nima položaja dolžnika po izpodbijanem sklepu. Prav tako ne more uspeti z ugovorom, da ni zavezan poravnati terjatve zato, ker ni bila priglašena v zapuščinskem postopku. Kot pravilno navaja že organ druge stopnje, prijava terjatev v zapuščino po določbah ZD ali drugega zakona ni predvidena, dolžnost prevzema obveznosti zapustnika s strani dedičev pa nastopi že po samem zakonu, kar pomeni, da neprijava zadevnih terjatev s strani FURS-a v konkretnem primeru za tožnika nima nobenih posledic.

31. Prav pa ima tožnik, ko opozarja na pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa.

32. Sestavine izreka sklepa o izvršbi so predpisane v 151. členu ZDavP-2. Med njimi je v 3. točki kot obvezna sestavina sklepa naveden izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Tudi nastop izvršljivosti je torej obvezna in hkrati bistvena sestavina izreka, saj bi se z njeno popravo kot popravo očitne pomote poseglo v pravno situacijo, ki jo je ustvaril izpodbijani sklep, to je v nastop izvršljivosti odločbe oziroma sklepa. Zato po presoji sodišča nepravilne navedbe datuma in s tem nastopa izvršljivosti zadevnega izvršilnega naslova v konkretnem primeru ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki jo lahko organ vsak čas popravi, temveč za nepravilnost, ki narekuje drugačen izrek in s tem spremembo izpodbijanega sklepa.

33. Tožnik utemeljeno očita tudi neobrazloženost izpodbijanega sklepa, saj v njem ni navedenih nikakršnih razlogov za izterjavo obveznosti iz izreka. So pa nato razlogi obširno in izčrpno navedeni v odločbi druge stopnje in je s tem na ustrezen način in v skladu z določbami ZUP dopolnjena obrazložitev izpodbijanega sklepa oziroma odpravljeno očitano pomanjkanje obrazložitve.

34. Izvršilni naslovi se praviloma ne prilagajo sklepu o izvršbi, saj se domneva, da je bil dolžnik z njimi seznanjen že pred začetkom izvršbe. Vendar pa takšna domneva v primeru, kakršen je obravnavani, ni na mestu, saj se od tožnika kot dolžnika terjajo obveznosti zapustnice po odločbi oziroma sklepu, ki sta bila izdana in vročena njej osebno, kar pomeni, da tožnik z njima ni nujno seznanjen in da zaradi tega tudi ni nujno seznanjen s ključnimi podatki, ki se nanašajo na obravnavana izvršilna naslova, kot je npr. višina obveznosti in izvršljivost odmerne odločbe ter sklepa o stroških. Zato tožnik lahko ugovarja, da brez vpogleda v izvršilna naslova, to je v odmerno odločbo in sklep, ne more preizkusiti pravilnosti izpodbijanega sklepa in zato je po presoji sodišča na organu, da tožnika z njuno vsebino seznani in da torej ni na tožniku, da zahteva vpogled v upravne spise, kot razloguje pritožbeni organ v svoji odločbi. Ni pa res, da tožnik za odmerno odločbo in sklep ne bi vedel. Obveščen je bil tudi, da je kot dedič dolžan obveznosti poravnati. Vendar pa po presoji sodišča ne zadošča zgolj obveščanje tožnika o davčnem dolgu, saj mu je s tem dana le omejena možnost ugovora oziroma izjave. Da bi bil tožnik neposredno seznanjen z izvršilnima naslovoma s strani davčnih organov, pa tožena stranka ne trdi niti ni to razvidno iz predloženih upravnih spisov.

35. Zakaj pri obveznosti iz 1. točke tabele ni naveden datum izvršljivosti, pravilno pojasni tožena stranka v svoji odločbi. Pravilno odgovori tudi na ugovor zastaranja, ki ga tožnik ponavlja v tožbi. Sodišče zato njenih razlogov v tem delu ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

36. Tožena stranka tudi izčrpno obrazloži in utemelji obračun obresti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom ter obenem pravilno pojasni, da se obračun obresti sklepu o izvršbi ne prilaga. Pravilno tudi ugotavlja, da tožnik obračunu kot takemu konkretno ne ugovarja. Kljub temu pa se po presoji sodišča neupravičeno ne odzove na tožnikove ugovore v pripravljalnih vlogah, s katerimi le-ta dokumentirano opozarja na različne zneske obresti, ki se mu nalagajo v plačilo z drugimi sklepi oziroma opomini. Pri listinah, ki jih tožnik prilaga pripravljalnim vlogam, gre sicer res za kasneje izdane akte, oziroma za akte, izdane v drugih postopkih, ki pa se vendarle vsi nanašajo na ista izvršilna naslova in iz katerih so dejansko razvidni tako različni datumi zapadlosti kot tudi različni zneski obračunanih obresti in so zato po presoji sodišča tožnikovi ugovori takšni, da zahtevajo preveritev spornih podatkov in pojasnitev izkazanih razlik v obračunih.

37. Glede na opisane pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa in tiste, ki se ugotavljajo pri vodenju postopka, kar vse po presoji sodišča lahko vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

38. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

39. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 136/2014
• UPRS Sodba II U 92/2018-12
• UPRS Sodba II U 366/2017-7