<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba III U 310/2018-10
ECLI:SI:UPRS:2018:III.U.310.2018.10

Evidenčna številka:UP00020598
Datum odločbe:27.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Valentina Rustja (poroč.), Lea Chiabai
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - revizija

Jedro

Organ za BPP je pravilno zaključil, da tožnik nima izgledov za uspeh z revizijo zoper sodbo Višjega sodišča. Toženka je presojo opravila na podlagi navedb tožnika v postopku, kot tudi podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. Zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno odločitvijo in zato uveljavlja, naj se ji dodeli BPP za njeno izpodbijanje, namreč ne zadošča za dodelitev BPP, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, med njimi tudi t.i. objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, Bpp 423/2018 z dne 19. 10. 2018, je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, I Cp 847/2016 z dne 7. 6. 2017.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je izčrpno opisan potek postopka s predmetno prošnjo (vključno z vsebino nadaljnjih tožnikovih vlog), o kateri je toženka odločila že z odločbama, Bpp 404/2017 z dne 3. 11. 2017 in Bpp 58/2018 z dne 3. 5. 2018, ki pa sta bili v upravnem sporu odpravljeni. V ponovnem postopku je toženka vpogledala v spis pravdne zadeve, v kateri bi tožnik želel vložiti revizijo, to je spis P 28/2014 Okrožnega sodišča v Kopru, in v spis zadeve Bpp 553/2016, v kateri je bila tožniku (z odločbo z dne 17. 10. 2016) dodeljena BPP za sestavo pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v zadevi P 28/2014. Sicer pa je bila tožniku dodeljena že BPP za sestavo odgovora na nasprotno tožbo, ki je bila podana v zadevi P 28/2014 in je bila vpisana kot P 100/2014 (odločba, Bpp 272/2014 z dne 11. 4. 2014); dodeljena pa mu je bila tudi BPP za pravdni postopek na prvi stopnji (odločba, Bpp 300/2014 z dne 26. 6. 2014). V pravdnem postopku je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je lastnik nepremičnine z ID znakom ..., na kateri je kot lastnica vknjižena v pravdi tožena stranka. Toženka povzame, kaj je v pravdi zatrjeval tožnik (ki ga je sodišče prve stopnje na naroku v smislu materialno-procesnega vodstva pozvalo k dopolnitvi trditev) in kaj tožena stranka, ki je zahtevku nasprotovala. Povzame tudi, kaj je izpovedal tožnik, ko je bil v pravdi zaslišan kot stranka, in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 22. 8. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje sporne nepremičnine (zakonita posest, dobra vera) in da tudi pogoji za pridobitev lastninske pravice po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju: ZLNDL) niso izpolnjeni, ker sporna parcela ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši (ta že ima ustrezno veliko dvorišče) in da nikoli ni služila redni rabi stanovanjske hiše. Tožnik je prvostopenjsko sodbo izpodbijal s pritožbo, v kateri je zatrjeval, da je sporna parcela funkcionalno povezana s hišo in da v času priposestvovanja ni bila družbena lastnina, zato je priposestovanje bilo možno, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo njegove izpovedbe in da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil tudi na podlagi ZLNDL, saj je ob uveljavitvi zakona imel pravico uporabe. Pritožbo je Višje sodišče v Kopru s sodbo, I Cp 847/2016 z dne 7. 6. 2017, zavrnilo in se pri tem opredelilo do pritožbenih navedb.

3. Kot je navedeno v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe, revizijo urejajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), in sicer je toženka, glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje v zadevi P 28/2014, pri presoji pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) upoštevala pred novelo ZPP-E veljavne določbe ZPP o reviziji. Ta bi bila glede na vrednost spornega predmeta 41.000,00 EUR dovoljena. Za uspeh z revizijo pa bi moral biti izkazan tudi obstoj revizijskega razloga. Po 370. členu ZPP se je revizija lahko vložila zaradi v 1. točki prvega odstavka tega člena opredeljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka po pregledu pravdnega spisa izčrpno obrazlaga, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobene od kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, v postopku pred sodiščem druge stopnje prav tako ni zaznati kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (da ni bilo dobrovernosti, ki je pogoj za priposestvovanje lastninske pravice, in da sporna nepremičnina ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši) je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, o čemer se je obrazloženo izreklo tudi sodišče druge stopnje. Trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo tožnikove izpovedi, spadajo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, iz tega razloga pa revizije ni dopustno vložiti. Trditev, ki bi kazale na kršitve postopka in/ali zmotno uporabo materialnega prava kot razloge za vložitev revizije, tožnik kljub pozivom tudi v BPP postopku ni podal. Ker po navedenem nima verjetnih izgledov za uspeh z revizijo, ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki mora biti poleg materialnega pogoja izpolnjen za dodelitev BPP. Glede na navedeno sklicevanje tožnika na slab materialni položaj oziroma na pomembnost zadeve za njegov socialno-ekonomski položaj (2. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) ne zadošča, saj namen BPP ni zagotavljati sodnega varstva zahtevkom, ki nimajo možnosti za uspeh. Ker je že iz navedenega razloga prošnjo zavrnila, toženka izpolnjevanja finančno-premoženjskega kriterija ni posebej ugotavljala.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in je zato z vlogo, ki jo je to sodišče prejelo 26. 11. 2018, sprožil upravni spor. Navaja, da sodišče zadevo v osnovi obravnava že od oktobra 2017 in da je neumno odločitev toženke že dvakrat zavrnilo. Ker tožnik navaja evidenčne številke zadev, kjer so že podani relevantni razlogi pritožb, istih dejstev ne bo ponovno pisal. Gre za zadeve Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici: III U 268/2017, III U 152/2018, III U 215/2018, III U 238/2018; zadevo Upravnega sodišča RS v Ljubljani Bpp 61/2018; zadeve Okrožnega sodišča v Kopru: Bpp 404/2017, Bpp 58/2018, Bpp 423/2018, Su 26/2018 in druge; iz iste osnovne vloge pa se obravnavajo še naknadno nastale zadeve pri Upravnem sodišču RS, oddelku v Novi Gorici: III U 219/2018, III U 247/2018 itd., pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani: Bpp 85/2018, Bpp 92/2018, III U 129/2018 itd., pri Okrožnem sodišču v Kopru: Bpp 95/2018 in Bpp 327/2018, ter zadeve višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, zavrnjene izključno zato, ker ugovorov oziroma pritožb ni spisala „pravna oseba“ oziroma odvetnik. Kot nadaljuje tožnik, izpodbijano odločbo v celoti prereka in ji nasprotuje v vseh točkah obrazložitve, tudi zaradi podajanja lažnih razlogov, pri čemer se namerno izpušča tožnikova finančna nesposobnost pariranja nerelevantnim sodnim razlogom. Toženka je v začetku obravnavanja zadeve storila hudo napako, vse nadaljnje odgovore pa podala le zaradi opravičevanja lastne zmote. Tožnik pošilja tudi kopijo izpodbijane odločbe in se opravičuje za "krace" opazk, ki so rezultat njegovega laičnega razumevanja.

5. Navedena vloga, s katero je tožnik sprožil upravni spor zoper izpodbijano odločbo, glede na 26. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) pomeni tožbo v upravnem sporu.

6. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, I Cp 847/2016 z dne 7. 6. 2017. Kot je razvidno tudi iz spisov zadeve, je toženka izpodbijano odločbo izdala v drugič ponovljenem postopku. O predmetni prošnji je namreč prvič odločila z odločbo, Bpp 404/2017 z dne 3. 11. 2017 (ko je prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da je med tekom odločanja o njej potekel rok za vložitev revizije), in drugič z odločbo, Bpp 58/2018 z dne 3. 5. 2018, s katero je prošnjo zavrgla. Obe navedeni odločbi je to sodišče odpravilo, prvo s sodbo, III U 268/2017 z dne 25. 1. 2018, in drugo s sodbo, III U 152/2018 z dne 27. 8. 2018, s katero je zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek z napotilom, naj prošnjo vsebinsko obravnava.

9. Sodišče ugotavlja, da je toženka tokrat sledila stališčem iz navedenih sodb ter izdala izpodbijano odločbo, ki je pravilna in zakonita. Sodišče lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je utemeljena izpodbijana odločba, in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja, glede na vsebino tožbe pa dodaja:

10. Tožba kot vloga, s katero se sproži upravni spor, je samostojno pravno sredstvo. Njeno vsebino določa prvi odstavek 30. člena ZUS-1, po katerem je treba v tožbi med drugim razložiti, zakaj se toži. Takšne vsebine tožbe, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (npr. sodba tega sodišča, I U 688/2012 z dne 20. 9. 2012), ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na vlogo iz upravnega postopka izdaje izpodbijane odločbe in torej še manj zgolj s pavšalnim sklicevanjem na razloge iz neopredeljenih vlog, podanih v različnih postopkih. Tožnikovo naštevanje opravilnih številk različnih njegovih postopkov torej ne more pomeniti podlage za ugoditev tožbi. Tudi sicer tožnik konkretnih ugovorov zoper izpodbijano odločbo v tožbi ni podal, ampak ostaja na ravni pavšalnih in neutemeljenih očitkov. Glede na to, da sodišče presojo izpodbijanega akta v upravnem sporu opravi na podlagi tožbe (in v njej konkretiziranih razlogov), podlage za drugačno odločitev tudi ne morejo dajati le na izvod izpodbijane odločbe pripisane opazke.

11. Sicer pa je tožniku treba pojasniti, da zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno odločitvijo in zato uveljavlja, naj se ji dodeli BPP za njeno izpodbijanje, ne zadošča za dodelitev BPP, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, med njimi tudi t.i. objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP. Z izpodbijano odločbo je toženka prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj se upošteva tudi pri odločanju o dodelitvi nujne BPP (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Takšna ureditev sledi namenu (Z)BPP, ki ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa tega in Vrhovnega sodišča, ampak tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002). Kolikor tožnik meni, da toženka nima podlage za presojo njegovih izgledov za uspeh v zadevi, za katero uveljavlja dodelitev BPP, mu torej ni mogoče slediti.

12. Če naj se dodeli BPP za vložitev pravnega sredstva (toliko bolj, ko gre za izredno pravno sredstvo), mora biti torej izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca v Bpp postopku, kot tudi podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam Bpp postopek ne more pridobiti BPP, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh z revizijo; ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh z revizijo. V konkretnem primeru je toženka prepričljivo obrazložila, zakaj je zaključila, da v 1. točki prvega odstavka 24. člena ZBPP opredeljeni pogoj v zvezi z revizijo zoper sodbo Višjega sodišča ni izpolnjen. V izpodbijani odločbi je navedla, kaj je v tej zvezi v Bpp postopku navedel tožnik (str. 2 in 3 izpodbijane odločbe); kakšno je stanje zadeve P 28/2014, v kateri je tožnika, kot izhaja tudi iz predloženih spisov, v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zastopal odvetnik (str. 3 in sledeče izpodbijane odločbe); kakšna je za konkretno zadevo relevantna zakonska ureditev revizije po ZPP (str. 4 in sledeče izpodbijane odločbe); ter da niti iz navedb tožnika niti iz spisov zadeve ne izhaja kaj takega, kar bi kazalo na obstoj katerega od revizijskih razlogov (str. 5 do 7 izpodbijane odločbe). Tožnik teh ugotovitev, kot rečeno, konkretizirano ne prereka, ampak ostaja pri pavšalnih ugovorih, s katerimi v upravnem sporu ni mogoče uspeti. Razlogi, ki bi kazali na drugačno presojo glede verjetnih izgledov za uspeh tožnika z revizijo, kot je navedla že toženka, tudi iz spisov zadeve ne izhajajo.

13. Toženka je torej utemeljeno lahko zaključila, da tožnik z revizijo nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej revizije ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZBPP, kar narekuje zavrnitev prošnje. Glede na povedano se tožnik ne more z uspehom sklicevati na svoje slabo finančno-premoženjsko stanje oziroma na pomembnost zadeve za njegov socialno ekonomski položaj. Kot je pravilno obrazložila že toženka, morajo biti namreč za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji (primerjaj tudi tretji odstavek 11. člena ZBPP), med njimi tudi pogoj, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP, pa v obravnavnem primeru ni izpolnjen.

14. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Izpodbijana odločba temelji na pravilno presojenih spisih, ki se nanašajo na zadevo (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Za odločitev bistvene ugotovitve v tožbi niso konkretizirano prerekane (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnik pa v upravnem sporu tudi ni navajal novih dejstev in določno predlagal novih dokazov, pomembnih za odločitev (glej 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MzU0