<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 4003/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:IV.CP.4003.2010

Evidenčna številka:VSL0061434
Datum odločbe:10.11.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:preživnina za polnoletnega otroka - redno šolanje - spremenjene razmere

Jedro

Na načelni ravni lahko tudi tretja izbira strokovnega šolanja predstavlja redno šolanje, pod pogojem, da otrok redno izpolnjuje šolske obveznosti in da gre za izobraževanje, ki pripelje do javno priznane izobrazbe. Poleg osnovnega namena rednega šolanja, to je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, je potrebno upoštevati tudi otrokove želje in samouresničitvene potrebe.

Preživninski napor, ki ga je dolžan nuditi starš polnoletnega otroka (ki se redno šola) je manjši kakor pri preživljanju mladoletnih otrok.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

»Preživnina, ki jo je dolžan tožnik plačevati za preživljanje toženke na podlagi poravnave, sklenjene pred Temeljnim sodišče v novem mestu, Enota v Krškem, opr. št. P 121/92 z dne 16. 7. 1992, zvišana s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 305/2006 z dne 12. 3. 2007 in potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 2863/2007 z dne 30. 5. 2007, nazadnje usklajena z obvestilom CSD Novo mesto z dne 31. 3. 2009 v višini 204,97 EUR, se s 1. 9. 2009 zniža na 126,00 EUR mesečno.«

2. Pritožba tožnika se v preostalem delu, pritožba toženke pa v celoti, zavrneta, in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek za odpravo preživnine, podrejenemu zahtevku na znižanje preživnine pa je delno ugodilo, tako da je tožnik od 1. 9. 2009 dalje dolžan toženki plačevati preživnino 145,00 EUR mesečno. V presežku je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1). Navaja, da vztraja pri zahtevku za odpravo preživnine, saj ima toženka že dva poklica. Glede na to, da ima pri pridobivanju tretjega poklica status dijaka, lahko dela tudi prek študentskega servisa, saj ji šola, ki jo obiskuje tri do štirikrat tedensko v popoldanskem času, ne vzame toliko časa, da ne bi mogla delati. Ni dopustno, da otroci v obdobju od 18. do 26. leta starosti vseskozi hodijo v srednjo poklicno šolo, s čimer si ne pridobijo boljše poklicne kvalifikacije, ter so ves čas upravičeni do preživnine. Toženka se šola zgolj zato, da dobi preživnino. Če bi si res ves čas želela postati vzgojiteljica, bi se lahko že v osnovni šoli potrudila za boljši učni uspeh, ki bi ji prinesel možnost vpisa na želeno srednjo šolo in fakulteto. Tako pa na račun staršev živi dokaj lagodno in manj odgovorno življenje. Toženka je bila v šolskem letu 2009/10 vpisana v 2. letnik, kot je razvidno iz potrdila o vpisu z dne 13. 9. 2010 pa je toženka v 2. letnik vpisana tudi v šolskem letu 2010/11. Ponavljanje letnika kaže na odnos toženke do šolanja, oziroma na to, kakšne cilje zasleduje z vpisom na Šolski center Novo mesto. Tožnik še navaja, da je tudi preživnina, znižana na znesek 145,00 EUR, še vedno previsoka, saj je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je tožnik dolžan preživljati še dva šoloobvezna mladoletna otroka, ki imata prednost pred toženko. Starejši sin nadaljuje šolanje v prvem letniku srednje šole v Krškem, s čimer so se povečali stroški za prevoz v šolo, prehrano in šolske potrebščine. Toženka bi morala k svojemu preživljanju prispevati več kot 1/3, saj se s priznanima poklicnima kvalifikacijama frizerke in holtikulturnega tehnika, ob dejstvu, da ima šolo le tri do štirikrat na teden v popoldanskem času, lahko zaposli. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče, če preživnine ne bo odpravilo, zniža preživnino na 126,00 EUR.

Proti odločitvi glede znižanja preživnine in odločitvi o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ni razvidno, v čem naj bi se poslabšale zmožnosti tožnika za plačevanje preživnine. V času odločanja sodišča prve stopnje tožnikov starejši sin še ni obiskoval srednje šole, zato sodišče te okoliščine ne bi smelo upoštevati. Premoženjske razmere tožnika in njegove družine so povsem enake kot v času, ko je bila preživnina nazadnje določena. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki narekujejo znižanje preživnine, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so premoženjske razmere na strani tožnika celo ugodnejše, kot so bile, ko se je nazadnje odločalo o preživnini, razmere na strani toženkine matere pa so se bistveno poslabšale, saj je od 30. 5. 2010 brezposelna in prejema le denarno nadomestilo v višini 339,25 EUR, prej pa je njena plača znašala 516,68 EUR. Sodišče prve stopnje je toženki za nakup šolskih potrebščin priznalo le 13,00 EUR mesečno, kar je bistveno prenizek znesek za nakup vseh potrebščin, ki jih potrebuje za strokovne predmete in praktični pouk. Prav tako ji ni priznalo stroškov za nakup smučarske opreme in inštrukcij za kitaro, ker jih ni izkazala, kar je v nasprotju z odločitvijo sodišča, da ji prizna stroške opravljenega smučarskega tečaja in tečaja kitare. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kljub različno ugotovljenim zmožnostim obeh staršev odločilo, da je vsak izmed staršev dolžan enako prispevati za preživljanje toženke, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka še navaja, da prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o stroških ni upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera, saj je tožnik deloma uspel le s podrejenim zahtevkom. Sodišče je o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati dvakrat, kar ne more iti v škodo toženki, zato naj ji tožnik povrne vse pravdne stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa neutemeljena.

Glede odprave preživnine:

Preživninska obveznost staršev obstaja tudi po doseženi polnoletnosti otroka, če se otrok redno šola, vendar največ do njegovega dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti (123. člen ZZZDR(2)). Redno šolanje je pravni standard. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sprejelo stališče, da lahko na načelni ravni tudi tretja izbira strokovnega šolanja predstavlja redno šolanje, pod pogojem, da otrok redno izpolnjuje šolske obveznosti in da gre za izobraževanje, ki pripelje do javno priznane izobrazbe.

Toženka je vpisana v izobraževanje odraslih na Šolskem centru Novo mesto – smer predšolska vzgoja, kar ji bo, v kolikor bo šolanje uspešno zaključila s poklicno maturo, prineslo javno priznano izobrazbo. Pritožbene navedbe tožnika, da toženka v šolskem letu 2010/2011 ponavlja 2. letnik, so neutemeljene, saj iz predloženih potrdil o vpisu (prilogi A3 in A30), ki sta javni listini, izhaja, da je bila toženka v letu 2009/2010 vpisana v 1. letnik, v šolskem letu 2010/2011 pa v 2. letnik izobraževalnega programa predšolska vzgoja, kar izkazuje, da je toženka napredovala v višji letnik. Res je, da je toženka pridobila izobrazbo že za dva poklica, vendar pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je poleg osnovnega namena rednega šolanja, to je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, potrebno upoštevati tudi otrokove želje in samouresničitvene potrebe. Omejevanje šolanja v skladu z otrokovimi željami bi bilo v nasprotju z duhom določb, ki varujejo koristi otroka in načelnim izhodiščem, da mora biti izobraževanje otrok usmerjeno k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti (102. člen ZZZDR in točka (a) 29. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah). Glede na takšno stališče pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo, če toženka morebiti ne zlorablja svoje pravice do preživljanja in se šola le iz razloga, da dobi preživnino. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je bil poklic vzgojiteljice želja toženke že v osnovni šoli, vendar se zaradi slabega učnega uspeha ni uspela vpisati na vzgojiteljsko šolo. Po končani frizerski šoli se je vpisala na kmetijsko šolo, saj ji je le ta šola priznala opravljeno poklicno frizersko šolo, tako da je morala opravila le še četrti in peti letnik, ter šolanje na kmetijski šoli zaključila s poklicno maturo. Z opravo poklicne mature je pridobila možnost vpisa na univerzitetni študij. Da si je res želela postati vzgojiteljica, kaže tudi dejstvo, da se je prijavila za vpis na pedagoško fakulteto – smer predšolska vzgoja, vendar zaradi slabega uspeha na poklicni maturi na želeni študijski program ni bila sprejeta. Toženka bi lahko izkoristila drugo prijavo za vpis v kakšen drug študijski program s prostimi vpisnimi mesti, a je rajši izbrala program izobraževanja odraslih – smer predšolska vzgoja, s katerim bo lahko prišla do želenega poklica, kar ponovno potrjuje njeno željo postati vzgojiteljica. Res je, da toženka z izbrano šolo ne bo pridobila višje poklicne kvalifikacije, vendar pa bo pridobila poklic, ki bo skladen z njenimi samouresničitvenimi potrebami. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da toženka na račun staršev živi dokaj lagodno in manj odgovorno življenje, saj toženkina mati živi v težkih premoženjskih razmerah, preživnina, ki jo toženki plačuje tožnik pa ne zadošča za njeno preživetje. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, bi toženka gotovo poskušala najti zaposlitev z enim od svojih že pridobljenih poklicev, če si ne bi res želela postati vzgojiteljica. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se toženka še vedno redno šola v pomenu pravnega standarda iz 123. člena ZZZDR in da svoje pravice do preživnine ne izvršuje v nasprotju z namenom, za katerega je bila priznana. Ob izpolnitvi navedenih pogojev je tožnik polnoletni toženki še dolžan prispevati k preživljanju, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo preživnine.

Glede znižanja preživnine:

Pravica tožnika zahtevati znižanje preživnine temelji na 132. členu ZZZDR, ki določa, da lahko sodišče zniža določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Navedena zakonska določba narekuje ugotovitev, ali so podane spremenjene okoliščine v primerjavi s tistimi, ki so obstajale v času določitve preživnine. Ko sodišče ugotovi spremenjene razmere, mora ob uporabi 129. in 129.a člena ZZZDR ugotoviti primerno višino prispevka za preživljanje otroka. Sodišče prve stopnje se res v sodbi nikjer izrecno ne sklicuje na 132. člen ZZZDR, vendar pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je presojalo utemeljenost tožnikovih trditev glede zmanjšanja njegovih zmožnosti za plačevanje preživnine in zmanjšanja stroškov šolanja toženke, dejansko presojalo spremenjene razmere na strani obeh pravdnih strank. Pritožbeni očitek toženke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede spremenjenih razmer na strani tožnika, je tako neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da znašajo življenjski stroški toženke povprečno 485,00 EUR mesečno, ob upoštevanju otroškega dodatka v višini 58,00 EUR, pa ostane preživninsko breme v višini 430,00 EUR mesečno. Upoštevalo je povečano šolnino za njeno šolanje, stroške za prevoz, za nakup šolskih potrebščin, za smučarski tečaj in tečaj kitare, za izlet na Dunaj ter za nakup rolerjev in ščitnikov. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške za nakup smučarske opreme, če ji je priznalo stroške za smučarski tečaj. Toženka ni predložila nobenega dokazila, da je smučarsko opremo res kupila. Prav tako ni izkazala nobenih posebno velikih stroškov za nakup šolskih potrebščin, zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so zatrjevani stroški 150,00 EUR mesečno za nakup šolskih potrebščin in materiala za praktični pouk močno pretirani, še zlasti, ker toženka že plačuje visoko šolnino. Prav tako ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo stroškov dodatnih inštrukcij kitare, saj toženka obiskuje tečaj kitare, z več vaje doma pa bi lahko nadomestila plačljivo dodatno učenje kitare.

Pri ugotavljanju spremenjenih razmer na strani tožnika je prvostopenjsko sodišče upoštevalo predvsem dejstvo, da mora tožnik poleg toženke preživljati še dva mladoletna otroka. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da bo starejši sin v šolskem letu 2010/11 začel obiskovati srednjo šolo v Krškem, kar bo povečalo stroške njegovega preživljanja, in sicer prevoza v šolo, prehrane in šolskih potrebščin. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so za odločanje o zahtevku za znižanje preživnine odločilne okoliščine, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji. Dne 14. 7. 2010, ko je bila zaključena glavna obravnava, tožnikov sin srednje šole še ni obiskoval, zato sodišče prve stopnje tega dejstva utemeljeno ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da so na strani toženca spremenjene razmere tudi v tem, da je tožnikova žena od julija 2008 delno invalidsko upokojena, kar je poslabšalo finančni položaj tožnikove družine in so tako podani pogoji za znižanje preživnine.

Pri ugotavljanju utemeljenosti tožnikovega zahtevka na znižanje preživnine pa je po mnenju pritožbenega sodišča bistvena ugotovitev, da se je toženka od zadnje določitve preživnine usposobila za dva nova poklica. Glede na to, da se toženka šola v okviru programa izobraževanja za odrasle, ki je namenjeno osebam, ki so prvenstveno že zaposlene, in ima zato prilagojen urnik pouka (3 do 4-krat tedensko v popoldanskem času od 16. do 19. ure ali v soboto dopoldne), je utemeljen zaključek sodišča, da lahko toženka tudi sama z občasnim delom prispeva k svojemu preživljanju. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je toženka že doslej veliko delala preko študentskega servisa, ker pa ima tudi sedaj status dijakinje, ni ovir, da ne bi tega počela tudi v prihodnje. Po presoji pritožbenega sodišča toženka lahko in tudi mora k svojemu preživljanju prispevati celo več, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Z zaključeno srednjo frizersko in kmetijsko šolo ima dovolj znanja, da si lahko med ponudbo študentskih del najde sebi primerno občasno zaposlitev, ne da bi to oviralo njeno šolanje v popoldanskem času. Pritožbeno sodišče ob tehtanju spremenjenih zmožnosti tožnika ter potreb in tudi pridobitnih zmožnosti toženke ocenjuje, da je primerna preživnina, ki naj jo od 1. 9. 2009 dalje toženki plačuje tožnik, 126,00 EUR in ne 145,00 EUR mesečno, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče, s čimer se ne nazadnje (v okviru podrednega zahtevka) strinja tudi tožnik. Ob takšni preživninski obveznosti tožnika, bo toženki mesečno ostalo še približno 304,00 EUR nepokritih stroškov preživljanja. Pri tem je potrebno upoštevati, da je toženko dolžna preživljati tudi njena mati, s katero toženka živi.

Slednja ugotovitev pa seveda ne pomeni, da je toženkina mati dolžna kriti vso preostalo preživninsko breme. Nasprotno, znaten del tega bremena bo dolžna nositi toženka sama. Toženka je polnoletna oseba, ki je, kot je bilo že pojasnjeno, sposobna zagotoviti znaten del sredstev za lastno preživljanje. Ob vseh okoliščinah konkretnega primera, ki so bile že poudarjene (predvsem slabo premoženjsko stanje obeh staršev ter tožnikova obveznost, da skrbi za dva mladoletna otroka), je bistvo odločitve v tej zadevi izraženo v ugotoviti o takšnem obstoju preživninske podlage, da bo tožnik za samouresničenje svoje polnoletne hčere mesečno prispeval nekaj – to je toliko, kot v skladu s svojimi zmožnostmi lahko prispeva.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Glede zahtevka za odpravo preživnine je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Ker niso podani razlogi, s katerimi toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka:

Pritožbena trditev toženke o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov je neutemeljena. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo 413. člen ZPP, po katerem lahko v sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku. V predmetni zadevi je obravnava vprašanja glede preživljanja toženke v interesu obeh strank, zato se prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni spuščalo v presojo, s kakšnim delom zahtevka je tožnik uspel in kolikokrat je o njegovem zahtevku odločalo sodišče.

Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel le v majhnem delu, toženka pa s pritožbo ni uspela, ter upoštevajoč naravo spora, je pritožbeno sodišče po prostem preudarku odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl.).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 in nasl.).


Zveza:

ZZZDR člen 123.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMjkz