sodba I U 943/2009

Jedro

Do odbitka DDV tožeča stranka ni upravičena, ker storitve od katerih je bil obračunan DDV, ni uporabila za namene opravljanja svojih obdavčljivih dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S I. in z II. točko izreka prvostopne odločbe je bil tožeči stranki za davčna obdobja od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2003 odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 2.745.340,00 SIT in pripadajoče obresti od 1. 1. 2005 do 12. 10. 2006. Navedene obveznosti morajo biti plačane v 30 dneh po vročitvi odločbe, sicer bo opravljena prisilna izterjava (V. točka izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki IV. in VI. izreka). S III. točko izreka je bila ugotovljena nižja davčna osnova za davek od dobička pravnih oseb za leto 2003 in nižja davčna obveznost za to leto. Iz vsebine pritožbenih navedb je razvidno, da del odločbe, ki se nanaša na III. točko izreka, (ki se nanaša na davek od dobička) ni bil predmet pritožbenega postopka, tako da je že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da je zadeva v tem delu postala dokončna in pravnomočna.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb, DDV ter davkov in prispevkov od osebnih prejemkov za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2003. Obrazložitev odločitve o odmeri DDV temelji na ugotovitvi, da DDV, obračunan od provizije za upravljanje portfelja tožeče stranke, ni mogoče upoštevati kot vstopni, in da je tako upoštevanje v obravnavanem primeru v neskladju s 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02 – v nadaljevanju ZDDV). Po ugotovitvah davčnega organa je tožeča stranka odbila vstopni DDV od storitev, ki jih ni uporabila za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. V obrazložitvi odločitve o odmeri DDV prvostopni organ povzema vsebino Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja portfelja, ki sta jo sklenila tožeča stranka kot uporabnik in družba A. d.o.o. kot upravitelj, in navaja, da je bil k tej pogodbi sklenjen aneks, s katerim so bili spremenjeni podatki o pogodbenih strankah. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnik v letu 2003 opravljal le dve vrsti obdavčenih transakcij (zalagal je uradno glasilo Republike Slovenije – Uradni list Republike Slovenije in register pravnih predpisov ter izdajal in prodajal knjige), storitve upravljanja (nakup in prodaja vrednostnih papirjev, transakcije v zvezi z depoziti) pa so neposredno povezane z opravljanjem oproščenih dejavnosti upravitelja (4. točka prvega dostavka 27. člena ZDDV) in ne obdavčenih transakcij, ki jih je opravljal tožnik.

Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pojasnjuje, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za opravljanje obdavčljive dejavnosti po ZDDV. Tožnik naj bi deloval z namenom povečanja vrednosti svojega portfelja vrednostnih papirjev, sam pa z vrednostnimi papirji ni trgoval. Pojasnjuje, da bi tožnik v primeru, če bi sam trgoval z vrednostnimi papirji, glede pravice do odbitka celotnega vstopnega DDV moral izračunavati odbitni delež.

Tožeča stranka se z odločitvijo v delu, ki se nanaša na DDV, ne strinja in zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Stališča tožene stranke naj bi bila nerazumljiva, saj tožeča stranka ni sama kupovala in prodajala vrednostnih papirjev, temveč je to zanjo opravljal upravitelj, vendar ne za svoj račun, temveč za račun tožeče stranke. Hkrati naj bi upravitelj opravljal tudi storitve upravljanja s portfeljem, ker ima za to potrebno znanje in informacije, ki jih tožeča stranka nima. Za opravljene storitve je upravitelj izstavil račune z obračunanim DDV. Tožeča stranka naj bi torej plasirala svoja lastna sredstva v nakupe vrednostnih papirjev ter v bančne depozite z namenom ohranitve vrednosti svojih denarnih presežkov, ki jih je ustvarila z opravljanjem svoje obdavčene dejavnosti. Sklicuje se na 4. e točko prvega odstavka 27. člena ZDDV, iz katere naj bi izhajalo, da so storitve upravljanja opredeljene kot obdavčene transakcije. Nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV pa naj bi pomenila obdavčenje kapitala in ne prometa in storitev. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa predlaga, naj sodišče samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja, da je odločba prvostopnega organa pravilna in zakonita iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe. Glede na tožbene navedbe pa pojasnjuje še, da tožeči stranki pravica do odbitka vstopnega DDV od zaračunane provizije za upravljanje ne gre prav zato, ker gre za dolgoročno naložbo v vrednostne papirje, kar ni promet blaga oziroma storitev, oziroma, ker ne gre za namen opravljanja obdavčljive dejavnosti.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke opozarja na 2. točko tretjega odstavka 41. člena ZDDV in v zvezi s tem na pojasnilo Davčne uprave Republike Slovenije, ki je objavljeno na njeni spletni strani, in iz katerega izhaja, da je promet finančnih storitev opravljen občasno, če finančne storitve ne pomenijo dejavnosti zavezanca. Navaja, da trgovanje z vrednostnimi papirji ni njena dejavnost, da pa je uporabila lastna sredstva, ki jih je ustvarila z opravljanjem obdavčene dejavnosti, z namenom ohranitve njihove vrednosti. Trditve, da bi morala obračunavati odbitni delež, če bi sama kupovala in prodajala vrednostne papirje, naj bi bile napačne in zavajajoče. Trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo pa naj bi pomenile, da je naložba obdavčena z DDV.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali ima tožeča stranka pravico do odbitka vstopnega DDV, ki ji je bil obračunan pri provizijah za upravljanje s portfeljem tožeče stranke.

DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav blaga in storitev, razen od tistih dobav blaga in storitev, ki so iz te obdavčitve izrecno izvzeti. Eno najpomembnejših načel sistema DDV je načelo nevtralnosti, ki preprečuje kopičenje davčne obveznosti. To načelo se med drugim zagotavlja tudi z mehanizmom odbitka DDV, ki po svoji vsebini pomeni prelaganje davčne obveznosti na naslednji člen v proizvodno – prodajni verigi. Tako sme tudi po prvem odstavku 40. člena ZDDV davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Za priznanje pravice do odbitka DDV še ne zadošča, da davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dejavnost. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV je dopustno odbiti le vstopni DDV, ki je bil obračunan za dobavo tistega blaga ali storitev, ki jih je ali jih bo davčni zavezanec uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

Tožeča stranka namreč uveljavlja odbitek DDV, ki je bil zaračunan za provizijo, tj. za storitev upravljanja z njenim portfeljem. DDV, ki ga je upravitelj zaračunal, se torej ne nanaša na vrednost kapitala, ki ga je tožeča stranka prepustila v upravljanje, ampak na ceno zaračunane storitve, ki jo je opravil upravitelj. To, da je višina cene za storitve s pogodbo določena v odstotnem deležu od portfelja, pa ne spreminja predmeta obdavčitve. Tožbena trditev, da izpodbijana odločitev pomeni obdavčenje kapitala in ne prometa blaga oziroma storitev, je torej očitno neutemeljena.

Po ugotovitvah prvostopnega organa je tožeča stranka v letu 2003 opravljala obdavčeni dejavnosti, in sicer založniško dejavnost, ter dejavnost izdajanja in prodajanja knjig. Tudi tožeča stranka sama navaja, da trgovanje z vrednostnimi papirji ni njena dejavnost in da je lastna denarna sredstva za nakupe vrednostnih papirjev uporabila zgolj z namenom ohranitve njihove denarne vrednosti. Ohranitev denarne vrednosti sredstev, ki jih je ustvarila z opravljanjem obdavčene dejavnosti, pa ne pomeni, da so provizije oziroma storitve upravljanja z njenim portfeljem take dobave blaga ali storitve, ki jih je uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij, tj. založništva ter izdajanja in prodajanja knjig.

Po navedenem tožeča stranka do odbitka DDV ni upravičena, ker storitve, od katerih je bil obračunan DDV, ni uporabila za namene opravljanja svojih obdavčljivih dejavnosti. Ta razlog je davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel že v prvem stavku odgovora na pripombo tožeče stranke, ko je pojasnil, da je tožeča stranka kršila prvi odstavek 40. člena ZDDV, ker je odbila vstopni DDV od storitev upravljanja, ki jih ni uporabila za namene svoje obdavčljive dejavnosti. Zato in ker je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka ne opravlja finančnih storitev, na presojo sodišča ne more vplivati niti sklicevanje na zakonsko ureditev izračuna odbitnega deleža vstopnega DDV po 41. členu ZDDV v primerih, ko davčni zavezanec poleg obdavčene opravlja tudi oproščeno dejavnost.

Po navedenem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, sporno je pravno vprašanje.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2022

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 610/2002
• UPRS sodba U 1254/2002
• UPRS Sodba I U 2439/2018-12