VSRS Sodba in sklep VIII Ips 196/2018

Jedro

Dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer.

Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.

To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oz. mesečne delovne obveznosti) in 46. člen KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas) niso v skladu z Direktivo 2003/88/ES. V tem primeru (torej sporu med tožnikom - javnim uslužbencem in Republiko Slovenijo) pa ima navedena direktiva vertikalni neposredni učinek. Zato se je na člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec. Velja tudi obratno, in sicer da v takem primeru ni mogoče uporabiti nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju z direktivo.

V ugotovljenih okoliščinah ni mogoče upoštevati določb naše zakonodaje in kolektivne pogodbe, ki izrecno izključujejo vključitev pripravljenosti vojakov v času straže v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvidevajo plačilo 20% urne postavke osnovne plače. Ob sprejetem zaključku tožnikove pripravljenosti izven delovnega časa po določitvi v naših predpisih ni več mogoče obravnavati tako, temveč kot pripravljenost, ki se šteje v delovni čas. Prav za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa.

Zato je v nastali posebni situaciji mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu (javnemu uslužbencu) pripada za delovni čas. To pomeni, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in 20 % zneskom osnovne plače tudi za ure v času pripravljenosti, ki se štejejo v delovni čas.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen, se nadaljuje.

II. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodi, tako spremenjena sodba sodišča prve stopnje pa se v celoti glasi:

"Tožena stranka mora v 8 dneh tožeči stranki:

- za februar 2014 plačati 304,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 3. 2014 do plačila,

- za marec 2014 plačati 216,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4. 4. 2014 do plačila,

- za april 2014 plačati 182,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 5. 2014 do plačila,

- za maj 2014 plačati 162,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 6. 2014 do plačila,

- za junij 2014 plačati 391,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4. 7. 2014,

- za avgust 2014 plačati 100,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 9. 2014 do plačila,

- za september 2014 plačati 74,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 3. 10. 2014 do plačila,

- za oktober 2014 plačati 439,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 11. 2014 do plačila,

- za december 2014 plačati 223,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 1. 2015 do plačila,

- za februar 2015 plačati 337,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 3. 2015 do plačila,

- za marec 2015 plačati 108,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 2. 4. 2015 do plačila,

- za april 2015 plačati 337,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 5. 2015 do plačila,

- za maj 2015 plačati 270,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 6. 2015 do plačila,

- za julij 2015 plačati 547,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 8. 2015 do plačila.

Višji zahtevek tožeče stranke za plačilo skupaj 195,87 EUR plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za obračun davkov in prispevkov se zavrne.

Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 894,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka."

III. Sicer se revizija zavrne.

IV. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene in revizijske stroške v skupnem znesku 1.494,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnik je uveljavljal plačilo za čas pripravljenosti, ko je opravljal stražo. Toženka mu je za stražo priznala plačo za osem ur dnevno, poleg tega pa mu je plačala tudi dodatek za stalno pripravljenost v višini 20% osnovne plače. Pripravljenosti ni štela v delovni čas. Tožnik je menil, da se mora tudi ta čas upoštevati kot delovni čas, saj je bil od doma in na razpolaganje toženki. Zahteval je, da se mu to delo obračuna kot nadurno delo v višini 130% osnovne plače (od česar je odštel že izvedeno plačilo v višini 20%), čeprav iz izračuna razlike v plači, ki jo uveljavlja, to izhaja le za prva dva meseca - februar in marec 2014, za druge mesece pa zahteva le razliko do 100% osnovne plače.

2. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo in se pri tem sklicevalo na določbo 97. e člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), po kateri se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Obrazložilo je tudi, da v času stalne pripravljenosti tožnik ne more biti plačan za nadurno delo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Sklicevalo se je na 96. in 97.e člen ZObr ter obrazložilo, da pripravljenost za delo in opravljanje straže predstavljata posebna delovna pogoja, ki se ne štejeta v delovni čas, razen če delavec opravlja delo. Ta ureditev po stališču sodišča druge stopnje ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES), ker se ta direktiva ne uporablja za dejavnost oboroženih sil in policije. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za začetek postopka za presojo ustavnosti 97.e člena ZObr.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 62/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženka dolžna tožniku čas pripravljenosti na delovnem mestu všteti v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti in na tej podlagi za opravljeno delo preko polnega delovnega časa plačati ustrezno število nadur v višini 130 % urne postavke osnovne plače.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Med drugim navaja, da sta sodbi sodišč druge in prve stopnje sami s seboj v nasprotju in se ne moreta preizkusiti, v sodbah pa naj bi obstajalo tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Navaja, da bi se njegova pripravljenost v času straže morala šteti v delovni čas in posledično plačati kot nadurno delo. Časa pripravljenosti v okviru opravljanja straže toženka ni štela v delovni čas, temveč mu je za to obdobje plačala le dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, čeprav je moral biti ves čas prisoten na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu. Navaja, da je naša ureditev v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES, obenem pa tudi z Ustavo Republike Slovenije.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 10. 9. 2019 prekinilo postopek, saj je pred odločitvijo o sporu zaprosilo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) za razlago določb Direktive 2003/88/ES glede ur pripravljenosti, ki se v času straže tožniku niso vštele v delovni čas. V predlogu za predhodno odločanje je postavilo dve vprašanji:

- ali se 2. člen Direktive 2003/88/ES uporablja tudi za delavce, ki delajo na obrambnem področju oz. vojaške osebe, ki opravljajo stražo v mirnodobnem času,

- ali določba drugega člena Direktive 2003/88/ES nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri se pripravljenost za delo delavcev, ki delajo na vojaškem področju, na delovnem mestu in na določenem kraju (ne pa doma) oziroma prisotnost vojaških oseb, ki delajo na obrambnem področju v času straže, ko sicer te vojaške osebe ne opravljajo dejanskega dela, morajo pa biti fizično prisotne v vojašnici, ne všteva v delovni čas.

7. SEU je odločilo v velikem senatu s sodbo C-742/19 z dne 15. 7. 2021. S tem je odpadel razlog za prekinitev postopka po 113. a členu Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB). Zato je vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 208. člena ZPP sprejelo sklep, da se postopke nadaljuje.

8. Revizija je delno utemeljena.

9. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

10. Glede na takšen obseg preizkusa revizijsko sodišče ni upoštevalo in presojalo revizijskih navedb tožnika izven dopuščenega vprašanja, torej ni upoštevalo njegovega uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka, temveč le navedbe o zmotni uporabi materialnega prava v okviru dopuščenega vprašanja.

Materialne podlage za odločitev o temelju obveznosti

11. Institut pripravljenosti na delo je v našem pravnem sistemu urejen le na nekaterih področjih in tudi ne povsem enako. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.), ki predstavlja krovni zakon na področju delovnih razmerij, pojma pripravljenosti na delo ne opredeljuje, glede delovnega časa pa določa, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. člena tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom (prvi odstavek 142. člena ZDR-1). Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 142. člena ZDR-1). Zakon o javnih uslužbencih posebnih določb nima, glede plač pa napotuje na poseben zakon (5. člen).

12. Sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev, med katerimi so tudi zaposleni v slovenski vojski, določa Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki v 23. členu našteva dodatke, ki pripadajo javnim uslužbencem, med temi pa je tudi dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času oziroma tudi dodatek za stalno pripravljenost. Višina tega dodatka se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor (tretji in peti odstavek 32. člena ZSPJS). Ta zakon sicer ne opredeli stalne pripravljenosti. V spornem obdobju veljavna Kolektivna pogodba za javni sektor (v nadaljevanju KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.), v 46. členu določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in se ne šteje v delovni čas. Razlaga KPJS (Ur. l. RS, št. 112/2018) je glede 46. člena določala, da pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa, da mora biti pisno odrejena, višina dodatka za čas stalne pripravljenosti pa je enaka, ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan.

13. ZObr v 96. členu določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih (prvi odstavek). Za posebne delovne pogoje se šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med katerimi zakon določa tudi pripravljenost za delo oz. dosegljivost ter opravljanje straže (8. in 10. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). Če delavec med pripravljenostjo za delo dela, se čas dejanskega dela šteje za delo v podaljšanem delovnem času, če s tem zakonom ni določeno drugače (tretji odstavek 96. člena ZObr).

14. Pripravljenost za delo v vojski sicer ureja 97.e člen ZObr, po katerem je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu (prvi odstavek). Pripravljenost za delo se ne všteva v število ur tedenske oz. mesečne delovne obveznosti. V primeru, če mora delavec v času pripravljenosti dejansko delati, se ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oz. mesečne delovne obveznosti (drugi odstavek). Minister določi primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali na domu. Primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v vojski določi načelnik generalštaba (tretji odstavek). Pripravljenost za delo na določenem kraju je izenačena s pripravljenostjo za delo na delovnem mestu (četrti odstavek).

15. Za ta spor, ki se nanaša na čas opravljanja straže, je pomembna tudi določba 97.č člena ZObr, po kateri straže trajajo praviloma nepretrgano 24 ur (prvi odstavek), vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo pa se šteje, kot da delajo v deljenem delovnem času. Ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, se ne štejejo v delovni čas, ampak se štejejo kot pripravljenost za delo na delovnem mestu (drugi odstavek). Dnevna delovna obveznost na stražo ne sme presegati 12 ur. V primeru izrednega dogodka oz. zaradi dokončanja začete naloge se lahko vojaški osebi delovni čas izjemoma podaljša, pri tem pa se ure, ki jih opravi po že opravljenih 12 urah dejanskega dela, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa (tretji odstavek). Opravljanje stražarske službe lahko traja neprekinjeno do največ 7 dni. Vojaške osebe imajo pravico do prekinitve za počitek na kraju, kjer se opravlja straža s tem, da se ji v redni delovni čas šteje 12 ur, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo (četrti odstavek).

16. Pravila o straži in stražarski službi vsebujejo tudi Pravila službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 84/09; glej točke 257 do 303).

17. V zvezi z materialnimi podlagami za odločanje je glede na opredelitev zahtevka pomemben tudi 144. člen ZDR-1, po katerem se nadurno delo lahko odredi:

- v primerih izjemoma povečanega obsega dela,

- če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,

- če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela,

- če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa,

- v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (prvi odstavek).

Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti takega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko odredi tudi ustno. V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu (drugi odstavek).

18. SEU je v sodbi C-742/19 z dne 15. 7. 2021 glede prvega vprašanja pojasnilo, da predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je straža, ki jo vojaška oseba opravlja v mirnodobnem času, izključena s področja uporabe te direktive. Pri tem ni bilo sporno, da se vprašanje nanaša le na vojaške osebe in ne tudi na položaj civilnih oseb, ki delajo na obrambnem področju. SEU je odgovorilo tako, da je člen 1/(3) Direktive 203/88/ES v povezavi s členom 4 (2) PEU treba razlagati tako, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz področja uporabe te Direktive:

- kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede,

- ali kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive,

- ali kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno direktivo,

- ali kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo obveznosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

Razlogi odločitve

19. Glede na takšen odgovor SEU se je postavilo vprašanje, ali se tudi za stražo v tej zadevi uporablja Direktiva 2003/88/ES. Odgovor je pritrdilen. Stranki v tem sporu namreč nista zatrjevali nobene okoliščine, ki bi izključevala uporabo te direktive. Prav tako nista zatrjevali, da so to dejavnost narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. To tudi ni bilo ugotovljeno; dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v "običajno službo"¹ v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer.

20. Ob takšnem zaključku je za odločitev v zadevi treba odgovoriti tudi na vprašanja, ali se pripravljenost za delo delavcev na vojaškem področju na delovnem mestu ali na določenem kraju oziroma prisotnost vojaških oseb v času straže, všteva v delovni čas. Tudi to vprašanje, sicer v nekoliko drugačni obliki, je vrhovno sodišče postavilo v svojem predlogu za predhodno odločanje. V 95. točki obrazložitve sodbe C-742/19 je SEU pojasnilo, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, odrejeno vojaški osebi, ki pomeni njeno neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada z njenim prebivališčem, šteti za delovni čas v smislu 1. točke 2. člena te Direktive.² Pri tem je dodatno opozorilo, da način plačila delavcev za obdobje razpoložljivosti ne spada na področje uporabe te direktive, temveč na področje uporabe določb nacionalnega prava. Direktiva ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba dejansko opravlja delo. Določitev plačila torej spada na področje ureditve države članice.

21. V okoliščinah konkretnega primera navedena odločitev pomeni, da se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.³

22. To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oz. mesečne delovne obveznosti) in 46. člen KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas) niso v skladu z Direktivo 2003/88/ES. V tem primeru (torej sporu med tožnikom - javnim uslužbencem in Republiko Slovenijo) pa ima navedena direktiva vertikalni neposredni učinek.⁴ Zato se je na člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec. Velja tudi obratno, in sicer da v takem primeru ni mogoče uporabiti nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju z direktivo.

23. V ugotovljenih okoliščinah torej ni mogoče upoštevati določb naše zakonodaje in kolektivne pogodbe, ki izrecno izključujejo vključitev pripravljenosti vojakov v času straže v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvidevajo plačilo 20% urne postavke osnovne plače. Ob sprejetem zaključku tožnikove pripravljenosti izven delovnega časa po določitvi v naših predpisih ni več mogoče obravnavati tako, temveč kot pripravljenost, ki se šteje v delovni čas. Prav za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa.

24. Zato je v nastali posebni situaciji mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu (javnemu uslužbencu) pripada za delovni čas. To pomeni, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in 20 % zneskom osnovne plače tudi za ure v času pripravljenosti, ki se štejejo v delovni čas.⁵

25. Revizijsko sodišče se kljub temu, da je posledica navedene odločitve tudi ugotovitev, da je tožnik opravil več ur nad polnim delovnim časom, ni odločilo, da mu prizna tudi plačilo za nadurno delo, torej osnovno plačo z dodatkom za delo preko polnega delovnega časa. Upoštevalo je namreč, da ni šlo za nobenega od primerov, v katerih je mogoče odrediti nadurno delo po 144. ali tudi 145. členu ZDR-1. Položaj tožnika, ki v spornem času ni opravljal dela, tudi ni sledil potrebam dela preko polnega delovnega časa in ni ustrezal namenu nadurnega dela, temveč je odgovarjal institutu pripravljenosti - tudi po opredelitvi v 97. e členu ZObr (čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu). Šlo je torej za čas pripravljenosti, v katerem ni opravljal dela. Če je opravljal delo, so se mu te ure že štele v delovni čas, vendar te ure niso bile predmet spora v tej zadevi.

26. Toženka je nasprotovala zahtevku le po temelju, glede višine pa ni ugovarjala tožnikovim podatkom o številu in vrednosti ur, za katere je zahteval plačilo v obdobju od februarja 2014 do junija 2015 (pri čemer so nekateri meseci izključeni). Kot navedeno je navajal, da zahteva izplačilo nadurnega dela, torej osnovne plače z dodatkom za delo preko polnega delovnega časa, vendar njegov dejanski izračun za ure dela po posameznih mesecih, ki jih je treba šteti v delovni čas, kaže, da uveljavlja le razliko med 100% plačilom in 20% plačilom, ki ga je že prejel. Le za prva dva meseca spornega obdobja zahtevek po višini ustreza razliki do 130% plačila.

27. Ob izostanku izrecnih ugovorov toženke glede števila ur v času pripravljenosti in vrednosti ure je vrhovno sodišče tožniku priznalo razlike v plači med 100 % in 20 % plačo, v zneskih, ki izhajajo iz izreka te sodbe. Višji zahtevek je zavrnilo. Zavrnilni del po višini se v glavnem nanaša na razliki za meseca februar (tožnik je zahteval 418,14 EUR, prisojeno je 304,08 EUR) in marec 2014 (zahteval je 297,34 EUR, prisojeno pa je 216,24 EUR), minimalne razlike pa se nanašajo na mesece april, avgust, september in oktober 2014 ter julij 2015, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavnica zavrnilnega dela znaša skupaj 195,97 EUR.

28. Pri odločitvi je v izreku sodne odločbe vrhovno sodišče upoštevalo svojo (novejšo) sodno prakso v zadevah II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021, VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021, VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021, VIII Ips 88/2019 z dne 19. 10. 2021, VIII Ips 80/2019 z dne 9. 11. 2021 itd., in sicer da odločanje o višini davčnega odtegljaja ne sme biti predmet civilnih postopkov ali individualnih delovnih sporov. Davčna obveznost, enako pa velja za obveznost plačila prispevka delodajalca (ali drugega plačnika), da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da ob izdaji sodbe, s katero je tožencu naloženo plačilo prejemkov iz delovnega razmerja ali odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko dajatve obračunale in odvedle. Poleg tega sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih poseže v pristojnost upravnih organov, saj se spori o plačilu in višini davčne obveznosti ter plačila prispevkov, morebitne napake pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja ali plačilu prispevkov s strani plačnika davka rešujejo na davčnem področju. Postopek za vračilo je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju. Obenem je vrhovno sodišče že obrazložilo, da je delavec upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so bili zanj odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati. To pa pomeni, da sodišče v individualnem delovnem sporu ne odloča o javnopravnih obremenitvah dohodka oziroma o dolžnosti obračuna davkov in prispevkov, ampak tožniku prisodi celoten znesek razlike plače.

29. Glede na obrazloženo in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožnika in poseglo v sodbo sodišča druge stopnje tako, da je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in mu prisodilo v izreku navedene razlike v plači, višji in drugačen zahtevek pa je zavrnilo. Pri takšni spremembi sodbe je bilo vrhovno sodišče omejeno s pravilom, da odloča v mejah zahtevka (2. člen ZPP). Zato je zamudne obresti prisodilo le od zneskov, kot jih je zahteval tožnik – torej le od neto zneskov razlik, katerih višina pa bo znana šele po obračunu ustreznih dajatev.

30. Tožnik je uspel praktično s celotnim zahtevkom. Zavrnilni del je zanemarljiv. Zaradi tega (v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP) mu je revizijsko sodišče v breme toženke priznalo stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje ter stroške revizije. Stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT, Uradni list RS, št. 2/2015 in nadlj.). Pred sodiščem prve stopnje mu je priznalo skupaj 780 točk po tarifni številki 15 OT, kar preračunano z vrednostjo točke, priznano kilometrino, DDV in takso znaša skupaj 894,93 EUR. Priznani pritožbeni stroški znašajo 400 točk za pritožbo, materialne stroške, DDV in sodno takso oziroma skupaj 448,65 EUR, stroški revizijskega postopka (v tem postopku je tožnik vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo) pa 1.200 točk po OT, materialne stroške, DDV in stroške takse oziroma skupaj 1.045.97 EUR. Priznani stroški za pritožbo in revizijski postopek znašajo skupaj 1.494,62 EUR.

31. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Glej tudi sklepni predlog generalnega pravobranilca v zadevi C-742/19 z dne 28. 1. 2021, stran 30.
² Navedeni razlogi so tudi sicer v skladu z dolgoletno ustaljeno prakso SEU o delovnem času in času počitka v številnih zadevah. Glej npr. odločitve v zadevah SIMAP, C-303/98, Jaeger, C-151/02, Dellas, C-14/04, Matzak, C-518/15.
³ SEU je večkrat poudarilo, da pojmov „delovni čas" in „počitek" v smislu navedene direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, temveč da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, sklicujoč se na sistem in namen te direktive. Njen namen je vzpostavitev minimalne zahteve za izboljšanje življenjskih razmer in razmer dela.
⁴ To doktrino je SEU razvilo v zadevah Van Duyn, 41/74, Ratti, 148/78, Marshal, 152/84, in drugih.
⁵ Sedanja odločitev o obveznosti plačila ne more biti popolno presenečenje za toženko, saj je SEU v sodbi C-742/19 sledilo dosedanji sodni praksi. O neskladni ureditvi pripravljenosti, ne le v segmentu obrambe, je Evropska komisija opozarjala že dolgo (glej npr. Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko socialnemu odboru in odboru regij o izvajanju Direktive 2003/88/ES s strani članic (Evropska komisija, Bruselj, 21. 12. 2010). Na to so opozarjali tudi sindikati (glej poročilo ob zaključki javnega posveta Evropske komisije o izvajanju Direktive o delovnem času v Sloveniji, www.konfederacijasindikatov.si, objavljeno 2. 4. 2015).

Datum zadnje spremembe:

11.04.2022