<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 148/2018-37

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:II.U.148.2018.37
Evidenčna številka:UP00052737
Datum odločbe:19.08.2021
Senat, sodnik posameznik:Violeta Tručl
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - OKOLJSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:okoljska škoda - zastavna pravica - izvršba po drugih osebah - stroški inšpekcijskega postopka

Jedro

Zoper tožečo stranko, ki svoje obveznosti po inšpekcijski odločbi ni izvršila, je bil utemeljeno začet postopek izvršbe po drugih osebah. Pri tem so nastali v sklepu navedeni stroški, glede teh pa ima Republika Slovenija glede na določbo 157.c člena ZVO-1 zastavno pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da Republika Slovenija v zavarovanje svoje terjatve, ki izhaja iz sklepov o stroških postopka, navedenih v 1. točki izreka, vpiše zastavno pravico na v izreku navedenih nepremičninah zavezanca A. d.o.o. Zastavna pravica se vpiše na podlagi tega sklepa in traja do celotnega poplačila terjatve, pritožba pa ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v izvršilnem postopku po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013 na odstranitev 79.365,5 m3 izrabljenih gum (odpadek s klasifikacijsko številko 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma z zemljino, z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. ..., s tam navedenimi sklepi odrejeno plačilo stroškov izvršbe. Izpodbijani sklep je organ izdal na podlagi 157.c člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

2. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da dejanje odstranitve izrabljenih gum predstavlja nedenarno terjatev in ne denarno, kot trdi tožeča stranka. Od tožnika se namreč ni zahtevalo plačilo odvoza gum, ampak samo dejanje njihove odstranitve. To je sicer povezano s stroški, vendar na obseg tožnikovega premoženja ne vpliva. Znesek stroškov pa tudi ni predmet poenostavljene prisilne poravnave. Sicer pa predmetna terjatev ni denarna terjatev in to tudi ni mogla postati, zato začetek postopka prisilne poravnave nanj ne učinkuje. Pri odstranitvi gum gre za izvrševanje inšpekcijske odločbe, katere namen je vzpostavitev legalnega stanja, ne pa oškodovanje oziroma nepotrebno vplivanje na premoženje tožnika kot insolventnega dolžnika. Tožnik je bil kot inšpekcijski zavezanec tudi opozorjen, da kolikor te obveznosti ne bo izpolnil, se bodo ta dejanja opravila po drugi osebi na njegove stroške.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da se je predmetna izvršba pričela v letu 2013, sklep o izvršbi pa je bil izdan po začetku poenostavljene prisilne poravnave za nedenarne terjatve, zato poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na izpodbijano odločbo. Iz tega razloga se sklep o vpisu zaznambe ne bi smel izdati. To pomeni, da sta izpodbijani odločbi nedovoljeni oziroma celo nični. Predmetni sklep je tudi v nasprotju s predpisi na ravni Evropske unije, pri tem pa se tožeča stranka sklicuje na mnenje Evropske komisije za Republiko Slovenijo, št. 2012/4136. V nadaljevanju tožeča stranka opisuje svoje stališče, po katerem zaradi postopka poenostavljene prisilne poravnave postopek izvršbe zoper tožečo stranko ni dovoljen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno vrne v ponovni postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v vloženi pripravljalni vlogi. Dodatno pa navaja še, da ima Občina Majšperk že zagotovljena sredstva za nakup nepremičnin parc. št. 259/61 in 259/64 k.o. ..., za parc. št. 107 in *3 k.o. ... pa je bila že sklenjena prodajna pogodba.

6. Sodišče je s sklepom št. II U 148/2018-30 z dne 19. 5. 2021 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost odločitve izdane na podlagi 157.c člena ZVO-1, kar pomeni, da gre za po dejanski in pravni plati enostavno zadevo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je v predmetni zadevi opravilo glavno obravnavo dne 19. 8. 2021, ta pa se je opravila v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke (drugi odstavek 58. člena ZUS-11). Na glavni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri svojih navedbah in stališčih. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo predložene listine. Iz teh izhaja, da je bilo v izvršilnem postopku po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013 za odstranitev 79.365,5 m3 izrabljenih gum, tožeči stranki s sedmimi sklepi, navedenimi v izpodbijanem aktu in izdanimi med 26. 5. 2016 in 4. 10. 2017, odrejeno plačilo stroškov izvršbe v skupnem znesku 1,480.356,82 €.

9. ZVO-1 v 157.c členu določa, da ima Republika Slovenija za zavarovanje svoje terjatve iz naslova vseh stroškov nastalih v inšpekcijskem postopku, vključno s kaznimi, določenimi na podlagi tega zakona, do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na vseh nepremičninah osebe, zoper katero je uvedla inšpekcijski ukrep (prvi odstavek). Vse odločbe, sodbe in druge izvršljive akte, ki so podlaga za dajatve iz prvega odstavka, pristojni organ pošlje pristojnemu sodišču, ki zastavno pravico vpiše v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (drugi odstavek).

10. Po navedeni določbi ima Republika Slovenija za zavarovanje svoje terjatve iz naslova stroškov postopka zakonito zastavno pravico na nepremičninah osebe, zoper katero je uvedla inšpekcijski postopek. Ker je bil zoper tožečo stranko uveden inšpekcijski postopek, v katerem so nastali zgoraj navedeni stroški, ima zakonito zastavno pravico na nepremičninah tožeče stranke, zato je prvostopni organ pravilno izdal izpodbijani sklep. Predmetni sklep je sicer deklaratorne narave, saj gre za zakonito zastavno pravico, ki nastane v trenutku, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon (134. člen Stvarnopravnega zakonika).

11. Tožeča stranka tudi s svojimi tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Njeni ugovori se nanašajo predvsem na to, da zoper tožečo stranko zaradi postopka prisilne poravnave ne bi smel biti uveden izvršilni postopek. Temu ni mogoče pritrditi.

12. Predmetna izvršba je bila dovoljena v inšpekcijskem postopku s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, s katerim je bilo ugotovljeno, da je dne 31. 1. 2013 postala izvršljiva točka 1.2 izreka odločbe Inšpektorja za okolje Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območna enota Maribor, št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da do 31. 1. 2013 s prej navedenih zemljišč odstrani vse izrabljene gume (odpadek s klasifikacijo št. 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino v skupni količini 79.365,5 m3 ter jih odda ali prepusti zbiralcu odpadkov, odda izvajalcu obdelave odpadkov ali proda trgovcu odpadkov. S sklepom o dovolitvi izvršbe je bilo tožniku naloženo, da v naknadnem roku dveh mesecev od vročitve tega sklepa v celoti izpolni naloženo obveznost, v nasprotnem primeru bo to po preteku roka na njegove stroške opravil pooblaščeni izvajalec del.

13. Kot izhaja iz prej navedenega, je tožeča stranka po izvršilnem naslovu in posledično sklepu o dovolitvi izvršbe dolžna odstraniti navedeno količino izrabljenih gum, ki predstavljajo odpadek (klasifikacija št. 16 01 03). Tega v danem roku ni storila, zato se je začela izvršba po drugih osebah po 297. členu ZUP. Ta določa, da se izvršba obveznosti, ki je ne izpolni zavezanec, obveznost pa je takšne narave, da jo lahko opravi tudi kdo drug, izvrši po drugi osebi na zavezančeve stroške.

14. Zgoraj navedena inšpekcijska odločba, ki se izvršuje v tem izvršilnem postopku, je bila izdana na podlagi 156. in 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Gre torej za izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve odpadkov po ZVO-1. ZVO-1 ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja (1. člen ZVO-1). S tem zakonom je bilo v pravni red Republike Slovenije prenešeno več direktiv Evropskih skupnosti (2. člen ZVO-1).

15. Namen ZVO-1 je torej varstvo okolja, to pa je cilj, ki ga zasledujejo na podlagi ZVO-1 sprejete odločitve. To velja tudi za inšpekcijske ukrepe izdane na podlagi 156. in 157. člena ZVO-1. Zakon določa temeljna načela varstva okolja, med njimi je tudi načelo odgovornosti povzročitelja (9. člen ZVO-1). Povzročitelj je tako odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic ter za preprečevanje in sanacijo nastale škode. Povzročitelj je odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije v skladu z ZVO-1 (tretji odstavek 9. člena ZVO-1). Vprašanje stečaja povzročitelja obremenitve okolja ureja 29. člen ZVO-1.

16. V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1).

17. Sodišče pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase2. V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi3.

18. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da odstranitev odpadkov po postopku, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, nalaga tudi Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv v 12. in 13. členu. Kršitev teh (in še nekaterih drugih) določb te direktive in Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih pa je bila tudi razlog za mnenje Evropske komisije št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013, ki je bilo izdano, ker je bil (do takrat) končni rezultat vseh postopkov zoper povzročitelja obremenitve - tožečo stranko, da nedovoljena obremenitev okolja ni prenehala.

19. Iz obrazloženega izhaja, da je bil zoper tožečo stranko, ki svoje obveznosti po inšpekcijski odločbi ni izvršila, utemeljeno začet postopek izvršbe po drugih osebah (297. člen ZUP). Pri tem so nastali v sklepu navedeni stroški, glede teh pa ima Republika Slovenija glede na določbo 157.c člena ZVO-1 zastavno pravico.

20. Tožeča stranka je v postopku za štiri zemljišča, glede katerih je bilo odločeno, da Republika Slovenija na njih vpiše zastavno pravico, navajala, da dve od njih (par. št. 259/61 in 259/64 k.o. ...) namerava kupiti Občina Majšperk, dve (parc. št. 107 in *3 k.o. ...) pa sta bili že prodani po prodajni pogodbi. Glede tega je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v zemljiško knjigo in ugotovilo, da so bila vsa štiri zemljišča v času izdaje izpodbijanega sklepa v lasti tožeče stranke, zato so vsi tožbeni ugovori v zvezi s tem neutemeljeni.

21. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

22. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

1 V skladu s tem, če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta vseeno opravi.
2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011.
3 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 9, 157c
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 297

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.06.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU3NDQ3