<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 110/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:I.UP.110.2018

Evidenčna številka:VS00015213
Datum odločbe:12.09.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in sklep UPRS (II. in III. točka izreka) (zunanji oddelek v Novi Gorici) III U 405/2016
Datum odločbe II.stopnje:23.02.2018
Senat:Peter Golob (preds.), Nataša Smrekar (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:prepozna tožba - dokazno breme za ugotovitev pravočasnosti

Jedro

Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. To pomeni, da je tožnik tisti, ki mora že ob vložitvi tožbe zatrjevati in izkazati njeno pravočasnost, ta pa je odvisna od okoliščin, ki so mu znane. Če pri tem ni uspešen, sodišče v okviru predhodnega preizkusa vloženo tožbo zavrže kot prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora v sklepu navesti okoliščine, na katere je oprlo ugotovitev o tožnikovi zamudi.

Pritožnik lahko v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom izkazovanja procesnih predpostavk za tožbo utemelji njeno pravočasnost, s tem da zatrjuje in dokazuje druge ali drugačne dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter ki bi omogočale sklep, da je spoštoval 30 dnevni rok za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 2. 2018 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Upravne enote Izola, št. 351-78/2016-4 z dne 16. 9. 2016 (I. točka izreka), tožbo na ugotovitev ničnosti odločbe (gradbenega dovoljenja) Upravne enote Izola, št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012, pa zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (očitno pomotoma ponovno označena kot II. točka izreka, zato je zaradi večje jasnosti v nadaljevanju te obrazložitve navedena kot III. točka). V obrazložitvi je kot razlog za zavrženo tožbo navedlo, da tožnik s tožbo ne izpodbija upravnega akta, katerega ničnost uveljavlja, zato je treba tožbo zavreči ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če pa se šteje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper gradbeno dovoljenje, je ta prepozna, saj je bilo tožniku gradbeno dovoljenje vročeno 18. 7. 2012 in postalo pravnomočno 22. 8. 2013 s sodbo istega sodišča III U 381/2012-17. Prepozno vloženo tožbo je zato treba zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji pritožbeno sodišče ugodi, sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka in stranki z interesom (J. M. in M. A. – naslovnika oziroma investitorja spornega gradbenega dovoljenja) na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je o pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) že odločilo sodišče prve stopnje s sklepom III U 405/2016-40 z dne 20. 4. 2018 in jo v fazi predhodnega preizkusa zavrglo kot nedovoljeno. Sklep je bil pritožnikovemu pooblaščencu vročen 25. 4. 2018 in postal pravnomočen 25. 5. 2018. Vrhovnemu sodišču je bila zato predložena v reševanje le pritožba zoper II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje (sklep o zavrženju tožbe za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 29. 6. 2012 in odločitev o stroških).

6. Pritožnik zatrjuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 75. členom ZUS-1. Navaja, da izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, saj v njem ni nikjer izrecno navedeno, kateri rok naj bi bil zamujen oziroma kdaj je potekel. Poleg tega sta mu bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je "poteptalo" tudi njegovo ustavno pravico do poštenega in zakonitega sojenja pred poštenim in pristojnim sodnikom in s tem kršilo 23. člen Ustave.

7. Neutemeljena je navedba, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in da je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Povsem očitno že zato, ker pritožnik trdi, da zaradi tega, ker ni navedeno, kdaj naj bi rok za tožbo potekel, dejansko stanje ni popolno oziroma je zmotno ugotovljeno. Trditev o napaki ugotovljenega dejanskega stanja namreč pomeni, da je preizkus tega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev, dejansko mogoč, in da bi pritožnik v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom izkazovanja procesnih predpostavk za tožbo lahko utemeljil njeno pravočasnost, s tem da bi zatrjeval in dokazoval druge ali drugačne dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter ki bi omogočale sklep, da je spoštoval rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1.

8. Po navedeni določbi ZUS-1 je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. To pomeni, da je tožnik tisti, ki mora že ob vložitvi tožbe zatrjevati in izkazati njeno pravočasnost, ta pa je odvisna od okoliščin, ki so mu znane. Če pri tem ni uspešen, sodišče v okviru predhodnega preizkusa vloženo tožbo zavrže kot prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora v sklepu navesti okoliščine, na katere je oprlo ugotovitev o tožnikovi zamudi.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik gradbeno dovoljenje, ki naj se izreče za nično, prejel julija 2012, sodišče prve stopnje pa je o njegovi zakonitosti med drugim odločalo tudi v upravnem sporu, ki je bil pravnomočno končan avgusta 2013. Ker je bila tožba vložena 15. 12. 2016, je sodišče na podlagi poteka večletnega obdobja od vročitve gradbenega dovoljenja in pravnomočnega zaključka konkretnega sodnega preizkusa zakonitosti tega dovoljenja, sklepalo o tožnikovi zamudi pri opravi procesnega dejanja oziroma neizpolnitvi formalnega zakonskega pogoja za vodenje upravnega spora. V obrazložitvi sklepa sicer res ni navedlo datuma, ko se je iztekel rok za tožbo, vendar to v okoliščinah konkretnega primera ni bilo bistveno. Sodišče namreč ni bilo soočeno z drugačno pritožnikovo navedbo v tožbi oziroma z utemeljevanjem, da je tožba vložena v okviru zakonskega roka, saj je to v celoti izostalo.1 Vrhovno sodišče zato ob upoštevanju pritožnikovega dokaznega bremena sodi, da opustitev te navedbe v obrazložitvi izpodbiijanega sklepa pritožniku, ki ga zastopa odvetnik, ni preprečevalo, da bi v pritožbi utemeljil pravočasnost vložene tožbe. Kršitev pravice do pritožbe zato ni podana.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Drži sicer, da sodišče v primeru zavržene tožbe o njej ne odloči vsebinsko, vendar je Ustavno sodišče že v odločbi Up-341/99 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01) navedlo, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da lahko zakon določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči. Poleg tega iz odločbe U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11) izhaja, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk še ne pomeni omejitve pravice do sodnega varstva, ampak je določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave. To pomeni, da pritožnikova gola trditev o kršitvi pravice do sodnega varstva zaradi nesprejema vsebinske odločitve o tožbi ne zadostuje za ugotovitev zatrjevane kršitve.

11. Ker za odločitev ostale pritožbene navedbe niso bistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Je pa pritožnik v isti vlogi, v kateri je zahteval, naj se gradbeno dovoljenje izreče za nično, vložil tudi tožbo zoper odločitev upravnega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z izdajo istega gradbenega dovoljenja z dne 29. 6. 2012, in v njej ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 navedel okoliščine, s katerimi je izkazoval pravočasnost te (druge) tožbe. Pojasnil je, da je odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 7. 11. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski sklep z dne 16. 9. 2016 o zavrženju njegovega predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, prejel 16. 11. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/1, 36, 36/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMTYy