VSRS Sklep Cpg 8/2016

Jedro

V mednarodni pravni teoriji in sodni praksi je zavzeto stališče, da je v okviru presoje zavrnitvenega razloga nesposobnosti stranke za sklenitev arbitražnega sporazuma treba presojati tudi vprašanje pravilnosti zastopanja.

Podpisnica dokumentov ni bila zakonita zastopnica nasprotne udeleženke, temveč (kot tam zaposlena oseba) njena pooblaščenka. Pooblastilo po zaposlitvi zaposlenim, ki opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, daje pravico skleniti in izpolniti take pogodbe (80. člen OZ), daje torej upravičenja, ki so običajna pri izvrševanju določenih opravil. Ni mogoče šteti, da pooblastilo po zaposlitvi zajema tudi pooblastilo za podreditev sporov iz določene pogodbe arbitraži. Po svojem smislu je namreč pooblastilo po zaposlitvi celo ožje od splošnega pooblastila, ki pooblaščencu dovoljuje sklepanje pravnih poslov, ki spadajo v redno poslovanje (drugi odstavek 76. člena OZ). Tretji odstavek 76. člena OZ pa izrecno določa, da pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer skleniti arbitražnega sporazuma. Če to velja v razmerju do pooblaščenca s splošnim pooblastilom, velja še toliko bolj v razmerju do pooblaščenca po zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog za priznanje arbitražne odločbe št. 14-662 z dne 10. 1. 2014, ki jo je izdala arbitraža pri The Grain and Feed Trade Association in s katero je bilo odločeno, da mora nasprotna udeleženka predlagateljici takoj plačati 43.800,00 USD in 25.315,63 USD z obrestnimi obrestmi v trimesečnih intervalih po 4-odstotni obrestni meri od 13. 9. 2012 dalje do plačila in da mora nasprotna udeleženka plačati stroške arbitraže, kot je razvidno iz arbitražni odločbi priloženega obračuna.

II. Vsaka udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom priznalo pravno veljavnost arbitražne odločbe arbitraže pri The Grain and Feed Trade Association (GAFTA) št. 14-662 z dne 10. 1. 2014, s katero je bilo nasprotni udeleženki naloženo plačilo 43.800 USD in 25.315,63 USD z obrestmi ter plačilo arbitražnih stroškov.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Prvenstveno predlaga njegovo spremembo z zavrnitvijo predloga za priznanje sporne arbitražne odločbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Udeleženki postopka sta si po faksu izmenjali podpisana dokumenta št. AHX11-086 in št. AHX11-087, ki sta na koncu vsebovala zapis: »Druge določbe, ki niso v nasprotju z zgoraj navedenim, so v skladu z G.A.F.T.A. 88/24 ali 89/23.« Pogodbi GAFTA 88 in 89 obe vsebujeta arbitražno klavzulo. Na podlagi te klavzule je v sporu med njima odločila arbitraža pri GAFTA, pri čemer je nasprotna udeleženka tako v arbitražnem postopku kot tudi v postopku priznanja arbitražne odločbe nasprotovala pristojnosti arbitraže, ker naj bi arbitražni sporazum ne bil sklenjen. Zatrjevala je, da dokumenta št. AHX11-086 in št. AHX11-087 predstavljata zgolj potrditvi naročil po Pogodbi za izdelke vsakdanje rabe (Pogodba FMCG), sklenjene med udeleženkama, v splošnih pogojih katere je bila dogovorjena pristojnost slovenskih sodišč. To naj bi bilo razvidno tudi iz tega, da ju je za nasprotno udeleženko podpisala oseba, ki ni bila pristojna za sklepanje pogodb (temveč le naročil), kaj šele arbitražnih sporazumov.

5. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja zavrnitvenih razlogov po točki (a) prvega odstavka V. člena Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb (Ur. l. SFRJ - MP 11/81; Newyorška konvencija, v nadaljevanju NYK), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit). Presodilo je, da dokumenta št. AHX11-086 in št. AHX11-087 predstavljata samostojni pogodbi in da so Pogodba FMCG ter njeni splošni pogoji določali le preostale pogoje, pod katerimi so bile sklenjene pogodbe za vsako posamezno dobavo, pri čemer pa sta udeleženki lahko za posamezen posel dogovorili tudi drugačne pogoje, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko sta se izrecno sklicevali na pogodbe GAFTA. Čeprav si pogodb GAFTA nista izmenjali, je imela nasprotna udeleženka možnost, da se z njihovo vsebino seznani. Nasprotna udeleženka je bila tudi sposobna skleniti arbitražni sporazum, pri čemer je treba tako sposobnost ločiti od vprašanja pravilnosti zastopanja. Vprašanje obstoja pooblastila podpisnice dokumentov je ocenilo za nerelevantno.

6. Pritožnica vztraja, da arbitražni sporazum ni bil sklenjen. Vprašanja sposobnosti za njegovo sklenitev ni mogoče ločiti od vprašanja pravilnosti zastopanja. Za sklenitev arbitražnega sporazuma je nujno posebno pooblastilo (tretji odstavek 76. člena OZ), ki ga podpisnica dokumentov ni imela. Nadalje je za razlago spornega določila treba uporabiti razlagalno pravilo iz 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o namenu pogodbenih strank, ki naj bi ne imeli namena izključiti veljavnosti Pogodbe FMCG in njenih splošnih pogojev. Tudi sicer pa bi arbitražna klavzula lahko postala del pogodbe le, če bi se pri pogodbenem sklicevanju na drug dokument izrecno navedlo, da ta vsebuje tudi arbitražno klavzulo. V nasprotnem primeru namreč ni mogoče sklepati, da je obstajala volja tudi za sklenitev arbitražnega sporazuma (načelo avtonomije arbitražnega sporazuma). Izpolnjena ni niti zahteva po pisnosti sporazuma, saj pogodb GAFTA stranki nista podpisali ali si jih izmenjali oziroma posredovali.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožničine navedbe se v bistvenem nanašajo na vprašanje pritožničine (ne)sposobnosti za sklenitev arbitražnega sporazuma in na vprašanje njegove veljavnosti.

9. V skladu s točko a) prvega odstavka V. člena NYK se sposobnost stranke za sklenitev sporazuma presoja po pravu, ki se uporablja zanjo. V obravnavani zadevi je sporna sposobnost nasprotne udeleženke, ki je slovenska pravna oseba, zato se njena sposobnost presoja po slovenskem pravu.

10. V mednarodni pravni teoriji in sodni praksi je zavzeto stališče, da je v okviru presoje zavrnitvenega razloga nesposobnosti stranke za sklenitev arbitražnega sporazuma treba presojati tudi vprašanje pravilnosti zastopanja.(1) Posledično je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni relevantno vprašanje, ali je imela podpisnica dokumentov št. AHX11-086 in št. AHX11-087 ustrezno pooblastilo.

11. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na načelo avtonomije arbitražnega sporazuma, iz katerega izhaja, da se arbitražna klavzula, vsebovana v glavni pogodbi, šteje za neodvisen in samostojen del take pogodbe. Posledično je treba sposobnost stranke in pravilnost zastopanja za sklenitev arbitražnega sporazuma presojati ločeno od njene sposobnosti in pravilnosti zastopanja za sklenitev glavne pogodbe.

12. Podpisnica dokumentov ni bila zakonita zastopnica nasprotne udeleženke, temveč (kot tam zaposlena oseba) njena pooblaščenka. Pooblastilo po zaposlitvi zaposlenim, ki opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, daje pravico skleniti in izpolniti take pogodbe (80. člen OZ), daje torej upravičenja, ki so običajna pri izvrševanju določenih opravil. Ni mogoče šteti, da pooblastilo po zaposlitvi zajema tudi pooblastilo za podreditev sporov iz določene pogodbe arbitraži. Po svojem smislu je namreč pooblastilo po zaposlitvi celo ožje od splošnega pooblastila, ki pooblaščencu dovoljuje sklepanje pravnih poslov, ki spadajo v redno poslovanje (drugi odstavek 76. člena OZ). Tretji odstavek 76. člena OZ pa izrecno določa, da pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer skleniti arbitražnega sporazuma. Če to velja v razmerju do pooblaščenca s splošnim pooblastilom, velja še toliko bolj v razmerju do pooblaščenca po zaposlitvi.

13. Nasprotna udeleženka je v postopku ves čas zatrjevala, da podpisnica ni imela niti pooblastila za sklepanje pogodb, kaj šele arbitražnega sporazuma. Tudi predlagatelj ni navajal, da bi obstajalo posebno pooblastilo za sklenitev arbitražnega sporazuma, temveč da je bil prepričan, da ima podpisnica pooblastilo po zaposlitvi in da je uporabljala žig nasprotne udeleženke. Četudi to lahko zadostuje za sklenitev kupoprodajnih pogodb, pa glede na zgoraj obrazloženo ne zadostuje za sklenitev arbitražnega sporazuma.

14. Ker je podan zavrnitveni razlog nesposobnosti stranke po točki (a) prvega odstavka V. člena NYK, je bilo treba predlog za priznanje arbitražne odločbe že iz tega razloga zavrniti (I. točka izreka). Vrhovno sodišče se zato do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Stroški pritožbenega postopka

15. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

----

(1) Glej, na primer, I. S. Anzorena,

The „incapacity“ defence in international arbitration

, v: E. Gaillard in D. di Pietro,

Enforcement of arbitration agreements and international arbitral awards: The New York Convention 1958 in practice

(Cameron May Ltd, 2008).

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 1057/99
• Sklep Cp 2/2013
• Sklep III R 32/2001