<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1166/2017-20
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1166.2017.20

Evidenčna številka:UP00045014
Datum odločbe:15.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Marjanca Faganel (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - viri sredstev - davčna osnova - davčna stopnja - posojilna pogodba - breme dokazovanja - zaslišanje priče - neverodostojna listina - tožbena novota

Jedro

Tožnik posojil v prijavi premoženja in na zaključnem razgovoru ni navedel. Prvič je omenil posojili po enem letu trajanja DIN v pisnih pojasnilih. Na podlagi vsebine sklenjenih pogodb ter okoliščin ob njihovi sklenitvi, davčni organ ugotavlja, da so okoliščine neobičajne in da vzbujajo dvom v resničnost danih posojil. Pri tem kot bistveno pomanjkljivost šteje, da ni dokazil o finačnem toku oziroma o dejanskem prejemu gotovine s strani tožnika, ter da ni izkazano dejstvo, da je tožnik ta denar še imel na dan 1. 1. 2007 in da je ta denar porabil za nakup mercedesa. Zato šteje posojilni pogodbi za neverodostojni listini in ocenjuje, da tožnik teh posojil v letu 2006 ni dobil (oz. prihranil) in da se zato ne priznata kot vir sredstev za nakup mercedesa v letu 2007.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tožniku za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010, zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov dodatno odmerila in naložila v plačilo davek, obračunan po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, od osnove 271 117,60 EUR po stopnji 38,29% v višini 103 810,93 EUR in pripadajoče obresti v znesku 8 346,39 EUR, obračunane od 2. 8. 2011 do dneva izdaje odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v konkretnem primeru za ponovni postopek in da je davčni organ pri odločanju sledil razlogom druge stopnje, ki jih vsebuje odločba št. DT-499-21-7/2014-5 z dne 9. 12. 2014, s katero je pritožbeni organ odpravil prvo odločbo in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. V skladu z napotki druge stopnje je ponovno obravnaval in odločil samo glede vlaganj v notranjo opremo, medtem ko je v ostalem ostal pri ugotovitvah in razlogih iz prvega postopka, saj je organ druge stopnje vse ostale ugotovitve iz prvega postopka v svoji odločbi potrdil. V ponovnem postopku odmere davka je tako upošteval navedbe tožnika, da znaša vložek v opremo 30 000,00 EUR oziroma toliko, kot znaša skupna vrednost predloženih računov za opremo, to je 30 691,40 EUR. Z uporabo metode neto vrednosti je nato davčni organ ugotovil, da je tožnik na dan 31. 12. 2010 razpolagal s premoženjem, ki je večje glede na začetno stanje na dan 1. 1. 2007 za 262 214,75 EUR, kot je razvidno iz preglednice v nadaljevanju obrazložitve, pri čemer znaša razlika po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 in s tem davčna osnova toliko, kot sledi iz izreka.

3. Dalje se v obrazložitvi navaja, da tožnik na zapisnik, izdan v ponovnem postopku, glede vlaganja v opremo nima pripomb. Ima pa pripombe na druge ugotovitve, ki izvirajo še iz prvega postopka, konkretno na tiste, ki se nanašajo na posojilne pogodbe, na podlagi katerih naj bi tožnik dobil dve posojili od A.A. v skupni višini 120 000,00 EUR in posojilo od B.B. v višini 250 000,00 EUR, v ostalem pa vztraja pri navedbah in pripombah iz prvega postopka. Pripomb organ prve stopnje ni upošteval in posledično vztraja pri ugotovitvah iz prvega postopka.

4. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT 499-21-36/2015-2 z dne 6. 4. 2017 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločbe vsa pritožbena izvajanja kot neutemeljena zavrne in kot pravilno in zakonito ter skladno s procesnimi pravili potrdi izpodbijano odločitev prve stopnje.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka.

6. Tožbo vlaga iz vseh pritožbenih (pravilno: tožbenih) razlogov, zlasti pa zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da vztraja pri vseh dosedanjih pripombah in navedbah, ki jih je dal v davčnem postopku, ter zatrjuje, da je ugotovljena davčna osnova napačna.

7. Tožnik posebej poudarja, da mu davčni organ neupravičeno ni upošteval posojil, ki jih je najel pri A.A. in pri B.B.. Odločitev davčnega organa je v tem pogledu enaka kot v prvem postopku, enako stališče pa je zavzel tudi organ druge stopnje v zvezi s pritožbo. Tožnik je s sklepom o izvršbi in izvršljivim notarskim zapisom dokazoval svoje navedbe o prejetem posojilu od A.A., pa davčni organ predloženih listin ni upošteval. Tožnik je posojilo A.A. tudi že začel poplačevati na podlagi Sporazuma, ki sta ga sklenila 18. 10. 2013 in izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, in sicer na način asignacije, ki jo opiše in po kateri je bilo A.A. na njegov račun nakazanih 30 000,00 EUR. Predložena je bila torej ustrezna dokumentacija o posojilu in predvsem dokazi o tem, da se to posojilo vrača. Zakaj bi nekdo vračal posojilo in bil k temu zavezan celo s sodno odredbo, če ga ni prejel, tožnik ne razume.

8. Da je tožnik z denarjem razpolagal, ne izhaja samo iz posojilnih pogodb in izvršljivega notarskega zapisa, temveč tudi iz izvršilnega postopka, ki ga je zoper tožnika vodil in izpeljal A.A., in v katerem so se prodale tožnikove nepremičnine in s tem zmanjšalo tožnikovo premoženje. Denar iz naslova posojila je bil tožniku izročen v gotovini, kar je bil razlog, da tožnik v prijavi premoženja tega posojila ni omenjal. Ne glede na to pa je bilo posojilo realno ter jasna in dokazljiva njegova izterjava, zato ni razumljivo razlogovanje davčnega organa na 87. strani odločbe, ko pravi, da to dogajanje ni vplivalo na davčno osnovo. Ker davčni organ posojila ni štel kot premoženjsko stanje na začetku inšpiciranega obdobja, je porabo iz tega vira obdavčil po najvišjih možnih stopnjah in s tem grobo in brez podlage v predpisu posegel v premoženjsko stanje tožnika.

9. Viri dohodkov, ki jih je tožnik imel v inšpiciranem obdobju, po navedbah v tožbi vključujejo tudi posojilo v višini 250 000,00 EUR, ki ga je tožnik prejel od B.B.. Tožnik je posojilno pogodbo priložil prvi pritožbi. Tožnik je znesek posojila (250 000,00 EUR) tudi dejansko prejel, in sicer v gotovini. Predlagal je tudi zaslišanje B.B.. Davčni organ pa je seznanil s posojilom šele v pritožbi zato, ker je bilo posojilo med strankama dogovorjeno kot tajno in je posojilodajalec šele nekaj dni pred prvo pritožbo tožniku dovolil, da razkrije njegovo vsebino in s pogodbo seznani davčni organ. V dokaz, da je bilo nakazilo posojila tožniku tudi dejansko izvršeno, je tožnik predložil izpis iz TRR B.B., iz katerega je razviden dvig denarja v znesku 258 000,00 EUR in ki mu ga je B.B. izročil šele nekaj dni pred prvo pritožbo. Vsa nova dejstva in dokazi so torej obstajali že v času odločanja na 1. stopnji, tožnik pa je dokazal, da jih pred tem ni mogel pridobiti. Zato bi jih pritožbeni organ moral upoštevati pri odločanju. Tako pa se v tej zvezi organa prve in druge stopnje nista posebej opredeljevala, oziroma je celo razumeti, da je organ prve stopnje pri izdaji izpodbijane odločbe zatrjevanja in dokaze vzel v obzir, saj se do njih (pavšalno) in obenem nejasno opredeljuje.

10. Sicer tožnik ostaja pri vseh dosedanjih navedbah. Pri tem omenja, da se mu zdijo nerazumljivi zaključki davčnega organa glede navedb staršev C.C., v katerih neupravičeno pričakuje listinsko dokazovanje o pomoči staršev svojim otrokom. Prav tako ne pove, zakaj pisnih in ustnih izjav posojilodajalcev, ko gre za sorodstvene vezi, davčni organ ne šteje kot dokaz, ampak jih šteje za neverodostojne. Neobičajno je tudi pričakovati, da so listine vedno sestavljene na podroben način in neutemeljeno je razglabljanje davčnega organa o tem, na kakšen način naj bi tožnikov oče razpolagal s svojimi sredstvi. Vsakemu Slovencu pa je znano tudi, da vsak graditelj lastnega doma ves svoj prosti čas porabi za gradnjo, kar se prav tako neutemeljeno ne upošteva.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obeh davčnih odločb. V zvezi s tožbenimi razlogi pripominja, da tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere mu je bilo odgovorjeno že v davčnem postopku. Ves čas je tudi imel možnost sodelovati v postopku in predlagati dokaze ter je bil seznanjen z vsemi postavkami izvora in uporabe sredstev. Tožnikove pripombe in dokazila je davčni organ obravnaval in se do njih opredelil v izpodbijani odločbi.

12. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih. Dodatno k temu tožeča stranka predlaga zaslišanje tožnika ter prič A.A., D.D. in E.E.. Tožena stranka vsem predlaganim zaslišanjem nasprotuje.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po pregledu spisov sodišče najprej ugotavlja, da je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora voden pravilno in skladno z ZDavP-2. Kot pravilno poudarja tožena stranka in kot je razbrati iz listin, ki so v upravnih spisih, je imel tožnik ves postopek možnost, da sodeluje in daje pripombe, kar je tudi storil. Že med pregledom je bil seznanjen z vsemi relevantnimi postavkami izvora in uporabe sredstev, davčni organ pa je pripombe nanje v prvem in drugem postopku obravnaval ter nanje vsebinsko odgovoril. Kršitev pravil postopka, na katere tožnik izrecno in konkretno ne opozarja, torej po povedanem ni razbrati.

15. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev materialnega prava pa tožnik uveljavlja zlasti v pogledu dveh posojilnih pogodb, sklenjenih z A.A. in glede posojilne pogodbe, sklenjene z B.B., ki jih davčni organ ne upošteva - kot vir sredstev - pri svojem odločanju.

16. Posojilni pogodbi, sklenjeni z A.A. tožnik prvič omeni v zvezi s postavko „Nabava avtomobila Mercedes - Benz CLS 320 CDI“ (str. 25 odločbe) ko navede, da je za nakup tega avtomobila porabil denarna sredstva, ki mu jih je posodil A.A. po dveh posojilnih pogodbah, in sicer mu je najprej dal posojilo v znesku 70 000 EUR dne 15. 5. 2006 in drugo posojilo v znesku 50 000,00 EUR dne 10. 8. 2006, oba z rokom vračila konec leta 2006, ki je bil nato ustno podaljšan za eno leto. V dokaz svojim trditvam je tožnik predložil obe posojilni pogodbi ter dokumentacijo v zvezi z izvršilnim postopkom, v katerem naj bi ga A.A. terjal zaradi izterjave dolga, ki izvira iz omenjenih pogodb.

17. Davčni organ v tej zvezi navaja, da tožnik omenjenih posojil (kot obveznosti do fizičnih oseb) v prijavi premoženja in na zaključnem razgovoru ni navedel. Prvič je omenil ti dve posojili po enem letu trajanja DIN v pisnih pojasnilih. Na podlagi vsebine sklenjenih pogodb ter okoliščin ob njihovi sklenitvi, navedenih na 25. in 26. strani odločbe, davčni organ ugotavlja, da so okoliščine neobičajne in da vzbujajo dvom v resničnost danih posojil. Pri tem kot bistveno pomanjkljivost šteje, da ni dokazil o finančnem toku oziroma o dejanskem prejemu gotovine s strani tožnika, ter da ni izkazano dejstvo, da je tožnik ta denar še imel na dan 1. 1. 2007 in da je ta denar porabil za nakup mercedesa. Medtem ko (sprva nepopolnega) izvršilnega predloga ne šteje za bistvenega. Zato šteje davčni organ posojilni pogodbi za neverodostojni listini in ocenjuje, da tožnik teh posojil v letu 2006 ni dobil (oz. prihranil) in da se zato ne priznata kot vir sredstev za nakup mercedesa v letu 2007.

18. Iz upravnih spisov sledi, da tožnik v pripombah na zapisnik, v katerem se (kot poraba sredstev) obravnava tudi nakup omenjenega mercedesa, posojil ne omenja. Ugovarja vrednosti hiše. Tudi dodatni zapisnik o posojilih nima nič, samo odgovarja na pripombe glede hiše in popravlja vrednost vlaganj. V pripombah na dodatni zapisnik pa le „med ostalim“ omeni kot neupravičeno tudi neupoštevanje izposojenega denarja. Šele v pripombah na še dodatni zapisnik tožnik glede posojil pove nekaj več, čeprav bi to mogel oziroma moral storiti že prej, začenši s prijavo premoženja in nato v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ko je bil s posebnim sklepom izrecno pozvan, da med drugim navede tudi vsa posojilna razmerja.

19. Neobičajne so tudi okoliščine glede sklenitve posojilnih pogodb, na katere opozarja že davčni organ v izpodbijani odločbi. Predvsem (ne)obličnost, v povezavi z predložitvijo pogodb davčnemu organu šele po seznanitvi z ugotovitvami DIN (o nakupu mercedesa), kar omogoča prilagajanje njune vsebine izsledkom postopka nadzora, vzbuja dvom tako v njuno vsebinsko kot časovno komponento. Še zlasti, ker naj bi bili pogodbi naknadno zgolj „ustno“ podaljšani še za eno leto, to je za leto 2007, ko je bil kupljen mercedes. Izpovedi tožnika ter priče A.A., ki sta ga dala na naroku pred sodiščem sta sicer skladni med seboj in z navedbami v tožbi, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da gre (po navedbah tožnika) za osebi, ki se dobro poznata in si zaupata, kar pomeni, da lahko delujeta usklajeno in zato njunih izpovedb ni šteti za zanesljiv dokaz ne o sklenjenem poslu in ne o prejemu denarja. Tretje, neopredeljene oziroma v posel nevpletene osebe pa pri tem ni bilo navzoče nobene. Usklajeno pa je bilo nenazadnje tudi izrekanje tožnika in priče v zvezi z izvršilnim postopkom, v katerem se naj bi terjali posojili po že omenjenih pogodbah. Vendar pa se je izterjava začela šele po končanem DIN, saj naj bi bila šele takrat sestavljena listina (notarski zapis), ki je podlaga za izvršbo. Le-ta se sicer sklicuje na že omenjeni pogodbi, vendar pa se vse to že spet, kljub zapadlosti obveznosti v letih 2006 oziroma 2007, ko naj bi tožnik po lastnih izjavah še ne imel finančnih težav (te naj bi nastopile kasneje - 2011, 2012), že spet dogaja po končanem DIN, kar že spet kaže na možno prilagajanje končnim ugotovitvam nadzora. Obenem pa se terjani znesek (187 000,00 EUR) ne ujema z višino neobrestovane terjatve iz posojilnih pogodb (120 000,00 EUR), kar kaže na možnost, da se po predloženih dokazilih o izvršbi in rubežu ter prodaji tožnikovih nepremičnin v izvršbi, terjajo neki drugi dolgovi in ne tisti, ki se prikazujejo v notarskem zapisu. Tako tožnik kot priča A.A. namreč izpovedujeta, da je bilo med njima „več posojil“ oziroma sklenjenih posojilnih razmerij. In končno - glede vira sredstev za nakup obravnavanega mercedesa, o čemer je spor v konkretnem primeru - tožnik na zaslišanju pred sodiščem celo sam pove, da „ne ve, če je avto mercedes kupil iz posojila“. Sodišče zato pritrjuje stališču davčnih organov, po katerem tožnik, na katerem je breme dokazovanja, s svojimi navedbami ter izvedenimi dokazi ni uspel dokazati, da je prejel sredstva po sklenjenih posojilnih pogodbah in da je ta sredstva porabil za nakup mercedesa ter s tem pojasnil vir, ki se kot nepojasnjena poraba sredstev upošteva pri izračunu davčne osnove.

20. Posojilno pogodbo, sklenjeno z B.B., tožnik predloži in pove za posojilno razmerje šele v pritožbi zoper prvo izdano odločbo. Pri svojih navedbah in trditvah vztraja tudi v ponovnem postopku. Ta se vodi od začetka in v celoti, zato že tožena stranka in posledično tudi sodišče navedb in dokazov v tej zvezi ne šteje več za nedovoljene (pritožbene) novote, temveč jih obravnava po vsebini. Zaupnost posojilne pogodbe, sklenjene s B.B., ki naj bi bila po navedbah v tožbi in po izpovedi tožnika in priče B.B. na naroku, razlog za to, da je tožnik ni navedel v prijavi premoženja in kljub izrecnemu pozivu tudi ne v prvem postopku DIN, tudi po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, ne opravičuje tožnikove zamude pri posredovanju zahtevanih podatkov. Sploh glede na B.B. razloge za prikrivanje sklenjenega posla, tj „da ne bo sitnosti z ženo in da se ne bi razvedelo“ pri čemer je B.B. po lastni izjavi in po izpovedi tožnika denar tožniku že pred tem večkrat posodil, in nenazadnje tudi glede na pogodbeno klavzulo, po kateri se ob plačilu pogodbene kazni posel oziroma posojilno pogodbo lahko razkrije. Besedilo posojilne pogodbe sicer izkazuje dano posojilo in prevzem denarja, vendar gre že spet, kot pri pogodbah, sklenjenih z A.A. za (ne)formaliziran zapis in za pogodbo med strankama, ki se dobro poznata in med katerima obstaja zaupno razmerje. Takšno razmerje sicer omogoča lažje sklepanje poslov na način, ki je manj formaliziran, vendar pa obenem pušča vrata odprta tudi za neformalno popravljanje in spreminjanje tistega, kar je zapisano v pogodbi. Še zlasti pa vzbuja dvom v resničnost zapisanega dejstvo, da se je s predložitvijo pogodbe čakalo do konca postopka DIN, oziroma celo do izdaje odločbe, ko so bili že znani izsledki DIN in kar je omogočilo prilagajanje pogodbenih strank ugotovitvam, ki jih vsebuje odločba. Izpovedi tožnika in zaslišane priče B.B. na naroku sta sicer skladni med seboj in z navedbami v tožbi, ker pa gre za osebi, ki se dobro poznata in si zaupata, sta izjavi lahko uskladila in zato njuni izpovedi tudi v tem primeru nista zanesljiv dokaz ne o sklenjenem poslu in ne o prejemu denarja. Predloženi bančni izpisek pa po presoji sodišča, enako kot ugotavljata davčna organa, potrjuje samo dvig denarja s TRR s strani B.B., ne izkazuje pa prejema denarja s strani tožnika. D.D. kot tretja oseba, ki naj bi bila navzoča pri sklepanju posla in pri predaji denarja, je bil predlagan za pričo prvič šele na naroku pred sodiščem. Nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Opravičljivih razlogov za to, da ni bil predlagan za pričo že v (ponovljenem) postopku nadzora, tožnik ne navaja. Sodišče je zato štelo predlog za njegovo zaslišanje za nedovoljeno tožbeno novoto in ga je v dokaznem sklepu kot takšnega zavrnilo. Sodišče se zato, glede na povedano, strinja z davčnim organom, da tožnik ni uspel dokazati prejema denarja kot takšnega niti ni navedel okoliščin, ki bi kazale na porabo prav teh sredstev v inšpiciranem obdobju in s tem pojasnil vir sredstev za porabo, ki sicer povečuje davčno osnovo.

21. V ostalem pa tožnik v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, ostaja „pri vseh svojih dosedanjih navedbah“. Pri tem zgolj splošno in nepovezano s konkretnimi ugotovitvami oziroma postavkami, na katerih temelji izpodbijana odločitev, omenja posamezne zaključke davčnih organov (glede zahteve po listinskih dokazilih o finančni pomoči staršev svojim otrokom) kot nerazumljive in posamezne razloge (da so izjave staršev in otrok identične in zato neverodostojne) kot posplošene oziroma neobičajne.

22. Nekaj več vsebine glede preostalega dela izpodbijane odločbe, tožnik nameni šele v svojih navedbah na naroku. Na naroku predlaga tudi zaslišanje prič E.E. in D.D.. D.D. predlaga kot pričo v zvezi z ugotovitvami, ki se nanašajo na gotovino (290 000,00 EUR), ki naj bi jo tožnik hranil v bančnem sefu in o kateri je govora na straneh 32 do 34 v izpodbijani odločbi. Razlogi davčnih organov, po katerih ni o obstoju tega denarja ne neposrednega ne posrednega dokaza (o možnih prihrankih tožnika v desetletnem obdobju), so konsistentni in prepričljivi in jim tožnik v tožbi in na naroku konkretizirano niti ne ugovarja. Obširno izpoveduje le o „kopičenju“ denarja za nakup delnic, kar pa že spet ni podprto z nobenimi konkretnimi podatki o hrambi oziroma o viru „nakopičenega“ denarja in s tem o dejanskem obstoju zatrjevanega zneska. Ker je D.D. tokrat prvič predlagan za pričo in ni navedenih razlogov, ki bi to opravičili, je sodišče predlog za njegovo zaslišanje (tudi v tem pogledu) kot nedovoljeno tožbeno novoto zavrnilo.

23. Nov je tudi predlog, podan na naroku, s katerim se predlaga zaslišanje tožnikovega sina E.E., ki bi izpovedal o gotovini v znesku 66 000,00 EUR, ki naj bi ga prispeval tožnikov oče in ki ga tožnik uveljavlja in zatrjuje kot enega od virov za financiranje gradnje hiše. Sodišče je tudi ta dokazni predlog zavrnilo kot prepozen, saj ni videti razlogov, zakaj bi tožnik ne mogel podati predloga že v davčnem postopku. Mladoletnost sina, na katero se sklicuje, ni ovira za pričanje. Poleg tega ni listinskih dokazil, ki bi morala obstajati v konkretnem primeru. Ko namreč ne gre za posojilo denarja s strani tožnikovega očeta, je šteti omenjeni znesek za očetovo darilo sinu. Darilo sinu je sicer neobdavčeno, bi pa morale obstajati listine, ki se zahtevajo po Zakonu o davku na dediščine in darila (ZDDD) in ki jih v konkretnem primeru ni, kar pomeni, da za odstop oziroma prejem omenjenega zneska ni neposrednega dokaza. Obenem pa po ugotovitvah davčnih organov izplačilo omenjenega zneska tožniku glede na analizirane dohodke tožnikovega očeta niti ni bilo mogoče. Tožnik na naroku sicer navaja, da je bil oče dober in uspešen gospodar ter premožnejši, kot izhaja iz zbranih podatkov, vendar pa dokazov o tem v postopku nadzora ni predložil niti jih ni predlagal.

24. Analizirali so se tudi dohodki C.C. in njenih staršev, ki naj bi po tožnikovih navedbah (v postopku DIN in na naroku), prispevali denarna sredstva za gradnjo hiše. Zaključki davčnih organov torej ne temeljijo zgolj na neupoštevanju pisnih in ustnih izjav sorodnikov oziroma posojilodajalcev, kot se zatrjuje v tožbi, temveč tudi na podrobnih analizah njihovih dohodkov in premoženjskega stanja, ki po zbranih podatkih pri nobenem od preizkušanih oseb niso omogočali zatrjevanih izplačil tožniku. Medtem ko v zvezi s spornim vložkom C.C. in njenih staršev v izgradnjo hiše, ki se zgolj omenja v tožbi, tožnik tudi na naroku nima ugovorov konkretne narave. Govori le o „materialnem vložku“ C.C. staršev v obliki izvedenih inštalacij v hiši in ki naj bi bile vredne 100 000 EUR, nič pa konkretnega o denarju. Pri tem ko so razlogi davčnih organov v tej zvezi obširni in po presoji sodišča dovolj utemeljeni, tako da tudi obširne navedbe tožnika na naroku ne prepričajo o nasprotnem.

25. S postavko nepremičnine - vložek v stanovanjsko hišo na naslovu F., se tožnik v tožbi in pred tem v pritožbi v ostalem več ne ukvarja in ne postavlja pod vprašaj ne njene cenitve ne cenitve opreme. Na naroku ponovno izraža dvome v ugotovljene vrednosti vlaganj v hišo in v opremo, vendar brez pravih argumentov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sicer podrobno razdelano dejansko stanje in cenitev uradoma postavljenega cenilca gradbene stroke.

26. Enako velja za postavko premičnine in druga sredstva - nabava avtomobila BMW 750 in dano posojilo v višini 17 000,00 EUR, ki jo tožnik omenja na naroku. Medtem ko davčni organ na straneh 22 do 25 izpodbijane odločbe podrobno navede razloge za svoj zaključek o višini porabljenih sredstev za nabavo omenjenega vozila ter vir in znesek kupnine za vozilo 58 099,20 EUR zniža za dano posojilo (17 000,00 EUR) družbi CMP - prodajalcu, pa tožnik šele na naroku zaključkom davčnih organov povsem splošno in brez kakršnihkoli dokazil oporeka ter se hkrati sklicuje na prodajo vozila in s tem na dejstvo, ki je novo in ki ga ne opraviči, kar pomeni, da ga sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati pri odločanju.

27. V ostalem, kolikor ugovorov ni nobenih, se sodišče sklicuje na razloge, ki jih vsebuje izpodbijana odločba.

28. Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v I. točki izreka kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Odločitev o stroških (II. točka izreka) temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Odločanje o stroških upravnega postopka, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, ni predmet tega (sodnega) postopka in se zato sodišče o njih ni izreklo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 68, 68a/5
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MjE1