<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba V Cpg 622/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:V.CPG.622.2021
Evidenčna številka:VSL00054572
Datum odločbe:18.11.2021
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Orož (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP

Jedro

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.

Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba:

(1) v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne za 818,01 EUR in za zakonske zamudne obresti od 818,01 EUR od 15. 1. 2020 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani IV. točki izreka pa v celoti spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. Pritožba proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 67,35 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke – kabelskega operaterja - vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugovor tožene stranke, da je bilo o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in civilne kazni v skupnem znesku 8.998,11 EUR s pripadki (II. točka izreka).1 Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 80,48 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

3. Proti II. točki izreka izpodbijane sodbe (ugodilni del) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2Trdila je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter glede neutemeljenosti odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odstopu od ustaljene sodne prakse ni upoštevalo njenih argumentov. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da je bila nedobroverna in je posledično tožeči stranki zato zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od 15. 1. 2017 dalje. Trdila je, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za izrek civilne kazni. Posledično je nasprotovala tudi odločitvi v III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zmanjša na primeren znesek in ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba je delno utemeljena.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

6. Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)3 je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije4 materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).5

7. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

8. Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso6 upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela.

Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka

9. Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

10. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)7 ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).8 Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

11. Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imel urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh zahtevanih elementov neupravičene obogatitve (uporabo tuje stvari, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza). Le te je namreč mogoče enostavno izluščiti iz povzetih trditev tožeče stranke.

Zastaranje zahtevka

12. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ).

13. Kot je že pojasnjeno tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na odškodninski podlagi. Zato določilo 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, v tem primeru ni uporabljivo.

14. Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisjie glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

15. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

16. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,36 EUR na naročnika na mesec. Višino nadomestila je ob zatrjevanem drugačnem dejanskem stanju določila ob upoštevanju miselne poti, ki jo je za določitev primernega nadomestila uporabilo VSRS v istovrstnih postopkih.9 Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po Tarifi za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998),10 zmanjšani za nadomestilo za kabelsko retransmijijo glasbe v radijskih programih in nadomestilo, ki v okviru kabelske retransmisije avdiovizualnih del odpade na filmsko glasbo.

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

17. V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,11 da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)12 z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazuma ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife.

18. Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

19. Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.13 Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

20. Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.14 Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP15 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,16 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

21. Iz pojasnjenega tako izhaja, da sodišče, ko prejeme zahtevek za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic in ne obstaja sporazumno ali enostransko določena tarifa, na podlagi pravno odločilnega dejanskega stanja in materialno pravne podlage primera določi primerno nadomestilo le z veljavnostjo za konkretni primer (objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti). Tako določeno primerno nadomestilo za uporabo pravic velja le za stranke konkretnega postopka in ni neposredno uporabljivo za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic v drugem sodnem postopku, med drugimi pravdnimi strankami. V vsakem postopku pred sodiščem je namreč treba odločati v okviru ugotovljenega dejanskega stanja konkretne zadeve in materialno pravne podlage razmerja med pravdnimi strankami. Ob tem je sodišče omejeno še s procesnimi pravili, ki jih pri odločanju mora spoštovati.

Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča

22. Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.17 Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

23. Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,18 lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbrano pot v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri istem načinu določitve primernega nadomestila varira za več deset odstotkov.19 Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

24. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožečo stranko in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.

25. Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.20 To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost določenih okoliščin,21 ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018. Zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožeče stranke predlagano vsakokratno prilagajanje izbire metodološkega pristopa gradivu posameznega spisa.22

K pritožbenim očitkom o neutemeljenem odstopu od ustaljene sodne prakse glede meril za določitev primernega nadomestila

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

26. VSRS je že večkrat zavzelo stališče,23 da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).24

27. V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (glej točke 23 do 25 obrazložitve te sodbe).

28. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da je sodišče neutemeljeno odstopilo od do sedaj upoštevne višine osnove za izračun primernega nadomestila. Sodišče prve stopnje je v točkah 30 in 31 zadostno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je v tem primeru kot osnovo za izračun primernega nadomestila upoštevalo mesečno tarifo, ki sta jo v III. točki Sporazuma dogovorila Zavod AIPA in ZKOS za leto 2015. Razlogi sodišča prve stopnje niso sami s seboj v nasprotju, kot to zmotno trdi tožena stranka. So jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

29. Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2015. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 in naslednja dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

30. VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.25 Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,26 da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča „v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).27

31. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).28 Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).29 Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.30 Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

32. Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.31 Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.32 To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točke 23 do 25 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).33

33. Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012. Običajno plačilo je namreč tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ).

34. Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.34 Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

35. Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2015 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2015, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2015 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2015 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,35 zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.36 Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

36. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2015 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.37

37. Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,38 ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

38. Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila (zapolnjevanju pravnega standarda) poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi s Pogodbo o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu in Memorandum ter k njemu sklenjenima Aneksu in Dodatku. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela.39 Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

39. Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del, neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga imetniki pravic dogovorili v Pogodbi o zagotavljanju storitev. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012 prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo. Takšnega povišanja namreč ni mogoče zanemariti, saj bi bilo sicer grobo poseženo v ustavno varovane pravice avtorjev do primernega plačila.

40. Upoštevajoč pojasnjeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti. Zaradi uporabe enake osnove za isto časovno obdobje in enake miselne poti izračuna nadomestila, pri čemer je sodišče postavke, ki temeljijo na ocenah (npr.: razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli), zamrznilo, pa nista ogroženi niti konkurenčnosti in enakost kabelskih operaterjev.

41. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o sodbi presenečenja, tako glede višine osnove za izračun nadomestila kot tudi glede odbitka za nadomestilo za kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih. Tožeča stranka je namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje podala konkretne trditve o neustreznosti osnove iz leta 2012 zaradi več kot 30 odstotnega povišanja običajnega plačila za primerljive pravice, kot tudi glede dejstva, da nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih ni bilo zajeto v okviru Memoranduma in k njemu sklenjenega Aneksa ter Dodatka. Ker je bila tako tožena stranka že s strani tožeče stranke opozorjena na neprimernost osnove za izračun nadomestila in neobstoj podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja v smislu kršitve določil pravdnega postopka in ustavnih pravic tožene stranke le zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo trditvam in dokazom tožeče stranke. Tožena stranka je bila namreč seznanjena z argumenti, ki utemeljujejo drugačno odločitev sodišča, in je imela možnost, da se do teh argumentov opredeli.

42. Zmotno je tudi prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja (glede odbitka za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih). Kot je bilo že pojasnjeno se postopki nanašajo na različna obdobja, pri čemer se je nadomestilo za primerljive pravice, ki v tem primeru predstavlja osnovo za izračun primernega nadomestila, povečalo za več kot 30 odstotkov. Takšnega povišanja pa po presoji pritožbenega sodišča ni več mogoče zanemariti v škodo ustavno varovane pravice avtorjev do primernega plačila.

43. Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli

44. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z njenimi trditvami in predloženimi dokazi pri izračunu nadomestila upoštevati, da je bilo dejansko razmerje med nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na glasbena dela, in nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na avdiovizualna dela, 30,56 proti 69,44, saj je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi druge pravice CISAC. Kot je že pojasnjeno (točke 23 do 25 te obrazložitve) je VSRS zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, predvidljivosti in konkurenčnosti med kabelskimi operaterji ter zaradi specifičnosti okoliščin (večje število istovrstnih primerov) določene parametre, ki jih je uporabil pri izračunu nadomestila, zamrznil. Med temi parametri je nedvomno tudi dogovorjeno razmerje delitve nadomestil med imetniki pravic, ki je bilo med tožečo stranko in kabelskimi operaterji sporno. Upoštevajoč specifične okoliščine večjega števila sporov namreč ni primerno, da bi sodišče vsakič znova ugotavljalo kakšno je bilo dejansko razmerje delitve nadomestil med glasbena in avdiovizualna dela glede na obseg pravic, ki jih je varoval posamezni imetnik in spremembe Memoranduma (v Dodatku k Memorandumu sta se namreč AGRICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju pravic) in posledično vsakič znova določalo primerno nadomestilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo razmerje 61,4 odstotkov proti 38,6 odstotkov, ki ga je kot pravni standard določilo VSRS, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do neutemeljenega posega v konkurenčnost kabelskih operaterjev. Da je VSRS pri določitvi razmerja upoštevalo vse navedeno in pri tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja izhaja tudi iz obrazložitve, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storitev.40 Tega ne spremeni niti dopis URSIL-a Zavodu AIPA št. 31227-1/2008-23 z dne 21. 1. 2009 (priloga tožene stranke na CD-ju), saj iz njega ni mogoče zaključiti, da upošteva vse spremembe glede obsega pravic, ki so se jih imetniki pravic zavezali prenesti na kabelske operaterje. Na to kaže tudi pojasnilo URSIL-a, da so tožečo stranko zaprosili za dodatna pojasnila.

c) O očitanih nasprotjih pri izračunu nadomestila in neupoštevanja primerljivosti nadomestil

45. Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče zaradi spremembe osnove za izračuna nadomestila odločilo, da je predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih več vredna kot filmska glasba v avdiovizualnih delih (0,246 EUR proti 0,077 EUR). Trditve tožene stranke so v tem delu zmotne, saj tožena stranka spregleda, da v nadomestilu v višini 0,246 EUR ni le nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih temveč tudi nadomestilo za kabelsko retransmisjo ostale glasbe v televizijskih programih.

46. V tem postopku se določa primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015. Zato je treba upoštevati pravila, ki so veljala v navedenem letu. Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A6, v nadaljevanju: Pravila) so se začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Zato za odločitev v tem postopku v Pravilih spremenjen odstotek nadomestila, ki odpade na filmsko glasbo v okviru nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, ni pravno odločilen. Niti ni za odločitev v tem postopku pravno odločilno kakšen bo vpliv spremenjenega odstotka nadomestila, ki odpade na filmsko glasbo, na določitev višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih.

47. Z uporabljenim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo, za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med „avdiovizualna in glasbena dela.“

48. Kot je že bilo pojasnjeno sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Kaj mora sodišče pri tem upoštevati je bilo prav tako že pojasnjeno. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.

d) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

49. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR. Sodišče prve stopnje je razloge za sprejem drugačne odločitve glede odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih logično, jasno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi in še dodaja.

50. Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičena le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA) in na njegovi podlagi sklenjenih dveh licenčnih pogodbah (prilogi B11 in B12), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zato ni podlage, da se od nadomestila 0,246 EUR na naročnika mesečno odbije znesek 0,03 EUR.

51. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se VSRS do tega vprašanja ni konkretno opredelilo. V prvotnih zadevah s tega področja pred VSRS se vprašanje, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu ni obravnavalo. Sodno prakso je vzpostavilo pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče tožene stranke, da je VSRS v zadevi II Ips 260/2018, ko je zavrnilo revizijo tožeče stranke, konkretno presojalo tudi, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu. To iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja.

52. Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi Višjega sodišča. Odstop od sodne prakse je namreč vedno mogoč, če sodišče „odkrije“ za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že višje sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.41

O zakonskih zamudnih obrestih

53. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

54. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.42

55. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezen in pošten honorar.43 S temi trditvami je tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

56. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

57. Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede obsega pravic, ki jih varuje tožeča stranka, in višini primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank, monopolnemu položaju tožeče stranke, minimalnem plačilu nadomestila (cca. 3 odstotke) namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila primernega nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice s plačilom neznatnega dela nadomestila (cca. 3 odstotke), ki ga je izračunala na podlagi določil Tarife 98, upravičeno uporablja. Že zato ne, ker je pri prilagoditvi nadomestila po Tarifi 98 navkljub sporom med tožečo stranko, kabelskimi operaterji, Zavodom AIPA in reprezentativnimi združenji uporabnikov pravic o obsegu pravic, ki jih od leta 2011 dalje varuje tožeča stranka,44 odbila tudi znesek, ki je odpadel na nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih. To je storila čeprav sta tako URSIL45 kot tudi VSRS46 pred tem že zavzela stališče, da Zavod AIPA v okviru kabelske retransmisije avdiovizualni del varuje le avtorje filmske glasbe, ki se skladno z določilom prvega odstavka 105. člena ZASP štejejo za soavtorje avdiovizualnih del ne pa tudi ostali glasbenih del vsebovanih v avdiovizualnih delih (106. člen ZASP).

58. Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo tri leta pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 15. 1. 2017 dalje.

O civilni kazni

59. Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

60. V tem primeru je tožena stranka tožeči stranki v spornem obdobju redno (mesečno) plačevala nadomestilo v zanjo nespornem znesku. Med pravdnima strankama ter tudi širše, med tožečo stranko na eni strani in kabelskimi operaterji ter ZKOS na drugi strani, že dalj časa traja spor o primerni višini nadomestila (od leta 2011 dalje). Tožeča stranka je kabelskim operaterjem ponujala sklenitev pogodbe, le če bi pristali na plačilo očitno pretiranih nadomestil. Zato toženi stranki v konkretnem primeru ni mogoče očitati, da je pravice iz ZASP kršila namerno ali iz hude malomarnosti, ker nadomestila ni na podlagi lastne ocene višine nadomestila, plačala v višjem ali pravilnem znesku. Glede na navedeno zahtevek za plačilo civilne kazni po temelju ni utemeljen.

Sklepno

61. Glede na zgornje razloge je pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe delno utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v tej točki delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

62. Pritožba proti preostalemu delu II. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 8.180,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2017 dalje do plačila izpodbijano II. točko odločbe potrdilo (353. člen ZPP).

63. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,47 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.48

Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka

64. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožena stranka sami odmeri stroškov ni nasprotovala, je pritožbeno sodišče vzelo izračun sodišča prve stopnje kot temelj za lastno odločitev o stroških pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje.

65. Stroški tožeče stranke so znašali 940,32 EUR, stroški tožene stranke pa 746,64 EUR. Uspeh tožeče stranke po končanem pritožbenem postopku znaša skupaj 8.180,10 EUR od zahtevanih 18.352,40 EUR, torej 44,6 odstotkov. Glede na navedeno bi tako tožeča stranka lahko od tožene stranke zahtevala povračilo 419,38 EUR stroškov (44,6 odstotkov od 940,32 EUR), tožena stranka pa od tožeče stranke 413,63 EUR stroškov (55,4 odstotkov od 746,64 EUR). Ker je bil uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem približno enako in je razlika v dolžnih stroških minimalna (manj kot 6,00 EUR) je pritožbeno sodišče skladno z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

66. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)49 in Zakonom o sodnih taksah50 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 8.998,11 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 500 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (10 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 375,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 748,33 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 9 odstotkih (818,01 EUR od 8.998,11 EUR), ji mora tožeča stranka povrniti 67,35 EUR stroškov pritožbenega postopka. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ).

-------------------------------
1 Od zneska 8.998,11 EUR je 8.180,10 EUR odpadlo na nadomestilo za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih, 818,01 EUR na pa izrečeno civilno kazen.
2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
3 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji.
4 Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia).
5 Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2015, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
6 Primerjaj:VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
7 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
8 Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
9 Npr: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
10 Ur. l. RS, št. 29/1998.
11 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014
12 Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
13 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
14 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
15 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
16 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
17 Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
18 Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
19 Primerjaj: VSRS sodba II ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
20 A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
21 Vrhovno sodišče je zamrznilo predvsem tiste okoliščine, ki v večji meri temeljijo na ocenah, zaradi česar bi lahko med kabelskimi operaterji prihajalo do (neutemeljenih) razlik.
22 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. in 17. točka obrazložitve).
23 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
24 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
25 Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
26 Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (36. in 37. točka obrazložitve).
27 Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
28 Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
29 Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
30 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
31 L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
32 Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
33 Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
34 Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
35 VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
36 Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
37 Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
38 Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
39 Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
40 II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve).
41 Glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.
42 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.
43 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020.
44 Spori so se nanašali predvsem na vprašanje ali tožeča stranka na podlagi izdanega dovoljenja ščiti tudi pravice avtorjev predobstoječe glasbe, ki je bila uporabljena v avdiovizualnih delih.
45 Dopis URSIL-a št. 3122-15/2012-4/105 z dne 25. 5. 2012 (priloga tožene stranke na CD-ju)
46 Sodba VSRS X IPS 97/2012 z dne 19. 9. 2012 (priloga tožene stranke na CD-ju).
47 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
48 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
49 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.
50 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 60

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - člen 2, 2-f
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - tarifna številka II, II/2, II/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU2NjM2