<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sklep in sodba I U 264/2016
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.264.2016

Evidenčna številka:UL0012723
Datum odločbe:11.05.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:MEDIJSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
Institut:pridobitev lastninskega deleža v premoženju radijskega programa - izvajanje radijske dejavnosti - razširjenje radijske frekvence - oglaševanje - prevladujoč položaj družbe - stranski udeleženec - pravni interes

Jedro

Tožniku ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca niti iz razloga, ki ga tožnik navaja v obravnavani vlogi in tudi v tožbi, da sta z družbo A. d.d. konkurenta in da je tudi tožnik sam imel namen kupiti lastniški delež izdajatelja B. d.o.o. S tem namreč tožnik po presoji sodišča ne varuje svoje pravne koristi v razmerju do gospodarskega subjekta, s katerim je v konkurenčnem razmerju in je imetnik odločbe o izdaji predhodnega soglasja, marveč zgolj zatrjuje svoj dejanski, ekonomski interes, kar pa kot že navedeno ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku.

Tožbo lahko glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe pa nesporno izhaja, da se izdano soglasje Ministrstva za kulturo glasi na pravno osebo A. d.d. in ne na tožnika. Tožnik v tem postopku ni imel statusa stranskega udeleženca, saj je bila njegova zahteva za vstop v postopek in priznanje statusa stranskega udeleženca z izpodbijanim sklepom z dne 13. 1. 2016 pravilno in zakonito ter pravnomočno zavrnjena.

Izrek

I. Zadevi, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodita pod opr. št. I U 264/2016 in I U 625/2016 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 264/2016.

II. Tožba zoper sklep Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/19 z dne 13. 1. 2016 se zavrne.

III. Tožba zoper odločbo Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/21 z dne 21. 1. 2016 se zavrže.

IV. Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi z odločbo Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/21 z dne 21. 1. 2016 se zavrže.

V. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/19 z dne 13. 1. 2016, v nadaljevanju izpodbijani sklep (IU 264/2016) tožniku ni bila priznana lastnosti stranke v postopku, ki se pri temu ministrstvu vodi pod 61513-7/2015 in sicer v postopku, ki se vodi na podlagi 58. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) izdaje predhodnega soglasja družbi A. d.d. iz Ljubljane k pridobitvi več kot 20% lastninskega in upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v gospodarski družbi B. d.o.o. iz Ljubljane (v nadaljevanju izdaja predhodnega soglasja družbi A. d.d.). Tožnik je z vlogo 6. 1. 2016 na podlagi prvega odstavka 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahteval, da se pripusti v postopek kot stranski udeleženec. Svoj pravni interes utemeljuje, da je bil potencialni kupec radia C., izdajatelja B. d.o.o. Zaradi nepravilnega izračuna pokritosti z radijskim signalom povezanih družb pravne osebe A. d.d. je prišlo do kršitve ZMed na škodo javnega interesa ter zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Družba A. d.d. ima prevladujoč položaj na medijskem trgu (dosega 85% pokritost) in ima tudi monopolen položaj pri pridobivanju oglaševanja, kar povzroča propad malih družb, kot je tudi tožnik. Tožnik ima težavo glede pridobitve novih radijskih frekvenc in s signalom pokriti ozemlje Slovenije. Navaja podatke o lastniški strukturi družbe A. d.d. in njenih deležih pri posameznih izdajateljih radijskih programov iz katerih izhaja, da je podana kršitev določb ZMed. Tožnik v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v vlogi ni določno navedel, v čem je njegov pravni interes in tudi ni predložil nobenih dokazov ter ni skladno z določbo 43. člena ZUP izkazal, da vstopa v postopek zaradi varovanja svojih pravnih koristi (na zakon ali predpis oprtih osebnih koristi). Pravni interes mora stranka izkazati, da uveljavlja svoje osebne (ne tuje in ne javne) in neposredne (med trajanjem postopka obstoječe) pravne koristi. Ni dovolj zgolj tožnikov dejanski interes. Tožnik kot razlog za svoj vstop v postopek navaja prevladujoč oz. monopolen položaj družbe A. d.d., s čimer pa tožnik ne navaja svojih osebnih koristi, marveč javno korist, katere varovanja pa tožnik v tem postopku ne more zastopati. Prav tako ni v ničemer dokazal, da gre za njegovo neposredno korist in ni predložil nobenega dokaza za trditev, da je bil tudi sam kupec radia C., izdajatelja B. d.o.o. Tožnik tudi ni pri Ministrstvu za kulturo vložil s tem v zvezi nobene vloge za izdajo predhodnega soglasja ministrstva. Pridobitev predhodnega soglasja ministrstva pa je na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed obvezna procesna predpostavka za uspešno sklenitev pogodbe za pridobitev (nakup) kapitalskega deleža oz. za pridobitev upravljalskih pravic izdajatelja radijskega programa. Vendar pa, glede na svobodno gospodarsko pobudo subjektov ni nujno, da bo dejansko do sklenitve posla tudi prišlo. Zgolj trditev tožnika, da je bil tudi sam potencialni kupec radia C., pa ne utemeljuje tožnikove zahteve za vstop v predmetni postopek.

2. Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je v postopku izkazoval svoj pravni interes z dejstvom, da se z nezakonito koncentracijo lastninskega oz. upravljalskega deleža zagotavlja družbi A. d.d. prevladujoč vpliv na medijskem trgu oz. monopolen položaj. To pa ima za posledico propad malih radijskih družb, kot je tudi tožnik, ki ne more konkurirati medijem, ki imajo monopolen položaj. Tožnik je tudi sam imel namen vstopiti v lastništvo družbe B. d.o.o., kar pa mu ni bilo omogočeno. Sklicuje se na svoje navedbe v 5. 1. 2016 vloženi zahtevi za vstop v postopek. Meni tudi, da je toženka kršila pravila postopka in tožniku povzročila veliko škodo. Toženka je nepravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal pravnega interesa in da ne uveljavlja svoje osebne, neposredne koristi, ter da uveljavlja zgolj javno korist in da ni predložil nobenega dokaza. Vsak monopol je škodljiv in povzroča škodo vsem subjektom na trgu. Država mora varovati javni interes za pluralnost medijev in prepovedati monopole oz. prevladujoč položaj. Družba A. d.d. pa ima na področju medijev monopolen položaj in je tudi kreator oglaševalskih pogojev na trgu, kar onemogoča malim medijem oglaševanje in vodi v propad malih radijskih postaj, kot je tudi tožnik. Monopol družbe A. d.d. se povečuje in predstavlja grožnjo za obstoj in delovanje tožnika, tožniku pa bo tudi nastala dejanska premoženjska škoda. Glede pokritosti z radijskim signalom pa je že tudi sama Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju AKOS) sprožila postopek za spremembo metodologije za ugotavljanje pokritosti, za kar predlaga zaslišanje predstavnikov AKOS. Po povedanem tožnik izkazuje svoj dejanski, osebni in neposredni pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi - op. sodišča) in tožniku prizna status stranke v postopku 61513-7/2015, ki se vodi pri toženki ter ji tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Predlaga pa tudi, da naj sodišče do pravnomočne odločitve sodišča zadrži odločanje v postopku izdaje soglasja za pridobitev več kot 20% upravljalskega deleža v izdajatelju v postopku 61513-7/2015, ki se vodi pri toženki.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zoper izpodbijani sklep navaja, da vztraja pri svojih navedbah in da tožnik v postopku ni z ničemer dokazal obstoj svojega pravnega interesa. Navajal je le svoj ekonomski interes, ki pa v zadevi ni relevanten in ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku, saj dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS G 55/2011). Tožnik tudi ni navedel, na katerem materialnem predpisu temelji zatrjevan pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku. Sodišču predlaga, da tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrne in tožniku tudi naloži vse stroške postopka.

4. Z odločbo Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/21 z dne 21. 1. 2016, v nadaljevanju izpodbijana odločba (IU 625/2016) je bilo na podlagi 58. člena ZMed pravni osebi A. d.d. iz Ljubljane izdano soglasje k pridobitvi več kot 20% lastninskega ali upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v gospodarski družbi B. d.o.o. iz Ljubljane. Družba A. d.d. je na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed 7. 9. 2015 vložila vlogo za izdajo soglasja. Skladno s petim, šestim in sedmim odstavkom 58. člena ZMed je bilo v postopku pridobljeno mnenje Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP), AKOS in Sveta za radiodifuzijo (v nadaljevanju SRDF). Na podlagi izračuna pokritosti, ki je bil narejen v skladu z veljavnim Splošnim aktom o načinu ugotavljanja pokritosti prebivalstva na območju RS z analognimi prizemeljskimi radijskimi ali televizijskimi programi, ki se razširjajo pa radijskih frekvencah z analogno radiodifuzijo, je ministrstvo ugotovilo, da je skupni delež pokritosti prebivalstva z radijskimi programi družbe A. d.d. 13,74%, kar je v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka ZMed, zato je na podlagi prvega odstavka 58. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo tretjega odstavka 58. člena ZMed izdalo soglasje.

5. Tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da je bil obveščen, da je toženka 21. 1. 2016 izdala izpodbijano odločbo, ki pa tožniku ni bila vročena in je zanjo izvedel 19. 2. 2016. Tožnik je v istem postopku zahteval priznanje statusa stranskega udeleženca, vendar je toženka 13. 1. 2016 izdala sklep, s katerim tožniku ni priznala lastnosti stranke v predmetnem postopku. Tožba je vložena pravočasno. Ugovarja kršitev pravil postopka in pravice do sodelovanja v postopku. Tožnikov položaj ni enak položaju stranskega udeleženca po 43. členu ZUP. Toženka bi bila pred odločitvijo v zadevi dolžna počakati pravnomočno odločitev o statusu tožnika kot stranskega udeleženca v tem postopku. S tem je odvzela tožniku možnost uveljavljati svoje interese v tem postopku. Poleg navedenega je toženka sprejela odločitev na podlagi nezakonite metodologije AKOS in s tem v zvezi predlaga zaslišanje predstavnika AKOS. Tožnik tudi meni, da je šlo v zadevi za dejanje korupcije iz razlogov, ki jih navaja. Toženka bi v primeru dvoma v zakonitost predpisa morala postopek prekiniti in podati zahtevo za ustavno presojo predpisa. Navaja razloge zaradi katerih meni, da je bil postavljen v neenakopraven položaj. Tožnik ugovarja, da je izkazal svoj dejanski, osebni in neposredni interes za sodelovanje v predmetnem postopku in se sklicuje na svoje navedbe iz 5. 1. 2016 vložene vloge z zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca. Monopol družbe A. d.d., ki se povečuje, predstavlja neposredno grožnjo za obstoj tožnika in za nastanek dejanske premoženjske škode tožniku. Ta tožba je še edino sredstvo, da prepreči nezakonito upravno odločbo. Sklicuje se na ustavno zagotovilo pravice do pravnega varstva. Sodišču predlaga, da v celoti razveljavi (pravilno - odpravi op. sod.) sklep (pravilno odločba - op. sod.) Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/21 z dne 21. 1. 2016 in zadevo vrne v ponovno odločanje in tožniku tudi prisodi vse stroške postopka. Predlaga tudi, da naj sodišče združi postopek v tej zadevi s postopkom obravnavanja tožbe tožnika zoper sklep Ministrstva za kulturo 61513-7/2015/19 z dne 13. 1. 2016.

6. Tožnik je v tožbi zoper izpodbijano odločbo (IU 625/2016) sodišču predlagal tudi sprejem začasne odredbe in sicer, da do pravnomočnosti odločitve naslovnega sodišča glede priznanja tožniku lastnosti stranskega udeleženca, zadrži odločanje v postopku izdaje soglasja za več kot 20% upravljalskega deleža v izdajatelju v postopku 61513-7/2015, ki se vodi pri toženi stranki, pri tem pa razlogov za izdajo predlagane začasne odredbe v tožbi ne navede.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zoper izpodbijano odločbo navaja, da je potrebno predmetno tožbo zavreči, skladno s prvim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tem postopku nima aktivne legitimacije. Imel pa je pravico za vložitev tožbe zoper sklep (z dne 13. 1. 2016), s katerim je bila zavrnjena njegova vloga za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku, kar je tožnik tudi storil. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik v zadevi ni izkazal, da je podan njegov pravni interes in tudi ni navedel materialnega predpisa, na katerem naj bi ta temeljil. Izkazoval je zgolj obstoj ekonomskega interesa – dejanskega interesa, ki pa ni dovolj za priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetni zadevi. Tožnik za navedbe tudi ni predložil nobenih dokazil. Tožnikove navedbe o domnevno monopolnem ravnanju družbe A. d.d., ki naj bi ogrožalo obstoj tožnika in mu povzročalo večjo premoženjsko škodo, na predmetni postopek nimajo vpliva. Toženka prvenstveno meni, da tožba v tej zadevi ni dovoljena in jo je potrebno zavreči. Če pa jo sodišče sprejme v obravnavo predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in tožniku tudi naloži vse stroške tega postopka.

K točki I izreka:

8. Sodišče je v skladu z napotki iz točk 8 do 11 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 82/2016 z dne 13. 4. 2016 (v nadaljevanju sklep VSRS) zadevi, ki se pred tem sodiščem vodita pod opr. št. I U 264/2016 in I U 625/2016 združilo v skupno obravnavo in odločanje tako, da se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 264/2016. V obeh navedenih zadevah so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1, saj gre za isti predmet odločanja. Z združitvijo navedenih zadev v skupno obravnavanje in odločanje bo sodišče tudi doseglo cilj zagotovitve učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena v zvezi s 25. členom Ustave RS, saj je tožnik uveljavljal sodno varstvo tako zoper procesni sklep, s katerim mu je bila zavrnjena udeležba v upravnem postopku (142. člen ZUP), kot tudi zoper upravno odločbo, ki je bila v tem postopku izdana. Oba navedena upravna spora, sprožena v zvezi s postopkom izdaje predhodnega soglasja, se nanašata na isti predmet (glej točko 10 obrazložitve sklepa VSRS).

K točki II izreka:

9. Tožbo ni utemeljena

10. Med strankama ni sporno, da je tožnik z vlogo, ki jo je vložil 6. 1. 2016 toženki predlagal, naj mu v skladu z določbo 142. člena ZUP prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje predhodnega soglasja Ministrstva za kulturo k pridobitvi več kot 20% lastninskega in upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v gospodarski družbi B. d.o.o. iz Ljubljane, ki se je začel na podlagi vloge družbe A. d.d. iz Ljubljane, v skladu s prvim odstavkom 58. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo tretjega odstavka 58. člena ZMed (v nadaljevanju v tej točki obrazložitve te sodbe predmetni postopek). Pri predhodnem preizkusu tožbe zoper izpodbijani sklep je sodišče najprej ugotovilo, da je tožba vložena pravočasno (glej točko 6 obrazložitve sklepa VSRS). Nato je sodišče presojalo ali je izpodbijani sklep toženke, s katerim tožniku ni priznala lastnosti stranke v predmetnem postopku, pravilen in zakonit.

11. Tožnik v citirani vlogi, kot tudi v tožbi svoj pravni interes za priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetnem upravnem postopku utemeljuje, da se je želel tudi sam vključiti v postopek kot zainteresirana javnost, kot eden od potencialnih kupcev radia C., izdajatelja B. d.o.o. Zaradi nepravilnega izračuna pokritosti medijev pa je prišlo do kršitve 58. člena ZMed, saj ta pri kupcu A. d.d., ki mu je ministrstvo izdalo predhodno soglasje, znaša ob upoštevanju povezanih družb, 85% in ima tako na trgu prevladujoč položaj oz. monopolen položaj. Z nezakonito koncentracijo lastništva medijev pri družbi A. d.d. se škodi javnemu interesu, ki je v zaščiti pluralnosti medijev. Neposredna gospodarska škoda pa bo nastala tudi tožniku, saj zaradi monopolnega položaja družbe A. d.d. ne bo več konkurenčen na trgu in mu grozi, da bo kot mala radijska postaja propadel. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da se je predmetni postopek začel na podlagi vloge družbe A. d.d. (in ne tožnika), ki je Ministrstvo za kulturo na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed zaprosila za izdajo predhodnega soglasja. Namen citirane določbe ZMed je, kot to pravilno navaja tudi tožnik, varovanje javnega interesa na področju medijev in sicer, zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Ravnanje tega ministrstva v primeru kršitve določb omejevanja koncentracije pa je predpisano z določbo tretjega odstavka 58. člena ZMed. Vsebino pojma zainteresirane javnosti na področju medijev oz. elektronskih komunikacij pa je presodilo že Vrhovno sodišča RS v sodbi in sklepu X Ips 22/2012 (glej 13 točko obrazložitve te sodbe).

12. Na podlagi drugega odstavka 142. člena ZUP mora subjekt, ki zahteva udeležbo v postopku, v katerem ni bil stranka, v svoji vlogi določno navesti v čem je njegov pravni interes in če je to mogoče, predložiti dokaze. Na podlagi prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tudi po presoji sodišča tožnik v predmetni zadevi ni zatrjeval niti izkazal, da gre za njegovo pravno korist. Zgolj dejanska korist pa še ne upravičuje sodelovanje v tujem postopku

13. Stranski udeleženec je lahko samo subjekt, ki varuje svojo pravico ali pravno korist v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Obstajati mora določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja ali ima subjekt kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča (glej točki 17 in 18 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS I-U-165/2009 in točko 8 obrazložitve sodbe VRSR G 55/2011). Glede na navedeno ni dovolj splošno navajanje, da gre za zlorabo prevladujočega položaja družbe na trgu, kot to zatrjuje tožnik za družbo A. d.d. Zaščita javnega interesa, to je zagotavljanje svobodne konkurence na trgu, ki je ustavna kategorija (74. člena Ustave RS), pa je na področju medijev v pristojnosti tožene stranke in ne tožnika. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že večkrat zavzelo stališče, da stranski udeleženec v tujem postopku lahko varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovanja javne koristi (glej točko 11 obrazložitve sodbe VSRS G 55/2011). Pri pravnem interesu oz. pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč osebno korist, ki mora biti neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja in neposredna, če gre za sedanjo korist, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa morebitno bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon. Dejanskega interesa v postopku pa ni mogoče uveljavljati (glej točko 18 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS I-U-165/2009).

14. Glede na zgoraj navedene zakonske določbe in sodno prakso po presoji sodišča tožniku ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca niti iz razloga, ki ga tožnik navaja v obravnavani vlogi in tudi v tožbi, da sta z družbo A. d.d. konkurenta in da je tudi tožnik sam imel namen kupiti lastniški delež izdajatelja B. d.o.o. S tem namreč tožnik po presoji sodišča ne varuje svoje pravne koristi v razmerju do gospodarskega subjekta, s katerim je v konkurenčnem razmerju in je imetnik odločbe o izdaji predhodnega soglasja, marveč zgolj zatrjuje svoj dejanski, ekonomski interes, kar pa kot že navedeno ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku (glej točko 12 obrazložitve sodbe VSRS G 55/2011). Sodišče pa se tudi strinja z navedbami tožene stranke, da gre zgolj za pavšalno zatrjevani namen tožnika, ki pa ga tožnik ni v ničemer izkazal. Tožnik tudi ne more uspeti z navedbo, da mu zaradi monopolnega položaja družbe A. d.d. grozi nastanek dejanske premoženjske škode. S takšno navedbo tožnik ne zatrjuje osebne koristi, ki je kot že povedano podana, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja in neposredna in če gre za sedanjo korist, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa morebitno bodočo korist. Sodišče tudi meni, da ne drži tožnikova trditev o diskriminatornem obravnavanju.

15. Po povedanem po presoji sodišča tožnik ni izkazal svojega pravnega interesa za udeležbo v predmetnem postopku kot stranski udeleženec, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, sodišče ni našlo kršitev, ki jih zatrjuje tožnik in tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K točki III izreka:

17. Tožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 21. 1. 2016 (I U 625/2016) je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

18. Sodišče je v zvezi s tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo najprej presojalo, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev te tožbe. Tožbo lahko glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe (z dne 21. 1. 2016) pa nesporno izhaja, da se izdano soglasje Ministrstva za kulturo glasi na pravno osebo A. d.d. in ne na tožnika. Tožnik v tem postopku ni imel statusa stranskega udeleženca, saj je bila njegova zahteva (z dne 6. 1. 2016) za vstop v postopek in priznanje statusa stranskega udeleženca z izpodbijanim sklepom z dne 13. 1. 2016 pravilno in zakonito ter pravnomočno zavrnjena (glej točko II izreka te sodbe). Ker je bila tožnikova tožba zoper izpodbijani sklep (s katerim tožniku v predmetnem postopku ni bil priznan status stranskega udeleženca) s točko II izreka te sodbe zavrnjena (zoper katero pa pritožba na podlagi 73. člena ZUS-1 ni dovoljena), je s tem postal predhodno navedeni sklep pravnomočen (glej točka 5 in 7 obrazložitve sklepa VSRS). Tožnik svoj pravni interes za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je navedel v tožbi zoper izpodbijani sklep, do katerih pa se je sodišče že opredelilo v obrazložitvi predhodne točke izreka te sodbe in se v tem delu nanje v celoti sklicuje. Z izpodbijano odločbo (o izdaji predhodnega soglasja družbi A. d.d.) po presoji sodišča ni bilo v ničemer poseženo v kakšno tožnikovo pravico oz. pravno korist. S to tožbo si tožnik tudi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Po presoji sodišča tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo ni izkazal pravovarstvenega interesa za vsebinsko obravnavanje te tožbe iz razlogov, navedenih v tej in predhodni točki obrazložitve te sodbe. Ker po presoji sodišča ni izkazan pravni interes tožnika za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, jo je kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki IV izreka:

19. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijano odločbo z dne 21. 1. 2016 (I U 625/2016) zavrglo iz naslednjih razlogov:

20. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker pa je sodišče v točki III izreka tega sklepa sklenilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločbo (z dne 21. 1. 2016), je moralo zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (peti odstavek 32. člena v zvezi s točko 3 prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K točki V izreka:

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, razen, če postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Ker je bila v obravnavani zadevi tožba zavrnjena oz. zavržena, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

ZMed člen 58. ZUP člen 43, 142. ZUS-1 člen 17, 17/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMDc3