VSL Sklep I Cpg 1067/2017

Jedro

Izhajajoč iz dolžnikovega ugovora sme upnik po naravi stvari v odgovoru navajati (nova) dejstva in predlagati (nove) dokaze, s katerimi zasleduje zanj ugodno odločitev in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze, za katere je izvedel šele z vročitvijo ugovora. Zato je pritožnikovo stališče, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na trditve iz odgovora na ugovor, kot pravno upoštevne trditve in dokaze pa bi smelo vzeti le tiste, ki so vsebovane v predlogu za zavarovanje in ugovoru, zmotno in v direktnem nasprotju s 57. členom ZIZ.

V postopku zavarovanja z začasno odredbo zadošča za presojo, da so do standarda verjetnosti izkazani razlogi, ki govorijo v prid priznanju tuje arbitražne odločbe. S tem je podana verjetnost terjatve. Kar presega to, je stvar postopka priznanja tuje arbitražne odločbe.

Določbi o upniški varščini iz 275. člena ZIZ sta izjemi od splošnega pravila iz 270. člena ZIZ, zato ju je treba razlagati restriktivno. Gre za zavarovanje bodoče terjatve, kar še toliko bolj oža možnosti za dolžnikov uspeh.

Ob že tako ozki razlagi te določbe, ki velja v situacijah, ko o terjatvi sploh še ni razsojeno, je treba v tem primeru imeti tudi pred očmi, da gre za zavarovanje denarne terjatve, ki jo je dolžnik dolžan plačati na podlagi arbitražne odločbe tuje arbitraže. Ta res še ni bila priznana v Republiki Sloveniji, saj postopek priznanja še teče, vendar za potrebe drugega odstavka 275. člena ZIZ, tako tega dejstva kot tudi, da je v državi arbitraže tožba za razveljavitev arbitražne odločbe že zavrnjena, ni mogoče spregledati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa upniku v 15 dneh plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.702,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugovoru dolžnika delno ugodilo in razveljavilo sklep o zavarovanju z dne 16. 5. 2017 v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti po nizozemskem pravu od zneska 129.475,49 in 160.000,00 EUR od 4. 4. 2016 dalje do plačila, v preostanku (II.) ugovor zavrnilo in sklep o zavarovanju v I. in IV. točki izreka potrdilo; (III.) zavrnilo podrejeni predlog dolžnika za položitev varščine; (IV.) zavrnilo podrejeni predlog dolžnika za omejitev zavarovanja na določene predmete in (V.) dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v zvezi z ugovorom zoper sklep o zavarovanju v višini 8.532,45 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik, in sicer zoper odločitev v II., III. in V. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Glede verjetnosti terjatve se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti pri vprašanju razloga za zavrnitev priznanja arbitražne odločbe, kar se v tej zadevi pokaže kot trditev, ki se nanaša na terjatev upnika). Nadalje glede subjektivne nevarnosti navaja, da je sodišče kršilo pravila postopka, ko je upoštevalo tudi upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, pa tega ne bi smelo. Zmotna je tudi odločitev v delu, v katerem je sodišče ugibalo tržno vrednost nepremičnin, zgrešeno je presodilo glede vrednosti nakupa in prodaje deleža v družbi S. d.o.o. ter zmotno upoštevalo ravnanje družbe A., ki ni dolžnik in se ga njena ravnanja tudi ne tičejo. Glede zavrnitve predloga za položitev upniške varščine navaja, da je zmotno stališče, da mora dolžnik izkazati višino škode do standarda verjetnosti.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. V odgovoru navaja, da je odločitev sodišča glede kontradiktornosti kot pogoja v okviru verjetnosti terjatve pravilna. Pritožnik je v tem delu celo spremenil stališče, sicer pa je bil v arbitražnem postopku o vsem obveščen, tudi o sporni vlogi. Nadalje navaja tudi vsebinske pomisleke glede pritožnikovih stališč. Arbitražno sodišče na (sporno) vlogo ni oprlo svoje odločitve. Upnik se je opredelil do vprašanja upoštevanja odgovora na dolžnikov ugovor. Glede cene nepremičnin je navedel, da bi moral pritožnik v postopku na prvi stopnji navesti in dokazati, če je menil, da je bila nepremičnina prodana po tržni ceni. Opredelil se je tudi do prodaje deležev v družbi R. d.o.o in glede družbe B. (ki je tudi že prenehala obstajati). Pri dolžniku očitno ne bo prišlo do združitve, saj dolžnik svoje premoženje prenaša na sestrsko družbo s posamičnimi posli. Opredelil se je tudi do zavrnitve predloga za položitev upniške varščine in opozoril, da sodišče v obrazložitvi ni ugotovilo zgolj nekonkretiziranosti dolžnikovih navedb o višini terjatve, pač pa tudi, da dolžnikova potencialna odškodninska terjatev, četudi bi bila izkazana, verjetno ne bi bila ogrožena (67. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dolžnik torej ni izkazal niti verjetnosti terjatve niti nevarnosti za njeno uveljavitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Kršitev pravil postopka

6. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka, ko je odločitev oprlo tudi na trditve upnika, podane v odgovoru na ugovor. Sodišče prve stopnje je odgovor na ugovor poslalo pritožniku (dolžniku) v odgovor, pritožnik pa navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati upnikovih navedb v odgovoru na ugovor, saj je moral upnik vse pomembno navesti že v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo. Primeroma se sklicuje na sklep VSL I Cpg 108/2001 z dne 12. 4. 2001. Upnik je navajal nasprotno in se pri tem oprl na sklep VSL I Cpg 1446/2011 z dne 10. 1. 2012.

7. Višje sodišče ta pritožbeni argument ne sprejema, saj ne temelji na določbah ZIZ. Pritožnik tudi ni povedal, katero procesno pravilo je sodišče prekršilo (primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP; temu ne more zadostiti z navajanjem stališča v zgoraj citirani odločbi). Postopek zavarovanja je do izdaje sklep o zavarovanju (pravilno!) tekel ex parte, inter partes se je začel šele z izdajo sklepa o izvršbi. Prav zaradi te značilnosti ZIZ od sodišča zahteva, da obrazložen ugovor vroči upniku v odgovor (glej 57. člen ZIZ). Upnik šele v tej fazi postopka lahko zavzame stališče o dolžnikovih ugovornih navedbah, materialnopravnih stališčih in v ugovoru predloženih in predlaganih dokazih. Izhajajoč iz dolžnikovega ugovora sme upnik po naravi stvari v odgovoru navajati (nova) dejstva in predlagati (nove) dokaze, s katerimi zasleduje zanj ugodno odločitev in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze, za katere je izvedel šele z vročitvijo ugovora. Zato je pritožnikovo stališče, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na trditve iz odgovora na ugovor, kot pravno upoštevne trditve in dokaze pa bi smelo vzeti le tiste, ki so vsebovane v predlogu za zavarovanje in ugovoru, zmotno in v direktnem nasprotju s 57. členom ZIZ.

Kontradiktornost v okviru verjetnosti terjatve

8. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo stališče Ustavnega sodišča (na primer odločba št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003) in Vrhovnega sodišča (sklep Vrhovnega sodišča RS, Cpg 2/2012 z dne 17. 7. 2012). Ta sodna praksa, ki je povzeta po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, zahteva, da sodišče ne sme opreti odločitve na tisto procesno gradivo, ki na odločitev lahko vpliva. Dokazno breme, ali je določno gradivo na odločitev dejansko vplivalo ali ne, pa je za stranko pretežko. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu iskalo dokaze za to, da se je arbitražni senat oprl na navedeno vlogo, pa jih ni našlo, kar pa ne zadošča za presojo, ali bi navedeni dokument lahko vplival na odločitev arbitražnega senata.

9. Višje sodišče najprej ugotavlja, da se pritožnik sklicuje na dve odločitvi, ki po vsebini nista primerljivi s to zadevo. V obeh je šlo za vprašanje kršitve pravice do sodelovanja v postopku, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Ustavno sodišče je odločalo v izvršilni zadevi, v kateri je izvršilno sodišče odločitev o prekinitvi postopka oprlo (!) na mnenje Sklada RS za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije. Vrhovno sodišče RS je stališče zavzelo v zadevi, v kateri sodišče prve stopnje pritožniku pred odločitvijo ni vročilo pripravljalne vloge. Sodišče torej v tem postopku odločitve ni sprejelo z navedeno kršitvijo, ki bi pomenila kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Česa takega pritožnik niti ne zatrjuje; zatrjujejo jo le v postopku, v katerem je bila sprejeta arbitražna odločba,¹ torej kot pridržek javnega reda, v tem okviru pa kršitev temeljnih procesnih jamstev (primerjaj b. točko drugega odstavka 5. člena Konvencije o priznanju in o izvršitvi tujih arbitražnih odločb, sprejeta 10. junija 1958 v New Yorku (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 11/81 in Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 3/93, 9/93, 5/99, 9/08). Vendar pa je sodišče prve stopnje v natančni obrazložitvi (glej obrazložitev pri robni št. 40 do 43) natančno in pravilno povzelo potek arbitražnega postopka (kar niti ni prerekano), nato pa zaključilo, da arbitražni senat svoje odločbe ni oprl na vlogo, glede katere pritožnik zatrjuje ugovor javnega reda. To pa v postopku zavarovanja z začasno odredbo zadošča za presojo, da so do standarda verjetnosti izkazani razlogi, ki govorijo v prid priznanju tuje arbitražne odločbe. S tem je podana verjetnost terjatve. Kar presega to, je stvar postopka priznanja tuje arbitražne odločbe.

Nevarnost

10. Drugi vsebinski pogoj za zavarovanje z začasno odredbo je do standarda verjetnosti izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Sodišče prve stopnje je v robni št. 46 natančno ugotovilo dolžnikovo pridobivanje in odsvajanje premoženja. Dejansko stanje pritožbeno ni sporno, zato ga višje sodišče po nepotrebnem ne ponavlja. Pritožnik izrecno izpodbija le vrednost nepremičnin, ki jih je dolžnik prodal povezani osebi, nadalje pa problematizira stališče sodišča glede vrednosti nakupa in prodaje deleža v družbi S., d.o.o. in družbe A. Vendar s tem pritožnik ne more uspeti.

11. Sodišče prve stopnje je nevarnost uveljavitve terjatve zelo obširno in natančno obrazložilo v robnih št. 46 do 55, upoštevajoč tudi kronološki potek dogodkov. Pritožnik je napadel le nekatere pravne zaključke sodišča prve stopnje. Pomembno pa ostaja neizpodbijano. Tudi po presoji višjega sodišča je bistveno, da je po arbitražni odločbi: pritožnik odsvojil poslovni delež v družbi S. d.o.o. (družbi S., d. d.), odsvojil nepremičnine, na katerih stojijo pritožnikove proizvodnje hale (družbi S. d.o.o.) in na isto družbo prenesel tudi vseh svojih 281 (so)delavcev. Po arbitražni odločbi je razpolagal s premoženjem, ki so ključna produkcijska sredstva, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in pritožbeno ni izpodbijano). Glede na višino zavarovane terjatve (ki je na dan 1. 5. 2017 skupaj znašala 3.120.853,06 EUR), je s tem vsaj do standarda verjetnosti izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena. Ker je že zgolj to zadoščalo za odločitev o pritožbi, se višje sodišče do zgoraj navedenih pritožbenih navedb posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede upniške varščine

12. ZIZ v 275. členu določa, kdaj je dopustno zahtevati plačilo upniške varščine. ZIZ v drugem odstavku tega člena določa, da lahko sodišče naloži upniku položitev upniške varščine tudi takrat, ko glede na okoliščine primer presodi, da je dolžnik upravičen do varščine kljub temu, da so izpolnjeni vsi pogoji za zavarovanje z začasno odredbo, torej da je do standarda verjetnosti izkazana tako terjatev kot tudi subjektivna nevarnost otežene uveljavitve terjatve.

13. Določbi o upniški varščini iz 275. člena ZIZ sta izjemi od splošnega pravila iz 270. člena ZIZ, zato ju je treba razlagati restriktivno (primerjaj Miha Šipec … [et al.], Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem sporu; 1. natis, Ljubljana, GV, 2001, stran 278). To zlasti velja pri izjemi iz drugega odstavka 275. člena ZIZ. To izhaja že iz zakonskega besedila, ki sodišču nalaga, da lahko na dolžnikov predlog glede na okoliščine primera določi varščino, pa tudi sicer iz namena zavarovanja z začasno odredbo. Treba je upoštevati, da je bistvo zavarovanja z začasno odredbo v varstvu upnika, ker se mu tako zagotovi možnost za kasnejšo uspešno poplačilo, izvršbo (ko bodo izpolnjeni pogoji zanjo); torej se z njo varuje pravica upnika do učinkovitega sodnega varstva (v tem primeru že obstoječe terjatve). Temu ustrezno je treba pogoje, pod katerimi je dopustno upniku kljub uspehu v postopku z začasno odredbo naložiti plačilo varščine, razlagati ozko. Po pravni teoriji (primerjaj Borivoj Starović, Komentar zakona o izvršnom postopku, II. spremenjena in dopolnjena izdaja, 1991. stran 663) se upniško varščino na primer prisodi v primeru možnih kasnejših odškodninskih zahtevkov, torej kot varščino za plačilo škode, ki bo nastala zaradi neutemeljenega zavarovanja z začasno odredbo. Gre torej za zavarovanje bodoče terjatve, kar še toliko bolj oža možnosti za dolžnikov uspeh.

14. Pritožbeni argument, da ni sporno, da je pritožniku zaradi začasne odredbe škoda že nastala, ni utemeljen, ker je bila predlaga začasna odredba utemeljena v sedaj pravnomočnem delu.

15. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na več ugotovitev: da so bile pritožnikove navedbe premalo konkretizirane, da bi bilo iz njih mogoče izluščiti višino škode, ki bi mu nastala (glej robno št. 66; to velja zlasti za škodo, ki je zatrjevana zaradi mogočih težav z dobavitelji, bonitetno oceno in s tem pričakovanimi dodatnimi stroški financiranja), še prej pa, da ima pritožnik že zalog za 4.143.007,00 EUR, sklep o zavarovanju pa mu prepoveduje razpolaganje z zalogami le do 3.500.000,00 EUR, s preostankom zalog pa lahko prosto razpolaga, hkrati pa zatrjuje, da posluje v enakem obsegu. Tudi zato pritožnik ne more izkazati nastajanja škode (glej robno št. 61). Pritožnik temu niti ne nasprotuje, navaja le, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mora dolžnik višino škode izkazati do standarda verjetnosti, ker dolžnik v času izdaje začasne odredbe ne ve, koliko bo znašala celotna škoda, poda lahko le trditve o vrstah škode, ki mu že nastaja ali jo utemeljeno pričakuje. V tem delu zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava.

16. Sodišče prve stopnje je materialno pravo (drugi odstavek 275. člena ZIZ) pravilno uporabilo. Najprej niso prerekane ugotovitve, da ima dolžnik že zgolj zaloge v vrednosti, ki presegajo zavarovano terjatev (pri čemer je zahtevek za varščino postavljen na 6.197.610,00 EUR), posluje pa v nezmanjšanem obsegu. Pritožnik bi na položeni varščini dobil zastavno pravico (glej Starović, stran 663) oziroma prednostno poplačilno pravico. To dejstvo pokaže, da je treba obstoj posebnih okoliščin glede upniške varščino presojati tudi glede na njen namen, ki je v tem, da se zagotovi možnost uveljavitve te bodoče terjatve. Tega (torej obstoja razlogov, ki terjajo zavarovanje bodoče terjatve) pa pritožnik v tem postopku ni zatrjeval. Na to je upnik tako v odgovoru na ugovor kot tudi v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozoril (glej navedbe na list. št. 128 in razloge sodišča v robni št. 67).

17. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju povedanega posebej ni poudarilo (na tem mestu), vendar se višjemu sodišču ob presoji posebnih okoliščin iz drugega odstavka 275. člena ZIZ zdi pomembno. Ob že tako ozki razlagi te določbe, ki velja v situacijah, ko o terjatvi sploh še ni razsojeno, je treba v tem primeru imeti tudi pred očmi, da gre za zavarovanje denarne terjatve, ki jo je dolžnik dolžan plačati na podlagi arbitražne odločbe tuje arbitraže. Ta res še ni bila priznana v Republiki Sloveniji, saj postopek priznanja še teče (glej prvi in drugi odstavek 42. člena Zakon o arbitraži), vendar za potrebe drugega odstavka 275. člena ZIZ (sodišče lahko, če obstoje posebne okoliščine) tako tega dejstva kot tudi, da je v državi arbitraže tožba za razveljavitev arbitražne odločbe že zavrnjena, ni mogoče spregledati. Namen upniške varščine je zavarovanje bodoče terjatve, hkrati pa mora sodišče na drugi strani upoštevati upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva glede terjatve, ki je izkazana z zgoraj navedenimi listinami. Že to bi v tem primeru zadoščalo za sprejeto odločitev.

18. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP. Pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, niso podani.

19. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ), mora pa upniku plačati stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ) v znesku 1.702,33 EUR. Stroški so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 227, ki je skladen z Odvetniško tarifo.

-------------------------------
¹ Upnik je v tem postopku hkrati predlagal priznanje tuje arbitražne odločbe (Arbitražna odločba, sprejeta v skladu z Arbitražnimi pravili Arbitražnega inštituta Nizozemske št. 4204; A5) in zavarovanje denarne terjatve iz arbitražne odločbe z začasno odredbo.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Ip 1682/2018
• VSL sklep I Cpg 84/2017