<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 4022/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:IV.CP.4022.2010

Evidenčna številka:VSL0061435
Datum odločbe:10.11.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:preživljanje polnoletnega otroka - določitev višine preživnine - dohodki od dela polnoletnega otroka

Jedro

Sodišče mora od ugotovljenih potreb odšteti morebitne otrokove lastne dohodke, kamor spada tudi štipendija, in starše zavezati le k kritju nepokritih potreb otroka. Dohodki od dela polnoletnega otroka so upoštevni, če zaradi dela niso ovirane njegove študijske obveznosti.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 2. točke izreka spremeni tako, da se mesečna preživnina za drugotožnika v znesku 80,00 EUR zviša na 100,00 EUR, v drugem odstavku 2. točke izreka tako, da se znesek 80,00 EUR nadomesti z zneskom 100,00 EUR, v 3. točki izreka pa tako, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti 203,11 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo z dne 13.7.2010 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan za preživljanje prvotožnika G.J. plačevati mesečno preživnino v znesku 80,00 EUR od 21.7.2009 dalje (1. točka izreka), za preživljanje drugotožnika M.J. pa mesečno preživnino v znesku 80,00 EUR od 21.7.2009 dalje (2. točka izreka). Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke preživnine je dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa najkasneje do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec. V primeru zamude je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega obroka preživnine v plačilo, pa do plačila (1. in 2. točka izreka). Višja tožbena zahtevka prvega in drugega tožnika za preživnino nad 80,00 EUR do 200,00 EUR je zavrnilo (1. in 2. točka izreka). Odločilo je še, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, ki sta jih priložila prvi pripravljalni vlogi in iz katerih izhaja višina najemnine za stanovanje in ostali stroški stanovanja za obdobje od junija 2009 do septembra 2009, zato je dejansko stanje v zvezi z omenjenimi stroški nepravilno ugotovljeno. Ocenjeni letni stroški oblačil in obutve v znesku 200,00 EUR za vsakega so bistveno prenizki in v nasprotju z njunimi navedbami in izpovedbami. Ocena mesečnih stroškov prvotožnika v znesku 475,16 EUR in drugotožnika v znesku 540,00 EUR je napačna. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določili 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ustaljeno sodno prakso upoštevalo, da prvotožnik in drugotožnik opravljata delo preko študentskega servisa in da prvotožnik prejema štipendijo. Delo preko študentskega servisa ni stalna zaposlitev, temveč le priložnostno opravljanje dela, ki ne prinaša fiksnih prihodkov, zato je sodišče prve stopnje dohodke od dela napačno upoštevalo kot take. Prvotožnik in drugotožnik sta bila prisiljena začeti delati, saj toženec že v času trajanja zakonske zveze ni prispeval za njuno preživljanje in ju je preživljala le mati. Opravljanje dela preko študentskega servisa ovira izpolnjevanje njunih študijskih obveznosti, prav tako pa jima zaradi dela ne ostane nič prostega časa. Pri odmeri preživnine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dejstva, da sta lastnika vsak do 1/8 nepremičnine na naslovu Z., saj sta jo pridobila z darilno pogodbo in je ne uporabljata, in da sta lastnika vsak svojega osebnega avtomobila. Napačno so ugotovljene pridobitne zmožnosti toženca, saj je sodišče prve stopnje nekritično in neargumentirano verjelo navedbam in izpovedi toženca. Poleg tega sodišče prve stopnje navaja, da iz navedb toženca, njegove izpovedi in priloženih listin izhaja, da ta prejema plačo 877,00 EUR, čeprav je toženec izpovedal, da znašajo njegovi prihodki med 870,00 in 900,00 EUR. Toženec prejema tudi stroške prevoza in malice v višini 250,00 EUR, je lastnik nepremičnine na naslovu Z. do ¼ in osebnega avtomobila Kia Ceed. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri določitvi preživnine upoštevalo vse kredite, saj ima preživninska obveznost toženca do tožnikov prednost pred kreditnimi obveznostmi. Neutemeljen in neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec najel oba kredita za financiranje obnove stanovanja. Kredit, ki ga je toženec po svojih navedbah vzel za obnovo stanovanja, je bil dejansko namenjen pologu za plačilo avtomobila. To izhaja iz časovnega sosledja pogodbe o finančnem leasingu in odplačilnega načrta ter pogodbe o kreditu, pa tudi iz toženčeve izpovedi, v kateri priznava, da je vzel kredit tudi za nakup avtomobila, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Preostali znesek je porabil za poplačilo svojih dolgov, obnovo stanovanja pa je plačala njuna mati. Sodišče je pravilno štelo, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju obeh tožnikov v enakem deležu kot mati, pri čemer je njen prispevek v gospodinjskem delu. Mati je brezposelna, zaradi nevzdržnih družinskih razmer, varanja in vdajanja alkoholu toženca ima zdravstvene težave. Ob izkazani neto plači toženca 900,00 EUR in ugotovljenih mesečnih stroških obeh tožnikov okoli 500,00 EUR je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je primeren mesečni prispevek očeta k preživljanju 80,00 EUR. Napačna je odločitev o stroških, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 413. člena ZPP. Čeprav 413. člen ZPP omogoča, da sodišče odloči o stroških po prostem preudarku, mora biti odločitev sodišča ustrezno obrazložena, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožba je bila potrebna, saj toženec ni prispeval k preživljanju tožnikov, vložila pa sta jo po pooblaščencu, zato so bili njuni stroški postopka večji kot toženčevi, ki v postopku ni imel pooblaščenca.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04; ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne možnosti zavezanca.

Potrebe prvotožnika v mesečnem znesku 475,16 EUR in drugotožnika v mesečnem znesku 540,00 EUR je sodišče prve stopnje ocenilo v primernem znesku na podlagi njunih izpovedi. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih potreb tožnikov po obleki in obutvi. O stroških obleke in obutve v znesku 200,00 EUR letno za prvotožnika, ki jih pritožba izpodbija kot prenizke, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi njegove izpovedi, da za oblačila in obutev porabi približno 200,00 EUR na leto. Potreb drugotožnika po oblačilih in obutvi pravilno ni ugotovilo, saj je drugotožnik izpovedal, da jih ne kupuje, temveč jih ponosi za bratom. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati listine, predložene na prvem naroku za glavno obravnavo, iz katerih izhajajo stroški najemnine in ostali stroški v zvezi s stanovanjem (A5-A8). Sodišče prve stopnje navedenih listin ni moglo upoštevati, saj iz njih tudi po presoji pritožbenega sodišča niso razvidni zneski stroškov, temveč le vrste stroškov, ki nastajajo v zvezi z stanovanjem. Listinski dokazi glede stanovanjskih stroškov, ki so priloženi pritožbi, so nedovoljena pritožbena novota, saj je pritožba ne opraviči (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 73/2007, v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih stroškov v zvezi s stanovanjem, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prvotožnikove izpovedi, kateri je v celoti sledilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo materialne zmožnosti toženca, saj je upoštevalo, da toženec prejema neto plačo okoli 900,00 EUR in na podlagi navedenega sklepalo o njegovi materialni zmožnosti. Povrnjenih stroškov malice in prevoza, ki jih izpostavlja pritožba, pri tem pravilno ni upoštevalo. V zvezi z materialno zmožnostjo matere je na podlagi izpovedi tožnikov ugotovilo, da je mati brezposelna, vendar zmožna za delo in brez zdravstvenih težav. Navedbe o zdravstvenih težavah matere, s katerimi pritožba izpodbija ugotovitve glede njenega zdravstvenega stanja, so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Prvotožnik je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje študent 2. letnika na Višji živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer je opravil trinajst izpitov s povprečno oceno 8,08, drugotožnik pa je študent 1. letnika na Višji strokovni šoli v okviru EDC Kranj, kjer je opravil dva izpita s povprečno oceno 8. Z delom preko študentskega servisa prvotožnik, ki prejema tudi štipendijo v znesku 181,03 EUR, zasluži približno 459,93 EUR mesečno, drugotožnik pa 581,90 EUR mesečno. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, po katerem mora sodišče od ugotovljenih potreb odšteti morebitne otrokove lastne dohodke, kamor spada tudi štipendija, in starše zavezati le k kritju nepokritih potreb otroka. Dohodki od dela polnoletnega otroka so upoštevni, če zaradi dela niso ovirane njegove študijske obveznosti. V tem primeru je polnoletni otrok dohodke od dela dolžan porabiti za svoje preživljanje. Starševska dolžnost preživljanja polnoletnih otrok je namreč v primerjavi z njihovo preživninsko obveznostjo do mladoletnih otrok manj stroga, saj je polnoletni otrok tudi sam sposoben za delo, posebnega varstva države pa ne uživa več. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da imata tožnika lastne dohodke iz dela preko študentskega servisa in da prvotožnik prejema štipendijo. Tožnika tudi po mnenju pritožbenega sodišča redno in uspešno izpolnjujeta študijske obveznosti, čeprav delata preko študentskega servisa v takšnem obsegu, da z zaslužkom (prvotožnik tudi s štipendijo) pokrivata celotne mesečne potrebe, nekaj denarja jima celo ostane, zato za upoštevanje navedenih dohodkov tožnikov ni ovir. Ne drži pritožbeni očitek, da gre le za priložnostno opravljanje dela. Tožnika po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje delata že pet let, delala sta že ob šolanju pred polnoletnostjo. Sodišče prve stopnje je za izračun povprečnega mesečnega dohodka od dela upoštevalo dovolj dolgo obdobje (od 6.11.2009 do 14.4.2010) v katerem sta zaslužila prvotožnik 2.759,60 EUR oziroma drugotožnik 3.59,93 EUR, zato pritožba z očitki, da ne gre za fiksne mesečne prihodke, ne more uspeti. Ugotovitev, da sta lastnika vsak svojega osebnega avtomobila in lastnika vsak do 1/8 nepremičnine, se ni neposredno odrazila pri določitvi preživninske obveznosti toženca v smislu njenega zmanjšanja.

Stališče pritožbe, da imajo preživninske obveznosti prednost pred kreditnimi obveznostmi, je pravilno, vendar v konkretnem primeru ni odločilno. Preživnine v znesku 80,00 EUR za vsakega od tožnikov sodišče prve stopnje ni določilo, ker kreditne obveznosti toženca ne bi dopuščale višje preživninske obveznosti, temveč zato, ker tožnika z lastnimi dohodki od dela, prvotožnik pa tudi s štipendijo, krijeta vse svoje mesečne potrebe, nekaj denarja pa jima tudi ostane. Ker namen, zaradi katerega je toženec vzel kredit in vprašanje, v kolikšni meri je z njim financiral obnovo stanovanja, za določitev njegove preživninske obveznosti v konkretnem primeru nista odločilna, tožnika s pritožbenimi navedbami glede kreditnih obveznosti toženca ne moreta doseči odmere višje preživnine, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

Mesečne potrebe drugotožnika so od mesečnih potreb prvotožnika višje za približno 65 EUR, štipendije pa ne prejema, zato so njegovi lastni mesečni dohodki nižji za približno 60 EUR. Glede na navedeno ni materialnopravno pravilno, da je preživninska obveznost toženca do obeh enaka. Pritožbeno sodišče sodi, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da toženec za preživljanje drugotožnika prispeva 100,00 EUR. Tožnika v pritožbi navajata, da zaradi dela ob študiju nimata nič prostega časa. Ker njuni dohodki od dela že sedaj, brez preživnine, presegajo njune potrebe, si bosta s preživnino 80,00 EUR (prvotožnik) oziroma 100,00 EUR (drugotožnik) lahko privoščila tudi nekaj prostega časa.

Utemeljeno se tožnika pritožujeta glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jo je napačno oprlo na določbo 413. člena ZPP. Določba 413. člena ZPP, po kateri v postopku v zakonskih sporih in v sporih iz razmerji med starši in otroci odloči sodišče po prostem preudarku, ni uporabljiva, saj ne gre za pravdo iz razmerij med starši in otroci. Za tovrstno pravdo se v skladu z drugim odstavkom 406. člena ZPP med drugimi štejejo le spori o preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tožnika sta imela v pravdi približno polovičen uspeh. Če stranka deloma zmaga v pravdi lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Glede na okoliščine, ki jih tožnika v pritožbi utemeljeno izpostavljata (tožnika je v postopku zastopal pooblaščenec, toženec pooblaščenca ni imel, zato so le tožnikoma nastali stroški odvetniškega zastopanja) je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna odločitev, da na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP toženec tožnikoma povrne polovico pravdnih stroškov. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi ( Ur. l. RS, št. 67 z dne 4.7.2008, v nadaljevanju ZOdvT) je pritožbeno sodišče tožnikoma priznalo (upoštevaje vrednost spora 1.500 EUR v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZOdvT) nagrado za postopek (tarifna št. 3100) povečano za zastopanje dveh oseb (tarifna št. 1200) v znesku 116,61 EUR, nagrado za narok (tarifna št. 3102), povečano za zastopanje dveh oseb (tarifna št. 1200) v znesku 107,64 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve v pavšalnem znesku (tarifna št. 6002) 20,00 EUR, kilometrino v znesku 38,85 EUR, 20 % DDV, takso za tožbo v znesku 66,50 EUR, kar znese skupaj 406,22 EUR. Glede na tarifno št. 6000 tožnika nista upravičena do povrnitve stroškov fotokopiranja, saj je potrebno te stroške glede na opombo 6 (1) iz 6. dela tarife šteti kot splošne stroške poslovanja, ki so zajeti v nagradi, ki jo prejme odvetnik. Za uporabo tarifne št. 6000 v tem konkretnem pravdnem postopku niso izpolnjeni pogoji. Toženec mora po navedenem tožnikoma povrniti 203,11 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo glede mesečne preživnine za drugotožnika spremenilo tako, da je mesečno preživnino za drugotožnika zvišalo na 100 EUR, odločitev o stroških pa tako, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti 203,11 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnika sta vložila skupno pritožbo, pri čemer so jima nastali le stroški sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR. Glede na to, da je s pritožbo glede glavne stvari uspel le drugotožnik in to v majhnem znesku, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.


Zveza:

ZZZDR člen 129.
ZPP člen 413, 406.
ZOdvT člen 23.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMjk0