<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 305/2013
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.305.2013

Evidenčna številka:VS1015029
Datum odločbe:05.03.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 922/2013
Senat:Martina Lippai (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), Peter Golob
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - nakup vozil - lastninska pravica na vozilu - verodostojna listina - nepopoln račun - dokazno breme - bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka, ter da zato na njegovi podlagi DDV ni mogoče odvajati.

Revidentka ni upravičena odbijati DDV po računih, ki so jih ji izdali missing traderji, ker ni storila vsega, kar bi morala, da bi bilo mogoče šteti, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji oziroma v izigravanju sistema DDV s strani njenih dobaviteljev. To pa izhaja iz naslednjih objektivnih okoliščin: navedenih v 14., 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentkino) tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT 0610-425/2008-5 (0407-07) z dne 30. 1. 2009, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentki za obračunsko obdobje april 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 16.100,00 EUR in pripadajoče obresti, za obračunsko obdobje julij 2008 v višini 11.900,00 EUR in pripadajoče obresti, ter za obračunsko obdobje avgust 2008 v višini 1.940,00 EUR in pripadajoče obresti (I. točka izreka), s 30 dnevnim rokom plačila (II. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. DT 499-16-148/2009-4 z dne 22. 12. 2010, zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi davčnih organov in utemeljilo zavrnitev tožbenih ugovorov. Navedlo je, da se lahko v obravnavani zadevi glede na ugotovljene objektivne okoliščine revidentki očita, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV, povezane z goljufijo izdajateljev računov ali drugih gospodarskih subjektov višje v dobavni verigi. Revidentka je ravnala neobičajno in v nasprotju s potrebno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi očitke glede kršitev pravil postopka.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da ima za nabavo vozil vse ustrezne listine, ki so bile tudi podlaga za registracijo vozil. Ugovarja trditvi sodišča, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške postopka. Podredno predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni izpodbijana sodba tako, da se njeni tožbi ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost z revizijo izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 29.940,00 EUR glavnice, torej presega znesek 20.000,00 EUR. Ker je sodišče revizijo dovolilo po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se do ostalih zatrjevanih razlogov za dovolitev revizije (po 2. in 3. točki) ni opredeljevalo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije tudi v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi gre za ponovni revizijski postopek, saj je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 70/2012 z dne 30. 5. 2013 revidentkini reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča I U 216/2011 z dne 6. 12. 2011 ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jih z zakonom predpisuje slovenska zakonodaja in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu X Ips 70/2012 z dne 30. 5. 2013 in drugih, sme davčni zavezanec praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji1:

(1.) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; (2.) da ima davčni zavezanec ustrezen račun; (3.) da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; (4.) da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV pa se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.

10. V obravnavani zadevi je še vedno sporno, ali je bila revidentki pravilno in zakonito zavrnjena pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izstavile gospodarske družbe S., d. o. o., A., d. o. o., E., d. o. o., N., d. o. o., za katere je bilo ugotovljeno, da so neplačujoči gospodarski subjekti. S spornimi računi so bile revidentki zaračunane dobave blaga oziroma storitve, in sicer dobave vozil (S., d. o. o., priklopno vozilo znamke Schmitz, A., d. o. o., tovorno vozilo znamke MAN, N., d. o. o., Mercedes Benz Actros) ter dobava in montaža pohištva (E., d. o. o.). Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih, ki jih revidentka ima, opravljena, in tudi ne, da je revidentka to blago oziroma storitve uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij.

11. V ponovljenem postopku je po mnenju sodišča prve stopnje ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV, da je račun za dobavo in montažo pohištva, ki ga je izdala družba E., d. o. o., z dne 22. 8. 2009, nepopoln in pomanjkljiv (zgoraj navedeni 2. pogoj). Poleg tega je prvostopenjsko sodišče revidentki očitalo subjektivni element, in sicer da je vedela oziroma bi morala vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v gospodarski verigi

12. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun z dne 22. 8. 2009 ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka. Le na splošno je opisano, da gre za „izdelavo in dobavo ter vgradnjo pisarniškega pohištva, poslovni objekt K., d. o. o., na naslovu...“. Račun bi moral biti sestavljen tako, da bi iz njegove vsebine izhajalo, kaj konkretno je bilo opravljeno, opredeljena bi morala biti količina in vrsta pohištva oziroma opravljenih storitev. Če to ni jasno specificirano na računu, bi moralo biti urejeno s pogodbo, na katero bi se račun skliceval. Revidentka tudi sama v reviziji navaja, da račun sploh ni poravnan, „zlasti ne zaradi tega, ker ni popoln“ (pri čemer pa si prihaja v nasprotje, ko na drugem mestu navaja, da je po njenem mnenju tak račun popoln). Vrhovno sodišče se ne opredeljuje do zaključkov o subjektivnem elementu pri poslu z družbo E., d. o. o., saj se lahko v primerih, kot je obravnavani, pravica do odbitka vstopnega DDV, kot je opisano v 9. točki te sodbe, zavrne že samo zaradi pomanjkljivosti računa.

13. Pri poslih nakupa vozil je prvostopenjsko sodišče revidentki očitalo subjektivni element, in sicer da je vedela oziroma bi morala vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v gospodarski verigi (zgoraj navedeni 4. pogoj). Vrhovno sodišče se s takim zaključkom sodišča prve stopnje strinja.

14. Revidentka je pri različnih poslih v roku dobrega leta poslovala s štirimi različnimi neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Ključni razlogi za zaključek, da je pri spornih poslih za davčno goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV vedela oziroma bi morala vedeti, so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča naslednji: iz davčnega postopka in iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bile pri nakupu vozila od družbe N., d. o. o., med listino o nakupu in listino o prodaji vozila nelogičnosti, saj je bil račun za predmetno vozilo s strani prodajalca L., d. o. o., družbi N., d. o. o., izdan pozneje, kot račun, s katerim je N., d. o. o., vozilo prodala revidentki. Navedeno pomeni, da N., d. o. o., ob prodaji ni bila lastnica vozila. Iz uradnih podatkov baze Registra motornih vozil RS (v nadaljevanju Register) izhaja, da tudi družba A., d. o. o., nikoli ni bila lastnica (ampak je bila to družba S., d. o. o.) in tako tudi ni mogla biti prodajalka vozila MAN. Iz registra izhaja še, da je bila revidentka od 7. 5. 2007 dalje, odkar je vozilo znamke Schmitz, ki bi ga naj kupila od družbe S., d. o. o., registrirano v Sloveniji, edina lastnica tega vozila.

15. Revidentka pisnih pogodb, ki bi dokazovale lastništvo vozil, ni sklenila. Res je, kar revidentka navaja v reviziji, da so lahko pogodbe načeloma sklenjene v ustni obliki, vendar je to v primeru, ko se je izkazalo, da prodajalke niso bile lastnice vozil, neobičajno, saj se mora za registracijo vozil izkazati lastništvo. Iz prvega odstavka 6. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil2 namreč izhaja, da je treba predlogu za registracijo in začasno registracijo priložiti naslednja dokazila: zadnje tuje prometno dovoljenje oziroma drug ustrezen dokument, ki je dokazilo o lastništvu vozila po predpisih tuje države, v kateri je bilo vozilo nazadnje registrirano, če vozilo ni bilo registrirano v Republiki Sloveniji; zadnje slovensko prometno dovoljenje, če je bilo vozilo registrirano v Republiki Sloveniji oziroma ustrezno potrdilo, če je zadnje slovensko prometno dovoljenje izgubljeno ali ukradeno in vsa dokazila o spremembi lastništva vozila od zadnje registracije vozila ali dokazilo o lastništvu vozila, če lastnik vozila ni oseba, vpisana kot lastnik vozila v listine iz prve oziroma druge alineje tega odstavka. Iz revidentkinega siceršnjega poslovanja pa je očitno, da je strokovnjak na svojem področju in pozna potek sklepanja pogodb o nakupih vozil. Revizijski ugovor, da so navedbe sodišča prve stopnje glede lastništva vozil nejasne, ni utemeljen, saj ugotovljena dejstva potrjujejo listine v spisu in je zaključke sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

16. V takšnem primeru so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča relevantne tudi druge okoliščine, ki naj bi po mnenju sodišča prve stopnje kazale na to, da je revidentka vedela oziroma bi morala vedeti za davčno goljufijo. Te okoliščine pri poslovanju z družbo N., d. o. o., in družbo A., d. o. o., so predvsem: razlika med prodajno in nakupno ceno vozila (ki je bila 59.500,00 EUR) je bila nerazumno visoka, kar 47.400,00 EUR, odstopanja pa revidentka ni znala pojasniti; v stik s prodajalcema je prišla na parkirišču, pisne pogodbe ni sklenila, prevzemnega dokumenta ni prejela. Tovorno vozilo je torej kupila od neznane osebe kar na parkirišču in brez preveritve dokumentov, s katerimi bi lahko ugotovila, da le-ta ni lastnica vozila. Ob teh okoliščinah je pomembno tudi, da revidentka ni izvedla preveritve o poslovanju navedenih družb, o odgovornih osebah v družbah in njihovih pooblastilih, da ni imela kontakta s temi osebami, niti ni vedela, kdo so. Razumna bi bila dodatna preveritev družb že zato, ker se računi nanašajo na relativno visoke zneske.

17. Navedene preveritve je po mnenju Vrhovnega sodišča od davčnega zavezanca razumno zahtevati, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje.3 Po presoji Vrhovnega sodišča revident pri poslovanju s temi družbami ni sprejel niti minimalnih previdnostnih ukrepov, ki se od njega lahko razumno zahtevajo, saj ni izvedel niti najosnovnejših preveritev o poslovanju in predstavnikih izdajateljev računov.

18. Ne glede na to, da so nekateri revizijski ugovori utemeljeni (iz listin v spisu izhaja, da je revidentka poslovala preko transakcijskega računa in ne z gotovino, kar ji očita sodišče prve stopnje), pa po mnenju Vrhovnega sodišča za zaključek, da je revidentka vsaj morala vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo prodajalca, zadostujejo okoliščine, navedene v 14. do 16. točki obrazložitve te sodbe. Ker so tako očitane kršitve postopka relativne narave, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne vplivajo.

19. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev o zavrnitvi odbitka vstopnega DDV utemeljena, ker bi revidentka vsaj morala vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo prodajalca.

20. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

1 Taka ureditev izhaja iz prvega odstavka 63. in prvega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost in tudi iz določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220 in 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (veljavna od 1. 1. 2007).

2 Uradni list RS, št. 66/05, 48/06, 66/07.

3 Prim. sodbo SEU v zadevi C-142/11, Mahagében kft in David, z dne 21. junija 2012, 53. in 54. točka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 63, 63/1, 67, 67/1, 82

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost - člen 2, 2/1a, 271c, 167, 168, 168-a, 178, 220, 226
Datum zadnje spremembe:
23.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MjM1
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*