UPRS Sodba in sklep I U 722/2018-15

Jedro

Tožena stranka je ugotovila samo to, da istovetnost ni "nesporno" ugotovljena. To pa še ne pomeni, da obstaja "očiten dvom" v istovetnost prosilca. Tožena stranka ni uporabila pravila oziroma standarda "očitnega dvoma", ki se ujema s stališči Sodišča EU, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda, in da mora biti tak ukrep izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno razumno".

Dvom v to, da je tožnik res izgubil potni list v gozdu, ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje pa je bistvena pravno relevantna okoliščina v tem primeru. Tožnik se je namreč ves čas postopka v Sloveniji pred izdajo sklepa, ko je imel stik z uradnimi organi, predstavljal z istim imenom.

Zakonski pogoj za pridržanje ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih „ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Obe okoliščini glede aktivnosti tožnika v stranki MAK in glede zaporne kazni bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je dejansko upoštevala zgolj to, da bo moral biti opravljen še osebni razgovor in da bo morebiti potrebno pridobiti še kakšno informacijo o stanju v izvorni državi, kar sta splošna in v takih primerih obvezna procesna standarda, je nepravilno uporabila prvi del določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšna razlaga in uporaba določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 bi vzpostavljala pogoje za pridržanje praktično vsakega prosilca, kar pa ni skladno s citiranimi določbami Direktive o sprejemu in sodne prakse Sodišča EU.

Razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva je lahko pogoj za pridržanje, če hkrati ob tem ugotovi tudi obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa pridržanja individualna, tudi ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na begosumnost tožnika sklicuje ob navedbi, da 80% prosilcev kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom

Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu ima neposredni učinek, kar pa ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava prosilec nemudoma izpuščen. Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, sodišču ne gre obveznost, da v posebni točki izreka odloči še o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ampak ta obveznost tožene stranke avtomatično izhaja že iz prve točke izreka sodbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep št. 2142-528/2018/4 (1312-02) z dne 30. 3. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije po uradni dolžnosti na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 16/17; v nadaljevanju: ZMZ-1) v zadevi priznanja mednarodne zaščite prosilcu A.A., roj. ... 1994, v kraju B. državljan Ljudske demokratične republike Alžirija, ki je začasno nastanjen v Centru za tujce Postojna, Veliki Otok 44/z, Postojna, in ki ga v postopku zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, odločilo, da se prosilca pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna. Prosilec za mednarodno zaščito se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 29. 3. 2018 od 11.15 ure, do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 29. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Iz policijske depeše PP Črnomelj št. 2253-40/2018/17 (3J693-3) z 26. 3. 2018 in registracijskega lista št. 2253-33/201817 (3J693-39) z 26. 3. 2018 izhaja, da je prosilec Alžirijo zapustil 13. 9. 2017 legalno s potnim listom in vstopil v Turčijo. V Turčiji je ostal približno 20 dni. Nato je ilegalno vstopil v Grčijo. Nadaljeval je v Atene, kjer je ostal 15 dni. Nato se je s skupino in s pomočjo GPS odpravil ilegalno čez mejo v Albanijo. Drugi dan je zapustil Albanijo z drugo skupino, s katero je peš nadaljeval pot v Črno goro, kamor so vstopili ilegalno. V Podgorici je zaprosil za zaščito, vendar je Črno goro po enem mesecu zapustil in se odpravil z drugo skupino v BiH. Bosanski varnostni organi so ga 7. 12. 2017 prijeli in zaprli. Zaprt je bil en mesece nato pa je zaprosil za zaščito, zato so ga izpustili. Pred štirimi dnevi se je s skupino in še tremi migranti odpravil na pot iz Velike Kladuše proti Sloveniji in sicer so peš prestopili bosansko hrvaško mejo v gozdu.

3. Do meje so prišli zjutraj okoli 7:00 ure, in sicer pri kraju Ladešiči. Reko oziroma mejo so preplavali okoli 8:00 ure zjutraj pri slapu. Takoj, ko so prišli čez mejo, so se vsi skupaj v Sloveniji poslikali pri tabli z znakom EU, kar pokaže tudi na telefonu. Hodili so po hribu navzgor, prišli do ceste, nato pa so jih zaustavili slovenski policisti v civilni obleki. Kot razlog za zaščito je prosilec navedel, da je bil zaradi ekonomskih razmer namenjen v Slovenijo. Iz izjave, ki jo je podal na PP Črnomelj, je razvidno, da je odšel zaradi problemov, ki jih ima v svoji državi in zato, ker je Berber.

4. Ob podaji prošnje je prosilec navedel, da je imel turško vizo in potni list, zato je odšel z letalom v Turčijo, nato pa preko Ederne v Grčijo. Na hrvaški meji so ga policisti pretepli in mu odvzeli baterijo. Približno desetkrat je poskušal prečkati slovensko mejo, vendar so ga vsakič ujeli policisti in ga vrnili nazaj v BiH. Nazadnje mu je uspel prečkati mejo v skupini štirih ljudi. Nekje v Sloveniji so poskušali poiskati hišo, da bi poklicali policijo, vendar ga je policija že pred tem prijela in je podal namero po vložitvi prošnje za zaščito. Ciljna država mu je bila Slovenija. Zanjo se je odločil, ker je dobra država in ker bi rad delal v svojem poklicu kot kovač.

5. Glede dokumentov je povedal, da je potni list in osebno izkaznico izgubil v gozdu nekje na poti, saj je v gozdu ves čas tekel. Preko telefona bo poskusil pridobiti kakšen drug dokument. Mogoče ima fotografijo njegovega potnega lista njegov oče, to bo poskušal storiti, ko bo dobil nazaj svoj telefon.

6. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je prosilec povedal, da v Alžiriji nima nobenih svojih pravic kot Berber. Drugi predsedniki gradijo hiše in delajo v dobrobit naroda, njihov predsednik pa gradi samo zapore, da spravi vanje čim več ljudi. Bil je v zaporu, kjer je vedno vladala represija. Ko je bil na prostosti, pa je bil večkrat tarča napadov ljudi. Ljudje nič ne delajo in so pod vplivom tablet. Z nobenim nima problemov, ne ve, iz katerega razloga so vzeli nož ali izvijač in ga napadli. To so moški stari približno 27 let. Konec leta 2013 je imel konflikt z arabskimi policisti, ker je na steno lepil propagandni material stranke MAK. Ta ga je zagrabil in ga porinil na tla ter mu zlomil nogo. Obsodili so ga na šest mesecev zapora. Ko je bil v zaporu je dobil neke tablete, ko pa je prišel ven, pa jih je nehal jemati. Je Berber in od kar pomni, je član stranke MAK. Pomagal je nositi table pri demonstracijah, lepil je letake itd. Potrdilo o tem, da je član stranke MAK ima v Alžiriji. Iz države prej ni mogel oditi, ker je bil v zaporu. Državo je zapustil, ker je ogrožen. Njegova glava je polna, ker so vsi povezani z mafijo in je stalno ogrožen ter živi v nevarnosti.

7. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bil prosilcu 29. 3. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna, zaradi preverjanja/ugotavljanja njegove istovetnosti, zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil.

8. V razgovoru o ustni seznanitvi s pridržanjem je bil prosilec povprašan o tem, ali je v državah, ki jih je prečkal, zaprosil za zaščito. Prosilec je povedal, da so bil njegove misli usmerjene, da pride v Slovenijo. Ve, da je v Črni gori in v BiH dobil nek papir, na katerem je bila njegova slika. Prstne odtise so mu odvzeli, vendar niso rekli, če so mu jih odvzeli v povezavi z mednarodno zaščito. Ne ve, če je zaprosil za zaščito. Ta dokument so mu dali zato, da je lahko hodil na okoli in se gibal na njihovem območju. Glede odločitve v Črni gori in v BiH mu niso rekli nič, dali so mu le nek dokument. V BiH so z njimi lepo ravnali, spali so v hišah in narod jih je lepo sprejel, ponudili so hrano, ampak sama država je bila slaba. Obe državi, tako Črno goro kot tudi BiH, je zapustil zato, ker sta slabi državi. Pooblaščenec vprašanj za prosilca ni imel. Organ se nato sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

9. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in niti do izdaje tega sklepa prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Ta člen, na katerega glede ugotavljanja istovetnosti prosilca napotuje četrti odstavek 34. člena ZMZ-1, določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.

10. Glede na navedeno pristojni organ meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v ZTuj2, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Pristojni organ namreč sam v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 11. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države.

11. V konkretnem primeru se poraja dvom v navedbe prosilca o pridobitvi in izgubi osebnih dokumentih. Prosilec je namreč ob podaji prošnje navedel, da je potni list in osebno izkaznico izgubil nekje v gozdu. Pristojni organ meni, da so takšne prosilčeve navedbe neprepričljive, saj to trdi velika večina prosilcev, ki prihaja iz držav na severu Afrike. Osebni dokument je namreč listina, s katero ljudje ravnajo skrbno, saj se zavedajo njene pomembnosti. Prav tako so osebni dokumenti takšnega formata, da jih je možno varno spraviti in jih imeti ves čas pri sebi. Nadalje je prosilec navajal, da je bil v izvorni državi zaprt, a je kljub temu lahko na uradu, zadolženem za izdajo potnih listov, le-tega brez težav pridobil. Prav tako je zatrjeval, da je vizum za Turčijo dobil v neki pisarni, in to kar na bel list papirja brez slike. Pristojni organ takšnih prosilčevih pojasnil in izjav, ne sprejme za prepričljive. Zaradi teh okoliščin in ob upoštevanju, da je prosilec sicer na prošnji zatrjeval, da naj bi bila Republika Slovenija njegova ciljna država, v kar pa pristojni organ dvomi, saj je kot razlog za izbiro Republike Slovenije prosilec navedel, da je to dobra država in da bi rad delal kot kovač, pristojni organ utemeljeno sklepa, da namerava prosilec nadaljevati svojo pot v druge države EU. Glede na dejstvo, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, pa prosilec nedvomno povečuje svoje upe, da kasneje v t. i. »dublinskem postopku« ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Pristojni organ utemeljeno dvomi, da je prosilec podal resnične izjave glede posedovanja svojih dokumentov.

12. Pristojni organ je svojo odločitev v povezavi z neugotovljeno identiteto oprl tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018, kjer je sodišče navedlo: “Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat in ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. - 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.“

13. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da je mogoče na podlagi do sedaj podanih izjav prosilca ugotoviti, da svojo prošnjo utemeljuje s tem, da kot Berber v Alžiriji nima nobenih pravic. Njegove izjave so bile v zvezi s tem zelo skope in pavšalne. Izpostavil je tudi, da je bil zaradi tega, ker naj bi bil član stranke MAK, vendar kaj konkretnega o sami stranki in za kaj se zavzema niti ni izpovedal, večkrat zaprt. V svoji izjavi na prošnji je izpostavil le zapor, kamor je bil za šest mesecev zaprt leta 2013, kar pa je v nasprotju z njegovo izjavo v nadaljevanju prošnje, ko je navedel, da je iz države ni mogel oditi prej, ker je bil zaprt. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pavšalno in neskladno navedel razloge, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite, zato bo treba te razloge in njihovo verodostojnost natančneje ugotoviti z osebnim razgovorom, kljub temu, da 21. člen ZMZ-1 določa, da mora prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je ob odsotnosti predloženih dokazov bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je razen v primerih, ko se osebi prizna status begunca, tudi glede na zakonske določbe pristojni organ obvezan opraviti. Brez osebnega razgovora torej v veliki večini primerov ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v konkretnem primeru prosilec ni predložil nobenih dokazov za svoje izjave, na podlagi njegovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Že iz tega razloga je osebni razgovor v konkretnem primeru obligatoren. Iz prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito ni razvidno, zakaj je bil pred odhodom iz države v zaporu, kakšna je pravzaprav njegova povezava z omenjeno stranko MAK. Prosilec je namreč po lastni izjavi izvorno državo zapustil 13. 10. 2017, zato pristojni organ meni, da je za celovito presojo vseh dejstev in okoliščin konkretnega primera potrebno pridobiti tudi te relevantne informacije, ki jih preko osebnega razgovora lahko poda le prosilec. K temu pristojni organ dodaja, da je prosilec podajal tudi nasprotujoče si izjave, oziroma jih je spreminjal in tako je njegove razloge za odhod iz izvorne države potrebno še dodatno razjasniti s pomočjo osebnega razgovora. Prosilec je namreč v policijskem postopku navajal popolnoma druge razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Navedel je, da je odšel zaradi ekonomskih razlogov, v lastnoročno napisani izjavi je navajal, da je imel probleme kot Berber, nasprotno pa je na sami prošnji predvsem izpostavil stranko MAK.

14. Ker je prosilec po lastni izjavi prečkal več varnih držav (Turčija, Grčija, Albanija, Črna Gora, Bosna, Hrvaška) in je tako imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil, pristojni organ meni, da o njegovi prošnji ne bo mogoče odločiti brez omejitve gibanja, saj bo v nasprotnem primeru prej zapustil Republiko Slovenijo, čeprav zatrjuje, da bo na odločitev počakal. Pristojni organ k temu še dodaja, da je prosilec podajal tudi nasprotujoče si izjave o tem, ali je v Črni gori zaprosil za mednarodno zaščito. Prosilec je bil na Hrvaškem večkrat prijet s strani policije, zato je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil.

15. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je razen v primerih, ko se osebi prizna status begunca, tudi glede na zakonske določbe pristojni organ obvezan opraviti. Brez osebnega razgovora v veliki večini primerov ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. Iz prosilčeve poti do Republike Slovenije jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav (Turčija, Grčija, Albanija, Črna Gora, Bosna, Hrvaška) in tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, kar naj bi sicer tudi storil v Črno gori in Bosni, vendar se natančno ne spomni, ker naj bi dobil le nek papir, vendar na odločitev ni počakal. Pristojni organ tako ugotavlja, da je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker je bil prijet s strani slovenske policije in ker mu ni preostalo nič drugega, čeprav je sam zatrjeval, da naj bi za zaščito zaprosil tudi, če ne bi bil prijet s strani policije. Dvom pristojnega organa v izjavo prosilca, da bi samoiniciativno zaprosil za zaščito povečujejo navedbe iz depeše PP Črnomelj, iz katere izhaja, da je njihov ilegalni vstop v Slovenijo opazoval in spremljal policist, vodnik službenega psa. Šele, ko je bil prosilec z drugimi prijetimi po identifikaciji kraja ilegalnega prehoda in najdbi predmetov, ki so jim pripadali, pripeljan na PP Črnomelj, je prosilec v razgovoru povedal, da želi zaprositi za zaščito. S tem, ko je podal namero, je prosilec mislil, da bo prišel v Azilni dom v Ljubljani. Ker pa mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje in onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

16. Glede na to in glede na izkušnje pristojnega organa, da več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, pristojni organ utemeljeno dvomi, da bo prosilec v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Obstaja torej utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, zaradi česar se je pristojni organ odločil, da se prosilca pridrži tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pristojni organ s tem ukrepom zasleduje cilj, da se o prošnji za mednarodno zaščito prosilca enkrat končno odloči in se mu s tem prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

17. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pristojni organ je takšno odločitev sprejel, ker je ugotovil, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit. Glede na prosilčeve izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije, ki jih je podal na PP Črnomelj in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, pristojni organ utemeljeno sklepa, da je namen prosilca čim prej zapustiti Republiko Slovenijo, s čemer bi tudi preprečil meritorno odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Ta njegov namen pa bo z ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma težko preprečiti.

18. V azilnem domu namreč naloge varovanja, zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor. Receptor je ves čas prisoten samo v recepciji azilnega doma, varnostnika pa opravljata naloge po Zakonu o zasebnem varovanju. Prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal kot popolnoma neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu Območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Pristojni organ ponovno poudarja, da več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji le-to zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji za mednarodno zaščito.

19. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5.11.2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

20. Tožnik je vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. V tožbi pravi, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se obrazložitev nanašala na prvi, drugi in tretji odstavek 84. člena ZMZ-1, kot le zgolj na uporabo 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšnega nepopolnega sklepa ni mogoče preizkusiti, gre za bistveno kršitev določb samega postopka. Toženec v postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja tožnika ter ni pravilno uporabil 21. člena in 23. člena ZMZ-1, ki sta lahko le posredni podlagi za ugotavljanje identitete, nikakor pa ne zadostna podlaga, da se v obravnavanem primeru omeji gibanje tožniku.

21. Po presoji tožnika mora biti za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, da je konkretno in izrecno navedeno dejstvo, ki ga navaja tožnik pri podaji prošnje, in ki ga bo organ preveril in ugotavljal. Drugič, da obstoji posledična povezava med ugotavljanjem tega konkretnega dejstva in omejitvijo gibanja, da organ določno in konkretno obrazloži, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Ter tretji pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Izpodbijan sklep tega ne vsebuje je pomanjkljiv in pomanjkljivo obrazložen, saj ni mogoče opraviti preizkusa nujnosti in posega v tožnikovo osebno svobodo, tako tudi navedeno v izreku sklepa ne ustreza sorazmernosti posega.

22. Z izrečenim sklepom toženca se tožnik ne strinja in meni, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in ne pridržanja na območje Centra za tujce, saj pri tožniku na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ter sodne prakse z upoštevanjem odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah 1 Up 15/2015 z dne 24.02.2016 in 1 Up 26/2016 z dne 15.03.2016 ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil.

23. Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora toženec takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku lahko prizadelo nepopravljivo škodo. Dneve brez osebne svobode, pa ne bo mogel nihče nadomestiti. Pot do pravnomočne rešitve primerov “glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje“ omejitve gibanja namreč vedno lahko traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce. Predlaga odpravo sklepa in da se ukrep preneha izvajati, podrejeno pa, da se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek. Predlaga izdajo začasne odredbe tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

24. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bilo tožniku omejitev gibanja izrečena na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, 3. alineja pa sploh ni bila omenjena, saj mu gibanje na tej podlagi sploh ni bilo omejeno. ZMZ-1 v četrtem odstavku 34. člena pri ugotavljanju istovetnosti posameznega prosilca napotuje na uporabo določb ZTuj-2 (97. člen). Tožnik pa ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ne kasneje v postopku ni predložil sploh nobenega dokumenta s fotografijo, tako da je bila ugotovitev tožene stranke, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, vsekakor utemeljena. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka na strani 5 dovolj obširno razložila, zakaj je potrebno tožniku omejiti gibanje tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in katere so tiste sporne navedbe tožnika, ki jih bo potrebno v nadaljevanju postopka še razčistiti. Kot je bilo navedeno že v izpodbijanem sklepu, v azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega. Glede na prosilčev izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije, ki jih je podal na PP Črnomelj, in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, namreč tožena stranka sklepa, da je namen prosilca čim prej zapustiti Republiko Slovenijo, s čemer bi tudi preprečil meritorno odločitev o vloženi prošnji. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce je tožena stranka upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Iz navedenega člena izhaja, da kadar država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje, lahko celo uporabi nastanitev v zaporu, vendar mora biti prosilec ločen od navadnih zapornikov.

25. Da bivanja v Centru za tujce ni mogoče enačiti z zaporom, pa tožena stranka meni tudi na podlagi razmer in pravil bivanja v samem centru. Vsi, ki so nastanjeni v Centru za tujce, se udeležujejo različnih aktivnosti, ki so organizirane s strani centra ali drugih organizacij ali pa se za določeno aktivnost organizirajo sami (npr. igranje različnih družabnih iger), prav tako je vsak dan ustrezno poskrbljeno za zdravstveno in socialno oskrbo. Po sprejemu v Center za tujce lahko nastanjena osebi pri sebi obdrži osebne predmete, kot so zdravstveni pripomočki, knjige, igre za prosti čas, tobačne izdelke, predmete verske vsebine, trajno nepokvarljivo hrano v varnostno neoporečni embalaži ter stvari za vzdrževanje osebne higiene, dodeljeno s strani centra, kar je potrebno in pomembno z vidika zagotavljanja varnosti tako nastanjenih kot tudi zaposlenih. Ob nastanitvi so dokumenti, prtljaga, predmeti, primerni za napad ali obrambo, nakit večje vrednosti, prenosni telefoni ter denar oseb prevzeti v hrambo. Prosilec lahko na svojo željo tudi dostopa do osebnih stvari. Sobe, v katerih so nastanjeni tujci na moškem oddelku, so velike dobrih 16 m2, hodnik je dolg 36 m in širok 1,6 m, skupni prostori: TV soba – 22 m2, namizni tenis – 18 m2, soba prostočasne aktivnosti (delavnice) – 18 m2, soba za namizni nogomet – 10 m2, soba namenjena molitvi – 16 m2, kadilnica – 8 m2). Vsi omenjeni prostori so osebam, ki so na oddelku nastanjeni, prosto dostopne. Poleg tega se nastanjene osebe na lastno željo udeležujejo organiziranega gibanja na zunanjem igrišču. Policija zagotavlja varovanje vseh postopkov in aktivnosti ter varnost vsem prisotnim v centru, zato so policisti prisotni pri izvajanju organiziranih aktivnosti (npr. rekreaciji na zunanjem igrišču, obrokih, idr.). Policisti nadzorujejo tudi oddelke, kjer bivajo nastanjene osebe (fizično ali preko video nadzora), kar pa ne pomeni, da so stalno prisotni med nastanjenimi osebami.

26. V skupnem prostoru – TV sobi je nameščena televizija, do katere imajo prost dostop. V času bivanja lahko tožeča stranka neomejeno, na stroške centra, telefonira kadarkoli. Vsak dan imajo nastanjene osebe tudi omogočen dostop do interneta, ki se izvaja v sobi, kjer je nameščena oprema. Udeleževanje organiziranih aktivnosti je prostovoljne narave in se tako nastanjene osebe same odločajo, ali se bodo določenih aktivnosti udeležile ali ne. V kolikor se nastanjena oseba odloči, da se rekreacije ne bo udeležila oziroma bi namesto rekreacije raje uporabljala internet, to po zmožnosti tudi uresničujejo.

27. Nastanjenim osebam je v centru omogočen dostop do svojih oblačil, poleg tega pa ima na voljo tudi oblačila, ki mu jih zagotovi center, ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, preko katere lahko sprejme tudi notranji klic, ima dostop do gibanja na svežem zraku, v centru ga po potrebi obiskujejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pravni zastopniki in zasebni obiski. Ali bo vse te pravice posamezna nastanjena oseba v času bivanja v Centru za tujce uporabljala, pa se odloči sama. Tožena stranka je sodišču tudi sporočila, da žal ne bo mogla zagotoviti udeležbe na obravnavi, razpisani za 10. 4. 2018 ob 10.00 uri, za kar se opravičuje.

28. Tožnik je na glavni obravnavi po pooblaščencu v spis vložil pripravljalno, ki jo je pooblaščenec ustno povzel tako, da v njej oporeka vsem navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri argumentih iz tožbe.

29. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik med drugim povedal, da ima v Centru za tujce svojo posteljo, da je v sobi, ki je velika približno 2,5m X 3m in ima dnevno svetlobo, nastanjenih 5 oseb, da ima izhod na dvorišče enkrat na dan, da je za hrano in higieno poskrbljeno, vendar da se počuti utesnjenega in depresivnega.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

30. Tožba je utemeljena.

31. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah pridržanja v Centru za tujce Postojna in pojasnil tožene stranke v izpodbijanem aktu ter zlasti njenih pojasnil v odgovoru na tožbo sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Upravno-sodna in ustavno-sodna praksa v Sloveniji je v tovrstnih zadevah že sprejela relevantnost prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri pride pravica do svobode gibanja v poštev v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje¹, na področje določenega dela države², na kraj (mesto) prebivanja³, na ozemlje ene države,⁴ in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.⁵ V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.⁶ Zato in zaradi številnih sodb v zvezi z pridržanji prosilcev za azil ali nezakonitih migrantov pred ESČP, ki temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode v zvezi z določilom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega,⁷ je treba ob upoštevanju določil člena 6(1) in (3) Pogodbe o EU, določil členov 6⁸ in 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah⁹ ter ter uvodne izjave št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (ali 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave. To potrjuje tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča.¹⁰ Dejstvo, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzem svobode gibanja“ (člen 2(h) Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju Direktiva o sprejemu), kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov. Tudi Sodišče EU je namreč v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito po določilih člena 8(3)(a) in (b) Direktive 2013/33/EU,¹¹ ki sta relevantni določbi tudi v obravnavanem upravnem sporu, in tudi pri pridržanju po določilu člena 8(3)(e) Direktive 2013/33/EU,¹² za odvzem osebne svobode, ki ga je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne gre zgolj za omejitev gibanja.

32. Na glavni obravnavi je sodišče preko zaslišanja tožnika in pojasnil tožene stranke zlasti v odgovoru na tožbo, ki so povzeti v tej sodbi, z vidika standardov iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah preverilo, kakšne so razmere v Centru za tujce, in kakšen je režim, kjer je tožniku odvzeta prostost. Na tej podlagi je ugotovilo, da so razmere v režimu pridržanja zelo verjetno še vedno znotraj obvezujočih standardov iz Direktive 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.¹³ Določen dvom vzbuja navedba tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi, da v sobi biva pet oseb, soba pa je velika približno 2,5m X 3m. Ta navedba tožnika je bila tudi po njegovi neverbalni komunikaciji na glavni obravnavi zelo približna, vendar je relevantna, kajti v primeru, če pridržani nima vsaj 3m2 prostora za prosto gibanje (brez upoštevanja pohištvenih predmetov v sobi), potem je to po praksi ESČP lahko zadostna okoliščina za ugotovitev, da je pridržanemu odvzeta prostost v nečloveških razmerah v smislu 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, in v tem primeru ni treba upoštevati tudi drugih dejavnikov, kot so: dostop do dvorišča enkrat dnevno, dostop do skupnih prostorov, možnost rekreacije, dnevna svetloba v sobi, ustrezno prezračevanje, kurjava, higiena, prehrana.¹⁴ Ob odsotnosti natančnejšega ugovora pooblaščenca tožnika glede minimalnega obsega prostora, ki bi moral biti na voljo pridržanemu in ob nespornem dejstvu, da so vsi ostali dejavniki, ki vplivajo na presojo z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah neproblematični, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, da so sobe v centru za tujce velike 15m2, sodišče z obravnavanega vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni našlo razlogov za odpravo izpodbijanega sklepa.

33. Poleg navedenega mora sodišča v tem upravnem sporu preveriti zakonitost odločitve tožene stranke o pridržanju v času izreka izpodbijanega akta. Vendar pa mora sodišče zaradi učinkovitega sodnega varstva pravice iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah presoditi tudi, ali so pogoji za pridržanje podani tudi v času glavne obravnave oziroma v času sodne presoje pred Upravnim sodiščem.¹⁵ Nadalje, v zadevi Mahdi, kjer je šlo za presojo zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES, je Sodišče EU odločilo, da mora biti sodnemu organu, ki odloča o predlogu za podaljšanje pridržanja, omogočeno, da odloča o vseh dejanskih in pravnih elementih, pomembnih za ugotovitev, ali je podaljšanje pridržanja upravičeno, za kar je treba temeljito preučiti dejansko stanje vsakega primera. Če začetno pridržanje z vidika zahtev ni več upravičeno, mora biti pristojnemu sodnemu organu omogočeno, da odločitev upravnega organa, ali pa v ustreznem primeru, sodnega organa, ki je odredil začetno pridržanje, nadomesti s svojo, in da odloči o možnosti odreditve nadomestnega ukrepa ali izpustitve zadevnega državljana tretje države. Sodišče mora imeti možnost, da poleg dejstev in dokazov, na katere se sklicuje upravni organ, upošteva tudi morebitne pripombe zadevnega državljana ter mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so pomembni za odločitev, če meni, da je to potrebno.¹⁶ Brez tega bi bila namreč pravica do pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neučinkovita. Določbo člena 9(3) Direktive o sprejemu o sodni preučitvi zakonitosti pridržanja je namreč treba razlagati v skladu temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.¹⁷

34. Kar zadeva izpolnjevanje pogojev iz prve in druge alineje 1. (in 2. odstavka) 84. člena ZMZ-1za pridržanje v času izdaje izpodbijanega akta, sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt ni bil izdan ob upoštevanju vseh zakonskih pogojev in pogojev, ki izvirajo iz prava EU. Tožena stranka je sicer ravnala prav, ko je obravnavala okoliščine za pridržanje individualno in v ta namen je ravnala pravilno, ko je pred izrekom pridržanja tožnika tudi zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da je lahko pridržanje v določenem smislu ocenjevala tudi z vidika nujnosti oziroma sorazmernosti in iz izreka je razvidno tudi, da je ukrep predvidela tako, da bo trajal čim krajši čas in le tako dolgo, dokler veljajo razlogi,¹⁸ pri čemer je iz podatkov v spisu razvidno, da je postopek z zaslišanjem prosilca v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito potekal ustrezno hitro po tem, ko mu je bil izrečen ukrep pridržanja.

35. Tožnikov ugovor, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna pravna podlaga za odvzem prostosti in da se zaradi tega akta ne da preizkusiti, je neutemeljen. Tožena stranka je obrazložitev oprla na prvo in drugo alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in je to pravno podlago izrecno navedla v predzadnjem zadnjem odstavku obrazložitve sklepa.

36. Glede razloga iz prve alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1¹⁹ sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve sklepa mogoče zaključiti tudi, da se tožena stranka ob izdaji izpodbijanega akta ni oprla izključno na dejstvo, da tožnik v postopku ni predložil listine, ki bi ustrezala določilu 1. odstavka 97. člena ZTuj-2 (v zvezi z 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1).²⁰ Tožena stranka je sicer ugotovila in izpostavila, da tožnik takšne listine ni predložil, vendar je mogoče njeno argumentacijo razumeti tudi na pravilen način in sicer, da je tožena stranka s tem ugotovila samo to, da istovetnost ni „nesporno“ ugotovljena.²¹ To pa še ne pomeni, da obstaja „očiten dvom“ v istovetnost prosilca, kot to zahteva določilo 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej točki pa že nastopi problem v izpodbijanem sklepu, kajti tožena stranka ni uporabila pravila oziroma standarda „očitnega dvoma“, ki se ujema s stališči Sodišča EU, da mora biti ukrep pridržanja „strogo omejen“ celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda,²² in da mora biti tak ukrep izrečen v „izjemnih okoliščinah,“²³ če je to „nujno, razumno in sorazmerno“²⁴ in da gre za „skrajno sredstvo“.²⁵ Sodišče ugotavlja, da je ta napačna uporaba materialnega prava bistveno vplivala na odločitev v zvezi s pogojem iz prve alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

37. Tega dvoma, za katerega bi tožena stranka morala ugotoviti, da je „očiten, tožena stranka v času izdaje izpodbijanega akta ni ugotavljala.²⁶ Sodišče se sicer lahko strinja s toženo stranko, da je bil določen dvom v istovetnost tožnika ob izreku ukrepa podan, ker je bil tožnik neprepričljiv, ko ga je uradna oseba vprašala, za kaj pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Tožnik je namreč odgovoril samo to, da je potni list izgubil v gozdu, ker je tekel, na obravnavi pred sodiščem pa teh okoliščin ni nič kaj bolj prepričljivo ali natančno pojasnil. Pojasnil je samo, da je skupaj s potnim listom v gozdu izgubil tudi vizo za Turčijo, ki jo je dobil v turistični agenciji, in da nima nobenih drugih dokumentov v Alžiriji, da pa ima morda v mobilnem telefonu kakšne kopije in da bo poskušal preko sestre v Alžiriji dobiti kakšne dokumente. Tožena stranka se je ob ugotovitvi o neprepričljivosti te razlage oprla na prakso večine pribežnikov iz severne Afrike ter temu dodala ugotovitev, da naj bi tožnik dobil vizo zgolj na nekem papirju brez slike in četudi je bil pred tem večkrat zaprt. Tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi ni bil bolj prepričljiv glede tega, kje, zakaj in ob kakšnih okoliščinah je izgubil osebne dokumente. Zato je tožena stranka lahko ugotovila določen dvom v to, da je potni list (res) izgubil; ni pa imela zadostne podlage za očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Dvom v to, da je tožnik res izgubil potni list v gozdu, namreč ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje pa je bistvena pravno relevantna okoliščina v tem primeru. Tožnik se je namreč ves čas postopka v Sloveniji pred izdajo sklepa, ko je imel stik z uradnimi organi, predstavljal z istim imenom in sicer dne 26. 3. 2018 na registracijskem listu in dne 29. 3. 2018 ob podaji prošnje; povedal je tudi imeni mame in očeta ter njune rojstne podatke. Enako je storil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Ob podaji prošnje je povedal, da je takoj, ko ga je prijela policija, izrazil namero za azil, kar je potrdil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi.

38. Da na podlagi teh dejstev ni mogoče reči, da je bil podan „očiten dvom“ glede tožnikove istovetnosti v luči standardov EU, po katerem mora biti pridržanje skrajni ukrep, izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Mahdi. Sodba v zadevi Mahdi se sicer nanaša na vprašanje sodne presoje zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES, vendar pa je presoja okoliščine, ko stranka nima osebnega dokumenta in „ne sodeluje“ v predmetnem postopku (člen 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES) v določenih (očitnih) okoliščinah lahko relevantna tudi za pridržanje po 1. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker določba člena 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES za podaljšanje pridržanja ne določa izrecno pogoja, da oseba nima osebnih dokumentov,²⁷ kar pa je določal bolgarski zakon kot zadostno okoliščino za podaljšanje pridržanja, je Sodišče EU v bolgarski zadevi Mahdi odločilo, da lahko pristojni organ okoliščino, da oseba nima osebnih dokumentov upošteva samo skupaj z okoliščino, da je oseba begosumna v smislu člena 15(1)(a) Direktive o vračanju 2008/115/ES. „To, da zadevni državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo še ne more upravičevati podaljšanja pridržanja iz člena 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES.“²⁸

39. Če Upravno sodišče temu doda še stališče Sodišča EU iz sodbe v zadevi K, ki pa se nanaša ravno na pogoja za pridržanje iz člena 8(3)(a)(b) Direktive o sprejemu, ki ju je slovenski zakon zakonodajalec implementiral z določbo 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, potem ni dvoma, da je tožena stranka v času izreka ukrepa pridržanja napačno uporabila materialno pravo iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ni ugotavljala očitnega dvoma v istovetnost in/ali državljanstvo prosilca, ki bi ju bilo treba preveriti ali ugotoviti ob pridržanju prosilca. V zadevi K namreč Sodišče EU pravi, da se določilo člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu lahko uporabi samo, če prosilec „ne navede svoje identitete ali državljanstva ali osebnih dokumentov, ki to izkazujejo, v nasprotju z obveznostjo sodelovanja.“ Tožniku v postopku v Sloveniji ni mogoče očitati, da ni sodeloval v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa: svoje ime, imena svojih družinskih članov, kraj rojstva, bivališče in letnico rojstva ter državljanstvo je zatrjeval enako ves čas postopka; tožena stranka ga je tudi preverjala, v kolikšni meri pozna Alžirijo in glede tega ni zaznala dvoma, zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Za to govori tudi sama vsebina zaslišanja (osebnega razgovora) tožnika, ki ga je tožena stranka izvedla 4 dni po izdaji izpodbijanega akta dne 3. 4. 2018. Na tem osebnem razgovoru tožena stranka ni z ničemer drugim, kot je to ugotavljala že ob podaji prošnje in ob seznanitvi z ukrepom pridržanja, preverjala identitete tožnika ali njegovega državljanstva in tudi ni zaključila osebnega razgovora z navedbo, da je zaradi očitnega dvoma v identiteto tožnika ali glede njegovega državljanstva potrebno izvesti še kakšen dokaz. To pomeni, da ne samo v času izdaje izpodbijanega akta, ampak tudi v času presoje sodišča ni podan pogoj za pridržanje iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

40. Razlog iz druge alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ustreza besedilu člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in na katerega je tožena stranka tudi oprla izpodbijani sklep, tožena stranka tudi ni pravilno interpretirala in uporabila. Po mnenju sodišča bi sicer izpovedba prosilca ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v delu, kjer je tožnik zatrjeval, da je bil aktiven pri dejavnostih politične stranke MAK, in da je bil tudi v zaporu, lahko pomenila tisto vrsto dejstev v smislu omenjenega določila, ki bi lahko bila ključna, če bi bila zanesljivo ugotovljena, za odločanje o prošnji; vendar pa zakonski pogoj za pridržanje ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih „ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“.

41. Če bi zgolj kakšno dodatno vprašanje ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ali ob zaslišanju pri seznanitvi z možnostjo izreka ukrepa pridržanja, ki ne bi bistveno podaljšalo postopka, in ne bi šlo za kakšno drugo dodatno dokazno sredstvo, lahko predstavljalo pridobitev oziroma razjasnitev spornih dejstev glede tožnikove aktivnosti v stranki MAK in zapora, potem ukrep pridržanja ni upravičen, ker ne bi šlo za skrajni in nujen ukrep, ki mora biti strogo omejen. Iz izpodbijanega akta pa ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Obe okoliščini glede aktivnosti tožnika v stranki MAK in glede zaporne kazni bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je dejansko upoštevala zgolj to, da bo moral biti opravljen še osebni razgovor in da bo morebiti potrebno pridobiti še kakšno informacijo o stanju v izvorni državi,²⁹ kar sta splošna in v takih primerih obvezna procesna standarda, je nepravilno uporabila prvi del določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšna razlaga in uporaba določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 bi vzpostavljala pogoje za pridržanje praktično vsakega prosilca, kar pa ni skladno s citiranimi določbami Direktive o sprejemu in sodne prakse Sodišča EU.

42. Tožena stranka pa je zmotno uporabila določilo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker ni upoštevala, da je razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva lahko pogoj za pridržanje, če hkrati ob tem ugotovi tudi obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Že po določbi Dublinske Uredbe EU št. 604/2013 (člen 2(n)) je imela Slovenija obveznost, da bi v domači zakonodaji opredelila objektivne kriterije za nevarnost pobega v primeru prosilcev za mednarodno zaščito. To obveznost je zakonodajalec EU implicitno ponovil v določbi zadnjega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu, ker je navedeno, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

43. Slovenski zakonodajalec ni določil objektivnih kriterijev za begosumnost v zakonu in tožena stranka o begosumnosti v povezavi z objektivnim kriterijem le-te tudi nič ne reče, tako da bi sodišče lahko morebiti vsaj po analogni uporabi določila 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 preverilo, ali je brez vsakršnega dvoma izkazano „nesodelovanje“ stranke v postopku v primerljivem smislu, kot je „navajanja lažnih podatkov“ pred slovenskimi organi. Tožena stranka zgolj ugotavlja, da bo tožnik brez omejitve gibanja zapustil Slovenijo, čeprav sam zatrjuje da bo na odločitev počakal;³⁰ tožena stranka predpostavlja, da je za mednarodno zaščito zaprosil samo zato, ker je bil prijet s strani policije in ker mu ni preostalo nič drugega in ker mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka.³¹ Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa pridržanja individualna, tudi ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na begosumnost tožnika sklicuje ob navedbi, da 80% prosilcev kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom.³² Ob tem tožena stranka ne upošteva, da je bil tožnik prijet s strani policije dne 26. 3. 2018 in da naj bi bil po registracijskem listu tega dne tudi odpeljan v Azilni doma, kar pomeni, da je bil tri dni v Sloveniji brez ukrepa pridržanja in ni pobegnil oziroma tožena stranka v tem obdobju ni zaznala znakov begosumnosti, ki bi povsem očitno pomenili „nesodelovanje v postopku“.

44. Neodvisno od tega razloga za utemeljenost tožbe, pa ni podan razlog za pridržanje iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je tožena stranka dne 3. 4. 2018 že opravila osebni razgovor, iz katerega tudi ni razvidno, da bi bilo za ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja, potrebno še kakšno dodatno dokazno sredstvo, ki ga brez pridržanja ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi zato je tožba utemeljena in je sodišče deloma zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar se nanaša na čas izdaje izpodbijanega akta, deloma pa tudi zaradi tega, ker je bil osebni razgovor že opravljen brez navedbe, da je potrebno določeno dodatno dokazno sredstvo, tožbi ugodilo.

45. V zvezi z obema razlogoma iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče pripominja, da zakonodajalec EU ni predpisal, da se prosilca lahko pridrži zgolj iz razloga, da bi v državi, ki obravnava njegovo prošnjo, zanesljivo ostal do izdaje, dokončnosti ali celo pravnomočnost odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. V tem smislu je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, posredno prek navajanja sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 621/2018-13, na uvodno izjavo št. 12 Direktive o sprejemu, po kateri „bi morala harmonizacija pogojev za sprejem prosilcev pomagati omejiti sekundarno gibanje prosilcev, na katero vplivajo različni pogoji za njihov sprejem.“ Ta uvodna izjava se nahaja dve uvodni izjavi pred uvodno izjavo št. 15 in je zato splošnega značaja, ki se nanaša na ostale pogoje za sprejem, med tem ko ta direktiva v premabuli začne obravnavati ukrep pridržanja od uvodne izjave št. 15 do uvodne izjave št. 20. Če bi bila preprečitev sekundarnega gibanja prosilcev dopustna podlaga za odvzem prostosti, potem bi morala biti ta podlaga izrecno določena v 8. členu Direktive o sprejemu, pa temu ni tako. Splošnega cilja direktive ni mogoče šteti tudi za konkretno pravno podlago za odvzem prostosti, ki mora biti jasna in določna ter specifična. Uvodna izjava št. 15, na katero se sklicuje v svoji sodni praksi tudi Sodišče EU,³³ namreč pravi, da se prosilca sme pridržati „le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja.“ Zato je tožba v tem upravnem sporu glede neobstoja pogojev iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.

46. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo, ker je tožena stranka kršila materialno pravo iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, sodna odločba v prvi točki izreka postane pravnomočna in učinkuje z njeno izdajo in vročitvijo strankam. S pravnomočnostjo te sodne odločbe je izpodbijani akt odpravljen in so odpravljeni njegovi učinki. To pomeni, da glede na ugotovljeno vrsto kršitve prava in izrek v prvi točki te sodbe, sodišču ni treba posebej razsojati še o tem, ali je kršitev prava takšna, da mora zaradi neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu,³⁴ tožnik biti nemudoma izpuščen.³⁵ Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu ima neposredni učinek, kar pa ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava prosilec nemudoma izpuščen. Sodišče EU namreč pravi, da „vsaka nepravilnost v zvezi z izvajanjem pravice do obrambe v upravnem postopku podaljšanja pridržanja državljana tretje države z namenom njegove odstranitve ne pomeni kršitve te pravice. Drugič, posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, zato ni nezakonitost sprejete odločbe /.../ zaradi česar se zadevni državljan torej ne izpusti avtomatično.“³⁶ Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, sodišču ne gre obveznost, da v posebni točki izreka odloči še o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ampak ta obveznost tožene stranke avtomatično izhaja že iz prve točke izreka sodbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

47. Sodišče lahko v zadevi, kot je obravnavana, izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Sodba pa v tej zadevi postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam glede na to, da pritožba ni dovoljena (1. odstavek 73. člena ZUS-1). To pomeni, da z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnik ni izkazal, da bi sodišče do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi lahko preprečilo nastanek kakršne koli težko popravljive škode z izdajo začasne odredbe, saj mora biti tožnik nemudoma izpuščen iz Centra za tujce. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001.
² Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003.
³ Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008.
⁴ Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001.
⁵ Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.
⁶ Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985.
⁷ Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, odst. 64.
⁸ Po stališču Sodišča EU v zadevi J.N., C-601/15 PPU (odst. 47) določilo člena 6 Listine EU o temeljnih pravicah ustreza določilu člena 5 EKČP.
⁹ Uradni list EU, C 326/404, 26. 10. 2012.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.
¹¹ C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40.
¹² C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52.
¹³ Ti standardi so na primer opredeljeni v sodbi ESČP v zadevi Aden Ahmed v. Malta iz leta 2013.
¹⁴ Aden Ahmed v. Malta, odst. 87; Khlaifia and others v. Italy, odst. 166; Alimov v. Turkey, odst. 78; Mohamed Jama v. Malta, odst. odst. 92.
¹⁵ Mutatis mutandis glej člen 9(5) Direktive o sprejemu ter sodbo ESČP v zadevi Aziomov v. Russia, odst. 151-152.
¹⁶ C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 62, 64.
¹⁷ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 60; C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 32.
¹⁸ Člen 9(1) Direktive o sprejemu.
¹⁹ Po tem določilu lahko pristojni organ odredi ukrep omejitve gibanja oziroma osebne svobode na Center za tujce, da se v primeru obstoja „očitnega dvoma“ preveri, ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.
²⁰ Po določilu 4. odstavka 34. člena ZTuj-2 se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji, to pa je ZTuj-2.
²¹ Predzadnji odstavek na strani 3 izpodbijanega sklepa.
²² C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41), kjer je šlo za odvzem prostosti na isti podlagi, kot v tem upravnem sporu.
²³ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52.
²⁴ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.
²⁵ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.
²⁶ Zadnji odstavek na strani 3 ter prvi odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa.
²⁷ C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 68
²⁸ Ibid. odst. 73.
²⁹ Zadnji odstavek na strani 4, prvi odstavek na strani 5 ter prvi stavek v drugem odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa.
³⁰ Drugi odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe.
³¹ Ibid. zadnji odstavek na strani 5 ter prvi odstavek na strani 6..
³² Ibid drugi odstavek na strani 6.
³³ Glej na primer: C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52, 59. Stroge standarde glede določnosti pravnih podlag za odvzem osebne svobode je vpeljalo tudi ESČP v zadevah, kot so: Saadi v. the United Kingdom, 29. 1. 2008, odst. 43; A. and others v. the United Kingdom, 19. 1. 2009, odst. 163; Khlaifia and others v. Italy, odst. 88.
³⁴ Glej mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: C-357/09 PPU, Kadzoev, odst. 60; C-146/14, PPU, Mahdi, odst. 35, 59; C-383/13 PPU, M.G. N.R., odst. 25, 31. Po določilu drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.
³⁵ V primeru nezakonitega pridržanja mora imeti sodišče tudi po praksi ESČP možnost, da odloči, da mora biti oseba nemudoma izpuščena (Stanev v. Bulgaria, odst. 168; A and others v. the United Kingdom, odst. 202; Khlaifia and others v. Italy, odst. 131).
³⁶ C-383/13 PPU, M.G. N.R., 10. 9. 2013, odst. 39. Z razliko od tega po praksi ESČP odsotnost zaslišanja oziroma kršitev pravice do izjave ali obrambe preden je ukrep (podaljšanja) pridržanja izrečen, pomeni očitno in hudo kršitev pravice iz 5(1)(f) člena EKČP (Richmond Yaw and others v. Italy, odst. 74-78).

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1691/2018-14
• UPRS Sodba in sklep I U 634/2020-18
• UPRS Sodba in sklep I U 683/2020-6