<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 381/2018-9
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.381.2018.9

Evidenčna številka:UP00044755
Datum odločbe:15.10.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha (preds.), mag. Marjanca Faganel (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka - pogoji za obnovo postopka - nova dejstva - rok za obnovo postopka - zaslišanje stranke

Jedro

Obnova postopka v konkretnem primeru je bila utemeljeno začeta, in sicer je bil obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazan, saj so bili predhodno pri tožniku kot zavezancu za davek z odločbo o odmeri davka od drugih dohodkov, ugotovljeni višji prejemki oziroma dohodki, kot so mu bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine, in sicer denarna sredstva v skupnem znesku 468.501,00 EUR, prejeta od družbe D., (v povezavi z družbo B. d. o. o.), opredeljena kot „drugi dohodki“ v smislu 105. člena ZDoh-2. Navedeno dejstvo predstavlja utemeljen razlog za obnovo postopka v smislu tretjega odstavka 267. člena ZUP, ker lahko pripelje do drugačne odmere dohodnine za leto 2009, kot je bila odmerjena s prvotno odločbo, saj se drugi dohodki skladno z določbo prvega odstavka 109. člena ZDoh-2 upoštevajo pri izračunu letne davčne osnove, in sicer se vanjo vštevajo, kar glede na določbo 119. člena ZDoh-2 vpliva na odmero dohodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi davčni organ) v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2009 odločila, da se odločba št. DT 04-09226-1 z dne 31. 5. 2010 o odmeri dohodnine za leto 2009 odpravi in nadomesti z izpodbijano odločbo (1. točka izreka); da se davčnemu zavezancu A.A. (v nadaljevanju tožnik) za leto 2009 odmeri dohodnina v znesku 261.755,49 EUR (2. točka izreka); da znaša plačana akontacija dohodnine 187.069,60 EUR in je za 74.685,89 EUR manjša od odmerjene dohodnine (3. točka izreka); da mora zavezanec, glede na to, da je po odpravljeni odločbi prejel vračilo dohodnine v znesku 274,28 EUR, plačati 74.960,17 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom (UPN) na navedeni podračun; da mu bodo po preteku 30-dnevnega roka za plačilo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (5. točka izreka); da stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ter da davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku začel obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2009 po uradni dolžnosti na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je naknadno, in sicer po tem, ko je odločba št. DT 04-09226-1 z dne 31. 5. 2010, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 2009 v višini 69.670,07 EUR, postala dokončna (torej po 1. 7. 2010), izvedel za nova dejstva, na podlagi katerih bi bila lahko ugotovljena drugačna davčna osnova. Predhodno je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, ki se je zaključil z izdajo odločbe o odmeri davka od drugih dohodkov št. DT 0610-1220/2013-7 (07-210-07) z dne 11. 10. 2013, s katero mu je bil dodatno odmerjen davek od drugih dohodkov v skupni višini 117.125,25 EUR od davčne osnove 468.501,00 EUR. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo z odločbo št. DT-499-02-52/2013-2 z dne 27. 8. 2014. Odločitev prvostopenjskega organa je bila potrjena s sodbo tega sodišča opr. št. I U 1569/2014-9, ki je dne 3. 2. 2015 postala pravnomočna, tožnikovo revizijo zoper njo pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. X Ips 103/2015 z dne 21. 9. 2016 zavrglo. Predhodno je DIN opravil tudi pri družbi B. d.o.o. Na podlagi pridobljene dokumentacije v postopkih DIN pri družbi B. d.o.o. in tožniku je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2009 od C.C. (v povezavi z družbo B. d.o.o. oziroma njeno „off shore“ družbo v Avstriji D. Ltd) prejel denarna sredstva v skupnem znesku 468.501,00 EUR, za katera mu ni posredoval nobene napovedi, prav tako pa med postopkom DIN in postopkom obnove odmere dohodnine ni predložil nobene druge verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika teh sredstev, zato je ta sredstva v skladu s prvim odstavkom in 11. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) opredelil kot druge dohodke zavezanca za davek. Navedel je, da bi v nadzoru ugotovljeni dodatni dohodek iz naslova drugih dohodkov (vir 6300) v znesku 468.501,00 EUR z akontacijo dohodnine v znesku 117.125,25 EUR moral biti napovedan in upoštevan v odločbi o odmeri dohodnine, vendar ni bil, zato je tožniku za leto 2009 dne 24. 2. 2017 izdal novo odločbo, v kateri je upošteval v nadzoru ugotovljeni dodatni dohodek in mu odmeril dohodnino v znesku 261.755,49 EUR. Za obnovitveni razlog je izvedel dne 11. 9. 2013, ko je bil s strani Davčnega urada Kranj v postopku DIN davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 za tožnika sestavljen zapisnik št. DT-0610-1220/2013-6 (07-210-07). Iz obrazložitve odločbe nadalje izhaja, da je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v obnovljenem postopku in da do izdaje odločbe davčnemu organu ni posredoval nobenih pisnih pripomb niti ne zahtevka za povračilo stroškov. K temu je bil namreč pozvan z vabilom z dne 27. 1. 2017, ki je bilo dne 21. 1. 2017 osebno vročeno njegovemu pooblaščenemu odvetniku. Ta je dne 1. 2. 2017 po telefonu poklical davčni organ in se seznanil z namenom obnove odmere dohodnine, pri čemer ni zahteval listinskih dokazil in se je strinjal, da se postopek obnove zaključi z izdajo nove odločbe, o čemer je bil narejen uradni zaznamek.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ z odločbo št. DT 499-01-393/2017-2 z dne 10. 1. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno. Pritrjuje ugotovitvam in razlogom prvostopenjskega organa ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da pritožba ni utemeljena. Meni, da je bil obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazan, da je bila obnova postopka upravičena, saj so bili predhodno z odločbo o odmeri davka od drugih dohodkov pri tožniku ugotovljeni višji prejemki, kot so mu bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine. Tudi datum sestave zapisnika z dne 11. 9. 2013 je bil pravilno upoštevan kot dan začetka teka subjektivnega roka iz 89. člena ZdavP-2 za uvedbo obnove postopka, ki je bila glede na dan izdaje sklepa o uvedbi obnove, to je 16. 10. 2013, uvedena pravočasno. Navaja, da je bil tožnik dolžan ravnati skladno z določbo 323. člena ZDavP-2. Navaja, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v postopku ni bilo kršeno, saj je bil tožnik hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka vabljen k sodelovanju, da se pred izdajo odločbe o obnovi postopka izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, in predlagati dokaze, a se na vabilo ni odzval, zato v izvajanju svoje pravice sodelovanja v postopku ni bil prikrajšan. V zvezi s tožnikovimi naknadno ugotovljenimi drugimi dohodki povzema ugotovitve iz predhodnega postopka DIN davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1.1. 2009 do 31. 12. 2009 pri tožniku, in sicer: da je tožnik v letu 2009 na svoja bančna računa in v roke prejel sredstva v skupni višini 468.501,00 EUR, za katera ni posredoval nobene napovedi niti jih ni napovedal v napovedi za odmero dohodnine niti ni dokazal, da bi bila neobdavčljiva, zato prejeta sredstva zapadejo pod obdavčitev po ZDoh-2 kot drugi dohodki ter da je v postopku izdana odločba o odmeri davka od drugih dohodkov tudi potrjena s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1569/2014-9 z dne 3. 2. 2015. Potrdil je pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev, ugotovil, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka kot tudi ne kršitev materialnega prava in zaključil, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna. Do ostalih pritožbenih navedb se iz razloga, ker niso relevantne, ni opredelil.

4. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo. V tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila predpise, zaradi česar je izpodbijani akt ničen. Predlaga, da sodišče odloči na glavni obravnavi v sporu polne jurisdikcije, na kateri bo zaslišalo tožečo stranko in pričo C.C. in na podlagi na glavni obravnavi izvedenega dokaznega postopka odpravi izpodbijano odločbo in postopek plačila dohodnine ustavi, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Navaja, da je zanj bistvenega pomena odmerna odločba opr. št. DT 0610-430/2012-132 z dne 13. 1. 2017, ki je bila izdana pravni osebi B. d. o. o., (v nadaljevanju B. d. o. o.) kot zavezancu za davek v postopku DIN pridobivanja podatkov za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, davka od dohodka pravnih oseb za obdobje 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 in davka na dodano vrednost za obdobje 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, saj iz nje finančna uprava črpa vsa relevantna dejstva, pri čemer pa mu ni bila omogočena udeležba v navedenem postopku. Nadalje navaja, da je finančni urad na 3. strani izpodbijane odločbe neupravičeno navedel, da njegov pooblaščeni odvetnik ni zahteval listinskih dokazil; da se je strinjal, da se postopek obnove zaključi z izdajo odločbe; da mu ni posredoval nobenih pisnih pripomb niti ne zahtevka za povračilo stroškov. Njegov odvetnik je namreč v telefonskem razgovoru povedal, da se ne strinja s prostovoljnim plačilom dohodnine in da zahteva izdajo odločbe, na katero se bo lahko pritožil. Trdi, da izpodbijana odločba bistveno odstopa od dokaznih standardov, zato so mu kršene temeljne ustavne pravice iz 22. čl. Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o pošteni obravnavi, ki se izraža v načelih poštenega dokaznega postopka, kontradiktornosti postopka in zahtevi po argumentiranosti odločbe. Trditev davčnega organa, da je C.C. prejeta sredstva delno dvignila v gotovini ter jih prenakazala na njegov račun, ni podprta z nobenimi dokazi, zato je ne more preizkusiti. Ugovarja, da ni prejel nobenega denarja na svoj račun v Avstriji in da denarna sredstva, ki so se nahajala na računih pri banki E. d. d. in banki F. d. d., ne sodijo v okvir „drugih dohodkov“, zato mu je bila napačno obračunana davčna osnova in posledično temu akontacija dohodnine. Davčni organ bi moral zaslišati C.C. kot pričo in odločiti na ustni obravnavi. Odločbi sta v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča Up-785/15-14 in Up-788/15-15 z dne 27. 10. 2016 ter Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 15. točka obrazložitve, saj mu, kljub temu, da je imel interes, ni bilo omogočeno, da sodeluje v ugotovitvenem postopku pri izdaji odmerne odločbe zoper družbo B. d. o. o. opr. št. DT 0610-430/2012-132 z dne 13. 1. 2017, v katerem ni bil stranka in ni imel možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve davčnega organa, rezultat tega postopka pa mu, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti citirane odločbe z dne 13. 1. 2017 niti s tem, da bi se davčni organ v obravnavani zadevi proti A.A. skliceval na dejanske ugotovitve in povzemal dokaze iz tega postopka.

6. Nadalje navaja, da je bil zoper njega uveden kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, pri čemer pa se davčni organ ni opredelil glede storitve kaznivega dejanja, s čimer je kršil določbe 147. člena, 148. člena in 149. člena ZUP, saj bi moral upravni postopek prekiniti, dokler (ne)obstoja kaznivega dejanja ne bi rešilo pristojno sodišče. Finančni urad je neupravičeno naredil davčni odtegljaj prejemniku namesto izplačevalcu plačila. V izpodbijani odločbi ni navedeno, kateri odtegljaj mora zanj plačati B. d. o. o. Določbe 105. člena, 108. člena in 131. člena ZDoh-2 niso jasne, razumljive in nedvoumne, zato je podana kršitev 2. člena Ustave RS. Teh določb ne more nedvoumno razumeti, tudi s primerno pravno pomočjo ne, a bi jih glede na 2. člen Ustave RS moral razumeti. Uporaba teh določb v konkretnem primeru ni jasna. Navedene določbe so v nasprotju z 2., 5., 14., 22. in 28. člena Ustave RS. Finančni urad je neupravičeno utemeljil izpodbijano odločbo na dveh zakonih, in sicer na podlagi 89. člena ZDavP-2 in 260. čl. ZUP, kar ni dovoljeno. Prav tako je v 7. točki izreka izpodbijane odločbe neupravičeno navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, saj ZUP takšne določbe ne pozna. Finančna uprava je izdala izpodbijano odločbo, čeprav sta potekla tako subjektivni kot objektivni rok za njeno izdajo. Odločba je bila izdana leta 2017 za odmero dohodnine za leto 2009, kar je več kot šest let po tem, ko bi morala finančna uprava izdati odločbo. Predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje priče C.C..

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru je bil postopek odmere dohodnine za leto 2009 pri tožniku, po tem, ko mu je bil dne 31. 5. 2010 izdan informativni izračun, ki je dne 1. 7. 2010 postal dokončna odločba, obnovljen po uradni dolžnosti, in sicer s sklepom z dne 16. 10. 2013, ker je davčni organ po dokončnosti odločbe o odmeri dohodnine, in sicer v postopku DIN davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 pri tožniku, izvedel za nova dejstva (tj. da je v letu 2009 tožnik prejel denarna sredstva v skupni višini 468.501,00 EUR, ki predstavljajo druge dohodke v smislu 105. člena ZDoh-2, za katera pa mu ni posredoval napovedi), na podlagi katerih je nato ugotovil drugačno letno davčno osnovo od tožnikovih dohodkov, pridobljenih v davčnem letu 2009, in zato tožniku izdal novo odločbo (izpodbijano odločbo), s katero mu je ponovno odmeril dohodnino za leto 2009.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 lahko davčni organ, v primeru, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Skladno z določbo petega odstavka istega člena se v primeru, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oziroma v drugih postopkih, ta dejstva posredujejo davčnemu organu, pri čemer se šteje, da je davčni organ za nova dejstva izvedel na dan sestave zapisnika.

11. Sodišče ugotavlja, da je bila obnova postopka v konkretnem primeru utemeljeno začeta, in sicer je bil obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazan, saj so bili predhodno pri tožniku kot zavezancu za davek z odločbo št. DT 0610-1220/2013-7 (07-210-07) z dne 11. 10. 2013 o odmeri davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, ugotovljeni višji prejemki oziroma dohodki, kot so mu bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine za leto 2009 z dne 31. 5. 2010, in sicer denarna sredstva v skupnem znesku 468.501,00 EUR, prejeta od družbe D., Avstrija (v povezavi z družbo B. d. o. o.), opredeljena kot „drugi dohodki“ v smislu 105. člena ZDoh-2. Navedeno dejstvo predstavlja utemeljen razlog za obnovo postopka v smislu tretjega odstavka 267. člena ZUP, ker lahko pripelje do drugačne odmere dohodnine za leto 2009, kot je bila odmerjena s prvotno odločbo, saj se drugi dohodki skladno z določbo prvega odstavka 109. člena ZDoh-2 upoštevajo pri izračunu letne davčne osnove, in sicer se vanjo vštevajo, kar glede na določbo 119. člena ZDoh-2 vpliva na odmero dohodnine. To dejstvo je že obstajalo v času prvotne odmere dohodnine za leto 2009, davčni organ pa je zanj izvedel naknadno, in sicer po dokončnosti prvotne odmerne odločbe.

12. Sodišče ugotavlja, da je davčni organ datum sestave zapisnika v navedenem postopku, torej zapisnika Davčnega urada Kranj št. DT 0610-1220/2013-6 (07-210-07) z dne 11. 9. 2013, pravilno, in sicer skladno s petim odstavkom 89. člena ZDavP-2, upošteval kot dan začetka teka šestmesečnega subjektivnega roka iz prvega odstavka tega člena in tako glede na dan izdaje sklepa o začetku obnove postopka, to je 16. 10. 2013, pravilno zaključil, da je bila obnova davčnega postopka po uradni dolžnosti uvedena oziroma začeta pravočasno, torej v šestmesečnem subjektivnem roku, kot tudi v petletnem objektivnem roku. Glede na datum izdaje odločbe (tj. 31. 5. 2010) in upoštevaje, da objektivni rok začne teči od vročitve odločbe, je bila obnova začeta znotraj objektivnega roka. Tožnikov očitek, da sta potekla subjektivni in objektivni rok za obnovo postopka, torej ni utemeljen.

13. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da je prvostopni organ neupravičeno utemeljil izpodbijano odločbo na dveh zakonih, in sicer na podlagi 89. člena ZDavP-2 in 260. člena ZUP. Sodišče pojasnjuje, da se ZUP v razmerju do ZDavP-2, ki je predpis specialne narave, v skladu z določbo 2. člena ZDavP-2 uporablja subsidiarno, torej kolikor ZDavP-2 in drugi merodajni predpisi ne določajo drugače. V 89. členu ZDavP-2 sta v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 določena posebna roka za obnovo postopka, in sicer subjektivni rok šestih mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki. 261. člen ZUP pa določa organ, pristojen za začetek obnove, ki v specialnem zakonu ni določen.

14. Tudi tožbeni očitek, da je v 7. točki izreka izpodbijane odločbe neupravičeno navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, češ da ZUP takšne določbe ne pozna, ni utemeljen. Določbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, namreč vsebuje ZDavP-2 kot specialni predpis, in sicer v prvem odstavku 87. člena. Prvostopenjski organ je klavzulo o nesuspenzivnosti skladno z 9. točko prvega odstavka 80. člena ZDavP-2 zapisal v izrek odmerne odločbe, v obrazložitvi odločbe pa je navedel pravno podlago za nesuspenzivnost, tj. prvi odstavek 87. člena ZDavP-2.

15. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Tudi ZDavP-2 v 73. členu nalaga davčnemu organu dolžnost, da pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogoči strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Sodišče ugotavlja, da je davčni organ (Finančni urad Kranj) z vabilom z dne 27. 1. 2017 tožnika povabil k sodelovanju v postopku obnove odmere dohodnine in mu dal možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V zvezi s tem je tožniku ponudil več možnosti odziva, in sicer po telefonu ali osebno po predhodni najavi ali s pisno izjavo skladno s tretjim odstavkom 71. člena ZUP, in ga tudi opozoril na možnost zastopanja po pooblaščencu. Tožnika pa je tudi opozoril na pravne posledice, če se na vabilo ne bo odzval, in sicer da bo v takšnem primeru odločil na podlagi razpoložljivih podatkov in listinskih dokazov. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bilo vabilo vročeno tožnikovemu pooblaščenemu odvetniku, kar je skladno z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP. Skladno z določbo četrtega odstavka istega člena se torej šteje, da je bilo vabilo vročeno tožniku. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnikov odvetnik v zvezi z vabilom poklical na Finančni urad Kranj in se strinjal, da se postopek obnove odmere dohodnine zaključi z izdajo odločbe. Navedeno izhaja tudi iz uradnega zaznamka finančnega urada z dne 1. 2. 2017. Iz le-tega tudi izhaja: da je bil odvetnik seznanjen z namenom obnove odmere dohodnine, in sicer, da je bil za tožnika ugotovljen dodaten dohodek iz naslova preostalih dohodkov (vir 6300), ki se vključuje tudi v redno odmero dohodnine za leto 2009; da v zvezi z obnovo ni zahteval listinskih dokazil; da ni izrazil želje, da se osebno zglasi pri davčnemu organu, in da se je strinjal z zaključkom postopka z izdajo nove odločbe. Tožnik v tožbi očita, da je v izpodbijani odločbi prvostopni organ neupravičeno navedel, da njegov pooblaščeni odvetnik ni zahteval listinskih dokazil in da mu ni posredoval nobenih pisnih pripomb niti ne zahtevka za povračilo stroškov. Navedeni očitki pa so po presoji sodišča povsem pavšalni, saj tožnik nasprotnega konkretizirano niti ne zatrjuje. Ne trdi namreč, da je davčnemu organu posredoval kakšne listine oz. da je zahteval povračilo stroškov. Trdi le, da je njegov odvetnik po telefonu povedal, da se ne strinja s prostovoljnim plačilom dohodnine in da je zahteval izdajo odločbe, na katero se bo lahko pritožil.

16. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da načelo zaslišanja stranke v postopku ni bilo kršeno, saj je tožniku bila dana možnost sodelovati v ugotovitvenem postopku in izkoristiti pravice, ki jih ima v postopku, a te možnosti ni izkoristil. Načelo zaslišanja stranke namreč ne pomeni, da bi stranka morala izkoristiti pravice, ki jih ima v postopku. Posledično tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave kot tudi ne pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

17. Sodišče tudi ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ustreza predpisanim kriterijem iz 214. člena ZUP.

18. Nadalje tudi ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvah določb 147., 148. in 149. člena ZUP. Vprašanje, ali je tožnik storil kaznivo dejanje davčne utaje, namreč za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno v smislu, da brez njegove rešitve ne bi bilo mogoče rešiti zadeve, zato ne predstavlja predhodnega vprašanja. V konkretnem primeru namreč obnova postopka ni bila začeta na podlagi obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP, ki je podan, če je bila odločba izdana kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

19. V zvezi z nadaljnjimi tožnikovi očitki, in sicer: da mu je bila napačno obračunana davčna osnova od drugih dohodkov in posledično temu akontacija dohodnine, saj ni prejel nobenega denarja na svoj račun v Avstriji, pa tudi denarna sredstva, ki so se nahajala na njegovih računih pri banki E. d. d. in banki F. d. d., ne predstavljajo drugih dohodkov; da bi v zvezi s tem bilo treba zaslišati C.C.; da mu ni bilo omogočeno, da sodeluje v ugotovitvenem postopku pri izdaji odmerne odločbe zoper družbo B. d. o. o., kar je v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča Up-785/15-14 in Up-788/15-15 z dne 27. 10. 2016 ter Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) 15. točka obrazložitve; da je finančni urad neupravičeno naredil davčni odtegljaj prejemniku namesto izplačevalcu plačila in da določbe 105., 108. in 131. člena ZDoh-2, ki opredeljujejo druge dohodke, davčno osnovo in akontacijo dohodnine zanje, niso jasne in so zato v nasprotju z 2., 5., 14., 22. in 28. členom Ustave, sodišče ugotavlja, da se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe št. DT 0610-1220/2013-7 (07-210-07) z dne 11. 10. 2013, ki je bila izdana v postopku DIN davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 tožniku kot zavezancu za davek in s katero so mu bili za leto 2009 dodatno ugotovljeni drugi dohodki v skupni višini 468.501,00 EUR kot davčna osnova in od njih dodatno odmerjen davek od drugih dohodkov po stopnji 25% v skupni višini 117.125,25 EUR. Ta odločba pa je postala pravnomočna (formalno in materialno) že dne 3. 2. 2015, torej še pred izdajo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana dne 24. 2. 2017, kar pomeni, da je bilo že pred izdajo izpodbijane odločbe pravnomočno odločeno, da navedeni prejemki oziroma sredstva v skupni višini 468.501,00 EUR po ZDoh-2 predstavljajo druge tožnikove dohodke in so predmet obdavčenja. V konkretnem primeru so bili torej drug dohodek in njegova višina ter davek od njega kot akontacija dohodnine ugotovljeni in kot obveznost naloženi tožniku s pravnomočno odločbo, ki veže tako tožnika kot toženo stranko. Sodišče ugotavlja, da je navedene podatke iz te odločbe tožena stranka pravilno upoštevala v obnovljenem postopku odmere dohodnine pri ponovni odmeri dohodnine tožniku za leto 2009. Skladno z določbo 270. člena ZUP je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku, in podatkov, pridobljenih v obnovljenem postopku, ter prejšnjo odločbo o odmeri dohodnine odpravila in nadomestila z novo, tj. izpodbijano odločbo.

20. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

21. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da dejstva, ki so glede na citirane določbe materialnega prava relevantna za odločitev v tem primeru, med strankama niso sporna in kot taka niso predmet dokazovanja.

22. Glede dokaznih predlogov za zaslišanje tožnika in priče C.C. sodišče ugotavlja, da ju je tožnik predlagal šele v tožbi, pri čemer pa ni navedel, zakaj tega ni storil že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (davčnem postopku), zato ju skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v postopku upravnega spora niti ni dopustno upoštevati. Skladno z določbo 52. člena ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ne glede na to pa sodišče dodaja, da sta navedena dokazna predloga v smislu obrazloženega tudi nepotrebna.

23. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 73, 89
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 260, 260-1, 267, 267/3
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 105, 105/3, 105/3-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MjMx