<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 987/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2022:I.CP.987.2021
Evidenčna številka:VSL00054688
Datum odločbe:08.03.2022
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Gregor Špajzer (poroč.), Majda Lušina
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - določitev deležev na skupnem premoženju - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje - dolg - delitev skupnega premoženja - nepravdni postopek

Jedro

Delitev skupnega premoženja kot celote se bo opravila v nepravdnem postopku in takrat bo mogoče upoštevati tako aktivo, kot pasivo, hkrati pa bo lahko toženec uveljavljal tudi morebitna plačila, ki presegajo njegov delež na skupnem premoženju. Takšna delitev celote skupnega premoženja v nepravdnem postopku je glede na naravo skupnega premoženja celo bolj primerna in daje sodišču večjo možnost v iskanju najboljšega načina delitve skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep z dne 19. 10. 2020 v V. točki delno spremeni tako, da se ugotovi, da tudi nepremičnina parc. št. 815/11, k. o. 0005 (do 1/2), spada v skupno premoženje tožnice in prvotoženca.

II. V ostalem delu se pritožba zoper sodbo in sklep z dne 19. 10. 2020 zavrne ter se odločba v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba zoper sklep z dne 27. 11. 2020 se zavrne in se sklep potrdi.

IV. Pravdni strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej (I.) dovolilo spremembo tožbe in nasprotne tožbe1, nato je (II.) zavrnilo spremembo tožbe, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 11. 7. 2012, ki je bila sklenjena med A. A. in B. B. v notarskem zapisu SV 647/2012. Zaradi umika podrejenega zahtevka za ugotovitev, da skupno premoženje obsega denarno protivrednost 100 % poslovnega deleža v družbi C., d. o. o., je v tem delu postopek ustavilo (III.). Nato je v IV točki sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in prvotoženca obsegajo nepremičnine (22 alinej), denarna protivrednost 150.250 EUR2, 100 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., dolg 438.000 EUR, vrednost osebnega vozila TOYOTA, osebno vozilo BMW, denarna sredstva na računih pri S., d. d., in N., d. d., na dan vložitve tožbe, in da je delež tožnice na skupnem premoženju 25 % delež prvotoženca pa 75 %. Kar sta tožnica in prvotoženec iz naslova obsega in deležev na skupnem premoženju zahtevala več oziroma drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (V.).3 V VI. točki je sodišče zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da skupno premoženje obsega tudi nepremičnine na Hrvaškem, v VII. točki pa tožbo v delu, v katerem je prvotoženec zahteval ugotovitev, da določeno točno našteto premoženje spada v njegovo posebno premoženje.4 Nadalje je v VIII. točki zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi denarna protivrednost parcele 605/3, k. o. 0008, 400.000 EUR, da sta deleža tožnice in toženca za vsakega do ½ in da ji je toženec dolžan plačati 200.000 EUR, v IX. točki pa je zavrnjen tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje 100 % poslovni delež v družbi C., d. o. o., da je delež tožnice in prvotoženca na tem skupnem premoženju za vsakega do ½ in da je nična pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 16. 3. 2005, sklenjena med prvo in drugotožencem v notarskem zapisu SV 313/05.5 Prav tako je sodišče prve stopnje (X.) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v zvezi z družbo C., d. o. o., da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožnici 1.500.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnjen je tudi (XI.) tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da se ona vpiše kot lastnica pri v nadaljevanju naštetih nepremičninah, prav tako (XII.) tožbeni zahtevek, da je prvotoženec tožnici dolžan plačati 150.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, enako (XIII.) tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od prvotoženca zahtevala, da ji je dolžan, izročiti listino, na podlagi katere se bo vpisala kot lastnik pri vozilu BMW, in (XIV.) podredni zahtevek po tožbi na plačilo 7500 EUR in 14.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnjen je bil (XV.) tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je prvotoženec od tožnice zahteval izročitev listine na podlagi katere so bo prvotoženec vpisal kot lastnik pri v nadaljevanju naštetih nepremičninah. Na koncu je bilo (XVI.) odločeno, da bo o pravdnih stroških odločeno v posebnim sklepom.

2. S sklepom z dne 27. 11. 2020 je bilo tožnici naloženo, da povrne prvotožencu 10.145,35 EUR pravdnih stroškov (I.), drugotožencu pa 2.621,54 EUR pravdnih stroškov, obema s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (II.).

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP IN SODBO:

3. Zoper sklep in sodbo z dne 19. 10. 2020 se iz vseh pritožbenih razlogov v zavrnilnem delu pravočasno pritožuje tožnica in v 2. točki pritožbe navaja, da se pritožuje v delih, kjer je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen ali zavržen. Njena pritožba se tako nanaša na IV. točko (v delu, kjer je določeno, da je delež tožnice na skupnem premoženju 25 %, delež prvotoženca pa 75 %), na V. točko in VIII. do XIV. točko odločbe.6 Tožnica predlaga spremembo odločbe tako, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, da se torej ugotovi obseg skupnega premoženja zakoncev, kot je zahtevala tožnica, ter določi deleže na skupnem premoženju v razmerju 50 % proti 50 %. Hkrati predlaga zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo celotni stroški pravdnega postopka. Podrejeno tožnica predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje tudi odgovarjalo.

4. V odgovoru na pritožbo oba toženca predlagata njeno zavrnitev in potrditev sklepa in sodbe sodišča prve stopnje ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede dokazovanja:

6. Na 9. strani pritožbe tožnica navaja različne procesne kršitve, ki naj bi obremenjevale izpodbijano odločbo. Tako naj bi sodišče zapisalo, da je upoštevalo mnenje izvedenke za ekonomijo, a po prepričanju tožnice to ne drži. Nadalje bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca gradbene stroke. Izvedencu gradbene stroke tudi ni bila odrejena ustrezna naloga, da oceni celotno skupno premoženje. Pritožba nato navaja tožničine pripombe na cenitev in opozarja, da bi sodišče moralo izvedenca zaslišati. Za tožnico je nerazumljivo, da je sodišče samo ugotavljalo vrednost nepremičnega premoženja. Poleg tega pa bi moralo sodišče po mnenju pritožbe zaslišati še nekatere priče, ki jih ni.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v 4. točki pritožbe očitanih procesnih kršitev. Glede posameznih izvedeniških mnenj je sodišče vse ustrezno obrazložilo, poleg tega pa je pripomba, da sodišče mnenja izvedenke finančne stroke ni upoštevalo v celoti, povsem pavšalna. V delih, ko pritožba konkretno opozarja, na kakšna razhajanja, bo odgovorjeno v nadaljevanju. Glede izvedenca gradbene stroke in pripomb na njegove zaključke, je treba pojasniti, da je izvedenec na vse pripombe in pomisleke tožnice odgovoril v dopolnitvah svojega mnenja, poleg tega ga je sodišče 13. 9. 2018 tudi zaslišalo, kar pomeni, da ne drži pripomba, da sodišče izvedenca ni zaslišalo. Kot rečeno, je izvedenec na pripombe tožnice prepričljivo odgovoril, zato ni bilo potrebe po pritegnitvi drugega izvedenca gradbene stroke. Zgolj nestrinjanje tožnice z izvedenčevimi ugotovitvami, pa ne more biti razlog za angažiranje drugega izvedenca. Tudi pritožbena pripomba o tem, da sodišče ni zaslišalo nekaterih prič, je pavšalna in nanjo ni mogoče odgovoriti. V nadaljevanju bo odgovorjeno na konkretnejše pritožbene navedbe in opozorila, katere priče niso bile zaslišane, a bi po prepričanju tožnice morale biti.

O zunajzakonski skupnosti:

8. Pritožba najprej obširno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da med tožnico in prvotožencem ni bilo zunajzakonske skupnosti. Glede ugotavljanja obstoja morebitne zunajzakonske skupnosti je pri tem sodišče izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih7 in se pri tem tudi oprlo na izoblikovano sodno prakso.8 Dokazna ocena v tem delu je temeljita in prepričljiva, sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo določenim pričam, drugim pa ne. Pritožbeno sodišče se glede tega v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, zajete v 22. do 25. točki obrazložitve. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da med tožnico in prvotožencem pred sklenitvijo zakonske zveze 18. 12. 1999 ni bilo zunajzakonske skupnosti. Posebej je na tem mestu treba poudariti zaključno ugotovitev iz 5. točke obrazložitve. Med strankama je sicer nesporno, da sta bila v življenjski skupnosti od oktobra oz. novembra 1999 do sklenitve zakonske zveze sredi decembra 1999, vendar, ker ne gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, takšne življenjske skupnosti ni mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost. Zgolj čustvena naklonjenost in partnerska zveza po 12. členu ZZZDR ne zadostujeta za obstoj zunajzakonske skupnosti, ampak mora biti življenjska skupnost tudi dalj časa trajajoča.

9. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na več odločb Vrhovnega sodišča RS. Pri tem je pomembno, kar izhaja iz v pritožbi citirane sodbe VS RS II Ips 264/2010: »Primere iz sodne prakse je treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.« Pritožbeno sodišče temu pritrjuje in dodaja, da ravno okoliščine in posebnosti obravnavanega primera jasno pokažejo, da med tožnico in prvotožencem pred sklenitvijo zakonske zveze ni bilo zunajzakonske skupnosti. Pomembno je tudi, da to, da sta dva par, še ne pomeni tudi obstoja zunajzakonske skupnosti9 – zanjo morajo biti izpolnjeni tudi drugi že prej navedeni pogoji. Tudi samo spočetje otroka ob ugotovljenem izostanku ostalih pogojev še ne zadošča za ugotovitev, da je med dvema obstajala v času spočetja zunajzakonska skupnost. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pojasnilo zakaj je nekaterim pričam verjelo, drugim pa ne.10

10. Logično je, da bi v primeru, če bi med prvotožencem in tožnico obstajala skupnost že pred praznovanjem rojstnega dne v maju 1999, prvotoženčevi dolgoletni in bližnji prijatelji ter njegovi sorodniki gotovo tožnico spoznali ali zanjo vsaj vedeli že pred praznovanjem rojstnega dne.11 Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bilo logično in življenjsko, da bi, če bi bila tožnica s prvotožencem spomladi 1999 v vsaj partnerski zvezi, v tistem času prvotoženca obiskala v bolnišnici ali zdravilišču, kjer se je zdravil po hudi poškodbi. Zatrjevanje pritožbe, da starši toženca s pravdnima strankama niso imeli rednih stikov, ker naj bi se ta dva večkrat selila z enega konca na drugega, zaradi česar ne morejo z gotovostjo izpovedati o začetku obstoja zakonske zveze med tožnico in prvotožencem, je nelogično in neživljenjsko. Tudi če bi imeli omejene stike, bi bilo zelo nelogično, da starši ne bi vedeli, da živi njihov sin v (vsaj) partnerski zvezi z nekim dekletom, še posebej, če bi z njo prebival v njihovi nepremičnini.12 Za obstoj zunajzakonske skupnosti tudi ne zadošča, da je bila priča ( E. E.) pred poroko dvakrat v ... v »nekih blokih« na kavi, kjer sta bila navzoča tako tožnica kot prvotoženec. Tudi če sta bila oba navzoča, to samo po sebi ne more biti dokaz za obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za zunajzakonsko skupnost.

11. Pritožba med drugim opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo izpoved priče F. F., ki naj bi z gotovostjo potrdil, da sta bila tožnica in prvotoženec ob praznovanju prvotoženčevega rojstnega dne v maju 1999 že par in da sta že v maju 1999 prebivala skupaj. Te trditve se ne ujemajo povsem z izpovedbo navedene priče. Izpovedal je namreč, da sta se pravdni stranki poročila hitro po tistem, ko sta se spoznala, poleg tega pa je sklepal, da sta verjetno (!) živela skupaj, nadalje je pojasnil, da mu to ni natančno znano (list. št. 781). Iz takšne izpovedbe seveda ni mogoče sklepati, da je priča z gotovostjo potrdila, da sta bila pravdni stranki v maju 1999 par13, še manj pa, da sta živela skupaj. V nadaljevanju je sicer priča izpovedovala, da je on že vedel, da sta (v maju 1999) pravdni stranki par, a da sta onadva takrat to še skrivala (list. št. 787). Ta izpovedba ne da potrjuje, da sta pravdni stranki v maju 1999 prebivali skupaj, ampak lahko potrjuje celo nasprotno: da takrat navzven še nista delovala kot par, saj sta to skrivala, priča pa je to vedel, ker je bil njun prijatelj. Gotovo pa to ne potrjuje obstoja zunajzakonske skupnosti – če sta namreč skrivala njuno zvezo, potem nikakor ne moremo govoriti, da sta tožnica in prvotoženec navzven veljala za takšna življenjska sopotnika, kot sta mož in žena. Tudi iz izpovedbe priče G. G. ne izhaja, kar v pritožbi zatrjuje tožnica, da naj bi izpovedala, da je tožnico videla dvakrat ali trikrat, ko je prišla k prvotožencu v prostore družbe H., d. o. o. (kjer je delala G. G.). Priča je (list. št. 883 – 892) izpovedala samo, da tožnice osebno ne pozna, da pa jo je dvakrat videla, ko je prišla v pisarno do prvotoženca. Nikjer pa ni časovno omenila, da bi tožnico videla priti dvakrat v letih 1995 do 1998, kot to navaja pritožba. Iz izpovedbe ni mogoče zaključiti, da to njuno srečanje ne bi moglo biti kasneje, še posebej, ker se je vprašanje nanašalo na čas po letu 1999.

12. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede neobstoja zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvotožencem pred sklenitvijo zakonske zveze je prepričljiva in jo zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene trditve pa so v tem delu neutemeljene.

13. Posledica takšnega zaključka je, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje ne spadajo nepremičnine, ki jih je prvotoženec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze 18. 12. 1999. Kot neutemeljene se zato izkažejo vse pritožbene trditve, ki temu nasprotujejo. Pri tem gre za naslednje nepremičnine: parc. št. 1381/101 in 1381/102, k. o. 0001, ki jih je toženec pridobil 21. 9. 1999; parc. št. 2210/2, k. o. 0002, ki jo je toženec pridobil 7. 6. 1999; parc. št. 1367/4 in 1367/2, obe k. o. 0002, ki ju je toženec pridobil 21. 9. 1999; parc. št. 1692, 1121/1, 1121/2 in *50, vse k. o. 0003, ki jih je toženec pridobil 17. 2. 1999; parc. št. 1381/101 in 1381/102, obe k. o. 0001, ki ju je prvotoženec pridobil 21. 9. 1999, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne sodijo v skupno premoženje tožnice in prvotoženca.

O dolgu 438.000 EUR kot delu skupnega premoženja:

14. Sodišče prve stopnje je poleg tega, da je ugotovilo, da v skupno premoženje sodi 100 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., ugotovilo, da spada v skupno premoženje tudi dolg 438.000 EUR za poplačilo tega poslovnega deleža. Obstoj dolga je izkazan z dvema notarskima zapisoma, oba sta z dne 1. 12. 2014.

15. Tožnica v pritožbi navaja, da kar je bilo ugotovljeno z navedenim notarskim zapisom ne more biti stvar delitve skupnega premoženja in da je bil ta sporazum prirejen potrebam te pravde, oz. kako odškodovati tožnico pri deležu na skupnem premoženju. Tudi v nadaljevanju tožnica navaja, da gre za fiktivni dolg.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil 100 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., pridobljen v času trajanja zakonske zveze med tožnico in prvotožencem. Dolg 438.000 EUR pa izvira iz Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 21. 12. 2009 (v času trajanja zakonske zveze): z njo je prvotoženec pridobil poslovni delež J., d. o. o., 72,81 % (332.000 EUR) in K. K. 23,25 % (106.000 EUR). Kupnino naj bi prvotoženec plačal v roku enega leta. Očitno je, da kupnina ni bila plačana v roku, saj je bil 1. 12. 2014 sklenjen notarski sporazum, da se rok za plačilo 332.000 EUR podaljša za 3 leta od podpisa sporazuma, za 106.000 EUR pa za eno leto od podpisa sporazuma. Razen tega notarskega zapisa, ki izkazuje da kupnina ni bila plačana, in izpovedbe priče K. K. (ki je izpovedal, da toženec še odplačuje dolg) drugih dokazov glede navedenega dolga sodišče ni imelo. Tožničine pritožbene navedbe o fiktivnosti dolga prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo ovreči. Tožnica namreč ni ponudila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti (ali vsaj podvomiti), da gre res za fiktiven dolg. Tožnica pa tudi ni izpodbijala notarskih zapisov, ki potrjujejo obstoj dolga.

17. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je toženec del dolga poplačal po razpadu življenjske skupnosti ne vpliva na obseg skupnega premoženja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ima zakonec, ki plača skupni dolg iz svojega posebnega premoženja, pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga.14 Sodna praksa v takih primerih dopušča tudi v pravdi, v kateri se ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleži na njem, da tisti zakonec, ki je iz svojega posebnega premoženja poplačal del skupnega dolga, za tisto, kar presega njegov del dolga, uveljavi dajatveni zahtevek. Vendar pa, če takšnega zahtevka ne uveljavlja, ne pomeni, da je ugotovitveni zahtevek neutemeljen. Delitev skupnega premoženja kot celote se bo opravila v nepravdnem postopku in takrat bo mogoče upoštevati tako aktivo, kot pasivo, hkrati pa bo lahko toženec uveljavljal tudi morebitna plačila, ki presegajo njegov delež na skupnem premoženju. Takšna delitev celote skupnega premoženja v nepravdnem postopku je glede na naravo skupnega premoženja celo bolj primerna in daje sodišču večjo možnost v iskanju najboljšega načina delitve skupnega premoženja. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

O nasprotovanju ugotovljenim vrednostim nepremičnin:

18. Za tisti del odločitve, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da določene stvari spadajo v skupno premoženje tožnice in prvotoženca, tožnica ne more imeti pravnega interesa za pritožbo, saj je bilo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Kljub temu pa tožnica v pritožbi v nekem smislu izpodbija tudi ta del odločbe in sicer oporeka vrednosti nepremičnin (ki sodijo v skupno premoženje), ki jo je ugotovilo sodišče. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sama ugotovitev vrednosti za določitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem nima neposrednega vpliva. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in da so navedene vrednosti (dohodki, posebno premoženje, vrednost skupnega premoženja) le izhodišča, ki so v pomoč pri odločitvi. Ravno zato povsem natančna ugotovitev vrednosti posamezne nepremičnine v tej pravdi ni potrebna, ugotavljanje vrednosti premoženja pa bo seveda pomembno v nepravdnem postopku, v katerem se bo skupno premoženje delilo. Iz spisa je razvidno, da je za potrebe te pravde posamezne vrednosti sodišče prve stopnje dovolj natančno ugotovilo, svoje odločitve pa tudi pojasnilo (ob tem je cenilec izdelal več dopolnitev cenitve, sodišče pa ga je tudi zaslišalo in je prepričljivo odgovoril na vse podane pripombe), zato pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ko ta nasprotuje ugotovljenim vrednostim nepremičnin, šteje za neutemeljeno.15

O pritožbi zoper V. točko sodbe (zavrnilni del):

19. Že v 10. točki obrazložitve je bilo pojasnjeno, da je zaradi ugotovljenega neobstoja zunajzakonske skupnosti pravilna odločitev, da nepremičnine parc. št. 1381/101 in 1381/102, vse k. o. 0001; parc. št. 2210/2, 1367/4 in 1367/2, vse k. o. 0002; parc. št. 1692, 1121/1, 1121/2 in *50, vse k. o. 0003; ter parc. št. 1381/101 in 1381/102, obe k. o. 0001, saj ji je prvotoženec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze v letu 1999. V tem je delu je pritožba zato neutemeljena.

20. Pritožba nadalje nasprotuje ugotovitvi, da polovični deleži na nepremičninah parc. št. 643/2, 643/5 in 653/6, k. o. 0004 ne spadajo v skupno premoženje. Sodišče je to utemeljilo s tem, da je L. L. kot priča potrdil, da mu je prvotožnik v času od 1997 do 2000 večkrat posodil denar, da se je denarja nabralo za okrog 300.000 DEM in da je se je dolg poplačal tako, da je na prvotoženca njegova žena prepisala ½ hiše. Pritožba v zvezi s tem opozarja, da je bila prodajna pogodba sklenjena v času zakonske zveze, zaradi česar bi se moralo šteti, da je bilo vsaj polovico zneska izposojeno v času zakonske zveze (posojanje denarja ne datira samo v čas pred sklenitvijo zakonske zveze, ampak se zaključi 17. 3. 2000) in bi zato to spadalo v skupno premoženje tožnice in prvotoženca.

21. V zvezi s tem je pomembno, da je prvotoženec v svojih navedbah (20. stran vloge z dne 20. 3. 2014) navajal, da si je L. L. pretežen del denarja sposodil v času do leta 1999, v letu 2000 pa je prvotoženec L. L. in njegovi ženi posodil le še 10.000 DEM in za zavarovanje denarne terjatve 300.700 DEM ustanovil zastavno pravico. Ker teh navedb tožnica ni prerekala,16 se izkaže povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila sredstva posojila del posebnega premoženja prvotoženca. Kot izhaja iz njegove neprerekane navedbe, je namreč samo zelo majhen del posojila segal v čas po sklenitvi zakonske zveze,17 pa še v tem delu se lahko postavi vprašanje, ali sta tožnica in prvotožnik od sklenitve zakonske zveze sredi decembra 1999 do marca 2000 s svojim delom ustvarila 10.000 DEM, kolikor je znašal v začetku leta 2000 posojeni znesek. Odločitev sodišča prve stopnje, da polovični deleži na nepremičninah parc. št. 643/2, 643/5 in 653/6, k o. 0004 ne sodijo v skupno premoženje je zato pravilna.

22. V zvezi s polovičnim deležem na nepremičnini parc. št. 815/11, k. o. 0005 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta ne spada v skupno premoženje, čemur pritožba nasprotuje, pri tem pa se sklicuje na ugotovitev sodišča, da je bila nepremičnina pridobljena s sodno poravnavo 7. 10. 2006, kar pomeni med trajanjem zakonske zveze.

23. Pritožbeno sodišče ob tem ugotovlja, da so bile tudi preostale tri parcele v k. o. 000518 pridobljene v času trajanja zakonske zveze in sicer še pred letom 2006, pa je bilo zanje v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da spadajo v skupno premoženje. Prvotoženec v odgovoru na pritožbo sicer pritrjuje, da ½ parc. št. 815/11, k. o. 0005 ne spada v skupno premoženje, a ob tem navaja, da je bila tudi ta nepremičnina pridobljena v letu 2000, 11 mesecev po sklenitvi zakonske zveze (zaradi česar bi po njegovem morala tožnica dokazati, da sta pravdni stranki v tem obdobju z delom pridobila sredstva v višini kupnine), kar pa seveda ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pridobljena s sodno poravnavo z dne 7. 10. 2006. Ne drži torej, da bi bila navedena nepremičnina pridobljena v letu 2000, ampak šele 6 let kasneje, zato ni prav nobenega razloga (niti tistega, ki ga v odgovoru na pritožbo zatrjuje prvotoženec), da se ne bi štela kot del skupnega premoženja. V tem delu je pritožba utemeljena in je bilo treba sodbo ustrezno spremeniti.

24. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v skupne premoženje ne spada nepremičnina parc. št. 423/2, k. o. 0006, in opozarja, da so bila sredstva za nakup nepremičnine črpana iz skupnega premoženja zakoncev. Jeseni 2011 je bil sklenjen posel o prodaji nepremičnine za 18.000 EUR, da pa je toženec s prepisom nepremičnine počakal na prepis, da je bil ta opravljen po razpadu zakonske zveze. Tožnica nasprotuje, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo le na podatke zemljiške knjige, po katerih je lastnik oče tožencev B. B. Posebej pa pritožba poudarja, da toženec ni substancirano nasprotoval tožbeni trditvi, da navedena nepremičnina spada v skupno premoženje, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje.

25. Iz spisa je razvidno, da prvotno tožnica ni podala tožbenega zahtevka, da bi navedena nepremičnina spadala v skupno premoženje. Parc. št. 423/2, k. o. 0006, se v zadevi pojavi šele z vlogo z dne 4. 12. 2018, s katero je tožnica sporočila, katere parcele tvorijo celoto nepremičnin na naslovu Pšatnik, in predlagala, da izvedenec dopolni svojo cenitev tako, da upošteva vse parcele, ki tvorijo celoto nepremičnin Pšatnik. Pred tem tožeča stranka v zvezi s to parcelo ni podala nobenih navedb, te so v spisu šele v vlogi z dne 27. 2. 2019. V vlogi z dne 8. 1. 2020 je prvotoženec na te tožničine navedbe odgovoril, ko je zapisal, da je zahtevek (glede parc. št. 423/2, k. o. 0006) nesklepčen in da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da bi bila nepremičnina v lasti toženca. Pojasnil je še, da je nepremičnina v lasti B. B. in predložil za to dokazila (prodajna pogodba, ki se glasi na očeta). Ne drži torej, da prvotoženec ni nasprotoval tožbenim trditvam o neutemeljenosti zahtevka, kolikor se ta nanaša na parc. št. 423/2, k. o. 0006, ampak je podal tudi nasprotne trditve in zanje predložil dokazila. Odločitev sodišča je tako v celoti pravilna.

26. Glede napremičnin parc. št. 2887/3, 2887/2 in 2887/1, k. o. 0007, ki jih je toženec pridobil 27. 11. 2012, pritožba prav tako trdi, da spadajo v skupno premoženje, pri tem pa opozarja, da sodišče ni zaslišalo priče M. M., ki bi lahko potrdil, da so bile nepremičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze in da je bila samo vknjižba opravljena po razpadu skupnosti.

27. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pridobil toženec lastninsko pravico na navedenih nepremičninah šele 27. 11. 2012, življenjska skupnost pa je prenehala januarja 2012 Pomembno je, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, da je bilo na prvi glavni obravnavi 19. 1. 2015 ugotovljeno, da toženec ni več lastnik nepremičnine. Tožnica je takrat tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala protivrednost nepremičnin. Ker pa pri končni specifikaciji tožničinega zahtevka takšnega zahtevka ni bilo, je v zvezi s z nepremičninami v k. o. 0007 ostal edino zahtevek, da spadajo v skupno premoženje nepremičnine, o katerem je tudi odločalo sodišče prve stopnje. Glede te ugotovitve (da v končni specifikaciji tožbenega zahtevka ni zahtevka na plačilo protivrednosti parcel v k. o. 0007) se tožnica ne pritožuje, ampak trdi le, da bi sodišče moralo dodatno zaslišati še eno pričo, da bi se ugotovilo, da gre za skupno premoženje. Upoštevaje vse to je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

28. V zvezi z ugotovitvijo, da v skupno premoženje ne spada Mercedes se pritožbeno sodišče v celoti pridržuje zaključkom sodišča prve stopnje. Dokazni postopek je namreč prepričljivo pokazal, da je prvotoženec vozilo pridobil od N. N. s fiktivno kupoprodajno pogodbo in da dogovorjena kupnina 28.500 EUR ni bila nikoli plačana. Vozilo je bilo shranjeno pod nadstreškom ob hiši toženca, ves čas hrambe od 9. 10. 2011 do 21. 3. 2012 pa ga niti toženec niti kdo drug ni niti enkrat premaknil. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se glede tega pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so zapisane v 52. točki obrazložitve. Pritožba sicer nasprotuje dokazni oceni, a ne ponudi ničesar takšnega, kar bi ovrglo prepričljive zaključke sodišča prve stopnje.

29. Tudi v delu, ki se nanaša na terjatev 80.000 EUR po notarskem zapisu SV 908/11 do O. O. (podrejeno P. P.), je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v 53. točki obrazložitve v zvezi s tem prepričljivo ugotovilo, da je bil resnični upnik R. R. in ne prvotoženec, tej ugotovitvi pa pritožba niti ne nasprotuje. V zvezi s tem tožnica v pritožbi uveljavlja le, da je sodišče ugotovilo, da je terjatev poravnana in da bi moralo ugotoviti ali je obstajala v času razpada zveze. Nadalje pa pritožba polemizira z ugotovitvijo sodišča, češ da, kadar je neko dejstvo v korist tožnici, sodišče tega ne upošteva, če pa ji je v škodo, pa upošteva, ter poziva sodišče, da naj obe stranki obravnava enako.19 Glede na gornjo ugotovitev, da so bila predmet posojila sredstva upnika R. R. in da torej ni šlo za denar iz skupnega premoženja, so povzete pritožbene navedbe brezpredmetne.

30. Nadalje je neutemeljena pritožba v delu, ko nasprotuje ugotovitvi, da denarna sredstva na računu SI56 ... pri N., d. d., ne spadajo v skupno premoženje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da že samo dejstvo, da je imetnica računa S. S. in ne prvotoženec, kaže da je lastnica sredstev na računu S. S. Prvotoženec je bil na računu samo pooblaščenec. Drži tudi zaključek, da bi morala tožnica, če meni, da so na računu (bila) sredstva iz naslova skupnega premoženja, to uveljavljati od imetnice računa. Glede na to ne gre za procesno kršitev, ker sodišče prve stopnje ni opravilo analize transakcij na računu.

31. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nesklepčen tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spada denarna protivrednost 60 % poslovnega deleža v Odvetniški družbi ... Pritožba temu nasprotuje in opozarja, da jo sodišče ni pozvalo k odpravo nesklepčnosti, ker je očitno tudi samo do izdaje sodbe menilo, da je zahtevek sklepčen. Za tožnico odločitev v tem delu zato predstavlja sodbo presenečenja.

32. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da materialno procesno vodstvo sodišča ne pride v poštev, če na okoliščine, v zvezi s katerimi naj bi se izvajalo, opozori že nasprotna stranka.20 Sodišče je v 48. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnica spremenila prvotni tožbeni zahtevek in upoštevala, da družbenik v odvetniški družbi ne more biti nekdo, ki ni odvetnik in istočasno ne opravlja te dejavnosti v družbi. Po spremembi je zahtevala, da namesto 60 % poslovnega deleža v skupno premoženje sodi denarna protivrednost poslovnega deleža odvetniške družbe. Nadalje je sodišče pravilno zapisalo, da je lahko predmet delitve skupnega premoženja samo premoženje, ki obstaja v času prenehanja zakonske zveze, in ugotovilo, da prvotoženec od 5. 2. 2013 ni več družbenik odvetniške družbe. Povzelo je, da je to ugotovilo že izvedenka Š. Š. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da je prvotoženec v vlogi z dne 8. 4. 2013 sam pojasnil, da je izstopil iz odvetniške družbe in da v njej nima nobenega družbenega deleža več. Tožnica je bila torej dvakrat21 opozorjena na okoliščine, da prvotoženec ni več družbenik v Odvetniški družbi ... (glede katerih bi se sicer moralo opraviti materialno procesno vodstvo), kar pa seveda pomeni, da je napačen zahtevek, da v skupno premoženje sodi protivrednost 60 % poslovnega deleža v odvetniški družbi.22 Materialno procesno vodstvo ima svoje meje, zato ga sodišče kot nepristransko ne more in ne sme izvajati na način, da bi stranki oblikovalo tožbeni zahtevek, ampak zadošča da jo opozori na okoliščine.23 Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da odločitev ne more pomeniti za tožnico sodbe presenečenja, saj je bila ustrezno opozorjena na spremenjene okoliščine, ki bi zahtevale prilagoditev tožbenega zahtevka.

O pritožbi zoper VI. točko odločbe:

33. V VI. točki odločbe je zavržena tožba glede nepremičnin, za katere tožnica trdi, da sodijo v skupno premoženje, a ležijo na ozemlju Republike Hrvaške. Tožnica konkretnih pritožbenih navedb v tem delu ne podaja, vseeno pa se zoper ta del odločbe pritožuje, saj je v 2. točki pritožbe zapisala, da se pritožuje v vseh delih, kjer je bil zahtevek zavrnjen oz. zavržen. V tem delu je zato pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti.

34. Drugi odstavek 67. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku24 določa, da sme sodišče Republike Slovenije, če je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji, drugi del pa v tujini, odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji, in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije. Res je, da sta tako Republika Slovenija, kot tudi Republika Hrvaška članici EU, a vendar ni mogoče uporabiti Uredbe Bruselj I.,25 ki se ne uporablja za premoženjska vprašanja iz zakonske zveze (točka a, drugega odstavka 1. člena uredbe). Odločitev o zavrženju tega dela tožbe je pravilna, saj je prvotoženec nasprotoval, da o premoženju na Hrvaškem odloča sodišče v Sloveniji. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu še dodaja, da je sodišče prve stopnje identično tožbo v tem istem postopku že enkrat zavrglo26 s sklepom z dne 20. 5. 2016 (ki je postal pravnomočen 10. 6. 2016). Že to je bil razlog za zavrženje iste tožbe.

O pritožbi zoper VIII. točko odločbe:

35. Tožnica nasprotuje zavrnitvi zahtevka, da v skupno premoženje tožnice in prvotoženca spada denarna protivrednost nepremičnine parc. št. 605/3, k. o. 0008 in sicer znesek 400.000 EUR in da imata tožnica in prvotoženec na tem skupnem premoženju deleža vsak do ½. Drugi odstavek zavrnjenega zahtevka pa se je glasil, da je prvotoženec dolžan tožnici izplačati 200.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

36. Tožnica navaja v pritožbi, da je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze in parkirana na družbo S., d. o. o., ki je nato spremenila firmo v B., d. o. o., katere družbenik je bil prvotoženec. Po prepričanju pritožbe je prvotoženec nepremičnine prenesel na svojo skrito družbo. Ni bistveno, kdaj je bil opravljen zemljiškoknjižni prenos, ampak, kdaj je bila nepremičnina pridobljena. Nadalje opisuje, da je prvotoženec večkrat uporabljal podoben način »parkiranja« nepremičnin.

37. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je nepremičnina postala last družbe B., d. o. o., na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 15. 2. 2016 in prodajne pogodbe z dne 15. 10. 2015. Dokler ta prodajna pogodba ni spoznana za nično, jo je treba upoštevati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da nepremičnina ni bila pridobljena v času trajanja zakonske skupnosti in da je last gospodarske družbe. Predmet skupnega premoženja so lahko samo poslovni deleži družbe, v katero je vloženo skupno premoženja, ne morajo pa biti predmet skupnega premoženja premoženje gospodarske družbe. Izpodbijana odločitev je zato pravilna.

38. Glede zavrnitve drugega dela navedenega zahtevka27 je sodišče prve stopnje v 65. točki obrazložitve pojasnilo, da se skupno premoženje praviloma deli kot celota, ne pa parcialno na posameznih stvareh. Poleg tega se delitev opravi v nepravdnem postopku (razen če obstajajo posebne okoliščine, jih sodišče prve stopnje povzema v 37. opombi). V primeru, ko tožena stranka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne more opraviti proti njegovi volji. Z zahtevkom na plačilo 200.000 EUR tožnica zahteva delitev premoženja v pravdi, za kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstajajo okoliščine, ki bi opravičevale takšno delitev.

O pritožbi zoper IX. in X. točko odločbe (o družbi C., d. o. o.):

39. V IX. točki odločbe je zavrnjen tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje 100 % poslovni delež v družbi C., d. o. o., da je delež tožnice in prvotoženca na tem skupnem premoženju za vsakega do ½ in da je nična pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 16. 3. 2005, sklenjena med prvo in drugotožencem v notarskem zapisu SV 313/05. V X. točki izreka pa je zavrnjen podredni tožbeni zahtevek v zvezi z družbo C., d. o. o., da morata prvo in drugotoženec nerazdelno plačati tožnici 1.500.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

40. Najprej je treba pojasniti, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izbira firme za pravno osebo ne more biti pravno odločilno za ugotovitev, kaj spada v skupno premoženje zakoncev. Seveda je povsem logična razlaga, ki jo ponuja tožnica, a to samo po sebi nikakor ne vpliva na sam obseg skupnega premoženja.

41. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 40. člena Obligacijskega zakonika,28 ki določa, da je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo nedopustnega nagiba za sklenitev pogodbe med tožencema.

42. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke za ekonomijo Š. Š., ki je ugotovila, da je C., d. o. o., leto 2004 zaključila z izgubo, premoženje pa je predstavljalo le opremo (vozila kupljena od G., d. o. o.), terjatve, denarna sredstva in kratkoročne časovne razmejitve v skupni vrednosti 44.315 EUR. Konec leta 2004 je družba izkazovala 32.290 EUR kratkoročnih obveznosti iz poslovanja in 8.025 EUR kapitala. Vrednost odsvojenega 100 % poslovnega deleža na dan 31. 12. 2004 je tako znašala 8.025 EUR. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tega tožnica ni izpodbijala, kar je podkrepilo izpovedbo drugotoženca, da prvotoženec ni več verjel v podjetje in ga je hotel zapreti, zaradi česar sta se dogovorila za prevzem. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

43. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bil namen prodaje poslovnega deleža izigrati tožnico. Takrat namreč tožnica in prvotoženec še nista razmišljala o delitvi premoženje, saj je njuna zveza trajala še približno 7 let. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjala (v pritožbi pa navedbe ponovila), da je v letu 2005 (v postopku pred sodiščem prve stopnje se pojavi tudi trditev, da v letu 2004) imel prvotoženec razmerje z drugo partnerico, da je bila zato odsvojitev poslovnega deleža posledica strahu pred izgubo obsežnega premoženja in da ji je od takrat prikrival poslovne odločitve o upravljanju skupnega premoženja. Že sodišče prve stopnje je odgovorilo na te navedbe in pojasnilo, da so tožničine trditve v nasprotju z njenimi siceršnjimi trditvami, da je ves čas sodelovala pri upravljanju in povečevanju skupnega premoženja. Ob tem velja dodati, da bi v primeru, če bi šlo za situacijo, kot jo opisuje,29 tožnica lahko posel izpodbijala že takoj po odsvojitvi poslovnega deleža, torej že v letih od 2005 dalje in ne šele po razpadu življenjske skupnosti s prvotožencem. Očitno je, da takrat odsvojitve poslovnega deleža ni razumela kot dejanje, katerega namen bi bil izigrati njen zahtevek na skupnem premoženju in izigrati prisilne predpise.

44. Tudi glede ugotovitev o upravljanju družbe C., d. o. o., pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje. Logično je, da se je drugotoženec v zvezi s pravnimi vprašanji obračal na prvotoženca, ki je pravnik. Prav tako je logično, da se je drugotoženec tudi glede ostalih vprašanj, ki se nanašajo na vodenje družbe, obračal na prvotoženca, ki je bil poslovno izkušen in uspešen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z s strani tožnice v spis vloženo e-poštno korespondenco med tožencema pravilno izpostavilo, da gre za dokumentacijo iz let 2011 do 2013, kar je več let po opravljenem prenosu. Glede teh dokazil pritožba navaja, da bi tožnica, če bi bila na razpad življenjske skupnosti v letu 2005 pripravljena tako kot je bil prvotoženec (z odsvajanjem premoženja), dokazila pridobila že od 2005 dalje. Pritožbeno sodišče glede tega ne more nič reči (saj dokumentacije iz leta 2005 ni), dejstvo pa je, da je tožnica v spis vložila e-korespondenco iz leta 2011 in dalje in ne iz leta 2005.

45. Končno je pomembno, da se okoliščine, ki bi kazale na ničnost pravnega posla presojajo glede na trenutek sklenitve pravnega posla, v konkretnem primeru je to marec 2005. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da za takrat ni mogoče govoriti o okoliščinah, ki bi kazale na kakršen koli nedopusten nagib, ki bi vplival na prvo ali drugotoženca pri sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi C., d. o. o. Ob tem velja opozoriti, da bi v primeru, če bi tožnica menila, da je prvotoženec v družbi C., d. o. o., sodeloval kot tihi družbenik in vanjo vlagal sredstva, ki so bila del njunega skupnega premoženja, lahko z ustreznim zahtevkom uveljavljala, naj se ta sredstva štejejo kot del skupnega premoženja. Nikakor pa morebitno takšno post festum ravnanje prvotoženca ne more pomeniti, da bi bila nična odsvojitev poslovnega deleža v družbi C., d. o. o. Upoštevaje, da je bila družba ustanovljena nekaj mesecev pred odsvojitvijo poslovnega deleža in da je bilo ugotovljeno, da je imela konec leta 2004 izgubo, zaradi česar je bila vrednost poslovnega deleža precej nizka, ne bi bilo prav nič drugače, če bi drugotoženec v marcu 2005 ustanovil novo družbo in pričel z njo poslovati. Poslovanje nove družbe bi namreč lahko potekalo na enak način,30 kot je potekalo poslovanje družbe C., d. o. o., katere poslovni delež je drugotoženec pridobil v marcu 2005.

46. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, tako pokažejo, da je pravilen zaključek, da nagib pogodbenikov za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe C., d. o. o., ni bil nedopusten. Ker je bil poslovni delež odtujen s pravnim poslom, kateremu ni bila odrečena veljavnost, poslovni delež družbe C., d. o. o., ne sodi v skupno premoženje tožnice in prvotoženca.

47. Zavrnjen je tudi podredni zahtevek tožnice glede družbe C., d. o. o., s katerim je tožnica od prvotoženca zahtevala, da ji plača 1.500.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

48. Tožnica v zvezi s tem v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je izvedenka ugotovila vrednost družbe C., d. o. o., oz. poslovnega deleža ob odsvojitvi, nerazumljivo zavrnilo celoten podredni zahtevek. V nadaljevanju potem podaja navedbe glede vrednosti nepremičnin, ki so v lasti družbe C., d. o. o.

49. Glede tega je pred sodiščem prve stopnje tožnica precej skopo navajala, da je tržna vrednost nepremičnin parc. št. 299 in 300, k. o. 0009 ter parc. št. 853 in 854, k. o. 0004, 3.000.000 EUR, da gre pri tem za premoženje, ki je bilo ustvarjeno med trajanjem zakonske zveze, ki sta ga tožnica in prvotoženec ustvarila s sredstvi in delom in da ji upoštevaje njen ½ delež na skupnem premoženju pripada 1.500.000 EUR.31 V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kako je družba C., d. o. o., pridobila navedene nepremičnine, še posebej pa je pomembno, da gre za nepremičnine v lasti gospodarske družbe. Sodišču prve stopnje se je zato utemeljeno postavilo vprašanje, na kakšni podlagi bi morala toženca tožnici izplačati zahtevanih 1.500.000 EUR. Kot je bilo že pojasnjeno, je predmet skupnega premoženja lahko samo poslovni delež, ne pa tudi nepremičnine gospodarske družbe. Končno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek na plačilo 1.500.000 EUR pomeni tudi že delitev skupnega premoženja, za kar pa v tej pravi ni pogojev.

O zavrnitvi zahtevkov za delitev skupnega premoženja:

50. Glede zavrnitve zahtevkov iz XI. do XIV. točke izpodbijane odločbe32 je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sodna praksa dopušča, da nekdanji zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, če zato obstajajo posebne okoliščine. Z zahtevki, ki jih je sodišče zavrnilo v navedenih točkah, je tožnica zahtevala ravno delitev premoženja v (tej) pravdi. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ne obstajajo okoliščine (vsaj tožnica jih ni izkazala), ki bi opravičevale takšno delitev. Prav tako pa drži, da zgolj delna delitev skupnega premoženja ni mogoča, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloči o celotnem premoženju. V tem delu tožnica ne podaja izrecnih pritožbenih trditev, zato je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP opravilo samo preizkus po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da pri odločitvah iz XI. do XIV. točke izpodbijane odločbe niso podane kršitve, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti.

O posebnem premoženju:

51. Ugotavljanje posebnega premoženja tožnice in prvotoženca ni bilo predmet tožbenega zahtevka, je pa sodišče posebno premoženje obeh ugotavljalo v zvezi z ugotavljanjem deležev na skupnem premoženju. Pri tem je bilo sodišče prve stopnje zelo natančno ter je obširno in podrobno obrazložilo posamezne postavke posebnega premoženja tožnice in prvotoženca. Tako je ugotovilo, da znaša vrednost posebnega premoženja prvotoženca približno 1.000.000 EUR,33 nadalje je ugotovilo, da tožnica ni izkazala pomembnega obstoja svojega posebnega premoženja, vrednost skupnega premoženja pa je ocenilo na slab 1.900.000 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje (upoštevaje ugotovitve izvedenke finančne stroke) ocenilo tudi povprečne letne stroške na lokaciji ... za leto 2012, ki znašajo približno 52.000 EUR. Takšni stroški in ugotovljen visok življenjski slog družine so v neskladju z ugotovljenimi deklariranimi uradnimi dohodki.34 Izvedenka je zato ugotovila, da večina sredstev preživljanja družini predstavlja »siva ekonomija«. Sodišče prve stopnje je glede na to tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je visok življenjski slog družine ves čas trajanja zakonske skupnosti omogočalo ravno posebno premoženje prvotoženca.

O posebnem premoženju tožnice:

52. Tožnica v pritožbi sicer oporeka ugotovitvam glede njenega posebnega premoženja, a pritožba ne ovrže prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tako naj bi trditve tožnice o tem, da je v letih 1992 do 1998 imela 80.000 DEM letnega dobička iz poslovanja trgovine v ..., potrdila priča T. T., ki je bil pri njej zaposlena. Iz izpovedbe te priče35 ni razvidno drugega, kot to, kar je že povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je T. T. delala v trgovini tožnice kot študentka, da je trgovina dobro poslovala, da je bilo veliko strank, da so bila izplačila redna, povedala pa je še, da ničesar ne ve o prihodkih trgovine. Gotovo izpovedba te priče ne dokazuje, da je s trgovino v ... tožnica ustvarila po 80.000 DEM letno.36 Tudi glede poslovanja za korporacijo U., pritožba ne ponudi ničesar konkretnega, s čimer bi ovrgla ugotovitve sodišča prve stopnje: tudi če je tožnica poslovala z družbo U., to ničesar ne pove o višini zaslužka.

53. Tožnica tudi v pritožbi trdi, da je v zakonsko zvezo vstopila s 300.000 DEM iz poslovanja s trgovino v ... in 72.000 DEM iz zaposlitve v družbi T., d. o. o. (distributer blagovne znamke U.), osebnim avtomobilom FIAT, lastniškim poslovnim prostorom na naslovu L. (ki ga je oddajala), poleg tega pa je prejemala redno mesečno plačo. Na vse te navedbe je podrobno in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje v 56. točki obrazložitve. Z navedenimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče povsem strinja in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Povsem logičen in življenjski je zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica, če bi pred sklenitvijo zakonske zveze imela dobičke in zaslužke kot jih zatrjuje, gotovo lastnica še kakšnega drugega premoženja in ne samo manjšega poslovnega prostora velikosti približno 30 m2 (ki ji ga je, kot je izpovedal, kupil njen oče) in vozila FIAT v vrednosti cca 1.000 EUR. Prepričljiv je nadalje zaključek glede trditve o prihrankih 300.000 DEM, kar je gotovo velik znesek, zato si je res težko predstavljati, da za obstoj takšnega prihranka ne obstoji noben trden dokaz. Utemeljen je pomislek sodišča prve stopnje, da je težko verjeti, da bi tožnica takšen znesek prihranka prepustila prvotožencu in za to ne bi zahtevala kakršnega koli dokaza ali lastništva na premoženju. Pritožba teh ugotovitev sodišča ne ovrže, ampak samo ponavlja navedbe, ki so bile podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

54. Glede ugotovitev o prispevkih tožničinega očeta je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je iz njegovih izpovedb razvidno, da naj bi imel ves denar, za katerega je izpovedoval, da ga je dal tožnici oz. prispeval za nepremičnine, ki so del skupnega premoženja,37 doma v gotovini. Takšno izpovedbo je štelo za neprepričljivo in temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Nelogično je, da tožnica takšnih (njegovih) prispevkov ne bi omenjala in tudi za takšne prispevke podala ustreznih dejanskih navedb. Prav tako je neživljenjsko, da bi tožničin oče imel tako velika denarna sredstva doma in da za zatrjevan vložek ne bi zahteval kakšnega potrdila. Končno drži tudi ugotovitev, da je nelogično, da ne bi, če bi si tožničin oče res zapisoval vse te prispevke, tožnica teh njegovih evidenc predložila sodišču. V zvezi s tem se tožnica v pritožbi sprašuje, kakšno težo bi imela očetova dokumentacija, če pa sodišče ni upoštevalo dokumentacije družbe V., d. o. o. Na to vprašanje pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj tožnica ni predložila dokumentacije, o kateri je izpovedoval njen oče, gotovo pa je, da bi takšna dokumentacija dvignila prepričljivost njegove izpovedbe. Glede dokumentacije družbe V., d. o. o.,38 je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izkazuje prihodke in ne višek sredstev, ki je morebiti ostal na voljo. Pritožba takšnemu zaključku ne nasprotuje.

55. Sodišča prve stopnje je presodilo, da dokazi potrjujejo, da je tožnica prejemala določena sredstva iz poslovanja trgovine v ... (da pa ni uspela dokazati, da bi ustvarila letno 80.000 EUR), da je prejemala tudi najemnino iz oddajanja poslovnega prostora (300 oz. 200 EUR mesečno), da je delala za blagovno znamko U. in za to prejemala plačilo, da je opravljala študentska in priložnostna dela na sejmih, vendar z vsem tem ni mogla ustvariti posebnega premoženja v obsegu, ki bi pomembno vplivalo na njen delež na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno presojo.

O posebnem premoženju prvotoženca:

56. Tožnica pritožbene navedbe, ki se nanašajo na posebno premoženje toženca, začenja s svojimi pomisleki o pristranskosti sodišča, ki obeh strank ni obravnavalo enako. Pritožbeno sodišče ne vidi v zadevi prav nič takega, kar bi kazalo, da bi bilo sodišče pristransko, pa tudi tožnica ne pove nič konkretnega, kar bi kazalo na pristranskost.39

57. Za del premoženja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med strankama nesporno, da predstavlja posebno premoženje prvotoženca.40 Glede preostalega premoženja pa tožnica nasprotuje, da bi predstavljalo posebno premoženje prvotoženca. Tožnica tako opozarja, da iz izvedeniškega mnenja finančne stroke izhaja, da trditve prvotoženca, da je ob izstopu iz družbe H., d. o. o., prejel 200.000 DEM ni mogoče preveriti, pa tudi drugi dokazi v spisu tega ne potrjujejo. Vendar pa je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi prvotoženec prejel ob izstopu iz družbe H., d. o. o. »odpravnino« (200.000 DEM), ampak je ob uporabi določbe 216. člena Zakona o pravdnem postopku41 ocenilo, da je iz naslova »plasiranja« denarja in poslovanja družb, ki so se ukvarjale s posojanjem denarja42 200.000 EUR (ne DEM!). Temu pritožba ne nasprotuje.

58. Tožnica nadalje nasprotuje ugotovitvi, da predstavljajo posebno premoženje prvotoženca nepremičnini parc. št. 1367/4 in 1367/2, k. o. 0002, ki ju je prvotoženec pridobil 21. 9. 1999; nepremičnine parc. št. 1692, 1121/1, 1121/2 in *50, vse k. o. 0003 ..., ki jih je toženec pridobil 17. 2. 1999, in nepremičnini parc. št. 1381/101 in 1381/102, k. o. 0001, do 1/15, ki ju je prvotoženec pridobil 21. 9. 1999, a je ta odločitev pravilna, kar je bilo pojasnjeno že v 10. točki obrazložitve. Med tožnico pred sklenitvijo zakonske zveze v decembru 1999 namreč ni obstajala zunajzakonska skupnost.

59. Tudi vprašanje povečanja poslovnega deleža v družbi Z., d. o. o., (za 66.982 EUR) je povezano z obstojem zunajzakonske skupnosti, ki je med tožnico in prvotožencem pred sklenitvijo zakonske zveze v decembru 1999 ni bilo. Posojilo 66.600 EUR družbi Z. prav tako spada v posebno premoženje prvotoženca, saj je bilo dano v času, za katerega tožnica zatrjuje, da sta s prvotožencem živela v zunajzakonski zvezi (kar pa je bilo ugotovljeno da ne drži). Tudi sama pritožba navaja sredstva za dokončanje del 66.606 EUR od 30. 6. do 16. 11. 1999, kar je v času pred sklenitvijo zakonske zveze. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

60. V tej zvezi tožnica še opozarja, da je priča Ž. Ž. izpovedal, da se je posojal za Č. tudi avtomobil tožnice oz. družbe V., d. o. o., in da zato ne držijo ugotovitve sodišča, da se ta priča ne spomni, da bi tožnica kaj pomagal pri teh poslih (s Č.). Glede tega tožnica česa bolj konkretnega ne ponudi, kar bi lahko vplivalo na obseg posebnega premoženja prvotoženca. Povsem življenjsko pa je in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnica občasno pri poslih pomagala prvotožencu, vendar ne v zatrjevanem obsegu. Kot pa je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tudi dejstvo, da se je za potrebe Č. posojal avtomobil družbe V., d. o. o., ne pomeni tožničinega prispevka k dobičku družbe Z., d. o. o., oz. Z. C., d. o. o. Vozili namreč nista bili last tožnice.

61. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnini parc. št. 2506/3 in 2506/5, k. o. 0010 ne spada v posebno premoženje prvotoženca. Tožnica v pritožbi obširno navaja, da so bila vsa plačila v ta namen izvedena iz skupnega premoženja tožnice in prvotoženca. Te pritožbene trditve so brezpredmetne, saj tožnica ni uveljavljala tožbenega zahtevka, da bi navedeni nepremičnini spadali v skupno premoženje.

62. Glede ugotovitve, da v posebno premoženje prvotoženca spada vrednost ½ poslovnega prostora na K. ulici v ... Sodišče je kot vrednost upoštevalo 15.000 EUR, tožnica pa meni, da je prava vrednost le 6.180 EUR, saj je bil poslovni prostor prodan v letu 1998 za tak znesek. Sporna je torej višina, kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju, razlika med ugotovitvijo sodišča in trditvami tožnice, ne vpliva na obseg posebnega premoženja prvotoženca, kolikor je ta potreben zaradi odločitve v tem sporu.

63. Za tožnico je v pritožbi sporna tudi višina najemnine za gostinski lokal na naslovu T. in nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni prerekala takšnega zneska. Opozarja, da je v vlogi z dne 2. 1. 2014 izpostavila višino najemnine in za potrditev svojih navedb predlagala zaslišanje prič X. X. in F. F., ki bosta izpovedala o njihovem partnerstvu in izplačilu najemnin. Tožnica navaja, da če bi verjela tožencu, da prejema 1.000 EUR najemnine, ne bi predlagala zaslišanja prič in pri tem navedla vsebino njune izpovedbe.

64. To, da je tožnica navedla, o čem bosta izpovedovali priči, je del vsakega (popolnega) dokaznega predloga. Samo po sebi torej še ne dokazuje ničesar. Tožnica je sicer res predlagala zaslišanje obeh navedenih prič, vendar pa ni nasprotovala višini zatrjevane najemnine (list. št. 464). Kot navaja v pritožbi, je v vlogi navedla, da predlaga zaslišanje zgoraj imenovanih prič, ki bosta izpovedovali o naravi poslovanja Z., d. o. o., o njihovem partnerstvu in o izplačilu najemnin.43 Z besedo pa tožnica ni nasprotovala trditvi prvotoženca o tem, da je znašala najemnina 1.000 EUR. Tako je mogoče ugotoviti, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage (o nasprotovanju trditvam o višini najemnine), zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o njenem neprerekanju te trditve.

65. Za sredstva v višini 30.000 EUR,44 za katera je sodišče ugotovilo, da predstavljajo posebno premoženje prvotoženca, tožnica trdi, da iz dokazov v spisu izhaja, da je bilo posojila le za 22.800 EUR. Pri tem se sklicuje na vpis zastavne pravice za ta znesek. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je verjelo priči Y. Y., da je šlo za 30.000 EUR. Kot pa bo pojasnjeno, razlika med ugotovitvijo sodišča in trditvami tožnice, ne vpliva na obseg posebnega premoženja prvotoženca, kolikor je ta potreben zaradi odločitve v tem sporu.

66. Tožnica priznava prvotožencu, da znaša vrednost njegovega posebnega premoženja cca 250.000 EUR. Kot pa je pojasnilo sodišče prve stopnje, je vrednost posebnega premoženja prvotoženca izračunalo tako, da je seštelo vrednosti posameznih postavk iz točk A do XX 59. točke obrazložitve. Pritožbeno sodišče je izračun preverilo in ugotovilo, da je pravilen. Pri tem je tožnici treba pojasniti, da j bilo ugotovljeno, da so bili vsi njeni pritožbeni neutemeljeni in je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg posebnega premoženja prvotoženca in tudi ustrezno ocenilo njegovo vrednost. V 60. in 63. točki je bilo pojasnjeno, da tudi morebitna razlika med ugotovitvijo sodišča in trditvami tožnice o vrednosti poslovnega prostora na K. ulici v ... (razlika znaša 8.820 EUR) oz. znesku denarnih sredstev (razlika znaša 7.200 EUR) ne vpliva na ugotovljen obseg posebnega premoženja prvotoženca za potrebe tega postopka. Večkrat je bilo namreč že pojasnjeno, da ne gre za obračunsko pravdo, ampak da so ugotovljene vrednost premoženja le izhodišča, ki so v pomoč pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je vrednost posebnega premoženja prvotoženca ocenilo na cca 1.000.000 EUR, za opisane potrebe45 pa tudi, če bi bilo ugotovljeno, da je vrednost nižja za 16.020 EUR46 (kolikor tožnica zatrjuje, da je nižja vrednost posebnega premoženja prvotoženca), to v ničemer ne bi spremenilo razmerja med vrednostmi posebnega premoženjem tožnice, prvotoženca in skupnega premoženja.

67. Vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnica nasprotuje ugotovljenemu posebnemu premoženju prvotoženca so tako v celoti neutemeljene.

O deležih na skupnem premoženju:

68. Sodišče prve stopnje je glede deležev nas skupnem premoženju zelo podrobno ugotavljalo dejansko stanje, pri tem upoštevalo posebno premoženje tožnice in prvotoženca (morebitno vlaganje le-tega v skupno premoženje), njuno zaposlitev in zaslužke,47 druge prispevke zakoncev48. Če na kratko povzamemo, je ugotovilo, da je tožnica skrbela za dom, gospodinjstvo in mld. hčerko W., ves čas (razen krajšega časa, ko je bila prijavljena na ZRSZ) je bila zaposlena in prejemala dohodke, primerljive s prvotoženčevimi (uradnimi) dohodki. Pri varstvu sta imela zakonca pomoč tožničinih staršev, prav tako sta imela pomoč gospodinjske pomočnice, vendar to po mnenju sodišča prve stopnje (in s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče) ne pomeni, da tožnica ni skrbela za dom, gospodinjstvo in mld. hčero. Tožnica je pomagala pri gostinskih storitvah v lokalu na T., v lokalu ..., občasno je odpeljala kakšno vozilo, ki je bilo v najemu pri Č., občasno je opravila tudi kakšno manjše delo na nepremičninah zakoncev. Za prvotoženca je bilo ugotovljeno, da je za dom, gospodinjstvo in mld. hčero skrbel nekoliko manj kot tožnica, kar je razumljivo na naravo opravljanja odvetniške dejavnosti, ki ne pomeni opravljanje dela z rednim delovnim časom. Pomembno pa je, da je bil predvsem prvotoženec tisti, ki je skrbel za upravljanje (skupnega in posebnega) premoženja, tudi preko gospodarskih družb, katerih družbenik je bil. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je družina tožnice in prvotoženca imela povprečne letne stroške (ocenjene za leto 2012) v višini okrog 52.000 EUR. To se ne sklada z uradnimi prihodki družine. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je edini možen odgovor na vprašanje, kako si je družina tožnice in prvotoženca ob povprečnih (uradnih) dohodkih obeh lahko privoščila tako visok življenjski slog (upoštevaje tudi, da je bilo ugotovljeno, da tožnica ni imela kakšnega večjega posebnega premoženja), v posebnem premoženju prvotoženca, ki ga je ta ustvarjal tudi v času trajanja zakonske zveze in (očitno) vlagal v skupno premoženje. Če je bila vrednost njegovega posebnega premoženja ocenjena na 1.000.000 EUR, je sodišče prve stopnje vrednost skupnega premoženja ocenilo na cca 1.900.000 EUR, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.49 Upoštevaje vse te ugotovitve je povsem pravilen zaključek, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 25 %, delež prvotoženca pa 75 %.

69. Tožnica sicer v pritožbi temu oporeka in ponavlja svoje dejanske navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, ter trdi, da bi morala biti deleža tožnice in prvotoženca na skupnem premoženju enaka, a s tem ne more ovreči logičnega in življenjskega zaključka sodišča prve stopnje. Tudi, če bi bila vrednost skupnega premoženja višja (kar želi tožnica dokazati v pritožbi), bi še vedno bila pridobitev takšnega skupnega premoženja (ki bi seveda kazala na še višji življenjski slog družine od s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega) odvisna predvsem od prvotoženčevega posebnega premoženja. (Uradni) dohodki tožnice in prvotoženca namreč niso zadoščali niti za pridobitev skupnega premoženja v vrednosti 1.900.000 EUR, če pa bi bilo to vredno 4.418.367,30 EUR kot v pritožbi zatrjuje tožnica, pa bi bilo to možno še toliko manj.

70. Pritožba opozarja, da je ocena vrednosti skupnega premoženja obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in da je izračun napačen. Kot je že bilo pojasnjeno, je izračun vrednosti le izhodišče za določitev deležev na skupnem premoženju, pri čemer pa se upoštevajo še različni drugi dejavniki, do katerih se je sodišče prve stopnje temeljito opredelilo (prim. opomba 37). Natančna ocenitev vrednosti bo predmet delitvenega postopka, za potrebe te pravde pa je sodišče prve stopnje povsem dovolj natančno ocenilo vrednosti skupnega in posebnega premoženja.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP O STROŠKIH:

71. S sklepom z dne 27. 11. 202o je sodišče prve stopnje naložilo tožnici, da prvotožencu povrne v 15 dneh 10.145,35 EUR, drugotožencu pa 2.621,54 EUR pravdnih stroškov.

72. Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga spremembo sklepa tako, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnici celotne njene pravdne stroške, podrejeno pa, da sta ji dolžna povrniti 23.841,32 EUR pravdnih stroškov. Tožnica ne nasprotuje ugotovljeni višini stroškov in tako priznava kot nesporno, da znašajo njeni stroški 40.277,48 EUR, stroški prvotoženca pa 31.788,43 EUR. Meni pa, da ni ustrezno upoštevan uspeh pravdnih strank.

73. Med strankama je bil sporen tako temelj (obseg skupnega premoženja), kot tudi višina tožbenega zahtevka (višina deležev). Tožnica meni, da je praktično v celoti uspela dokazati obseg skupnega premoženja, razen nekaj manjših postavk, v zvezi s tem pa niso nastali posebni stroški. Zato meni, da je njen uspeh po temelju 100 %, po višini (glede deleža) pa 50 %, tako da njen celoten uspeh znaša 75 %, uspeh prvotoženca pa 25 %. Glede na tak uspeh bi morala tožena stranka tožnici povrniti 23.841,32 EUR pravdnih stroškov.

74. Prvotoženec je na pritožbo zoper sklep o stroških odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Ob tem je izračunal, da je uspeh tožnice v pravdi 24 %, njegov uspeh pa 76 %. Drugotoženec na pritožbo tožnice zoper sklep o stroških ni odgovorila.

75. Glede stroškov, kolikor se nanašajo na drugotoženca, tožnica ni podala posebnih pritožbenih navedb, zato je v tem delu opravljen le preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ker v tem delu pritožbeno sodišče kršitev ni ugotovilo, je pritožba, kolikor se nanaša na pravdne stroške drugotoženca, neutemeljena.

76. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vse okoliščine primera, povsem pravilno ovrednotilo uspeh tožnice in prvotoženca. Nikakor ni mogoče pritrditi tožnici, da bi s temeljem (obsegom skupnega premoženja) uspela skoraj v celoti, saj je bilo za kar nekaj premoženja, za katerega je tožnica v tožbi trdila, da predstavlja skupno premoženje, ugotovljeno, da ne sodi v skupno premoženje (npr. tudi v tej obrazložitvi je povzeto premoženje, za katero tožnica trdi, da predstavlja skupno premoženje, a je bilo ugotovljeno, da ne gre za skupno premoženje). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je glede na kompleksnost obravnavane zadeve in raznovrstnost postavljenih zahtevkov uspeh strank težko izračunati po matematičnih merilih. Na vsak način pa tožnica ne more biti upravičena do priznanja stroškov posebej glede na temelj in posebej glede na višino dosojenega zneska. V končni odločitvi se namreč pokaže celota njenega uspeha, tako glede temelja kot glede višine. Porazdelitev uspeha: 30 % tožnica in 70 % prvotoženec je zato pravilna (na delež uspeha pa tudi v tej odločbi sprejeta sprememba ne vpliva), pritožba pa neutemeljena.

SKLEPNO:

77. V manjšem delu je pritožba utemeljena (23. točka obrazložitve), zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZIZ), v preostalem delu pa pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako niso podani razlogi na katere po uradni dolžnosti pazi pritožbeno sodišče.

78. Tožnica je v pritožbi priglasila pritožbene stroške, prav tako sta jih priglasila toženca v odgovoru na pritožbo. Tožnica je s pritožbo uspela v zelo majhnem deležu, zato sama krije stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Kljub temu, da sta toženca v pretežnem delu uspela v pritožbenem postopku, pa nista upravičena do odvetniških stroškov, saj je iz odgovora na pritožbo razvidno, da ta ni bil vložen s strani pooblaščene odvetniške družbe, ampak, da sta ga vložila toženca sama. Razen uvodne navedbe, da ju zastopa odvetniška družba, na vlogi ni razvidno, da bi jo vložila odvetniška družba (ni žiga, podpisa odvetniške družbe,...), po drugi strani pa sta ob koncu vloge podpisana oba toženca. Zato pritožbeno sodišče šteje, da sta jo vložila toženca sama, kar pa pomeni, da nista upravičena do priglašenih odvetniških stroškov. Enako je tudi z odgovorom na pritožbo zoper sklep o stroških – tudi tega je vložil prvotoženec sam.

-------------------------------
1 Kot je razvidno iz 7. točke obrazložitve je dovolilo: spremembo, s katero je tožnica med postopkom dodatno zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo tudi nepremičnine na Hrvaškem in v k. o. 0007; spremembo, s katero je zahtevala, da v skupno premoženje sodi denarna protivrednost parcele 605/3, k. o. 0008, 400.000 EUR, da sta deleža tožnice in toženca enaka in da ji je toženec dolžan plačati 200.000 EUR.Spremembo, s katero je tožnica postavila podredni zahtevek glede družbe C., d. o. o., in je od obeh tožencev zahtevala nerazdelno plačilo 1.500.000 EUR.Spremembo s katero je prvotoženec razširil nasprotno tožbo tako, da se poleg premoženja, ki sodi v skupno premoženje, ugotovi tudi premoženje, ki sodi v njegovo posebno premoženje, in spremembo, s katero je zahteval, da se v primeru, če se ugotovi, da v skupno premoženje sodi 100 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., ugotovi še obstoj skupnega dolga 438.000 EUR in da je delež tožnice ½.
2 Gre za denarno protivrednost več odsvojenih nepremičnin.
3 V katerem delu točno je zavrnjen tožbeni zahtevek, je razvidno iz obrazložitve. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju povzelo le tiste predmete, glede katerih je tožnica v pritožbi vztrajala, da spadajo v skupno premoženje.
4 Iz 63. točke obrazložitve izhaja, da je bil razlog zavrženja v pomanjkanju pravnega interesa prvotoženca za takšno tožbo.
5 Glede te točke tožbenega zahtevka je pravdna stranka tudi drugotoženec.
6 Oporeka pa tudi nekaterim ugotovljenim vrednostim premoženje, o čemer več kasneje.
7 Uradni list SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.
8 21. točka obrazložitve.
9 Zato pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja na pritožbene navedbe, kjer tožnica opozarja na izpovedbe prič, ki so izpovedovale, da sta bila pravdni stranki par že leto ali leto in pol pred poroko.
10 23. točka obrazložitve.
11 24. točka obrazložitve.
12 Zatrjevano je namreč, da naj bi tožnica in prvotoženec prebivala tudi v hiši staršev prvotoženca v ....
13 Kot že rečeno, tudi če bi bila par, to še ni bi pomenilo zunajzakonske skupnosti.
14 Drugi odstavek 56. člena ZZZDR.
15 Gre za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na: posamezne dele stavbe 10 in 4 v stavbi 3237 ter 201 v stavbi 6100, vse k. o. 0011; posamezni del stavbe 14 v stavbi 3119, k. o. 0012; parc. št. 169/8, 169/12, 168/2, 168/10, 168/12, 168/8, 169/4, 169/6, 169/7, 169/9 in 169/11, vse k. o. 0013; parc. št. 815/6, 815/10 in 815/13, k. o. 0005; parc. št. 854/1, k. o. 0014; parc. št. 606/2, k. o. 0008; denarna protivrednost nepremičnin v k. o. 0015.
16 Hkrati pa iz izpovedbe L. L. izhaja, da je večji del posojila potreboval za nakup tovornjaka v letu 1997, kar smiselno tudi potrjuje navedbo.
17 10.000 DEM, kolikor je bilo posojeno po sklenitvi zakonske zveze, predstavlja nasproti celotnemu posojilu 300.700 DEM le dobre 3 %, kar lahko ocenimo kot sorazmerno neznaten del posojila.
18 Gre za ½ nepremičnin parc. št. 815/6, 815/10 in 815/13.
19 Ker je sodba prepričljivo obrazložena in je pojasnjeno, zakaj sodišče sprejema določene navedbe, drugih pa ne, oz. zakaj verjame določenim dokazom, drugim pa ne, pritožbeno sodišče v tej zadevi ne vidi nikakršne pristranskosti ali neenakega obravnavanja s strani sodišča prve stopnje.
20 Glej npr. VSL sodba II Cp 2545/2015, VSL sklep II Cp 3511/2014 in druge.
21 S strani izvedenke in s strani prvotoženca.
22 Ker poslovnega deleža zaradi prvotoženčevega izstopa iz odvetniške družbe ni več, v poslovni delež ne more spadati njegova protivrednost, ampak bi lahko v skupno premoženje spadal določen denarni znesek. Tožbeni zahtevek bi bil dovolj določljiv tudi, če bi bilo zahtevano, da v skupno premoženje spada vrednost poslovnega deleža na določen dan. Zgolj zahtevek, da v skupno premoženje sodi denarna protivrednost 60 % poslovnega deleža pa ne zadošča: v nepravdnem postopku zaradi delitve skupnega premoženja na takšni podlagi ne bi bilo mogoče ugotoviti za katero vrednost gre.
23 Še zlasti, ko gre za strokovno, po odvetniku zastopano stranko.
24 Uradni list RS, št. 56/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZMZPP.
25 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
26 Kar je tudi samo ugotovilo v 62. točki obrazložitve.
27 V katerem se zahteva, da je prvotoženec dolžan tožnici plačati 200.000 EUR z zamudnimi obrestmi.
28 Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju: OZ.
29 Ko bi torej prvotoženec zaradi strahu pred izgubo obsežnega premoženja, ki bi bila posledica razpada zveze med njim in tožnico, odsvojil poslovni delež svojemu bratu.
30 Z nasveti prvotoženca glede vodenja.
31 Navedbe so prvič podane na list. št. 319 (glede tržne vrednosti), potem pa na list. št. 328 poda tožnica podredni zahtevek na plačilo 1.500.000 EUR za primer, če bi ugotovilo sodišče, da zaradi odtujitve poslovnega deleža ta ne spada v skupno premoženje.
32 Zahtevek za plačilo 150.000 EUR, podredni zahtevek za plačilo vrednosti vozila 7.500 EUR in 14.000 EUR, zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja in za izstavitev listine, da bi se tožnica vpisala kot lastnica vozila.
33 Gre za seštevek vrednosti po posameznih postavkah iz točk A do XX 59. točke obrazložitve.
34 Uradni dohodki tožnice in prvotoženca so primerljivi.
35 List. št. 1097 spisa.
36 Hkrati pa so si pritožbene navedbe tudi nekoliko same s seboj v nasprotju: na eni strani govori o tem, da je s trgovino v ... ustvarila v letih od 1992 do 1998 po 80.000 DEM letno, v naslednjem odstavku pa govori o tem, da je v letu 1996 zaprla dejavnost prodaje in se zaposlila v družbi V., d. o. o., poslovni prostor pa oddala. Takšno nasprotje seveda pomeni, da so trditve manj prepričljive.
37 Tako je izpovedal, da je želel preko tožnice oplemenititi svoj denar in je vložil 200.000 oz. 280.000 EUR svojega premoženja, poleg tega naj bi za nepremičnino v M. prispeval 70.000 ali 80.000 EUR, za P. 100.000 ali malo manj, za obnovo ... 60.000 EUR, za P. 2.000 EUR, za S. 50.000 EUR. Ves ta denar naj bi imel doma v blagajni.
38 Priloga A28.
39 Sam zapis, da meni, da sodišče obeh strank ni obravnavalo enako, ko je presojalo verodostojnost in težo izjav, ne zadošča, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v nepristranskost sodišča prve stopnje, saj je po drugi strani sodišče svojo odločitev v vseh točkah prepričljivo obrazložilo (tudi glede tega, zakaj določene dokaze šteje za verodostojne, druge pa ne).
40 58. točka obrazložitve.
41 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP.
42 H., d. o. o., in A. F., d. o. o.
43 Priči sta izpovedovali tudi o plačevanju najemnine, nič pa nista povedali o višini najemnine.
44 Posojilo Y. Y. dano v letih 1996 in 1997, ki je bilo pobotano s kupnino za nepremičnino.
45 Kot izhodišče, ki bo v pomoč pri določitvi deležev na skupnem premoženju.
46 Seštevek 8.820 EUR in 7.800 EUR.
47 Glede uradnih dohodkov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razlika med njimi ni bila takšna, da bi upravičevala višji delež na skupnem premoženju.
48 Skrb za gospodinjstvo, dom in hčerko, upravljanje s skupnimi financami.
49 Ob tem je ponovno treba poudariti, da natančna ugotovitev vrednosti za potrebe ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju ni potrebna, ampak se bo to ugotavljalo v nepravdnem postopku, kjer se bo opravila delitev skupnega premoženja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 51/2, 59, 59/2, 60

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.05.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU2OTMx