sodba I U 603/2009

Jedro

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravica do odbitka DDV se torej davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje december 2005 v znesku 53.434,35 EUR ter pripadajoče obresti, obračunane od 31. 1. 2006 do izdaje odločbe (tj. do 3. 6. 2008), z izpolnitvenim rokom 30 dni od dneva vročitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane določbe izhaja, da je davčni organ pri tožeči stranki, ki se ukvarja s prevozi v domačem in mednarodnem prometu, opravil inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja DDV za leto 2005 in sicer upravičenosti do odbitka vstopnega DDV po računih za dobavo goriva dobavitelja A. d.o.o. Pri tem je upošteval Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05 in 108/05 – v nadaljevanju ZDDV). O ugotovitvah tega nadzora je bil sestavljen zapisnik z dne 18. 4. 2008, na katerega je tožeča stranka dala pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Glede na ugotovitve inšpekcijskega nadzora davčni organ ni priznal odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi računov navedenega dobavitelja.

Po ugotovitvah davčnega organa pri računih za gorivo, ki jih je izdala družba A. d. o. o., od januarja do decembra 2005, niso izpolnjeni pogoji po 40. členu ZDDV. Tožeča stranka naj bi stroške za nabavljeno gorivo evidentirala na podlagi fiktivnih računov, ki niso izkazovali dejanske nabave. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je družba A. d.o.o. neplačujoč gospodarski subjekt, ki tožeči stranki goriva ni prodala in tudi ne plačala DDV. V zvezi s tem se davčni organ sklicuje na uradne podatke za tega dobavitelja iz odločbe Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-585/2006-175 (080-68) z dne 29. 1. 2008, iz katerih izhaja, da je navedeni dobavitelj za leto 2005 oddajal prazne obračune DDV-O in ni obračunal DDV od računov, ki jih je izdal tožeči stranki, da v teh obračunih ni izkazal pridobitev iz EU (podatki sistema VIES), da je bila družbi 29. 8. 2006 odvzeta ID številka, da je na naslovu, kjer je družba registrirana, hiša z več stanovanji, ni pa prostorov, ki bi bili označeni z logotipom družbe, da na naslovu ni predalčnika z nazivom družbe ali z imenom direktorja, da družba ni imela zaposlenih za opravljanje dejavnosti, da ni imela rezervoarjev za skladiščenje in ne vozil za prevoz goriva. V postopku, v katerem je bila izdana navedena odločba, je direktor družbe B.B. povedal, da naj bi posle vodil C.C., ki ga je seznanil s D.D., ta pa je bil pooblaščen za dvigovanje sredstev s transakcijskega računa in za podpisovanje nalogov. Ugotovljeno je bilo, da je bil organizator poslov, in da je družbo dejansko vodil, D.D..

Na podlagi teh dejstev je davčni organ v tem postopku ugotovil, da družba A. d.o.o., ni razpolagala z dizelskim gorivom in ni opravljala prodaje družbam kot poslujoča družba v skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. - v nadaljevanju ZGD, in ni samostojno opravljala pridobitne dejavnosti po določbah 13. člena ZDDV. Šlo naj bi za prikrite posle, saj prodaja ni bila opravljena v smislu dobav blaga, ki jih zavezanec opravi v okviru opravljanja dejavnosti po 3. členu ZDDV. S pridobitvami tega blaga od navedenih dobaviteljev so po ugotovitvah davčnega organa razpolagali zavezanci, ki so nakazovali sredstva na transakcijski račun družbe A. d.o.o. in ki so organizirali prevoze, skladiščenje in distribucijo naftnih derivatov nadaljnjim preprodajalcem in končnim kupcem ter od njih prejemali plačilo.

Davčni organ se sklicuje na peti odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 – v nadaljevanju ZDavP-1) in na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006, po kateri se odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov ne prizna, saj gre za navidezen pravni posel, katerega namen ni gospodarska dejavnost, temveč utaja DDV in pranje denarja. Tako tudi v obravnavanem primeru davčni organ tožeči stranki kot prejemnici računov ni priznal pravice do dobitka DDV, ki je naveden na računih podjetja A. d.o.o., saj bi tožeča stranka morala vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Po ugotovitvah davčnega organa bi tožeča stranka to morala vedeti, ker so bili popusti v Pogodbi o dobavi goriva, ki jo je sklenila z družbo A. d.o.o., dogovorjeni pavšalno, ker popusti niso bili izkazani na dokumentih, ker so bile nižje cene, ker je bila dobava fco kupec neobičajna za dobavo plinskega olja končnemu kupcu, ker ni izvedel običajne preveritve dobavitelja (GVIN in Ibon-podatki), in ker ni mogel sodelovati z osebo, ki jo je navedel, ker je bilo v inšpekcijskem nadzoru v postopku pri dobavitelju ugotovljeno, da je posle opravljal D.D..

Na pripombe tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala resničnost dobav, davčni organ navaja, da je bila pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila s A. d.o.o. ugodnejša, kot z drugimi dobavitelji, saj ni opredeljeno, kako vpliva količina in točnost plačil na velikost popusta, kljub temu, da 8. člen Pogodbe o dobavi goriva določa, da se popust obračunava ob vsaki dobavi posebej v višini od 3 % do 5 %. Tožeča stranka je dobila popust kljub zamudam pri plačilih, kar po mnenju davčnega organa pomeni, da je tožeča stranka dobila gorivo po nižji ceni kljub nespoštovanju določil pogodbe. Za primerjavo navaja pogodbo sklenjeno z družbo E. d.o.o., ki določa popust tožbo 5,00 SIT/l in ga je zato mogoče preveriti, čeprav tudi računi družbe E. d.o.o., ne izkazujejo popustov. Cena goriva pri družbi A. d.o.o., naj bi bila nižja od cene goriva pri družbi E. d.o.o., čeprav je bila slednja fco dobavitelj, s pogodbo z družbo A. d.o.o., pa je bila dobava fco kupec. Poleg tega naj bi bil tak način dobave goriva končnemu potrošniku tudi neobičajen. Druge pripombe je prvostopni organ zavrnil kot splošne in nepomembne za odločanje. V zvezi s tem je pojasnil še, da ne oporeka fizični dobavi goriva, temveč ugotavlja, da tožeča stranka za svoje pripombe ni predložila dokazil (76. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06 in nasl., v nadaljevanju ZDavP-2), s katerimi bi dokazala, da je dobave goriva res opravila družba A. d.o.o.

Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se s stališčem prvostopnega organa, da ugotovljena dejstva kažejo na odstopanje od običajnega načina poslovanja, zaradi česar predloženi računi in dobavnice ne zadoščajo kot dokazilo o opravljenih dobavah goriva. Poleg tega se pritožbeni organ sklicuje na določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin tekočin, razen vode (Uradni list RS, št. 62/01) in dodaja, da nobena dobavnica ne vsebuje merilnega rezultata, ki je običajno razviden prav iz dobavnice, tožeča stranka pa merilnega rezultata tudi z drugimi listinami, ki so v spisu, ni izkazala. Pojasnil je še, da zgolj oblika in izgled računa, ki naj bi bila pravilna, ne moreta biti odločilna, če se sicer izkaže, da poslovni dogodek na podlagi teh listin ni nastal. V zvezi s tem se sklicuje na stališča Sodišča ES in pritrjuje presoji prvostopnega organa, da pri obravnavanih računih za gorivo niso bili izpolnjeni vsi pogoji po 40. členu ZDDV.

Pomanjkljivosti listin, s katerimi tožeča stranka dokazuje upravičenost odbitka DDV, naj bi bile vsebinske. Za navedbe, da je imela štiri premične cisterne do septembra 2005, ki so bile med seboj povezane in so omogočale shranjevanje 12.000 litrov goriva, tožeča stranka po mnenju pritožbenega organa ni predložila dokazil, teh naj tudi ne bi bilo najti med dokumentacijo v pritožbenem spisu. Zato je pritožbeni organ te trditve štel kot pavšalne, ki dobav po obravnavanih računih ne potrjujejo. Dokazilo o nabavi cisterne za 20.000 litrov goriva v septembru 2005 je pritožbeni organ upošteval, vendar ocenil, da to dokazilo ne more spremeniti ugotovitev glede nabave goriva. Tudi trditve o prejemu računov dobavitelja v ovojnicah, ki jih tožeča stranka sicer ne hrani, na katerih pa naj bi bilo razvidno, da so oddane na pošti v F., pritožbeni organ zavrne kot pavšalne, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi prejete račune evidentirala v knjigo prejete pošte in v knjigo prejetih računov in s tem izkazala dejanski prejem listine, ki naj bi bila podlaga za odbitek vstopnega DDV.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Potem, ko je pritožbeni organ odločil o pritožbi, pa je sporočila, da v celoti vztraja pri vloženi tožbi in svojih navedbah.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da se ukvarja z domačim in mednarodnim transportom, zato njeni prihodki izvirajo iz naslova prevoza blaga za različne naročnike. V letu 2005 naj bi gorivo nabavljala pretežno pri družbi A. d.o.o., s katero je sklenila pogodbo o dobavi in oskrbi s pogonskimi gorivi in derivati. Pogodbo naj bi sklenila potem, ko je poizvedela, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bi sodelovanje lahko potekalo in preverila, ali je ponudnik zavezanec za DDV. Spoznala naj bi direktorja te družbe, s katerim je ponavadi tudi komunicirala. Davčnemu organu očita, da je v odločbi izpustil pripombo, ki se nanaša na C.C., s katerim je prav tako sodelovala, kot z zaposlenim družbe A. d.o.o. Tudi drugi pravni subjekti naj bi potrdili, da poznajo tega dobavitelja. Po navedeni pogodbi naj bi dostavo opravljal prodajalčev pogodbeni prevoznik, dogovorjen je bil popust v višini od 3 % do 5 %, ki naj bi bil vezan na količino dobavljenih naftnih derivatov in na točnost plačil. Poudarja, da je v 8. členu pogodbe navedena obveza prodajalca plačati dajatve. Meni, da je primerjava davčnega organa v zvezi s tržnimi cenami neustrezna, ker je davčni organ kot izhodiščno ceno upošteval ceno družbe G. d.d., ki velja v maloprodaji za vse potrošnike na bencinskih črpalkah in ne glede na skupaj nabavljeno količino. Davčnemu organu očita, da se o tem ni izrekel. Sklicuje se na pogodbe, ki jih je predložil davčnemu organu, iz katerih naj bi izhajalo, da so popusti, ki jih je priznal dobavitelj, običajni in povprečni. Način upoštevanja popusta v ceni goriva pa naj ne bi odstopal od načina upoštevanja popustov pri drugih dobaviteljih. To, da je dobavitelj popuste priznaval kljub zamudam pri plačilih računov, naj ne bi bilo neobičajno, saj naj bi bila tožeča stranka znana po tem, da vedno poravna svoje obveznosti, te zamude pa naj bi bile tudi razlog za nižji popust pri kasnejših dobavah. V zvezi s ceno goriva naj davčni organ ne bi upošteval količine goriva, ki jo je tožeča stranka kupovala pri A. d.o.o., v primerjavi s količinami, ki jih je kupovala pri drugih dobaviteljih.

Prav tako naj bi bila tudi dobava fco kupec povsem običajna za dostavo večjih količin goriva in navaja, da je leta 2005 imel premične cisterne, ki naj bi omogočale shranjevanje goriva in da je septembra 2005 kupil cisterno za 20.000 litrov goriva. Navaja, da je pritožbi priložila fotografijo priročnih cistern ter račun za večjo cisterno. Resničnost dobave goriva naj bi potrjevale dobavnice, ki sta jih podpisala tako dobavitelj kot prevzemnik. Podpis odgovorne osebe naj bi bil enak podpisu na računu. Predpisana dokumentacija naj bi bila verodostojna in sestavljena v skladu z davčnimi predpisi. Plačila teh računov so bila izvedena iz transakcijskega računa tožeče stranke na transakcijski račun dobavitelja, razen dveh asignacij. Tudi telefonsko naročanje naj ne bi bilo neobičajno.

Poslovanje tožeče stranke z navedenim dobaviteljem naj se ne bi razlikovalo od sodelovanja z drugimi dobavitelji, davčni organ pa naj ne bi ustrezno utemeljil svojih ugotovitev, da je tožeča stranka vedela oziroma, da bi morala vedeti, da je dobavitelj A. d.o.o., neplačujoč gospodarski subjekt. Glede na to, da je bila navedena družba iz sodnega registra izbrisana 31. 1. 2007, davčni organ pa je ugotovitve glede njenega delovanja povzemal iz ugotovitev inšpekcijskega nadzora, ki ga je opravil v letu 2007, naj bi bile zavajajoče navedbe davčnega organa, da na naslovu, kjer je bil registriran sedež družbe, ni bil nihče dosegljiv ter da ni bilo oznake in poštnega nabiralnika. Tožeča stranka meni, da je ni mogoče povezovati z ugotovitvami drugega davčnega postopka glede tega, kdo naj bi vodil posle družbe A. d.o.o. Poleg tega so bile ugotovitve, ki jih davčni organ navaja, ugotovljene z odločbo šele v letu 2008, do avgusta 2006 naj bi bila navedena družba tudi vpisana v register zavezancev za DDV. Sicer pa naj ta družba ne bi bila ustanovljena kratek čas pred začetkom sodelovanja tožeče stranke z njo, sedeža te družbe pa ni preverjala, ker je gorivo dostavljala na njeno parkirišče. Tudi sicer naj preverjanje sedeža in pisarn dobavitelja ne bi bila običajna praksa. Glede na to, da je dobavitelj gorivo pripeljal neposredno do kupca, ni imel dodatnih stroškov s skladiščenjem, kar naj bi ustrezalo tudi kupcu. Na dobavnici o dobavi goriva z dne 14. 6. 2005 naj bi bila navedena tudi registrska številka tovornega vozila, vendar tožeča stranka ne ve, čigavo je to vozilo. Davčni organ naj bi neutemeljeno navedel, da je tožeča stranka namenoma in nepremišljeno prezrla dejstva in da ni izvedla podrobne preveritve o delovanju navedene družbe. Vse dobave naj bi evidentirala v svoje knjige, prav tako ima v knjigah evidentirano porabo goriva in s tem povezane prihodke. Gorivo naj bi kupovala v dobri veri, da gre za zanesljivega dobavitelja, glede na njeno dejavnost pa naj bi bilo sodelovanje tožeče stranke pri sumljivih transakcijah tudi nerazumno.

Tožeča stranka meni, da je sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča ES št. C-439/04 in C-440/04 neutemeljeno in v neskladju s 155. členom Ustave, ker je bila izdana 6. 6. 2006, tj. po inšpiciranem obdobju. Tudi stališče, da imajo direktive EU in z njimi povezane sodbe prednost pred predpisi držav članic, naj bi bilo v neskladju z Ustavo. Poleg tega naj bi sodba, ki jo citira davčni organ, navajala, da je treba upoštevati objektivne elemente glede vprašanja, ali je zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Kateri so ti objektivni elementi naj ne bi bilo določeno, saj sodišče o tem še ni sprejelo stališča. Davčnemu organu očita, da pri odločitvi ni upošteval sodb, ki so v prid tožeči stranki, npr. sodbo Sodišča ES št. C-384/04 z dne 11. 5. 2006, po kateri morajo biti v naprej znani pogoji za presojo solidarne odgovornosti. Namen te sodbe naj bi bila zaščita dobrovernih davčnih zavezancev. To naj bi izhajalo tudi iz sodb št. C-354/03, C-355/03 in C-484/03 Optigen in drugi. V davčnem postopku naj bi bilo odločanje na podlagi „suma“ ali „motiva“ tudi nezakonito, saj 5. člen ZDavP-2 določa načelo materialne resnice v davčnih zadevah.

Poslovanje tožeče stranke naj bi bilo v skladu s predpisi, zato naj bi bili tudi izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV po prvem odstavku 40. člena ZDDV.

Tožeča stranka tudi po odločitvi pritožbenega organa izpodbijani odločitvi očita nezakonito določitev solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki bi ga moral plačati izdajatelj računov, ker je solidarno odgovornost s 1. 1. 2010 uveljavila šele novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/09 – ZDDV-1B).

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi izvede vse predložene dokaze in zasliši obe stranki, ter samo ugotovi dejansko stanje, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, oziroma, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ter odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, na katerih temeljita odločitvi upravnih organov.

Tožba zoper odločitev organa prve stopnje ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi računov, za katere prvostopni upravni organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. neplačujoč gospodarski subjekt, ki dobav goriva po teh računih ni mogel opraviti. To je davčni organ ugotovil na podlagi podatkov pravnomočno končane zadeve davčnega inšpekcijskega nadzora družbe A. d.o.o., ki je tožeči stranki izstavila račune, in na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora DDV pri tožeči stranki. V tem postopku je ugotovil, da tudi tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave opravil izdajatelj računov, in da je vedela oziroma da bi morala vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

Tožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka utemeljuje, da v obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle, so po presoji sodišča neutemeljeni.

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravica do odbitka DDV se torej davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV). Izpodbijana odločitev davčnega organa ima podlago v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajateljica računov (tj. družba A. d.o.o.) dejansko opravila dobave goriva, ki jih je zaračunala z računi, na podlagi katerih je tožeča stranka uveljavljala pravico do dobitka DDV. Zato je neutemeljeno mnenje tožeče stranke, da gre za nezakonito prevalitev davčnega bremena nanjo, ker naj bi takšno obveznost določil zakonodajalec kasneje šele z novim 76. b členom ZDDV-1.

Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznavanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da dobave blaga po izstavljenih računih niso bile opravljene, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da zgolj ugotovitve, ki izhajajo iz drugega postopka, v katerem tožeča stranka ni mogla sodelovati, ne morejo zadoščati za ugotovitev obstoja subjektivnega elementa pri tožeči stranki, če se o njih ni mogla izjaviti v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana določba. Ugotovitve v nekem postopku, kljub pravnomočnemu rezultatu tega postopka, lahko zavezujejo le tiste osebe, ki so v tem postopku sodelovale. V obravnavanem primeru je zato treba presoditi, ali je tožeča stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, imela možnost izjaviti se o odločilnih dejstvih. Ker po prej navedenem obstoj subjektivnega elementa tožeče stranke ni odločilen, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati morebitne kršitve kontradiktornosti glede tistih ugotovitev, ki naj bi bile podlaga za obstoj subjektivnega odnosa tožeče stranke.

Bistveno v tej zadevi je namreč vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da je dobavo goriva opravila prav družba A. d.o.o. Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktivni, res izhajajo iz okoliščin, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o., t.i. neplačujoč gospodarski subjekt. Tožeča stranka davčnemu organu sicer očita zavajajoče trditve v zvezi s poslovnimi prostori in predalčnikom na naslovu sedeža družbe, ker naj bi se te ugotovitve nanašale na obdobje po izbrisu družbe. Vendar iz odločbe ki se nanaša na inšpekcijski postopek navedene družbe (na katero se tožeča stranka v zvezi s tem očitkom tudi sklicuje), in ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da se te ugotovitve nanašajo na obdobje pred izbrisom družbe in pred odvzemom ID številke za DDV. Poleg tega je ta okoliščina ena izmed okoliščin, na katerih temelji ugotovitev, da je bila družba A. d.o.o., neplačujoč gospodarski subjekt, tej ugotovitvi sami po sebi pa tožeča stranka ne nasprotuje.

Kljub temu, da se tožeča stranka sklicuje na račune in dobavnice, ki jih je predložila v davčnem postopku, sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave goriva res opravila družba, ki je te račune izstavila. Iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal, tudi po mnenju sodišča ni izkazano, da bi dobavo goriva opravila navedena družba. Prav tako ni dvoma, da ta družba DDV ni plačala. Zato tožeča stranka iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka DDV.

Določbe ZDavP-2, na katere se sklicuje tožeča stranka, se res nanašajo na načelo materialne resnice, vendar je po prvem in tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2 dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek. Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Knjigovodske listine pa so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.).

Ker je davčni organ podvomil v to, da navedene listine (tj. računi in dobavnice) odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožeča stranka ni storila. Zato so tudi očitki o kršitvah načel in pravil postopka neutemeljeni.

Sodišče se strinja s tožečo stranko, da so stališča, navedena v sodbi Sodišča ES št. C-384/04, v korist dobrovernih davčnih zavezancev. Domneve, da je oseba vedela ali bi morala vedeti, da davek ni bil plačan (kar je Šesta direktiva Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS) dovoljevala državi članici)(1) namreč po stališču, navedenem v tej sodbi, ni mogoče oblikovati tako, da bi bilo praktično nemogoče ali pretirano težavno, da jih ta oseba izpodbija z nasprotnimi dokazi. Vendar v obravnavanem primeru tožeči stranki dokazovanja niso onemogočali predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niti ji to ni bilo onemogočeno v postopku samem. Nekateri podatki, ki jih navaja davčni organ, res niso javno dostopni, vendar tožeči stranki nihče, razen nje same, ni preprečeval, da bi dobave, ki naj bi jih opravila družba A. d.o.o., ustrezno oziroma verodostojno dokumentirala.

Tožeča stranka resničnost dobav goriva utemeljuje s podatki o prevoženih kilometrih, porabi goriva in prihodkih iz dejavnosti, vendar ti podatki resničnosti dobav po računih navedene družbe ne izkazujejo. Že davčni organ je pojasnil, da ne gre za vprašanje, ali je tožeča stranka gorivo prejela ali ne, temveč za ugotovitev, da ga od navedenega dobavitelja ni mogla prejeti, zato tudi na podlagi računov, ki jih je ta družba izdala, tožeča stranka ne more uveljavljati odbitka DDV. Tožeča stranka sicer poudarja, da je bilo s Pogodbo o dobavi naftnih derivatov dogovorjeno, da bo gorivo dostavljal prodajalčev pogodbeni prevoznik, vendar ne navaja, da bi to izhajalo tudi iz računom priloženih dobavnic, drugih listin pa ni predložila. Navaja sicer, da je na eni dobavnici navedena registrska številka tovornega vozila, vendar hkrati dodaja, da ne ve čigavo vozilo naj bi to bilo. Iz česa naj bi izhajalo, da potek dostave goriva s polnjenjem praznih rezervoarjev tovornih vozil in z uskladiščenjem preostanka v priročne cisterne (kot to opisuje v tožbi) izkazuje, da je dobavo goriva opravila družba A. d.o.o., tožeča stranka ne pojasni, kljub temu, da je pritožbeni organ opozoril tudi na predpise o merjenju količin tekočin (razen vode).

Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni že zato, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave goriva res opravila družba, ki je izstavila račune, po katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka DDV, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokazov, vendar je ta predlog zgolj pavšalen. Iz prej navedenega pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

--------

Op. št. (1) Navedeno direktivo je razveljavila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006 (411. člen).

Datum zadnje spremembe:

05.01.2022

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1113/2010
• UPRS sodba U 610/2002
• UPRS sodba U 1254/2002