<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 2399/2017-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.2399.2017.13
Evidenčna številka:UP00007098
Datum odločbe:02.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - začasna odredba

Jedro

Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih.

Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni, od ustne naznanitve dne 24. 10. 2017 ob 11.45 uri do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šest tednih od sprejema odgovornosti države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik prijet po ilegalnem prečkanju državne meje med Hrvaško in Slovenijo, da pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov in da je najprej povedal, da je na poti iz Alžirije do Slovenije za azil zaprosil le v Črni Gori, nato pa še, da mu je policija v Republiki Hrvaški sicer vzela prstne odtise, vendar tam formalno ni zaprosil za azil, saj je pred tem odšel naprej. Kot razlog za to je navedel, da so Hrvati rasisti in pretepajo begunce, kar se njemu sicer ni zgodilo, temveč je to izvedel od prijateljev. Kot ciljno državo je navedel Slovenijo, ker sprejema tujce, ki tu dobijo mednarodno zaščito in svobodo, meni pa, da bo lahko dobil tudi delo.

3. Toženka se sklicuje na Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, v obravnavani zadevi po presoji toženke Hrvaška. Zato je pristojnim hrvaškim organom posredovala ustrezno prošnjo za ponovni sprejem tožnika, vendar pa predaja ne bo mogoča, če tožnik ne bo ostal v Sloveniji. V zvezi s tem toženka meni, da je tožnik izrazito begosumen, saj je pred kratkim časom zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, na kar kaže dejstvo, da so bili njegovi prstni odtisi vneseni v podatkovno bazo EURODAC, kot tudi njegove navedbe, saj je povedal, da je bil pripeljan v azilni dom v Zagrebu, vendar je Hrvaško še pred vložitvijo "uradne" prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil. Po presoji toženke je tožnik s tem izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Toženka dodaja, da je tožnik s svojimi izjavami zavajal pristojni organ, saj to, da so bili njegovi prstni odtisi vneseni v podatkovno bazo EURODAC pomeni, da je tudi na Hrvaškem zaprosil za azil, svojo izjavo o tem pa je v postopku večkrat spremenil. Poleg tega je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, kar sta nadaljnji okoliščini, ki po mnenju toženke pomenita, da bi tožnik, kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo ter s tem onemogočil predajo državi članici EU, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Toženka navaja še, da je preverila ustreznost izrečenega ukrepa in ugotovila, da milejši ukrep, torej pridržanje na območju azilnega doma, ne bi imel ustreznega učinka. Zaradi organizacije azilnega doma, njegovih fizičnih značilnosti in pooblastil varnostnikov, ki ga varujejo, namreč tam ni mogoče zadržati prosilca, ki se odloči, da pridržanja ne bo spoštoval. Glede na to, da je tožnik glede na prejšnje ugotovitve izrazito begosumen, toženka meni, da vse navedeno velja tudi zanj.

5. Tožnik zoper ta sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi zapustil Republiko Slovenijo. Toženki je na zapisnik povedal, da je njegova ciljna država Slovenija in to tudi obrazložil. Prav tako je natančno obrazložil, zakaj je zapustil Hrvaško, čeprav se pri tem ni skliceval na lastne izkušnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnik na Hrvaškem dejansko zaprosil za mednarodno zaščito, pojasnil pa je tudi, kako so se njegovi prstni odtisi znašli v podatkovni bazi EURODAC. Navedbe o datumih posameznih dogodkov so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju, iz česar prav tako izhaja dvom, ali je tožnik v Republiki Hrvaški sploh zaprosil za mednarodno zaščito. Ukrep pridržanja ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Ker je tožnik obrazložil, zakaj je zapustil Hrvaško, tega dejanja ne gre enačiti z begosumnostjo, izpodbijani sklep pa pomeni tudi neupravičen poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Gre za ukrep, ki v praksi pomeni odvzem prostosti in po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni dopusten. Tožnik zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

6. Poleg tožbe tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker meni, da izvrševanje izpodbijanega ukrepa, ki pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, že samo po sebi pomeni nepopravljivo škodo, zato mu brez izdaje začasne odredbe ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Sodišču zato predlaga, naj z začasno odredbo toženki odredi, da nemudoma preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

7. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču predlagala, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

10. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

11. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam, da gre glede na opis pridržanja v Centru za tujce, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.1 Izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka je mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),2 po presoji sodišča pa so v obravnavanem primeru izpolnjeni tudi pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

12. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

13. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).3 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

14. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.4 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

15. Po presoji sodišča sicer ni pravilno tožničino stališče, da znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, izhaja že iz njegovega nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo (1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj je za mednarodno zaščito zaprosil neposredno po prejetju, niti iz njegove nemožnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja drugega odstavka ZTuj-2), kar se očitno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov sta v obravnavani zadevi dva kriterija neskladna z določbami Uredbe Dublin III.

16. V celoti pa se sodišče strinja s stališčem toženke, da znatna nevarnost tožnikovega pobega izhaja iz njegovega ravnanja v zvezi s postopkom pred organi Republike Hrvaške. Glede tega sodišče uvodoma ugotavlja, da bistvene okoliščine med strankama niti niso sporne. Že iz tožbe, pa tudi iz tožnikove izjave na glavni obravnavi izhaja, da so pristojni organi na Hrvaškem vzeli tožnikove prstne odtise, ga napotili v azilni dom in ga obvestili, da bo čez nekaj dni imel "razgovor". V tem pogledu ničesar bistveno drugačnega oziroma več ne navaja niti toženka, med strankama pa ni sporno niti to, da so bili tožnikovi prstni odtisi vneseni v podatkovno bazo EURODAC.

17. Slednje dejstvo samo po sebi sicer še ne pomeni, da je bil v zvezi s tožnikom pričet postopek za mednarodno zaščito. Po Uredbi EU št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC je razlog za vnos prstnih odtisov v sistem lahko že nezakonit prehod meje države članice (prvi odstavek 14. člena). Vendar je bil tožnik napoten v azilni dom in povabljen na razgovor, pri tem pa ne trdi, da bi mu bilo gibanje kakorkoli omejeno.

18. Iz vseh teh okoliščin skupaj pa je po presoji sodišča mogoče zanesljivo sklepati, da je Republika Hrvaška tožnika obravnavala kot prosilca za azil oziroma da je v zvezi s tem uvedla ustrezen postopek. Tožnik je na glavni obravnavi sicer navedel, da mu to ni bilo znano, vendar sodišče tej njegovi navedbi ne verjame. Tožnik jo namreč opira na trditev, da mu v celotnem postopku pred hrvaškimi organi ni bil zagotovljen tolmač, kar po presoji sodišča ni verjetno. Republika Hrvaška je namreč z vrsto mednarodnih pravnih aktov - med katere spadajo tudi prej naštete pravne podlage za odločanje v tej zadevi - zavezana k spoštovanju minimalnih procesnih standardov, h katerim sodi tudi pravica do uporabe jezika, ki ga stranka razume. Kršitev teh standardov bi pomenilo pomembno sistemsko pomanjkljivost pri obravnavi beguncev, o kakršni pa mednarodne in nevladne organizacije ne poročajo. Tudi sicer tožnikov opis dogodkov po presoji sodišča pomeni, da je dogajanje razumel (tako je npr. navedel, da je s policistko na policijski postaji komuniciral v francoščini, kasneje pa je razumel, da je povabljen na razgovor, kdaj in kam). Sodišče zato meni, da ni verjetno, da tožniku ne bi bilo jasno vsaj to, da je bil uveden uradni postopek v zvezi z njegovo prisotnostjo na ozemlju Republike Hrvaške, in da je pričakovano njegovo sodelovanje v tem postopku.

19. Tožnikovo ravnanje, ko je nadaljevanje tega postopka preprečil s tem, da je zapustil ne le Azilni dom, temveč tudi ozemlje Republike Hrvaške in ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo (kar med strankama prav tako ni sporno) tudi po presoji sodišča vsekakor pomeni tožnikovo nesodelovanje v postopku (3. alineja drugega odstavka 58. člena ZTuj-2) in to na način, iz katerega je mogoče brez dvoma sklepati o znatni nevarnosti pobega.

20. Tožnik je za tako ravnanje sicer navedel razloge, ki pa jih sodišče ne sprejema. Že iz njegovih lastnih izjav namreč izhaja, da je Republiko Hrvaško zapustil praktično takoj, brez kakršnikoli lastnih izkušenj o tamkajšnjem odnosu do prosilcev za azil, in da se je zanesel na izjave rojakov, ki jih je tedaj srečal prvič. Tako ravnanje po presoji sodišča ne kaže na resnično stisko oziroma bojazen, ki bi jo bilo mogoče vsaj načeloma šteti kot sprejemljiv razlog za tožnikovo ravnanje, temveč nasprotno: zaradi njegovega hitrega odhoda v drugo državo brez očitnega oziroma prepričljivega razloga se sodišče toliko bolj strinja s toženko, da je iz teh okoliščin mogoče sklepati o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Same po sebi teh ugotovitev ne morejo spremeniti niti tožnikove navedbe, da je Slovenija njegova ciljna država, saj brez povezave z drugimi okoliščinami, iz katerih bi izhajala tožnikova kredibilnost, ni mogoče izključiti možnosti, da tožnik tega ni navedel zgolj za potrebe tega postopka.

21. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče v celoti strinja s toženkino oceno o znatni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhajajo tudi prepričljivi razlogi, zakaj ne pride v poštev omejitev tožnikovega gibanja na Azilni dom Ljubljana, kjer njegove možnosti za odhod ne bi bile v ničemer dejansko omejene. Ti razlogi namreč smiselno pomenijo tudi razloge, iz katerih noben ukrep, ki ne bi pomenil tožnikovega pridržanja oziroma posega v njegovo svobodo gibanja, ne bi dosegel svojega namena.

22. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda.

24. Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma t.i. procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da v tem postopku po prej povzeti pravni ureditvi sploh ni več mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa.

-------------------------------
1 Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
2 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je "tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo".
3 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).
4 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 2, 2-n, 28, 28/1, 28/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0NDk0