VSL Sodba II Cp 548/2021

Jedro

V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar.

Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje.

Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.

Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako:

- da se točka I, prva alineja v zvezi s točko III pravilno glasi:

"- kupnina v znesku 183.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2017 naprej";

- da sta v točki II deleža pravdnih strank: tožnice - 35 % in toženca - 65 %.

II. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.830,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

IV. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada kupnina v znesku 153.000,00 EUR za stanovanje na naslovu A., Ljubljana, nepremičnine v k. o. X (stanovanjska hiša na V.), parcele v k. o. Y in nepremičnine v k. o. Z (stanovanjska hiša s pomožnimi prostori na K.), kot so natančno identificirane v 2. do 8. alineji točke I. izreka. Ugotovilo, da je delež tožnice 30 % in delež toženca 70 % (točka II). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače glede obsega skupnega premoženja in višine deležev, je v točki III. zavrnilo (to je za razliko kupnine do vtoževane višine 249.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 21. 4. 2017 naprej). Zavrnilo je tudi dajatveni zahtevek za plačilo ene polovice kupnine za stanovanje na A., to je za znesek 124.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2017 do plačila (točka IV). V točki V je zavrglo pobotni ugovor. V točki VI je odločilo o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Obe sta vložili odgovor na nasprotnikovo pritožbo. Predlagata, naj ju pritožbeno sodišče zavrne. Zahtevata povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v 1. alineji točke I. v zvezi s točko III. izreka glede višine kupnine nad zneskom 153.000,00 do 249.000,00 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti; v točki II v zvezi v zvezi s točko III glede ugotovitve višine deležev na skupnem premoženju in pod točko VI glede stroškov postopka. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ter s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov.

Navaja, da je napačno, pomanjkljivo in v nasprotju s predloženo listino (tabela plačila kupnine za stanovanje - priloga A45) ugotovljena finančna konstrukcija nakupa stanovanja. Dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP, je napačna in protispisna, obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Vztraja, da za nakup stanovanja ni bilo posojil toženčeve sestre (50.000,00 EUR) in prijatelja (16.000,00 EUR). Zadoščala so sredstva iz kredita, darila toženčeve matere obema pravdnima stranka in prenakazila z računa tožnice v skupnem znesku 156.152,59 EUR (kupnina za nepremičnine U. in I.). Na nakup stanovanja ni vplival nakup nepremičnine na P. Materialnopravno zmotna in v nasprotju s sodno prakso, ki jo navaja², ter s kršitvijo ustavnih pravic obremenjena je odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od prejete kupnine. V primeru nedovoljenega razpolaganja skupno premoženje spremeni svojo obliko. V skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Toženec mora od zneska, za katerega je bil obogaten, plačati tudi zakonske zamudne obresti. Pravna podlaga je v pravilih o vračanju neupravičene pridobitve. Kdor ravna v nasprotju s pravili 54. člena ZZZDR³, ni pošten imetnik neupravičeno pridobljenih sredstev. Prikrajšancu dolguje zamudne obresti od prejema kupnine naprej. Ker sodišče ni priznalo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, je dopustilo prikrajšanje tožnice.

Napačna ter z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je obremenjena odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Napačni so izračuni dohodkov pravdnih strank po odločbah o dohodnini. Pravilno razmerje o plačah v celotnem obdobju je 53 % v korist toženca in 47 % v korist tožnice. Napačna je ugotovitev o toženčevih prihrankih ob začetku izvenzakonske skupnosti (16.000,00 EUR). Prezrto je, da je toženec kupil avto v tej vrednosti. Napačen je datum odplačila zadnje anuitete kredita za stanovanje na V. (17. 6. 1977 namesto pravilno: 17. 6. 1979). Zmotne so ugotovitve o enakovredni skrbi pravdnih strank za gospodinjstvo in otroke. Tožničini prispevki so bili neprimerno večji kot toženčevi. Razlika v dohodkih je kompenzirana z večjo skrbjo za gospodinjstvo in otroke. Pokrit je tudi celoten vložek toženčevega posebnega premoženja. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o stroških.

4. Toženec izpodbija sodbo v točkah I, II in VI. Predlaga spremembo tako, da se zavrneta zahtevka za ugotovitev, da v skupno premoženje spada kupnina v znesku 153.000,00 EUR in nepremičnine v k. o. Z, da se ugotovi delež tožnice na skupnem premoženju do 22 % in delež toženca do 78 % in da se tožnici naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Toženec navaja, da je nepravilno odločeno o načinu in trajanju oziroma začetku izvenzakonske skupnosti. Graja sprejeto dokazno oceno in vztraja, da v marcu 1997 izvenzakonske skupnosti ter volje po skupnem življenju pravdni strank še ni bilo. Zmotne so ugotovitve o toženčevih prihrankih pred izvenzakonsko skupnostjo, izkazal je bistveno višjo višino od ugotovljenih 16.000 DEM. Nepravilna je odločitev o darilih matere in tete tožencu. Hiša na K. je toženčevo posebno premoženje. Ni bila kupljena v času zunajzakonske skupnosti, kupnina je bila plačana s prihranki toženca in pomočjo njegove sestre in ne iz skupnih sredstev. Nepravilna je ugotovitev, da je v času zunajzakonske skupnosti prišlo do spremembe identitetne hiše na K. Odločitev je sprejeta brez ustrezne trditvene podlage tožnice in je dejansko in materialnopravno napačno. V letih 1997 in 1998 je šlo le za obnovitvena dela. Šele po prenehanju zunajzakonske skupnosti (2015) je toženec celovito obnovil hišo in izvedel večja gradbena dela, do česar se sodišče ni opredelilo. Dokazni postopek je po toženčevem mnenju potrdil, da je bilo tudi stanovanje na A. njegovo posebno premoženje. Štel ga je za lasten projekt in se zanj angažiral ločeno od skupnega premoženja. Vztraja, da ni skupno premoženje, podrejeno zahteva, da se od zneska 153.000,00 EUR odšteje stroške prodaje nepremičine, ki jih je nosil sam (9.960,00 EUR). Če bi bila tožnica udeležena le pri koristih, pri stroških pa ne, bi bila neupravičeno obogatena na račun toženca.

Glede ugotovljenih deležev na skupnem premoženju opozarja, da je nosil bistveno večjo obremenitev na področju finančne preskrbljenosti družine, pridobivanja in ohranjanja skupnega premoženja pravdnih strank, opore tožnice pri razvoju njene kariere in pri skrbi za vzgojo in varstvo otrok. Ob dejstvu, da je vse nepremičnine, ki predstavljajo skupno premoženje, razen hiše na V., kupil in odplačal sam, zahteva, da se ugotovi njegov delež v višini najmanj 78 %. Končno tudi toženec predlaga spremembo stroškovne odločitve zaradi napačne odločitve o glavni stvari.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

O obstoju izvenzakonske skupnosti

6. Pravdni stranki sta bivša izvenzakonska partnerja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je njuna skupnost trajala od konca marca 1997 do septembra 2015. Rodili so se jima trije otroci. Sporno je bilo, od kdaj je trajala in ali so bile nepremičnine na K., kupljene s pogodbo 4. 7. 1997, pridobljene kot skupno premoženje ali kot posebno premoženje toženca. Toženec vztraja, da izvenzakonske skupnosti v marcu 1997 še ni bilo.

7. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanjo enake pravne posledice po ZZZDR, ki se uporablja v tem sporu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Po določilih prvega odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa; ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; po vsebini mora biti enaka skupnosti med zakoncema. Odnos med partnerjema se obravnava celovito in v vsakem primeru posebej, upoštevaje posebnosti konkretnega primera. Sodna praksa med ključne okoliščine za presojo obstoja izvenzakonske skupnosti uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerja - torej skupnosti, ki je kot taka navzven zaznavna. Praviloma jo potrjuje skupno bivanje in ekonomska skupnost partnerjev.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivi in celoviti dokazni oceni in razlogom v točkah 19 do 25 sodbe, da se je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama začela v marcu 1997 s preselitvijo tedaj že visoke noseče tožnice k tožencu v njegovo stanovanje na V. Z zaslišanjem tožnice se je zanesljivo prepričalo, da je takoj po vselitvi prevzela skrb za skupno gospodinjstvo in da sta pravdni stranki od tedaj naprej živeli skupaj v življenjski in ekonomski skupnosti (bivali sta skupaj v toženčevem stanovanju, imeli sta skupno gospodinjstvo, skupaj sta opremljali stanovanje in s skupnimi sredstvi pridobivali skupno premoženje). V nasprotju s toženčevimi pritožbenimi navedbami so bile jasne in konsistentne navedbe tožnice o pričetku trajanja skupnosti, ne pa njegove - večkrat spremenjene navedbe in nezanesljiva izpovedba. V točki 21 je pravilno ocenjena. S pritožbenim opravičevanjem o zmedenosti pred sodiščem je toženec ne omaje. Razlogov za dvom o tožničini verodostojnosti ali verodostojnosti njenih staršev kot prič, ki jo v pritožbi očita toženec, ni bilo. Sam je namreč potrdil njihovo izpovedbo, da je redno obiskoval tožnico, ko je bila z dojenčkom pri njih nekaj časa po porodu. Povedal pa je tudi, da so tedaj že skupaj funkcionirali kot družina. Tudi priče so potrdile tožničino izpovedbo.

9. Za ugotavljanje obstoja izvenzakonske skupnosti in ustvarjanje skupnega premoženja je pravno odločilno stanje v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Detektivsko poročilo o obnašanju oziroma ravnanju tožnice po prenehanju izvenzakonske skupnosti je za ta spor pravno nepomembno. Dokazov o nerelevantnih dejstvih sodišču ni treba izvajati niti se do njih opredeljevati. Z opustitvijo zaslišanja detektivke, ki jo je najel toženec po prenehanju izvenzakonske skupnosti, sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ali relativne bistvene kršitve 8. člena ZPP ni. S prepričljivimi razlogi je pojasnjeno, zakaj je sodišče verjelo tožnici in ne tožencu. Dokazna ocena je natančna, celovita in pojasnjena z razumljivimi razlogi. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa dejstva o pravno relevantni življenjski in ekonomski skupnosti, kakor tudi o potrebni čustveni in intimni povezanosti ter volji po skupnem življenju od marca 1997 naprej. Sprejeta odločitev je pravno pravilna (12. člen ZZZDR).

O toženčevem posebnem premoženju

10. Toženec graja oceno in ugotovitve v točkah 27 do 39 in v točki 80 sodbe o obsegu oziroma vrednosti njegovega posebnega premoženja pred izvenzakonsko skupnostjo (123.168,45 EUR).

11. Premoženje, ki ga ima zakonec oziroma izvenzakonski partner ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last (prvi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR). Vložek posebnega premoženja povečuje delež zakonca na skupnem premoženju. Trditveno in dokazno breme o obstoju in velikosti posebnega premoženja in vložkih iz posebnega premoženja v skupno premoženje je na zakoncu, ki se sklicuje na posebno premoženje.

Prihranki

12. Toženec meni, da je izkazal bistveno višjo višino, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (16.000 DEM - točka 35 sodbe). Nima prav. Niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedel niti dokazal, kakšna je bila dejanska višina njegovih prihrankov pred pričetkom izvenzakonske skupnosti. V okviru podane trditvene in dokazne podlage je sodišče v točkah 27 do 35 ugotovilo, kdaj, kako in koliko prihrankov je porabil za nakup posebnega premoženja (stanovanje v T., stanovanje na V.). Upoštevaje ugotovljene dohodke, prihranke in finančne konstrukcije ter vrednosti kupljenih nepremičnin pred izvenzakonsko skupnostjo, je pravilna in razumna ocena, da mu je zaradi porabe ob začetku izvenzakonske skupnosti ostalo okoli 16.000 DEM prihrankov (8.180,68 EUR), ki jih je kot posebno premoženje lahko vložil v skupno premoženje. Ugotovitve o obsegu prihrankov si glede na ugotovljeno porabo ne nasprotujejo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno strinja, toženec pa je z ničemer ne ovrže.

Darila

13. Za darila sorodnikov po ustaljeni sodni praksi velja, da so dana obema zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema, če ni dokazano drugače. Tožencu zgolj s svojim zaslišanjem ni uspelo dokazati, da je mati darilo namenila le njemu, saj je tožnica na drugi strani izpovedala, da je bilo dano obema in to dokazovala tudi z listinami o okoliščinah prejetega in porabljenega denarja. Pravilna je ocena sodišča, da zakonske domneve toženec ni izpodbil.

14. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča v točki 39, da toženec ni dokazal daril tete v znesku 9.300,00 EUR. Tožnica jih je zanikala in pojasnila (druge) vire toženčevih pologov gotovine na svoj račun (hramba gotovine od prodanih nepremičnin v sefu). Zato je bilo tudi v tem delu dokazno breme (spet) na tožencu in so drugačne pritožbene trditve neutemeljene. S predloženimi listinami (bančni izpiski o toženčevih pologih gotovine na svoj račun) in z nekonkretizirano izpovedbo toženčeve sestrične kot priče, toženec tudi v tem delu svojega dokaznega bremena ni zmogel. Nasprotne pritožbene navedbe so zmotne. Ocena in ugotovitev sodišča, da tetinih daril v višini 9.300,00 EUR kot svojega posebnega premoženja ni dokazal, je pravilna.

O nepremičnini na K.

15. Pravilne so dejanske ugotovitve in presoja, da nepremičnina na K. ni toženčevo posebno premoženje, kot vztraja v pritožbi, temveč skupno premoženje pravdnih strank. Premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR).

16. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila hiša s pomožnimi objekti na K. kupljena s kupno pogodbo 4. 7. 1997 s skupnimi sredstvi obeh pravdnih strank in z vložkom posebnega premoženja toženca. Od leta 1997 do 2014 je bila s skupnim delom in sredstvi obnovljena tako, da je iz zaraščene hiše z golimi zidovi brez tlakov nastala stanovanjska hiša, primerna za bivanje. Iz pomožnega objekta ("štala" - gospodarsko poslopje) pa je nastal s stanovanjsko hišo gradbeno in funkcionalno povezan prostor za zabavo.

17. Na toženčeve pritožbene navedbe, da ob nakupu nepremičnine še ni bilo izvenzakonske skupnosti, je bilo že odgovorjeno in pritrjeno pravilnim nasprotnim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Ker je bila nepremičnina kupljena - pridobljena - in usposobljena za bivanje v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je izpolnjen prvi pogoj iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR za pravno ugotovitev, da gre za skupno premoženje pravdnih strank.

18. Nobenih pomislekov ni tudi o pravilnosti presoje, da je bila nepremičnina pridobljena s skupnimi sredstvi in delom. Kupnina za hišo je bila plačana iz skupnih sredstev in ne zgolj z vložki toženčevega posebnega premoženja, kot trdi v pritožbi. Njegov ugovor, da je kupnino v celoti plačal sam iz svojih prihrankov, je po skrbni analizi ponujenih dokazov pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (točke 46 do 47). Niti z listinami niti s predlaganimi pričami ni dokazal višjih prihrankov, kot jih je ugotovilo sodišče (16.000 DEM). Pomoč njegove sestre (izplačilo njegovega solastninskega deleža na stanovanju v Š. - 10.000 DEM), je upoštevana (primerjaj ugotovitve v točki 47), vendar tudi skupaj z ugotovljenimi prihranki (16.000 DEM) ni zadoščala za plačilo celotne kupnine za K. (35.000 DEM). Pravilno je ocenjena tudi toženčeva izpovedba, da je moral po opravljenih pogajanjih za ceno na hitro zbrati denar za kupnino, ki kaže na to, da sam s svojim posebnim premoženjem ni razpolagal z zadostnimi sredstvi za plačilo celotne kupnine. Dejstvo, da jih je delno zagotovila tudi tožnica iz svojega posebnega premoženja (5.000,00 DEM svojih prihrankov) in darilom njenih staršev (4.000 DEM), ki ga je treba šteti kot skupno premoženje, pa je dokazano s prepričljivimi izpovedbami tožnice in prič (njenih prijateljic o prihrankih in njenih staršev o darilu). Toženčeva pritožba ne vzbuja nobenega dvoma o pravilnosti navedene dokazne ocene. Ne omaje je z opozarjanjem na izpovedbo priče A. A., ker slednja ni potrdila toženčevih višjih prihrankov niti ovrgla prepričljive izpovedbe tožničnih staršev. Razlogov za dvom o verodostojnosti tožničinih prič ni (bilo). Tožničini prijateljici, čeprav sta o prihrankih vedeli po pripovedovanju tožnice, za to pravdo nimata lastnih interesov. Toženec pa je sam potrdil, da je imel s tožničinimi starši izjemno dobre in korektne odnose in da so tožnici dajali denar⁴. Zato so pritožbeni očitki o njihovi pristranskosti in neverodostojnosti odveč.

19. Pravilna je izpodbijana dokazna ocena in pravni zaključek, da je v času trajanja izvenzakonske skupnosti s skupnimi vlaganji nastala nova stvar (razlogi v točki 51 do 52 sodbe). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče ugotavljalo vlaganja brez ustrezne trditvene podlage tožnice. Kršitve 7. člena ZPP ni. Tožnica je navajala in natančno popisala obnovitvena dela, ki so se opravljala od leta 1997 do 2014 (list. št. 105 in priloga A42), toženec jih ni prerekal. Dokazana so bila z zaslišanjem strank in prič. V nasprotju z lastno izpovedbo toženec v pritožbi trdi, da je šlo le za (manjša) obnovitvena dela. Zaslišan je povedal, da hiša pred vlaganjem ni bila primerna za bivanje. Opisal je dela, ki so bila že v času trajanja izvenzakonske skupnosti potrebna in izvedena za to, da se je po prenovi dalo bivati v njej. Ob dejanskih ugotovitvah, da je iz zaraščene hiše z golimi zidovi brez tlakov nastala stanovanjska hiša, primerna za bivanje, iz gospodarskega poslopja (štale) pa prostor za zabavo, ki je povezan v funkcionalno in gradbeno celoto s stanovanjsko hišo, je odločitev o nastanku nove stvari pravno pravilna in skladna s sodno prakso, ki jo je pravilno upoštevala in navedlo že sodišče prve stopnje. Pravni standard nove stvari je bil v času veljavnosti ZTLR⁵, ki je še relevanten za ta spor, izpolnjen, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe. Sprememba namembnosti, ki jo izpostavlja toženec, je le eden od primerov, ki vodijo v spremembo identitete stvari, ne pa edino merilo za presojo, ali je izpolnjen pravni standard nastanka nove stvari⁶. Čeprav se je v obravnavanem primeru prejšnja namembnost nepremičnine spremenila le delno (pri gospodarskem poslopju), pri stanovanjski hiši pa ne, ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je s prenovo nastala nova stvar s spremenjeno - novo identiteto nepremičnine.

20. Vlaganja, ki jih je opravil toženec v nepremičnino po prenehanju izvenzakonske skupnosti, za ta spor niso pravno relevantna. V točki 55 sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vlaganja posameznega partnerja brez soglasja drugega v skupno premoženje po prenehanju skupnosti ne vpliva na višino deležev. Če se zaradi vlaganj poveča vrednost nepremičnine, lahko morebitno obogatitev drugega in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskim zahtevkom, ki ga toženec ni uveljavljal. Pritožbeni očitki o nepopolnosti razlogov in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni.

21. V dokaznem postopku so bile ovržene pritožbene navedbe toženca, da je vlaganja v hišo na K. v letih 1997 in 1998 v celoti financiral sam iz svojega posebnega premoženja. Sodišče je v točki 54 zanesljivo ugotovilo, da je toženec zaradi pomanjkanja lastnih sredstev tožnici prodal svoje stanovanje na V., da je ta pridobila sredstva (dva stanovanjska kredita) za obnovitvena dela na K., ki so se poleg tega financirala tudi z dohodki pravdnih strank. Pravilen je pravni zaključek, da je bila nova stvar pridobljena s skupnimi sredstvi.

O stanovanju na A., Ljubljana

22. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti (od 24. 8. 2007) za kupnino 300.000,00 EUR. Toženec ga je brez tožničinega soglasja prodal po prenehanju izvenzakonske skupnosti (24. 4. 2017) za 249.000,00 EUR. Tožnica je trdila in uveljavljala, da zaradi toženčevega nedovoljenega razpogalanja namesto nepremičnine v skupno premoženje spada terjatev do skupnega premoženja, in sicer kupnina v znesku 249.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sklenitve prodajne pogodbe 21. 4. 2017 do delitve skupnega premoženja. Zahtevala je tudi izplačilo ene polovice kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2017⁷.

23. Sodišče je ugotovilo, da je stanovanje predstavljalo skupno premoženje in da je zaradi neupravičenega razpolaganja toženca skupno premoženje spremenilo obliko. Ugodilo je toženčevemu ugovoru, da je zaradi poplačila skupnih dolgov delno že prenehalo. Ugotovitvenemu zahtevku je delno ugodilo (za še neporabljeno kupnino 153.000,00 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek za ugotovitev glavnice terjatve in v celoti za zakonske zamudne obresti od prodaje do delitve zavrnilo. Ker se je toženec uprl dajatvenemu delu zahtevka (delni delitvi skupnega premoženja v pravdi), je zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo ene polovice kupnine z obrestmi. V tem delu je odločba pravnomočna, ker je pravdni stranki ne izpodbijata. Sicer pa je sprejeta odločitev o stanovanju oziroma denarni terjatvi sporna za oba pritožnika.

24. Toženec vztraja, da stanovanje ni bilo skupno premoženje, ampak njegovo posebno premoženje, ker ga je štel kot svoj lasten projekt, za katerega se je posebej in ločeno od skupnega premoženja angažiral sam.

25. Pravila o nastanku skupnega premoženja s skupnim delom in sredstvi v času zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti so kogentna (drugi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR). Ni jih mogoče obiti z odločitvijo enega partnerja, da bo določeno premoženje "njegov last" ali njegova lastna naložba, kot trdi toženec. Po odločitvi enega partnerja v času trajanja izvenzakonske skupnosti ne more nastajati ločeno premoženje, razen če je pridobljeno kot njegovo posebno premoženje (npr. dediščine, darila), česar toženec v obravnavanem primeru ni zatrjeval. Trdil je le, da je kupnino plačal sam, a tudi tega ni dokazal. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je bila kupnina za stanovanje v letu 2007 plačana s skupnimi sredstvi (bančno posojilo po kreditni pogodbi, sklenjeni s tožencem kot kreditojemalcem in tožnico kot porokom in solidarnim plačnikom, s posojiloma toženčeve sestre in prijatelja ter s sredstvi, ki so ostala od prodaje drugih skupnih nepremičnin (U., I.)). Toženec ne izpodbija ugotovitve, da so bile nepremičnine U. in I. (posledično tudi kupnine, pridobljena z njihovo prodajo in naložene v nakup stanovanja na A.) skupno premoženje. Dejstvo, da poroštvena obveznosti tožnice za bančno posojilo ni bila uveljavljena, ne vpliva na presojo, ali je bilo stanovanje skupno premoženje. Za obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem namreč ni odločilno, kdo od zakoncev/partnerjev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Ker torej toženec ni dokazal, da je kupnino plačal s svojim posebnim premoženjem, ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem, da je bilo stanovanje njegovo posebno premoženje.

26. Tožnica izpodbija odločitev o ugotovljeni višini in obsegu denarne terjatve, ki po spremembi oblike premoženja zaradi toženčevega nedopustnega razpolaganja spada v skupno premoženje. Trdi, da je sodišče napačno ugotovilo finančno konstrukcijo za nakup stanovanja in nasprotuje ugotovitvi, da so bili s prejeto kupnino poplačani skupni dolgovi.

27. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno o finančni konstrukciji za nakup stanovanja v letu 2007. Ne drži, da bi sodišče prezrlo listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica. Skupaj z drugimi dokazi je ocenjena v točki 57, očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega stavka 339. člena ZPP ni. Tudi uveljavljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Za to kršitev bi šlo le v primeru napačnega prenosa podatkov listine v sodbo, ne pa če dokazno listino sodišče oceni drugače kot pričakuje stranka. Dokazna ocena listine in drugih dokazov je natančna, skrbna in celovita. Opravljena je po metodoloških napotkih 8. člena ZPP. Pojasnjena je z vsebinsko prepričljivimi, logičnimi in pravilnimi razlogi. Tožnica je ne omaje s ponovnim sklicevanjem na svoj obračun in z vztrajanjem, da je z listinami o prenakazilih sredstev s svojega na toženčev bančni račun dokazala vse vire sredstev za potrebno kupnino za stanovanje. Bančno posojilo (99.760,00 EUR) in zatrjevana prenakazila s tožničinega računa (156.152,95 EUR) niso zadoščali za plačilo celotne kupnine (300.000,00 EUR). Tožnica je sama izpovedala, da je v istem času toženec poplačal še kredit za nepremičnino v I., sodišče pa je ugotovilo, da je bila sočasno kupljena še nepremičnina na P. Predloženi bančni izpiski tožnice poleg nakazil na toženčev račun izkazujejo tudi izplačila na račun banke (dve bančni potrdili za sredstva v višini 50.000,00 EUR) in nakazilo v višini 125.000,00 EUR, kar vse potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča (in ne nasprotnih pritožbenih trditev tožnice), da je treba pri oceni finančne konstrukcije za nakup stanovanja upoštevati vse oziroma tudi druge finančne transakcije pravdnih strank v letu 2007. Ob ugotovljenem dejstvu, da je razpoložljivih sredstev za plačilo kupnine zmanjkalo, in da je tožnica v zaslišanju povedala, da so se sredstva za kupnino zbirala v časovni naglici, so ostale njene navedbe o zagotovljeni celotni finančni konstrukciji neprepričljive. Toženčeve navedbe, da si je bilo treba del sredstev sposoditi tudi pri njegovi sestri in prijatelju, pa so bila potrjene z dovolj prepričljivima izpovedbama obeh posojilodajalcev. Pravilna je ocena sodišča, da ju tožnica ni uspela izpodbiti. Finančna konstrukcija za plačilo kupnine v letu 2007 je pravilno ugotovljena.

28. Skupno premoženja zakonca oziroma izvenzakonska partnerja upravljata skupaj in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR). Enostransko razpolaganje enega partnerja s skupnim premoženjem je nedovoljeno. Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca⁸.

29. Ni bilo sporno, da je toženec brez soglasja in vedenja tožnice prodal stanovanje na A. v aprilu 2017 (po prenehanju izvenzakonske skupnosti) za kupnino 249.000,00 EUR. V pritožbenem postopku je sporno, ali v skupno premoženje zaradi spremembe oblike skupnega premoženja še spada celotna denarja terjatev (glavnica kupnine 249.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prodaje do delitve skupnega premoženja), ali je delno prenehala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (do višine 153.000,00 EUR), zaradi poplačila skupnih dolgov (30.000,00 EUR za kreditne obveznosti iz naslova bančnega kredita, 50.000,00 EUR za posojilo toženčeve sestre in 16.000,00 EUR za posojilo toženčevega prijatelja).

30. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam ter razlogom sodišča prve stopnje v točki 58 sodbe, da je toženec uspel dokazati vračilo posojil sestri in prijatelju (skupaj 66.000,00 EUR). Zaslišana posojilodajalca kot priči sta potrdila, sodišča pa na tej podlagi ugotovilo, da sta bili obe posojili namenjeni za nakup skupnega premoženja (stanovanje na A.). Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Vračilo obeh posojil je bilo potrjeno z zaslišanjem obeh posojilodajalcev. Ni bilo razlogov, da jima sodišče ne bi verjelo. Tožnica namreč njunih izpovedb ni mogla omajati in tega ne uspe niti v pritožbi. Spričo odmaknjenosti dogajanja je razumljivo, da nista vedeli letnice vračila posojila. Obe pa sta prejem denarja od toženca navezovali na čas, ko je prodal stanovanje na A. Ker je bil del skupne kupnine že porabljen za poplačilo skupnih obveznosti, ki bremenijo obe pravdni stranki, denarna terjatev v višini 66.000,00 EUR s pripadki ne sodi več v skupno premoženje pravdnih strank. Odločitev sodišča je dejansko in pravno pravilna, pritožba tožnice v tem delu pa neutemeljena.

31. Tožnica pa upravičeno izpodbija nepravilno odločitev o preostali sporni višini terjatve (30.000,00 EUR). Toženec je trdil, da je s prejeto kupnino dokončno poplačal (skupne) kreditne obveznosti do banke v višini 30.000,00 EUR⁹. Dokazov ni ponudil. Tožnica je takoj ugovarjala, da so njegove navedbe v zvezi s kreditom nesklepčne¹⁰. Zmotna je ocena sodišča, da tožnica ni prerekala ugovornih navedb. Nezatrjevanih trditev ni mogoče priznati. Pogoj za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične (214. člen ZPP), pa je, da so strankine trditve sklepčne. Toženec pavšalnih ugovornih navedb tudi po izrecnem tožničinem opozorilu na nesklepčnost ugovora ni dopolnil in dokazno podprl. Trditveno in dokazno breme za ugovor ugasle pravice je bilo na njem. Ker ga ni zmogel, je treba ugotoviti, da je ugovor o prenehanju denarne terjatve v višini 30.000,00 EUR s pripadki neutemeljen. Trditve in dokazi, ki jih ponuja šele v odgovoru na pritožbo, so prepozne in neupoštevne. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. Zato je bilo treba pritožbi tožnice v tem delu ugoditi in sodbo spremeniti tako, da v skupno premoženje iz naslova kupnine za prodano stanovanje sodi denarna terjatev v skupni višini 183.000,00 EUR (torej poleg že ugotovljene v višini 153.000,00 EUR še v izpodbijani višini 30.000,00 EUR).

O stroških prodaje stanovanja

32. Toženec se neutemeljeno zavzema za dodatno znižanje kupnine za stroške prodaje v skupnem znesku 9.960,00 EUR. Odločitev sodišča, ki je v tem delu pritrdilo tožnici, ki je znižanju kupnine nasprotovala, je pravilno in skladno s sodno prakso, ki jo je navedlo. Če en zakonec proda nepremičnino brez soglasja drugega, in mu s tem prepreči uveljavitev stvarne pravice na njej, izgubi pravico do pobotanja stroškov in drugih dajatev, ki jih je imel s takšno prodajo¹¹.

O zakonskih zamudnih obrestih od prejete kupnine za stanovanje na A., Ljubljana

33. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje poleg denarne terjatve v višini kupnine spadajo tudi zakonske zamudne obresti od zneska kupnine od dneva sklenitve prodajne pogodbe do delitve skupnega premoženja. Tako je presodilo po ugotovitvi, da zamudne obresti ne sodijo v skupno premoženje. Pritožba tožnice v tem delu je v celoti utemeljena

34. Ugotovitev obsega skupnega premoženja ter določitev višine deležev zakoncev na njem sta potrebna zaradi nadaljnje delitve skupnega premoženja. Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha (prvi odstavek 58. člena ZZZDR). Če se zakonca ob prenehanju zakonske zveze ne sporazumeta o delitvi skupnega premoženja, delitev opravi sodišče v nepravdnem postopku. Po stališčih sodne prakse je le izjemoma delitev mogoča že v pravdi. Tožnica je zahtevek za delno delitev skupnega premoženja (denarne terjatve iz naslova kupnine za prodano stanovanje) v tej pravdi postavila, a ga je sodišče zavrnilo zaradi toženčevega izrecnega nasprotovanja delni delitvi premoženja v pravdi. To pomeni, da bo tudi v obravnavanem primeru delitev ugotovljene denarne terjatve prepuščena nepravdnemu sodišču, če stranki ne bosta dosegli izvensodnega dogovora. Nepravdno sodišče v nepravdnem postopku odloča le še o delitvi, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev (drugi odstavek 155. člena ZNP-1¹². Ne odloča (več), kaj spada v skupno premoženje. O vseh vprašanjih, od katerih bo odvisna delitev skupnega premoženja (obsegu in višini deležev), je treba torej odločiti v tej pravdi. Zavrnitev tožbenega zahtevka o obsegu denarne terjatve preprečuje morebitno ponovno odločanje o isti zadevi v novi pravdi (tretji odstavek 155. člena ZNP-1).

35. Naziranje sodišča prve stopnje, da vtoževane zakonske zamudne obresti v obravnavanem primeru ne predstavljajo skupnega premoženja, je zmotno. V skupno premoženje spadajo obligacijske - denarne terjatve. Denarna terjatev poleg glavnice obsega tudi obresti, če tako določa zakon, ali če se upnik in dolžnik tako dogovorita (374. člen OZ¹³). Za denarne terjatve iz naslova neupravičene pridobitve je plačilo zamudnih obresti določeno v 193. členu OZ. Toženec je v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR razpolagal s skupnim premoženjem. Z enostranskim razpolaganjem je brez pravnega temelja prejel kupnino. Oblika skupnega premoženja se je spremenila. Stvarno pravico je zamenjala denarna terjatev skupnega premoženja do toženca. Denarna terjatev v obravnavanem primeru obsega poleg glavnice tudi zamudne obresti. Kdor je brez temelja obogaten na škodo drugega, mora prejeto vrniti in plačati zamudne obresti (prvi odstavek 190. člena in 193. člen OZ). Samovoljno ravnanje enega skupnega lastnika pri upravljanju skupnega premoženja je nedovoljeno in nepošteno. Kadar mora nepošteni neupravičeni pridobitelj vračati tisto, kar je neupravičeno pridobil, mora plačati zamudne obresti, ki tečejo od dneva pridobitve (193. člen OZ).

36. Dejstva o enostranski prodaji skupnega stanovanja in pridobitvi kupnine niso bila sporna. Zato je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava lahko spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi ugotovljena denarna terjatev iz naslova kupnine za prodano stanovanje v višini 183.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve - 21. 4. 2017 - naprej (5. alineja 358. člena ZPP).

O višini deležev na skupnem premoženju

37. Odločitev sodišča prve stopnje, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 30 % in delež toženca 70 %, izpodbijata oba pritožnika. Tožnica vztraja, da sta deleža enaka. Toženec meni, da je njegov delež najmanj 78 %.

38. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz meril iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Zaradi zmotne ocene listin jih je nekoliko zmotno uporabilo. Pravno upoštevne so vse oblike prispevka k skupnemu premoženju. Poleg finančno izmerljivih dohodkov (npr. dohodkov strank, ki jih je v obravnavnem primeru sodišče prve stopnje v določenem delu zmotno ocenilo), so pomembni tudi denarno neizmerljivi prispevki. Predstavljajo dejavnosti in delo posameznega zakonca/partnerja, ki je namenjeno zadovoljevanju raznovrstnih potreb družine, vzgoji in varstva skupnih otrok, vodenju gospodinjstva, vzdrževanju premoženja, povečanju njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju. Teh prispevkov ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih. Ovrednotiti jih je treba vsebinsko, upoštevaje vse okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so bili toženčevi dohodki oziroma finančni prispevki ter vložki posebnega premoženja v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih. Finančno neizmerljive prispevke obeh (varstvo, vzgoja in skrb za otroke, opravljanje domačih in gospodinjskih del) je ocenilo kot enakovredne.

39. Tožnica upravičeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in presojo, da so bili toženčevi dohodki ves čas skupnosti bistveno višji od njenih. Opozarja na napačne seštevke njenih in toženčevih dohodkov po odločbah o dohodnini. Trdi, da je pravilno razmerje v letih 2007 do 2015 10 % (in ne 20 %) višji dohodki v korist toženca, razmerje v plačah v celotnem obdobju pa 53 % za toženca in 47 % v korist tožnice in ne 63 % proti 37 %, kot je ugotovilo sodišče.

40. Drži toženčevo opozorilo v odgovoru na pritožbo, da ni pomembno le razmerje dohodkov v enem obdobju skupnega življenja. V sporu o višini deležev je treba celovito presoditi vsa razmerja med zakoncema. Upoštevati je treba celotno obdobje skupnega življenja, celoto skupnega premoženja, ki sta ga ustvarila v tem času, in celovit pristop pri ugotavljanju deležev na celotnem premoženju. Zato ne zadošča le ugotovitev dohodkov v posameznem obdobju. Pomembna je celota - torej dohodki v celotnem trajanju skupnosti. Sodišče je ta načela pravilno upoštevalo. Ker listinskih dokazov za posamezna obdobja ni bilo, je dokazno oceno o višini oziroma razmerju dohodkov med strankama oprlo tudi na izpovedbi obeh strank. Na podlagi njunih skladnih izpovedb je ugotovilo, da je imel v začetnem obdobju od 1997 do 2004 (7 let) toženec 40 % višje dohodke kot tožnica. Na podlagi listin tožnice in njenega zaslišanja je ugotovilo, da so bili njunih dohodki od 2004 do 2006 (3 leta) enaki. Dokazna ocena je pravilna in je v tem delu pritožbi ne izpodbijata. Za obdobje od leta 2007 do 2015 (9 let) za katero sta stranki predložili listinske dokaze (odločbe o dohodnini), pa je ocenilo, da so bili toženčevi dohodki za 20 % višji kot dohodki tožnice. Tožnica v tem delu pravilno opozarja, da so seštevki dohodkov, ki jih je v sodbo povzelo sodišče, napačni in v nasprotju z listinami in toženčevimi trditvami. Toženčevi dohodki so bili v tem obdobju za 10 % višji od njenih (in ne za 20 %). Natančnega izračuna razmerja dohodkov za celotno obdobje skupnega življenja zaradi pomanjkanja listinskih dokazov o prvih letih ni mogoče opraviti. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je prišlo do ocene razmerja 63 % v korist toženca in 37 % v korist tožnice. Upoštevaje izhodišča, ki jih je ugotovilo po posameznih obdobjih, je napačna. Glede na ugotovitve sodišča bi bilo pravilno razmerje 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice, upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja približno le 20 % višje dohodke od tožnice. Presoja sodišča prve stopnje, da so bili njegovi dohodki (in posledično finančni prispevki v skupno premoženje) bistveno višji od tožničinih, je materialnopravno zmotna.

41. Vložek posebnega premoženja enega partnerja v skupno premoženje vpliva na višino njegovega deleža.

42. Sodišče prve stopnje je v točki 80 sodbe povzelo, katero posebno premoženje je toženec vložil v skupno. Ocenilo ga je na 123.268,45 EUR. Tožnica temu ugovarja in trdi, da je ugotovljene posebne prihranke (8.180,68 EUR oziroma 16.000 DEM) toženec porabil za nakup osebnega avtomobila, katerega vrednost (15.338,74 EUR) je sodišče upoštevalo kot toženčev nadaljnji prispevek iz posebnega premoženja v skupno premoženje. Pritožbene navedbe o porabi ugotovljenih finančnih prihrankov za nakup avtomobila so pritožbene novote, ki jih pritožnica na prvi stopnji ni podala. Ker jih ne opraviči, so nedovoljene in jih ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dejansko stanje o obsegu vložkov iz naslova toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje je pravilno ugotovljeno. Tožnica ga ne omaje niti z opozarjanjem na napačno navedbo datuma plačila zadnje anuitete za kredit za stanovanje na V. Datum 17. 6. 1979 je izven ugotovljenega časovnega okvirja trajanja skupnosti pravdnih strank. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, morebitni prispevek iz skupnega premoženja k ohranjanju posebnega premoženja posameznega zakonca ne pripelje do transformacije posebnega premoženja v skupno. Stanovanje na V. je bilo nesporno posebno premoženje toženca in je tako ostalo, tudi če bi bilo nekaj zadnjih anuitet za kredit, s katerimi je bilo kupljeno, plačanih v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Sodišče ga je torej pravilno upoštevalo kot toženčev vložek posebnega premoženja.

43. Tožnica neutemeljeno graja dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki enakovredno prispevali k varstvu, vzgoji in skrbi za otroke ter k opravljanju domačih in gospodinjskih del. V točki 72 do 74 sodbe so ugotovljene službene in druge odsotnosti pravdnih strank. Spričo ugotovljenih zaposlitev obeh na odgovornih in vodstvenih mestih je prepričljiva ugotovitev, da sta bila oba veliko odsotna. Z njunim zaslišanjem se je prepričalo, da je skrb za dom in družino ob odsotnosti enega partnerja prevzel drugi. Tožnica je priznala, da je tudi toženec skrbel za otroke in opravljal gospodinjska dela. Zato njenemu pritožbenemu zmanjševanju njegovih prispevkov ni mogoče slediti. Ob ugotovljeni vzajemni pomoči obeh pri skrbi za dom in družino je nezanemarljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za varstvo otrok in gospodinjska dela v precejšnji meri skrbele najete in za delo (iz skupnih sredstev) plačane varuške in občasno tožničini starši. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je treba oboje šteti v korist obeh pravdnih strank in pritrditi presoji, da sta prispevka partnerjev enakovredna.

44. Sodišče je ugotovilo, da je bilo ugotovljeno skupno premoženje pridobljeno s skupnimi sredstvi. Za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem ni relevantno, kdo od partnerjev je opravil posamezna plačila. Toženčevi pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo, da je vse nepremičnine kupil in odplačal sam, so neutemeljeni. Toženčevi nedenarni prispevki pri organizaciji, pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja so v zadostni meri ugotovljeni in pravilno upoštevani v točkah 75 do 77 sodbe.

45. V tem delu je torej delno utemeljena le pritožba tožnice (glede dohodkov oziroma denarnega dela prispevkov pravdnih strank). Po presoji pritožbenega sodišča je toženec prispeval 55 % denarnih sredstev in tožnica 45 %. Ob ugotovljenih enakovrednih nedenarnih prispevkih je bistvena okoliščina, ki govori v prid povečanja toženčevega deleža v primerjavi z deležem tožnice, ugotovljeni vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje. Njegova vrednost (123.268,45 EUR) predstavlja približno 25 % vrednosti skupnega premoženja, kot ga je v odgovoru na tožbo ocenjeval toženec (približno 500.000,00 EUR), tožnica pa teh navedb ni prerekala. Ugotovljeni prispevek tožnice iz naslova njenega posebnega premoženja (5.000,000 DEM) je v primerjavi s toženčevim res bistveno nižji. Nekoliko višji toženčevi dohodki in bistveno višji vložek premoženja ob enakovrednih nedenarnih prispevkih po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo presojo, da je delež toženca na skupnem premoženju višji, in sicer 65 %, delež tožnice pa 35 %.

46. V tem obsegu je pritožbi pritožnice ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. V ostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo ter v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

47. Zaradi spremembe sodbe ni bilo treba poseči v sprejeto odločitev o stroških postopka. Še vedno so pravilne dejanske ugotovitve v točki 84 sodbe o delnem uspehu obeh strank. Presoja, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, je sprejeta ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka

48. Tožnica je s pritožbo delno uspela (delno glede izpodbijane ugotovitve obsega premoženja in delno glede višine deležev), toženec je s svojo pritožbo v celoti propadel. Upoštevaje okoliščine primera mora toženec na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti tožnici 25 % njenih stroškov s pritožbo in celotne stroške z odgovorom na njegovo pritožbo. Odmerjeni so po stroškovnih na list. št. 380 (za pritožbo) in 416 (za odgovor na tožbo) po Odvetniški tarifi¹⁴ in vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja. Obsegajo stroške odvetniškega zastopanja. Od celotnih stroškov za pritožbo (1.464,00 EUR) mora toženec povrniti tožnici 366,00 EUR ter celotne stroške za odgovor na pritožbo (1.464,00 EUR), skupaj torej 1.830,00 EUR stroškov pritožbenega postopka. Toženec mora povrniti tožnici odmerjene stroške v 15 dneh. V primeru zamude bo dolgoval zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (378. člen OZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem, občna seja VSS z dne 13. 12. 2006¹⁵). Zaradi neuspeha s svojo pritožbo toženec do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Odločbe VSRS II Ips 217/2011 in II Ips 17/2019 z dne 14. 7. 2011, II Ips 19/2016 z dne 18. 2. 2016 in II Ips 135/2004 z dne 1. 9. 2005).
³ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.
⁴ Primerjaj list. št. 136.
⁵ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 36/80.
⁶ Primerjaj VSRS II Ips 232/2017 z dne 7. 2. 2019 - točka 15.
⁷ Tožba - list. št. 3 in pripravljalna vloga - list. št. 249.
⁸ VSRS II Ips 19/2016 z dne 18. 2. 2o16.
⁹ Hrbtna stran list. št. 61.
¹⁰ List. št. 83.
¹¹ VSRS II Ips 108/2001 z dne 4. 10. 2001.
¹² Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/19.
¹³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
¹⁴ Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.
¹⁵ Pravna mnenja 1/2006, stran 107.

Datum zadnje spremembe:

08.06.2022

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 1091/2017
• Sodba II Ips 41/2012
• VSL sodba II Cp 2388/2013