<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1530/2016
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1530.2016

Evidenčna številka:UL0013701
Datum odločbe:09.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Lara Bartenjev (preds.), Andrej Kmecl (poroč.), mag. Miriam Temlin Krivic
Področje:GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:gradbeno dovoljenje - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - stranski udeleženec - priznanje statusa stranskega udeleženca - končan postopek izdaje gradbenega dovoljenja

Jedro

Okoliščina, da tožnica v trenutku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper gradbeno dovoljenje, ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če tožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku, ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-42/2015/61 1093-05 z dne 29. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na zahtevo investitorja A. d.o.o. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenja za daljnovod 2 x 110 kV Brestanica - Hudo na odseku med SM 84 in SM 102.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je nameravani objekt po Uredbi o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju nov objekt, saj bo obstoječi daljnovod odstranjen, zato bi ga toženka morala obravnavati kot nov vir nizkofrekvenčnega sevanja v naravnem in življenjskem okolju. Poleg tega ima obstoječi daljnovod nazivno napetost 1 x 110 kV, novi pa 2 x 110 kV ter je njegova trasa predvidena bližje stanovanjskim objektom. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je s sklepom 35105-42/2015/18 1093-07 z dne 9. 12. 2015 zavrnila tožničino zahtevo za pridobitev statusa stranke v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja, zaradi česar meni, da tožnica ni upravičena do vložitve tožbe (17. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja še, da to gradbeno dovoljenje ne posega v tožničino pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist, zato predlaga zavrženje tožbe (3. in 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Podredno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba je utemeljena.

5. Med strankami ni sporno, da je tožnica v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja vložila zahtevo za udeležbo v postopku. Toženka je to njeno zahtevo zavrnila s sklepom 35105-42/2015/18 1093-07 z dne 9. 12. 2015, ki ga je tožnica izpodbijala v upravnem sporu. Sodišče je s sodbo I U 58/2016 z dne 5. 1. 2017 njeni tožbi ugodilo, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Prišlo je torej do situacije, v kateri je sodišče sicer ugotovilo, da je bila nevključitev tožnice v postopek izdaje gradbenega dovoljenja nezakonita, vendar je bil ta postopek še pred izdajo sodbe že zaključen. Kot pravilno ugotavlja toženka, določbe 17. člena ZUS-1 tožnici v taki situaciji izrecno ne dajejo aktivne procesne legitimacije (pravice do vložitve tožbe), ki je po prvem odstavku navedenega člena omejena na osebe, ki so bile stranke ali stranski udeleženci v postopku izdaje upravnega akta.

6. Zato je bilo najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožnica v opisani situaciji sploh upravičena do vložitve tožbe. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 82/2016 je za odgovor na to vprašanje bistvenega pomena, da je tožnica pravočasno, v času trajanja postopka, v skladu s prvim odstavkom 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložila zahtevo za priznanje lastnosti stranke, zoper izdani zavrnilni sklep pa sprožila upravni spor, za kar ima izrecno podlago v drugem odstavku 17. člena ZUS-1. Tožnici torej ni mogoče očitati delovanja v nasprotju z zakonom, zato z njegovo razlago in sprejetimi pravnimi stališči ne more biti poseženo v njeno pričakovanje, da bo sodišče v primeru, če se bo izkazalo, da ji je bil status stranske udeleženke neutemeljeno zavrnjen, obravnavalo tudi vloženo tožbo zoper gradbeno dovoljenje.

7. Treba je namreč upoštevati, da se je vprašanje, ali ima tožnica pravico udeleževati se postopka in v nadaljevanju vlagati pravna sredstva zoper končno odločitev, postavilo v času trajanja rednega postopka in mora biti v njegovem okviru, preko vloženih tožb, tudi rešeno. Tožnica s tem v zvezi ne bi mogla predlagati obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj ta obnovitveni razlog predpostavlja, da stranka ni vedela, da teče postopek, ki bi se ga imela možnost udeleževati zaradi varstva svojih pravnih koristi in da zato ni mogla že takrat uveljavljati te svoje procesne pravice. S tem, ko je vložila še tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je predmet tega upravnega spora, si je dejansko zavarovala svoj pravni položaj, primerljiv tistemu, ki nastopi po dovolitvi obnove postopka – to je svoje sodelovanje v njem z vsemi pripadajočimi procesnimi pravicami.

8. ZUS-1 nima posebnih določb, ki bi upoštevale navedene okoliščine in stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper meritorno odločitev. Zato okoliščina, da tožnica v trenutku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper gradbeno dovoljenje, ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če tožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku, ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena. Povedano drugače: če bi sodišče upoštevalo zgolj dejstvo že končanega postopka (ker je bilo izdano gradbeno dovoljenje), tožnici ne bi bil zagotovljen dostop do sodišča oziroma učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbo v tej zadevi sprejelo v obravnavo.

9. Kot je bilo že navedeno, je bil s sodbo tega sodišča I U 58/2016 z dne 5. 1. 2017 pravnomočno odpravljen sklep o zavrnitvi tožničine zahteve za udeležbo v postopku. Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je tožnica s tem, ko je zatrjevala škodljiv vpliv elektromagnetnega sevanja zaradi obravnavanega daljnovoda, določno navedla svojo korist, ki jo varuje materialnopravna norma, torej svojo pravno korist. Tožnica bi torej morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma je njena izključitev iz tega postopka nezakonita.

10. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, se to po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki niso pomembni za odločitev (52. člen ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.


Zveza:

ZUS-1 člen 17, 17/2. ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 237, 237/2, 237/2-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2MDk2