UPRS Sodba II U 134/2018-21

Jedro

V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se glede na citirana določila ZUP presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se v fazi uvedbe obnove postopka utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivale na morebitno spremembo odločbe, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti začel postopek obnove v zadevi uvrstitve na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljenih virov energije za končnega odjemalca električne energije A. d.d. iz ..., ki je bil z odločbo št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015 uvrščen na seznam upravičencev znižanja prispevka. Postopek se obnovi v delu preverjanja doseganja zahtevane elektrointenzivnosti, na podlagi katere je bilo MM 2-183237 uvrščeno na seznam merilnih mest upravičenih do znižanja prispevka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Center za podpore (D. d.o.o) kot prvostopenjski organ s strani končnega odjemalca dne 9. 10. 2017 prejel vlogo št. E17101060001 ter dne 11. 10. 2017 dopolnitev vloge, ki je bila po pozivu Centra za podporo dopolnjena z nadaljnjimi pojasnili in dokazili, in sicer s podatki o stroških za dobavljeno električno energijo (vsi računi izbranega dobavitelja električne energije) ter stroški za omrežnino in prispevke (vsi računi pristojnega elektro distribucijskega podjetja) na podlagi katerih je Center za podpore ugotovil, da elektrointenzivnost končnega odjemalca ni takšna, kot jih je navedel končni odjemalec v vlogi za uvrstitev na seznam do znižanega prispevka. Končni odjemalec je dosegel zahtevano stopnjo elektrointenzivnosti, to je več kot 5 % skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (Uredba). Center za podpore je namreč ugotovil, da je končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške končnega odjemalca prištel tudi znesek plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). S tem so bili v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije, kar v končnem izračunu pomeni višjo elektrointenzivnost. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 5. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obnovil postopek po uradni dolžnosti. Obnovo postopka je utemeljil z dejstvom, da se podatki o višini elektrointenzivnosti podjetja, ki jih je zatrjeval končni odjemalec razlikujejo od dejanskih izračunov na podlagi verodostojnih listin - faktur potrebnih za izračun elektrointenzivnsoti, kar v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predstavlja okoliščino, ki bi privedla do drugačne odločbe.

3. Zoper prvostopenjski sklep se je tožnik pritožil na Ministrstvo za infrastrukturo, ki je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da obnova postopka dovoljena, saj odločba opr. št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015 bila tožniku vročena dne 13.11.2015 in je z dnem 28. 11. 2015 postala dokončna in izvršljiva. Prav tako je obnova postopka pravočasna, saj še ni potekel rok enega meseca od dne, ko je prvostopenjski organ ugotovil novo okoliščino v skladu s 4. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Obnova postopka je utemeljena, saj se podatki o višini elektrointenzivnosti, ki jih je zatrjeval končni odjemalec razlikujejo od dejanskih izračunov na podlagi faktur potrebnih za izračun elektrointenzivnosti, kar v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predstavlja okoliščino, ki bi privedla do drugačne odločbe.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in meni, da zakonski pogoji za obnovo postopka po uradni dolžnosti niso izpolnjeni. Tožeča stranka ima namreč izrecni pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta in odpravo posledic, ki iz njega izvirajo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka, kot končni odjemalec, pri izračunu elektrointenzivnosti skladno z definicijo podano v 2. alinei 2. člena Uredbe upoštevala stroške končnega odjemalca električne energije za porabo električne energije, ki se je določil iz dejanskih podatkov za merilna mesta, pri čemer se odštejejo stroški prekomerne prevzete jalove energije. Tako je že na podlagi gramatikalne razlage predmetne določbe jasno, da je za podelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije, kar pri plačilu računa za porabljeno električno energijo predstavlja končni znesek za plačilo porabljene električne energije in nedvomno zajema tudi znesek DDV. Takšno stališče je tudi v skladu z ustavnim načelom, da je pravne predpise treba interpretirati tako, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Iz zgoraj navedene pravne podlage namreč ne izhaja, da se pri obsegu stroškov s strani končnega odjemalca plačan DDV ne upošteva. Navedeno potrjujejo še pojasnila Ministrstva za infrastrukturo RS vezana na Uredbo 46/15, ki v zvezi z opredelitvijo stroškov pri izračunu elektrointenzivnosti v 7. točki navajajo, da gre pri tem za vse stroške končnega odjemalca, pri čemer pa se odštejejo zgolj stroški prekomerne prevzete jalove energije. Tožeča stranka tudi izpostavlja, da navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka kot končni odjemalec zavezanec za DDV in zato plačani davek lahko uveljavlja kot vstopni davek v svojih obračunih DDV, v danem primeru ne more biti relevanten.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bistvo spora vprašanje uvrstitve tožnika na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije oz. dejansko odstranitev tožnika iz tega seznama, saj je na njem uvrščen neupravičeno, na podlagi svojih neresničnih navedb. Prvostopenjski organ je namreč ugotovil, da je tožnik posredoval napačne podatke o strošku dobavljene električne energije, na podlagi katerega ga je uvrstil na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor obnovljivih virov energije. Tožnik je bil na seznam uvrščen na podlagi 1. alinee 6/3 člena Uredbe, ker je na podlagi podatkov izkazoval, da njegova povprečna elektrointenzivnost v zadnjih treh letih presega 5 %. Stopnja elektrointenzivnosti se dejansko izračuna tako, da se strošek končnega odjemalca električne energije deli z bruto dodano vrednostjo končnega odjemalca električne energije. Tožnik je kot strošek končnega odjemalca upošteval previsok znesek (ker je v njem zajel tudi znesek DDV-ja), posledično pa je bil tudi odstotek elektrointenzivnosti višji. Zaradi navedenega je prvostopenjski organ izdal sklep o obnovi postopka v delu, ki se nanaša na preverjanje doseganja zahtevane elektrointenzivnosti. V primeru, da bi bil kot strošek končnega odjemalca pri izračunu elektrointenzivnosti upoštevan tudi DDV, bi to pomenilo neenako obravnavo gospodarskih družb, ki so zavezanci za DDV in tistih, ki niso.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se po uradni dolžnosti začne obnova postopka v zadevi uvrstitve tožnika kot končnega odjemalca na seznam upravičencev do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, z odločbo št. št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015, ki je postala dne 28.11.2015 dokončna in izvršljiva.

8. Tožena stranka je v zadevi obnovila postopek po uradni dolžnosti. Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda organ sklep o uvedbi obnove postopka, če ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji (drugi odstavek 268. člena ZUP). Izvesti mora formalni preizkus in med drugim ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ugotovi, da je obnovitveni razlog verjetno izkazan, mora poleg drugih procesnih predpostavk preizkusiti še, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka takšna, da bi lahko sama zase ali v zvezi z drugimi v postopku že ugotovljenimi okoliščinami, če bi obstajala in bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, pripeljala do drugačne odločitve (drugi odstavek 267. člena ZUP).

9. Sodišče ugotavlja, da je obnova postopka bila predlagana v enem mesecu v skladu s 4. točko prvega odstavka 263. člena ZUP in 5. točko prvega odstavka 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP je podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Ta določba namreč kot že navedeno zahteva od stranke aktivno ravnanje, da bi bila zanjo izdana ugodna odločba¹.

10. Kot obnovitveni razlog je namreč ugotovitev tožene stranke, da je tožnik podal napačne podatke o strošku dobavljene električne energije, na podlagi katerega ga je tožena stranka uvrstila na seznam upravičencev do znižanega prispevka za ugotavljanje podpor. Ugotovljeno je bilo, da je končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške končnega odjemalca prištel tudi znesek plačanega DDV. Na podlagi tega so bili v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije, kar pomeni tudi višjo elektrointenzivnost, na ta način povprečna elektrointenzivnosti izračunana s strani končnega odjemalca dosega zahtevano stopnjo za uveljavljanje znižanega prispevka. Prvostopenjski organ je ugotovil, da ob ustreznem upoštevanju stroškov, brez prištetega plačanega DDV, končni odjemalec zahtevane elektrointenzivnosti za uveljavljanje znižanega prispevka ne dosega.

11. Tožeča stranka v tožbi podaja argumente, da je za opredelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije, kar pri plačilu računa za porabljeno električno energijo predstavlja končni znesek za plačilo električne energije in nedvomno zajema tudi znesek DDV.

12. V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se glede na citirana določila ZUP presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se v fazi uvedbe obnove postopka utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivale na morebitno spremembo odločbe, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva².

13. Glede na navedeno je po mnenju sodišča verjetno izkazan obnovitveni razloga iz 5. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Sodišče pri tem dodaja, da bo tožeča stranka v obnovljenem postopku lahko dokazala, da njene navedbe v prijavi niso neresnične in upravičujejo uvrstitev tožnika na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljenih virov energije za končnega odjemalca električne energije in tako upravičenost do znižanega prispevka.

14. Tožnik je vložil tožbo tudi zoper družbo D. d.o.o., ki je izdala odločbo na prvi stopnji, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločalo RS Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopenjski organ. Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Šele z odločitvijo drugostopenjskega organa, je bil postopek odločanja v obravnavani zadevi končan. Sodišče je zato štelo kot pravilno toženo stranko RS, Ministrstvo za infrastrukturo, Ljubljana.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je tožba neutemeljena in jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

16. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravno stališče, na katerega se sklicuje tožeča stranka pa ne pomeni dejstev, ki se dokazuje v tem sodnem postopku.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 291/2008 z dne 27.5.2010
² Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 210/2014 z dne 16.10.2015

Datum zadnje spremembe:

11.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 302/2016-36
• UPRS Sodba II U 341/2022-32
• UPRS Sodba I U 216/2017-10