VSC Sklep III Cpg 40/2021

Jedro

Obstoj arbitražnega sporazuma med strankama mora biti jasen in nedvoumen (8. točka obrazložitve sklepa). Iz njega mora biti brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi s njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora. Ne zadostuje, da je pogodba, ki ga vsebuje, sklenjena molče ali s konkludentnimi dejanji.

Arbitražna klavzula ima avtonomno naravo in je neodvisna od pogodbe, v kateri je vsebovana, da se posledično veljavnost ter zavezanost strank z njeno vsebino presoja ločeno od materialnega razmerja, ki obstoji med strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor sodne pristojnosti (I. točka izreka) in se izreklo za pristojno za reševanje spora (II. točka izreka). Ugotovilo je, da veljavnost distribucijske pogodbe in arbitražne klavzule v tej pogodbi nista sporni. Prav tako ni sporno, da tožena stranka ni bila podpisnica te pogodbe, temveč je bila sklenjena med tožečo stranko in družbama K. AG ter K. Gmbh. Tožena stranka formalnopravno ni stranka te pogodbe, zato zanjo ne učinkuje arbitražni dogovor, ki je del pogodbe med tožečo stranko in družbama. Ob upoštevanju, da tožena stranka ni podpisnica pogodbe, se arbitražna klavzula nanjo ne razteza in zanjo ne velja.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo, da s tožečo stranko ni bila v samostojnem pravnem razmerju. Sodišče je formalistično za razumevanje razmerja upoštevalo samo podatke na računih in dobropisih, ni upoštevalo celovitosti razmerja, v katerem je poslovno sodelovanje med strankama potekalo, ter pravnih podlag, ki so bile okvir za sodelovanje. Tožeča stranka je bila v času, ko so bile s strani tožene stranke podana naročila v letu 2015, za katere je tožeča stranka izdala vtoževane račune, še vedno v distribucijskem razmerju po distribucijski pogodbi s K. AG in je bil K. AG ekskluzivni distributer tožeče stranke za Švico. Ni mogoče, da bi tožeča stranka proizvode, ki so zaobjeti v točki 1 distribucijske pogodbe, lahko prodala neposredno toženi stranki neodvisno od distribucijskega razmerja, ker bi s tem kršila distribucijsko pogodbo. Poslovanje je potekalo tako, da je tožena stranka za K. AG naročala blago, nanjo so bili fakturirani računi in njej se je blago dostavilo. K. AG je vedno plačeval račune, ki jih je tožeča stranka izstavljala toženi stranki. Švicarsko sodišče je sprejelo ugovor arbitraže in se izreklo za nepristojno, kar je potrdilo švicarsko vrhovno sodišče. Slovenska sodišča niso vezana na odločitve švicarskih sodišč, ima pa sodba pomembno argumentacijsko in prepričevalno naravo. Švicarska sodišča štejejo, da za terjatve tožeče stranke obstaja veljaven arbitražni dogovor, zaradi katerega bodo podani razlogi, da se v Švici ne prizna odločitev slovenskega sodišča v skladu z New Yorško konvencijo o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb ter pravili mednarodnega zasebnega prava in postopka. Tožena stranka je predlagala zaslišanje I. S., podpisnika distribucijske pogodbe in lastnika skupine K., ki bi lahko pojasnil vse modalitete poslovanja tožeče stranke s skupino K., tudi s toženo stranko. Sodišče ni sledilo predlogu, zaradi česar ni razumelo kompleksnosti ekskluzivnega distribucijskega razmerja, ki je bilo vzpostavljeno med tožečo stranko in K. AG ter vloge tožene stranke pri izvajanju distribucijskega razmerja. Res je arbitraža ugotovila, da tožena stranka ni stranka arbitražnega dogovora, vendar je hkrati nasprotno s trditvijo sodišča ugotovila, da je treba dejanja tožene stranke prepisati družbi K. AG, toženo stranko pa šteti kot pomočnika K. AG in K. Gmbh.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da ni pogojev, da bi se tožena stranka sklicevala na distribucijsko razmerje. Izhajajoč iz sodne prakse so očitki tožene stranke v zvezi z obstojem dogovora o arbitraži neutemeljeni. Dogovor o arbitraži mora biti sklenjen pisno, tožena stranka ni stranka distribucijske pogodbe niti ne obstaja drug dogovor o arbitraži.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 3. in 5. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost in je sklenjen arbitražni dogovor. Sodišče prve stopnje ni odločalo o tožbenem zahtevku, o čemer se s sodbo, temveč s sklepom o procesnem ugovoru sklenjenega arbitražnega dogovora tožene stranke.

6. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo obravnavane v nadaljevanju, tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ugotovilo, da ni podana sodna prisojnost, da se ni opredelilo do vrste navedb tožene stranke niti ni upoštevalo predloženih dokazov oziroma dokaznih predlogov, da v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedlo relevantne dokaze, ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ali je to storilo popolno in pravilno je stvar nadaljnje presoje.

7. Sodišče prve stopnje je kot odločilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila podpisnica distribucijske pogodbe z dne 9. 10. 2009 (priloga B10), temveč je bila sklenjena med tožečo stranko in družbama K. AG ter K. Gmbh, da tožena stranka formalnopravno ni stranka te pogodbe (9. točka obrazložitve sklepa). Tožena stranka tej ugotovitvi v pritožbi izrecno pritrjuje.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravno podlago za presojo procesnega ugovora sklenjenega arbitražnega dogovora tožene stranke. Deseti člen Zakona o arbitraži (v nadaljevanju: ZArbit; 8. točka obrazložitve sklepa) opredeljuje (1) arbitražni sporazum kot sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje vse ali določene spore, ki so med njimi že nastali ali ki utegnejo nastati v zvezi z določenim pogodbenim ali nepogodbenim pravnim razmerjem. (2) Arbitražni sporazum je lahko v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali v obliki samostojnega sporazuma. Arbitražni sporazum mora biti sklenjen pisno¹. Sporazum je sklenjen pisno, če je vsebovan v listini, ki so jo stranke podpisale, če je sklenjen z izmenjavo pisem, telefaksov, brzojavov, elektronske pošte ali z drugimi sredstvi sporočanja ali shranjevanja podatkov, ki zagotavljajo dosegljiv in za kasnejšo uporabo primeren zapis arbitražnega sporazuma. (3) Šteje se, da je arbitražni sporazum sklenjen pisno tudi, če je vsebovan v listini, ki jo je ena stranka posredovala drugi ali jo je obema strankama posredovala tretja oseba, in katere vsebina po poslovnih običajih velja za vsebino pogodbe, če temu stranka pravočasno ne ugovarja. (4) Če se pogodba sklicuje na drug dokument, ki vsebuje arbitražno klavzulo (splošni pogoji poslovanja, besedilo druge pogodbe in podobno), je arbitražni sporazum veljaven pod pogojem, da je pogodba sklenjena skladno z drugim ali tretjim odstavkom tega člena in da zaradi sklicevanja arbitražna klavzula postane sestavni del pogodbe. (5) Arbitražni sporazum je veljaven tudi, če se nakladnica izrecno sklicuje na arbitražno klavzulo v ladjarski pogodbi. (6) Arbitražni sporazum je veljavno sklenjen tudi, če tožeča stranka vloži tožbo pred arbitražo, tožena stranka pa ne ugovarja pristojnosti arbitraže najkasneje v odgovoru na tožbo.

9. V skladu s povzeto zakonsko določbo je ključno razlogovanje sodišča prve stopnje, da mora biti obstoj arbitražnega sporazuma med strankama jasen in nedvoumen (8. točka obrazložitve sklepa). Iz njega mora biti brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi s njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora². Ne zadostuje, da je pogodba, ki ga vsebuje, sklenjena molče ali s konkludentnimi dejanji³. Pravica do sodnega varstva in zakonitega sodnika sta ustavno zagotovljeni pravici po 23. členu Ustave RS. Odpoved omenjenima pravicama s podreditvijo arbitražni klavzuli je sicer mogoča, vendar mora temeljiti na individualni volji. Ni mogoče ″vsiliti‶ arbitražne klavzule⁴.

10. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, da naj bi odločilo o pristojnosti še preden bi ugotovilo vsa potrebna dejstva, da je predlagala zaslišanje I. S., podpisnika distribucijske pogodbe in lastnika skupine K., ki bi lahko pojasnil vse modalitete poslovanja tožeče stranke s skupino K., tudi s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima arbitražna klavzula avtonomno naravo in je neodvisna od pogodbe, v kateri je vsebovana, da se posledično veljavnost ter zavezanost strank z njeno vsebino presoja ločeno od materialnega razmerja, ki obstoji med strankama (10. točka obrazložitve sklepa⁵). Izhajajoč iz te avtonomne in neodvisne narave arbitražne klavzule bi morala priča I. S. vedeti o jasnem in nedvoumnem pisnem dogovoru o arbitraži s tožečo stranko. Tega tožena stranka ne zatrjuje, pač pa le vedenje priče o vseh modalitetah poslovanja, kar v dejanskih okoliščinah te zadeve ne zajema avtomatično tudi arbitražnega dogovora. Zato ne drži, da sodišče posledično ni razumelo kompleksnosti ekskluzivnega distribucijskega razmerja. Tudi ne drži, da sodišče ni upoštevalo drugih navedb in dokazov ter dokaznih predlogov, da je spregledalo, da so priče, zaposleni v tožeči stranki, izjavljali, da so vse družbe skupine K. obravnavali kot celoto, da je spregledalo, da iz korespondence tožeče stranke ali njene lastnice izhaja, da se je vse družbe skupine K. štelo za izvrševalce distribucijske pogodbe, da je komunikacija med tožečo stranko oziroma njenim lastnikom ter družbami skupine K. potekala tako, da so bili vanjo vključeni tožena stranka in družba K. AG, da je tožeča stranka tekom distribucijskega razmerja vedno štela kot pogodbenega partnerja skupno K. kot celoto, ne zgolj toženo stranko in je to razvidno iz korespondence, da ta dejstva ni raziskalo, navzlic dokaznim predlogom tožene stranke. Listinski dokazi, pri katerih se tožena stranka sklicuje na korespondenco D. V. (ni priložena), F. H. (priloge B31 do B33) ter izjave D. A. (priloga B23), G. S. (priloga B24), ne omenjajo dogovora o arbitraži, pač pa le poslovanje. To samo po sebi, kot pojasnjeno, ne vključuje in ne dokazuje jasnega ter nedvoumnega pisnega dogovora strank o arbitraži.

11. Posledično tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da je sodišče spregledalo, da s tožečo stranko ni bila v samostojnem pravnem razmerju, (-) da je sodišče formalistično za razumevanje razmer upoštevalo samo podatke na računih in dobropisih, ne celovitosti razmerja, v katerem je poslovno sodelovanje med strankama potekalo, ter ni upoštevalo pravnih podlag, ki so bile okvir za sodelovanje, (-) da je opravljala zgolj vlogo pomočnika in pooblaščenca v distribucijskem razmerju za družbo K. AG, (-) da je bila tožeča stranka v času, ko so bila s strani tožene stranke podana naročila v letu 2005, za katere je tožeča stranka izdala vtoževane račune, še vedno v distribucijskem razmerju po distribucijski pogodbi, (-) da je tožeča stranka do leta 2002, ko je bila ustanovljena tožena stranka, prodajala in fakturirala proizvode neposredno družbi K. AG, (-) da je poslovanje med tožečo stranko in K. AG še naprej teklo v skladu z distribucijsko pogodbo, z edino razliko, da je tožeča stranka od tega trenutka dalje proizvode prodajala in fakturirala toženi stranki, (-) da je imela tožena stranka pomembno vlogo pri ekskluzivnem distribucijskem razmerju po distribucijski pogodbi in da to izhaja iz priloge aneksa 1 – cenika za leto 2009, kjer je navedena kot kupec za švicarski trg, (-) da so se pogodbene stranke distribucijske pogodbe zavedale, da obstaja ekskluzivno distribucijsko razmerje med tožečo stranko in K. AG, da tožena stranka za K. AG naroča blago, ji tožeča stranka dobavlja blago, fakturira in za K. AG blago prevzema, (-) da je bil edini imetnik obligacijskih pravic iz distribucijskega razmerja s tožečo stranko K. AG, (-) da tožena stranka, čeprav so se nanjo glasili računi tožeče stranke, v pogodbenem razmerju ni bila samostojna, temveč je ravnala po navodilih ekskluzivnega distributerja K. AG, kar je tožeča stranka vedela in se strinjala, (-) da se računi, izpiski odprtih postavk, dobropisi, poboti nanašajo na terjatve v okviru temeljnega distribucijskega razmerja, čeprav K. AG ni naveden na računih, (-) da so vse terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja, pokrite z arbitražno klavzulo iz distribucijske pogodbe in slovenska sodišča niso pristojna za reševanje spora, (-) da vsi pravni učinki razrešitve spora zadevajo tudi družbo K. AG in je K. AG nujni sospornik tožene stranke ter bi glede na naravo materialnega razmerja morala tožeča stranka nujno s tožbo zajeti tudi dejanskega nosilca distribucijskega razmerja družbo K. AG. Te navedbe se dotikajo temelja pravnega razmerja, se pravi stvarne pasivne legitimacije tožene stranke in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi avtonomnosti in neodvisnosti arbitražne klavzule te navedbe, četudi držijo, ne dokazujejo jasnega ter nedvoumnega pisnega dogovora strank o arbitraži. Sodišče prve stopnje je za trditve pravilno pojasnilo, da niso relevantne (10. točka obrazložitve sklepa). Tudi argument tožene stranke, da ni mogoče, da bi lahko tožeča stranka prodajala proizvode, ki so zajeti v distribucijski pogodbi, neposredno toženi stranki neodvisno od distribucijskega razmerja, ker bi s tem kršila distribucijsko pogodbo in bi bila za kršitev odškodninsko odgovorna, ni odločilen. Ta argument kaže le na to, brez prejudiciranja za nadaljnji postopek, da so bile prodaje blaga toženi stranki izvedene s soglasjem ostalih družb v skupini K., kar samo po sebi, kot pojasnjeno, ne dokazuje razširitve dogovora o arbitraži na toženo stranko.

12. Glede odločitve Stalne arbitraže pri GZS v odločbi z dne 20. 11. 2017 tožena stranka po eni strani navaja, da odločitev v sporu med tožečo stranko in K. AG kaže na veljaven arbitražni dogovor, po drugi strani pa priznava, da je ta ugotovila, da tožena stranka ni stranka arbitražnega sporazuma (točka 431 odločbe). Hkrati se neutemeljeno sklicuje na zapis arbitražnega sodišča, da je treba dejanja tožene stranke pripisati družbi K. AG in jo šteti kot pomočnika K. AG ter K. GmbH. Zapis Stalne arbitraže pri GZS, da naj bi bila tožena stranka pomožna družba poleg K. AG in K. GmbH za distribucijo v Švici (točka 433 odločbe) se v kontekstu ostalih zaključkov lahko le na njeno poslovanje, ne soglasje tožeče stranke, da tožena stranka pristopa k arbitražni klavzuli. Ti zaključki so se konkretno glasili: da tožena stranka ni navedena kot stranka pogodbe o distribuciji in njenih dveh dodatkov (točka 431 odločbe), da namen strank v času sklenitve pogodbe o distribuciji ni bil, da bi bila tožena stranka stranka pogodbe (točka 433 odločbe), da v slovenski sodni praksi teorije o razširitvi arbitražne klavzule na nestranke arbitražne pogodbe niso sprejete v zadostni meri (točka 434 odločbe), da tožena stranka v času izvajanja pogodbe o distribuciji s tem ni soglašala in tudi K. AG, K. GmbH in tožeča stranka niso soglašale, da bi bila tožena stranka stranka distribucijske pogodbe in s tem arbitražne klavzule (točka 435 odločbe), da razsodišče nima osebne pristojnosti za toženo stranko (3. točka izreka odločbe; priloga A15). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo te zaključke Stalne arbitraže pri GZS (9. točka obrazložitve sklepa), kar potrjuje pravilnost njegove odločitve.

13. Glede odločitve sodišča v Švici tožena stranka ponavlja, da je ugovarjala obstoj arbitražnega sporazuma in neobstoj sodne pristojnosti švicarskih sodišč pred Obergericht des Kantons Aargau, Handelsgericht, da je švicarsko sodišče sprejelo ugovor arbitraže in se izreklo za nepristojno, kar je potrdilo švicarsko vrhovno sodišče. Vendar neutemeljeno navaja, da ima sodba pomembno argumentacijsko in prepričevalno naravo in vlogo na tak način, da med toženo in tožečo stranko ne obstaja samostojno in avtonomno pravno razmerje izven okvira ekskluzivne distribucije. Stališče Zveznega sodišča v Švici v sodbi z dne 17. 4. 2019, da so vtoževane terjatve tožeče stranke zajete v arbitražni klavzuli v okviru distribucijske pogodbe, da sodijo v pristojnost arbitražnega sodišča in da organ na predhodni stopnji pravilno ni obravnaval tožbe (točka 2.7 odločbe; priloga A13), je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot rešitev predhodnega vprašanja in da učinkuje le za tisto konkretno zadevo (9. točka obrazložitve sklepa). Zato ne drži, da je sodišče napačno razlagalo vsebino in učinke odločitev švicarskega sodišča in slovenske arbitraže. Ali bo tožeča stranka v Švici dosegla priznanje odločitve slovenskega sodišča v skladu z New Yorško konvencijo o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb ter pravili mednarodnega zasebnega prava in postopka ali ne, kot navaja tožena stranka, je preuranjeno sklepati.

14. Ne drži, da se je sodišče napačno in formalistično razlagalo ter se oprlo na subjekte v računih in poslovnih knjigah ter branje stranke distribucijske pogodbe, da se je postavilo na formalistično stališče, da se računi glasijo na toženo stranko in da ta ni zapisana kot stranka distribucijske pogodbe, da omemba v prilogi Aneksu 1 ne zadostuje za veljaven arbitražni sporazum. Glavni razlog za odločitev sodišča prve stopnje je bil, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena za jasno, nedvoumno in brez najmanjšega dvoma izraženo individualno voljo strank za arbitražno reševanje spora v pisni obliki.

15. Tudi ne držijo navedbe v zaključku pritožbe, da je sodišče spregledalo dejansko vlogo tožene stranke kot pomočnika K. AG pri izvrševanju distribucijske pogodbe, da je spregledalo, da tožeča stranka po distribucijski pogodbi ne bi smela prodajati proizvodov drugemu kot ekskluzivnemu distributerju za Švico, družbi K. AG, da je spregledalo, da je račune za tožečo stranko plačevala družba K. AG. Za te trditve je pravilno pojasnilo, da glede na avtonomno in neodvisno naravo arbitražne klavzule niso relevantne (10. točka obrazložitve sklepa). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med strankama ni arbitražnega dogovora in zavrnilo ugovor sodne pristojnosti.

16. Glede mednarodne pristojnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili toženi stranki dobavljeni izdelki v tovarni tožeče stranke v R. S., da iz predloženih računov izhaja, da so opremljeni s klavzulo "exw" R. S., oziroma franko tovarna in pomeni, da prodajalec izpolni obveznost dobave, ko da blago na razpolago kupcu v svojih prostorih ali na drugem navedenem kraju (14. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. Nanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo – Novo lugansko konvencijo, ki v 5. členu določa posebno pristojnost. Po tej je oseba s stalnim prebivališčem v državi, ki jo veže ta konvencija, lahko tožena v drugi državi, ki jo veže ta konvencija: (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti; (b) za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti: - v primeru prodaje blaga kraj v državi, ki jo veže ta konvencija, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno. Pravilno se je izreklo za pristojno za reševanje spora.

17. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

19. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

-------------------------------
¹ Sklepi VSL I Cpg 573/2018, I Cpg 245/2014, VS RS Cpg 2/2009, sodba VSL I Cp 2171/2012.
² Sklep VSK I Cpg 6/2007.
³ Sklepi VSK Cpg 79/2020, VSL I Cpg 1082/2021, VS RS Dsp 4/2018.
⁴ A. Primec, P. Podgorelec, Arbitražna klavzula v ustanovitvenih aktih gospodarskih družb, Podjetje in delo 8/2013, stran 1261 in nasl..
⁵ Sklep VS RS III Ips 92/2014.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 589/2014
• VSL sklep II Cp 2171/2014
• VSL sklep I Cpg 219/2007