VSRS Sklep Cpg 5/2019

Jedro

Namen postopka priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe je v zagotovitvi pravne podlage za njeno čezmejno izvršitev. Gre za postopek, ki vodi do nastanka (popolnega) izvršilnega naslova. Ker je bilo z Delno razsodbo odločeno "le" o temelju odškodninskega zahtevka, nič pa ni bilo z njo zapovedanega, takšna odločba nima učinka izvršljivosti, zato predlagatelju njenega priznanja ni potrebno zahtevati. Nasprotni udeleženec bi lahko in tudi je priznanju Končne razsodbe nasprotoval (tudi) s sklicevanjem na razloge za zavrnitev priznanja Delne razsodbe. V tem primeru je (bilo) trditveno in dokazno breme glede Delne razsodbe, vključno s predložitvijo dokumenta in prevoda, na nasprotnem udeležencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsak udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljevemu predlogu za priznanje tuje arbitražne odločbe in odločilo, da se prizna pravna veljavnost v Republiki Sloveniji za Končno razsodbo Mednarodnega arbitražnega sodišča Mednarodne trgovinske zbornice opr. št. 22004/GR z dne 9. 7. 2018, ki je bila izdana v postopku med predlagateljem kot tožnikom in nasprotnim udeležencem kot tožencem (I. točka izreka). Pri tem je odločilo, da udeleženca sama nosita vsak svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. S priznano arbitražno odločbo je bilo odločeno, da mora nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti škodo v višini 1.385.572,00 EUR zaradi kršitve Distribucijske pogodbe (1. točka izreka) in znesek 17.531,36 USD kot nadomestilo za stroške arbitraže (2. točka izreka), da se preostanek predujma za stroške izvedenca vrne strankama v enakih delih (3. točka izreka), da vsaka stranka krije svoje lastne pravdne stroške in izdatke (4. točka izreka) ter da se vsi preostali zahtevki in zahteve strank zavrnejo (5. točka izreka).

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zaradi „zmotne uporabe materialnega prava, kršitve procesnih pravil in zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“ (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

4. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1; Ur. l. RS, št. 16/2019 z dne 15. 3. 2019) se je postopek pred Vrhovnim sodiščem izpeljal po določbah dotlej veljavnega Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

Pravna podlaga odločanja

6. Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja 42. člen Zakona o arbitraži(v nadaljevanju ZArbit). Ta v drugem odstavku napotuje na uporabo Konvencije o priznanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju Newyorška konvencija), ki v V. členu določa razloge, zaradi katerih se zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe lahko zavrne. Nasprotni udeleženec se sklicuje na razlog iz drugega odstavka V. člena, po katerem se zahteva za priznanje tuje arbitražne odločbe lahko zavrne, če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje, ugotovi, da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države.

Odločitev sodišča prve stopnje

7. Nasprotni udeleženec je priznanju arbitražne odločbe nasprotoval, a) ker naj bi mu bile (z Delno (arbitražno) razsodbo o temelju zahtevka) kršene pravice iz 68. in74. člena Ustave Republike Slovenije, b) ker naj bi bila napačno uporabljena temeljna procesna pravila, c) ker naj obrazložitev Končne razsodbe ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih ter č) ker naj bi bilo materialno pravo glede višine odškodnine zmotno uporabljeno.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je, če sploh, do očitane omejitve konkurence v zvezi z distribuiranjem izdelka na območju sedemnajstih držav članic Evropske unije ter uživanjem lastnine izdelka, prišlo kvečjemu z Distribucijsko pogodbo z dne 15. 4. 2013¹ (z vsebino katere je nasprotni udeleženec soglašal in je pristal na omejitev nekaterih svojih pravic v zameno za druge pravice), ne pa z Delno razsodbo. V slednji je arbitraža po prepričanju prvostopenjskega sodišča Distribucijsko pogodbo razlagala v skladu z njeno vsebino. To pomeni, da materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno. Po določilih Distribucijske pogodbe nasprotni udeleženec, čeprav je menil, da je predlagatelj kršil svoje pogodbene obveznosti, ni imel pravice v nasprotju z določbo 2.1 člena sklepati pogodb z drugimi distributerji.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da arbitražna odločba ni obremenjena s kršitvami procesnih pravil, ki bi bile v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Iz obrazložitve Končne razsodbe izhaja, da je predlagatelj navedel zadostne trditve (poleg tega sta se stranki dogovorili, da bo namesto drugega kroga vlog o škodi izračun škode zagotovil izvedenec; 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in predlagal dokaze v zvezi z višino zahtevane odškodnine ter da je arbiter ugodil njegovemu zahtevku le v tistem delu, za katerega je ocenil, da je bil dovolj obrazložen in dokazno podprt (podrobneje o oceni izvedenskega mnenja 18. in 24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V presojo zadostnosti navedenih dejstev in predloženih dokazov za utemeljenost zahtevka se prvostopenjsko sodišče ni spustilo, ker sodišče v postopku priznanja tuje arbitražne odločbe ne presoja vprašanja njene pravilnosti.

10. Očitek nasprotnega udeleženca, da naj obrazložitev Končne razsodbe ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da razlogi odločbe niso sami s seboj v nasprotju, temveč so povsem skladni med seboj in s končno odločitvijo (24. točka obrazložitve). Ker je arbitražna odločba zadostila (vsaj) minimalnim standardom obrazloženosti, njeno priznanje ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Očitke predlagatelja v zvezi z dokazno oceno je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da napačna uporaba procesnega preudarka (vključno s presojo o relevantnosti in teži dokazov) ne predstavlja nasprotja s procesnim javnim redom.

11. Nazadnje pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi očitek kršitve tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (izgubljeni dobiček), ki naj bi vodil v nasprotovanje javnemu redu Republike Slovenije. Po presoji prvostopenjskega sodišča neupoštevanje pravila iz te zakonske določbe, če bi do tega res prišlo, samo po sebi ne predstavlja kršitve temeljnih načel ali moralnih pravil tako, da bi bila zaradi tega ogrožena pravna in moralna integriteta slovenske pravne ureditve.

O utemeljenosti pritožbe

12. Pritožnik uvodoma graja kršitev procesnih pravil, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje na predlog predlagatelja priznalo le Končno razsodbo, ne pa tudi Delne razsodbe, s katero je bilo odločeno o temelju zahtevka.

13. Namen postopka priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe je v zagotovitvi pravne podlage za njeno čezmejno izvršitev. Gre za postopek, ki vodi do nastanka (popolnega) izvršilnega naslova. Ker je bilo z Delno razsodbo odločeno „le“ o temelju odškodninskega zahtevka, nič pa ni bilo z njo zapovedanega, takšna odločba nima učinka izvršljivosti, zato predlagatelju njenega priznanja ni potrebno zahtevati. Pritožnik trdi, da zaradi tega, ker predlagatelj ni zahteval priznanja Delne razsodbe, sam kljub podanim razlogom za zavrnitev priznanja in izvršitev ni mogel učinkovito braniti svojih pravic. Navedeno ne drži. Nasprotni udeleženec bi lahko in tudi je priznanju Končne razsodbe nasprotoval (tudi) s sklicevanjem na razloge za zavrnitev priznanja Delne razsodbe. V tem primeru je (bilo) trditveno in dokazno breme glede Delne razsodbe, vključno s predložitvijo dokumenta in prevoda, na nasprotnem udeležencu. Sodišče se je do očitane napačne interpretacije Distribucijske pogodbe v Delni razsodbi opredelilo v 14. točki izpodbijanega sklepa. Presodilo je, da arbitraža v Delni razsodbi ni napačno interpretirala pogodbenega razmerja in ni napačno uporabila materialnega prava, posledično pa da arbitražna odločba ne krši ustavnih pravic nasprotnega udeleženca. Na podlagi obrazloženega se pritožbeni očitek izkaže kot neutemeljen.

14. Pritožnik nadalje trdi, da „interpretacija distribucijskega razmerja s strani pristojne arbitraže pomeni zlorabo prava za nedovoljeno oviranje proste konkurence na trgu“. Edina omejitev v ekskluzivnem distribucijskem razmerju je bila zaveza nasprotnega udeleženca, da bo vse izdelke na 17 trgih prodajal izključno preko predlagatelja. Legitimna pravica predlagatelja je bila, da od nasprotnega udeleženca zahteva, da proda vso količino preko njega in ne neposredno kupcema A. in B. Pritožnik kršitev pravil konkurence utemeljuje z zatrjevanjem okoliščine, da predlagatelj ni želel prodati izdelka zainteresiranima kupcema A. in B., hkrati pa je želel oziroma želi prodajo izdelka tema dvema kupcema preprečiti tudi nasprotnemu udeležencu.

15. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve zapisalo, da ugotovitev, da predlagatelj ni želel distribuirati izdelka A. in B., ne izhaja niti iz Delne niti iz Končne razsodbe (odstavki 40-41 obrazložitve Končne razsodbe v zvezi z odstavki 41-62 obrazložitve Delne razsodbe). Presodilo je, da navedbe nasprotnega udeleženca s tem v zvezi pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni predmet postopka priznanja tuje arbitražne odločbe.

16. Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje v tem delu ne sooči. Zato s pritožbenim očitkom o omejevanju proste konkurence, ki ga utemeljuje s ponavljanjem trditev, da naj bi predlagatelj izdelka ne želel prodati zainteresiranima kupcema (distributerjema) A. in B., ne more uspeti.

17. Nadalje pritožnik trdi, da arbitražni postopek in Končna razsodba kršita osnovna pravila o dokaznem bremenu, saj naj bi arbitražni postopek potekal brez dokazov za trditve predlagatelja. Z izjemo excelovih tabel, ki po mnenju pritožnika niso dokazi, s katerimi bi se lahko dokazovalo, da bi predlagatelj na trgih Velike Britanije, Francije in Španije prodal do škatlice enako število izdelkov, kot sta jih A. in B., predlagatelj drugih dokazov ni predložil. Pomanjkanja dokazov po mnenju pritožnika ne more nadomestiti simulacija izračuna izvedenca v Dopolnitvi poročila z dne 10. 4. 2018, še posebej zato ne, ker je izvedenec opozoril, da od predlagatelja ni prejel relevantnih knjigovodskih listin, zato ni mogel uskladiti ali potrditi katerekoli od številk iz tabele predlagatelja.

18. Že iz samih pritožbenih trditev izhaja, da ne držijo v delu, da predlagatelj ni predložil nobenega dokaza v dokaz svojih trditev o nastali škodi (to, ali nasprotni udeleženec nekaj šteje kot ustrezen dokaz ali ne, ni pomembno), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Arbiter je, kot izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, (večji²) del zahtevka zavrnil zaradi pomanjkanja dokazov, glede ugodilnega dela zahtevka pa je arbiter izhajal iz ocene, da je predlagatelj navedel dovolj podatkov in predložil dovolj dokazov za izračun škode. Glede presoje izvedenih dokazov je Vrhovno sodišče že v sklepu II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 zavzelo stališče, da napačna uporaba procesnega preudarka (vključno s presojo o relevantnosti in o teži dokazov) praviloma ne sodi v procesni javni red in ni razlog za razveljavitev arbitražne odločbe, v tem primeru za zavrnitev priznanja.

19. Pritožnik nadalje trdi, da Končna razsodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se arbiter v njej ni izrekel o nobenem od dokazov, ki jih je predložil nasprotni udeleženec. Tudi v tem delu pritožbe pritožnik dejansko polemizira z dokazno oceno arbitra. Kot je bilo navedeno v prejšnji točki obrazložitve in 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, napačna uporaba procesnega preudarka ne predstavlja nasprotja s procesnim javnim redom.

20. Na koncu pritožnik trdi še, da Končna razsodba krši pravila o izračunu izgubljenega dobička. Pri tem se sklicuje na neupoštevanje njegovih navedb v arbitražnem postopku o tem, da predlagatelj kot distributer sploh ne bi nikoli realiziral zaslužka iz distribucijske marže iz naslova prodaje izdelka nasprotnega udeleženca A. in B. Ravnanje nasprotnega udeleženca zato sploh ne more pomeniti nastanka izgubljenega dobička za predlagatelja, ker je ta s svojim ravnanjem sam dokazal, da te prodaje sploh ne bi ustvaril. S temi pritožbenimi navedbami pritožnik izpodbija pred arbitražo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni predmet postopka priznanja tuje arbitražne odločbe.

Odločitev o pritožbi

21. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP in drugim odstavkom 9. člena ZArbit).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka) temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZArbit.

----
¹ Distribucijsko pogodbo sta sklenila nasprotni udeleženec (D. kot principal) in predlagatelj (C. kot distributer). Člen 2.1 Distribucijske pogodbe določa, da D. daje distributerju pravico uvoza, distribucije, promocije, trženja in prodaje izdelka pod distributerjevo blagovno znamko in se pri tem lahko sklicuje na D.-jevo dovoljenje za trženje kot D.-jev edini in soekskluzivni distributer v vseh prodajnih kanalih na območju (sedemnajstih držav članic Evropske unije), pri tem pa distributer sprejme dano pooblastilo. Soekskluzivnost pomeni, da bo D. ohranila določene pravice do neposredne prodaje izdelka na območju prek sebe ali svojih odvisnih družb.
² Od zahtevanih 7.943.763,51 EUR je bilo ugodeno le za 1.385.572,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep Cpg 7/2014
• VSRS Sklep Cpg 5/2021
• Sklep Cpg 1/2004