VSL Sklep I Cpg 163/2023

Jedro

Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. Za presojo, ali je sodišče pristojno za odločanje o sporu, je odločilen tožbeni zahtevek in z njim povezane trditve tožeče stranke v tožbi.

Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je bilo gorivo v odvzetih vozilih njena last in zato tožena stranka ni imela pravnega naslova za njegovo odvzetje. Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi tožbeni zahtevek temeljila na kršitvah določil pogodb o lizingu tovornih vozil niti da bi tožbeni zahtevek temeljila na pravicah in obveznostih pravdnih strank, ki bi izhajale iz sklenjenih pogodb o lizingu tovornih vozil.

Gorivo ni trajno spojeno z vozilom, saj se z uporabo vozila (vožnjo) porablja. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je del vozila. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je vozilo brez goriva nekompletno ali nedokončano.

Gorivo se z uporabo porablja, zato ni mogoče zaključiti niti, da gre za pritiklino (ni trajne funkcionalne povezanosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da zadeva spada v sodno pristojnost.

2. Proti izpodbijanemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da zadevni spor spada v sodno pristojnost. Vztrajala je, da sta pravdni stranki za zadevni spor dogovorili pristojnost arbitraže, saj spor izvira oziroma je v zvezi s sklenjenimi pogodbami o lizingu tovornih vozil. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala, da v kolikor je zaključilo, da gorivo ni sestavni del odvzetih vozil, tega ni obrazložilo. Zatrjevala je, da sodišče brez uporabe določil Pogodb o lizingu v sporu ne bo moglo odločiti. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi in tožbo zavrže. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje povračilo škode. Trdi, da ji je tožena stranka ob odvzemu tovornih vozil, ki so bila predmet pogodb o lizingu, brez pravnega temelja odvzela tudi gorivo, ki je bilo v trenutku odvzema v vozilih. Navaja, da je bilo gorivo njena last in ga zato tožena stranka ob odvzemu tovornih vozil ne bi smela odvzeti oziroma bi ji za navedeno gorivo morala plačati ustrezno nadomestilo. V tem postopku vtožuje poplačilo škode zaradi neutemeljenega odvzema goriva.

6. Tožena stranka je podala ugovor sodne nepristojnosti. Pojasnila je, da edino razmerje med pravdnima strankama predstavljajo lizing pogodbe za tovorna vozila in da sta se pogodbeni stranki v sklenjenih pogodbah o lizingu tovornih vozil dogovorili za uporabo Splošnih pogojev Pogodbe o finančnem lizingu št. FL.09 (B2; Splošni pogoji). Nadalje je pojasnila, da iz določil Splošnih pogojev izhaja, da se „Kakršenkoli nesporazum, spor ali zahtevek, ki izhaja iz ali je v zvezi s Pogodbo, kršitvijo, odpovedjo ali ugotovitvijo ničnosti pogodbe, ki ga stranke ne bi bile sposobne rešiti po mirni poti, dokončno rešuje z arbitražo v Ljubljani, Slovenija, v skladu s Pravilnikom o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije.“ Pavšalno je trdila, da tožbeni zahtevek tožeče stranke izhaja iz Pogodb o lizingu tovornih vozil in zato sodišče ni pristojno za odločanje. Kakšnih drugih pravno odločilnih dejstev v zvezi s sodno nepristojnostjo med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

7. Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. Za presojo, ali je sodišče pristojno za odločanje o sporu, je odločilen tožbeni zahtevek in z njim povezane trditve tožeče stranke v tožbi (drugi odstavek 17. člena ZPP).¹

8. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe² trdila, da je bilo gorivo v odvzetih vozilih njena last in zato tožena stranka ni imela pravnega naslova za njegovo odvzetje. Iz trditev tožeče stranke v dopolnitvi tožbe in odgovoru na ugovor sodne pristojnosti z dne 12. 12. 2022 (list. št. 68) ne izhaja, da bi tožbeni zahtevek temeljila na kršitvah določil pogodb o lizingu tovornih vozil niti da bi tožbeni zahtevek temeljila na pravicah in obveznostih pravdnih strank, ki bi izhajale iz sklenjenih pogodb o lizingu tovornih vozil, kot to v pritožbi zmotno trdi tožena stranka. Tožeča stranka je smiselno trdila, da ji je tožena stranka ob odvzemu vozil, ki so bila predmet lizinga, odvzela tudi stvari, ki so njena last in niso bile predmet lizing pogodb, torej, da je neutemeljeno posegla v njeno lastninsko pravico in bila zato okoriščena.

9. Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi njen zahtevek temeljil na protipravnem odvzemu vozil ali na prodaji vozil pod ceno, kot to želi prikazati tožena stranka. Čeprav je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pavšalno zatrjevala, da ji je tožena stranka v nasprotju z vsemi dogovori in predpisi odvzela vozila in jih prodala pod ceno ter da bo zato proti toženi stranki vložila kazensko ovadbo, v tem postopku ni postavila zahtevka, ki bi temeljil na navedenih trditvah. Tožeča stranka je namreč navedla, da je bilo ob odvzemu vozil v rezervoarjih slednjih gorivo, ki je bilo njena last, ter da tožena stranka navkljub njenim pozivom k plačilu goriva slednjega ni plačala. Iz pojasnjenega tako jasno in nedvoumno izhaja, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na protipravni odvzem vozil in njihovo prodajo pod ceno, temveč na plačilo goriva, ki je bilo v trenutku odvzema v vozilih. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka v tem postopku na nepogodbeni podlagi terja nadomestilo za odvzeto gorivo (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da torej tožbeni zahtevek ne temelji na določilih Pogodb o lizingu in splošnih pogojev.

10. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje v okviru ugovora sodne nepristojnosti pavšalno trdila le, da zadevni spor izvira oziroma je v zvezi s sklenjenimi pogodbami o lizingu tovornih vozil. Na podlagi česa je to zaključila, ni pojasnila. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenega pravno odločilnega dejstva o vsebini pogodb o lizingu ali splošnih določil, iz katerega bi, če bi se izkazalo za resnično,³ izhajalo, da zahtevek tožeče stranke dejansko izvira ali je v zvezi s pogodbami o lizingu tovornih vozil (ni konkretno zatrjevala, da bi pravdni stranki v pogodbah o lizingih in/ali splošnih pogojih dogovorili kakršnekoli pravice in obveznosti glede goriva v vozilih za primer odvzetja vozil zaradi odstopa od pogodbe).⁴ Trditve v to smer je podala šele v pritožbi, pri čemer pa, čeprav iz dopolnitve tožbe jasno in nedvoumno izhaja, kaj tožeča stranka zahteva in tudi na kakšni podlagi to zahteva, ni z ničemer pojasnila, zakaj jih ni mogla pravočasno podati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato te trditve predstavljajo pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tudi sicer se določilo splošnih pogojev, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ne nanaša na gorivo.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pogodbe o lizingu in splošni pogoji predstavljajo pogodbeno materialno pravo. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče pri odločanju uporabi le tista določila pogodbenega materialnega prava, na katera sta se pravdni stranki izrecno in določno sklicevali. Pavšalno sklicevanje ne zadostuje. Sodišče namreč na pogodbeno materialno pravo in njegovo pravilno uporabo zaradi avtonomije pogodbene volje strank pri urejanju medsebojnih razmerij⁵ ne pazi po uradni dolžnosti, če pravdni stranki tega prava jasno in določno ne opredelita med postopkom.⁶ Pravdna stranka, ki želi, da se uporabi določeno pogodbeno materialno pravo, mora biti torej aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega materialnega prava. V tem primeru se tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o sodni nepristojnosti (212. člena ZPP), med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni jasno in izrecno sklicevala na nobeno določilo pogodb o lizingu ali splošnih pogojev, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da konkretni spor izhaja ali je v zvezi s sklenjenimi pogodbami o lizingu. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni ugotavljalo, česa lizing pogodbe ne vsebujejo.

12. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da lahko njene obveznosti nastanejo le na pogodbeni podlagi in je zato logično, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem primeru v zvezi s sklenjenimi pogodbami o lizingu, saj drugega pogodbenega razmerja med njima ni bilo. Že OZ namreč določa več (nepogodbenih) podlag za nastanek obveznosti (škoda, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila, javna obljuba). Prav tako je zmotno prepričanje tožene stranke, da spor izhaja oziroma je v zvezi s sklenjenimi pogodbami o lizingu zato, ker bo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v okviru ugovorov tožene stranke treba presojati tudi vsebino sklenjenih pogodb in splošnih pogojev.

13. Nadalje je zmotno tudi pritožbeno stališče, da je zadevni spor v zvezi s sklenjenimi pogodbami o lizingu, saj v kolikor pravdni stranki pogodb o lizingu ne bi sklenili, potem tudi tega spora ne bi bilo (ker ne bi bilo odvzema tovornih vozil zaradi odstopa od pogodbe). Zadeva izhaja oziroma je v zvezi s sklenjeno pogodbo, če se zahtevek nanaša na pravice in obveznosti strank po pogodbi, na kršitve pogodbe ali je povezan z v pogodbi dogovorjenimi instituti. Ni pa mogoče zaključiti, da spor izhaja ali je v zvezi s pogodbo, če se ob izvrševanju pravic in obveznosti iz pogodbe poseže na stvari oziroma pravice sopogodbenika, ki niso predmet sklenjene pogodbe. Prav to pa je v tem primeru trdila tožeča stranka, da ji je tožena stranka ob odvzemu tovornih vozil zaradi odstopa od pogodb o lizingu odvzela tudi gorivo, ki je bilo njena last.

14. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev pravdnih strank, podanih med postopkom, pravilno materialnopravno zaključilo, da gorivo v odvzetih vozilih ne predstavlja sestavine odvzetih vozil. Že po naravi stvari namreč gorivo ne more predstavljati sestavine (in niti pritikline) k določeni stvari. Sestavina vozila je ob smiselnem upoštevanju določila 8. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na vozilu, razen če zakon določa drugače. V skladu z določilom 16. člena SPZ pa je sestavina tudi vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Gorivo ni trajno spojeno z vozilom, saj se z uporabo vozila (vožnjo) porablja. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je del vozila niti da je vozilo brez goriva nekompletno.⁷

15. Pritožbeno sodišče nadalje upoštevajoč šele v pritožbi podane trditve o tem, da je gorivo pritiklina vozil, pojasnjuje še, da gorivo ne predstavlja niti pritikline vozila. Pritiklina predstavlja samostojno premično stvar, namenjeno gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (prvi odstavek 17. člena SPZ). Pritiklina trajno služi za stalno rabo celote oziroma glavne stvari v funkcionalnem smislu, pri čemer med glavno stvarjo in pritiklino poleg stalne oziroma trajne funkcionalne povezave pogosto obstaja tudi prostorska povezava. Bistvena značilnost pritikline je v njeni določenosti za doseganje gospodarskega namena glavne stvari.⁸ Kot je že bilo pojasnjeno, se gorivo z uporabo porablja, zato ni mogoče zaključiti niti, da gre za pritiklino (ni trajne funkcionalne povezanosti).

16. Ne držijo pritožbeni očitki, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Iz sklepa izhajajo vsi bistveni razlogi za odločitev. Obseg obrazložitve razlogov sodišča pa je odvisen od obsega in konkretiziranosti trditev pravdnih strank. V tem primeru so bile trditve tožene stranke o sodni nepristojnosti zelo skope in pavšalne. Zato v tem primeru obrazložitev, ki jo je v sklepu o pristojnosti podalo sodišča prve stopnje, zadostuje.

17. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (smiselna uporaba določila četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, komentar k 17. členu, str. 158.
² Postopek se je začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato se trditve tožeče stranke v dopolnitvi tožbe štejejo kot bi bile podane v tožbi.
³ Pritožbeno sodišče pripominja, da nobena pravdna stranka v tem postopku v sodni spis ni predložila sklenjenih pogodb o lizingu.
⁴ Skladno z ustaljeno sodno prakso pomeni razlaga pomena in učinkov določb (pisne) pogodbe pravno vprašanje, ugotavljanje njene vsebine, to je izražene pogodbene volje strank, pa dejansko vprašanje (primerjaj: VSRS sodba II Ips 147/2009 z dne 5. 4. 2012).
⁵ Vsebina pogodbe je namreč lahko od pogodbe do pogodbe različna, pri čemer je lahko različna tudi pri istem pogodbenem razmerju zaradi eventualnih istočasnih ali kasnejših dopolnitev.
⁶ Primerjaj: VSRS sodba III Ips 106/2006 z dne 1. 4. 2008, VSRS sodba in sklep III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003 in VSRS II Ips 48/1997 z dne 7. 5. 1998.
⁷ Primerjaj: dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 63 do 65.
⁸ Primerjaj: VSL sodba I cp 2471/2008 z dne 8. 4. 2009; dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 65 do 67.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2024

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2021/2015
• VSL sklep I Cp 1689/2010
• VSC Sklep I Cp 203/2022