<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 546/2016

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2017:I.CP.546.2016
Evidenčna številka:VSK0007099
Datum odločbe:31.01.2017
Senat, sodnik posameznik:Špela Prodan (preds.), Tatjana Markovič Sabotin (poroč.), Boženka Felicijan Hladnič
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:zaznamba v zemljiški knjigi - zahteva za denacionalizacijo - solastnina

Jedro

ZDen je predvidel postopke in roke, katerih so se morali poslužiti denacionalizacijski upravičenci, ki so želeli nacionalizirano premoženje pridobiti nazaj v svojo last in bi pravni prednik tožene stranke moral, če je menil, da je denacionalizacijski upravičenec, vložiti zahtevo za denacionalizacijo po predvidenem postopku in v predvidenih rokih. To obvezo je imel, četudi je bil v zemljiški knjigi formalno vknjižen kot lastnik, posebej, ker je vedel, enako toženec kot njegov pravni naslednik, da je bila nepremičnina razlaščena (zaznaba v zemljiški knjigi, za katero je toženec vedel, in to že najkasneje leta 1991) in torej ni lastnik.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in odločba o stroških (točka II izreka) tako spremeni, da se znesek 2.522,00 EUR nadomesti z zneskom 1.840,00 EUR;

sicer se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.197,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka lastnica zemljišča s parc. št. 840/100 k.o. M. (ID znak 1) do 1/2 ter toženki naložilo, da tožeči stranki povrne 2.522,00 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče šteje, da je tožeča stranka lastnino pridobila na originaren način. Pridobila naj bi jo z odločbo državnega organa, kot naj bi določal Zakon o razlastitvi. Pritožnik ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, da odločbe OLO z dne 9.6.1961 zaradi protipravnosti, ker krši temeljne človekove pravice, ne moremo upoštevati. Odločba je bila izdana pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963, ki je uveljavila pravično odškodnino in zagotovila ustrezno sodno varstvo. Nezakonitost in protiustavnost takih predpisov je večkrat potrjena tudi v judikaturi. Prav zato so bili omogočeni denacionalizacijski postopki, torej, da se odpravi kršitev temeljnih človekovih pravic zaradi razlastitev. Ponovno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005, glede Zakona o razlastitvi (Ur. l. FLRJ št. 12/57 in 53/62). Ta zakon glede višine odškodnine ni bil prilagojen Ustavi iz leta 1963. Ustavno sodišče SFRJ je po sprejemu navedene Ustave obravnavalo ustavnost razlastitev po tedaj veljavnih predpisih ter je v odločbi št. U 489/65 (Ur. l. SFRJ 30/67) odločilo, da ustavne podlage za nacionalizacijo oziroma razlastitev ni, saj poleg pravice do pravične odškodnine ni bil predviden ustrezni sodni ali upravni postopek. Ne gre spregledati niti, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo Ustavo FLRJ iz leta 1946, na kateri temelji omenjeni Zakon o razlastitvi. Odločba OLO z dne 9.6.1961 pa je bila izdana pred uveljavitvijo omenjene Ustave in pred sprejemom novele Zakona o razlastitvi iz leta 1968. Sodišče predlaganih dokazov ni izvajalo in je zavzelo stališče, da gre pri listinah, na katere se sklicuje tožeča stranka, za javne listine. Dejstva naj bi se štela zato za dokazana in nasprotno dokazovanje ni možno. S tem se pritožnik ne strinja. Meni, da je sodišče bistveno kršilo postopek (14. in 8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Če je bila odločba OLO z dne 9.6.1961 brezhibna, bi se lahko tožeča stranka vpisala v zemljiški knjigi kot lastnik. Opozarja na prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča, da ugotavljanje obstoja okoliščin in pogojev nacionalizacije ali razlastitve zemljišč v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, pač pa ugotavljanje dejstev. Sklicuje se na sklepe Ustavnega sodišča RS U-I-135/08, Up-1409/08; U-I-170/08; U-I-178/08, U-I-181/08; U-I-188/08, Up-1981/08 in druge z dne 18.9.2008 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 360/2008 z dne 20.11.2008. Sodna praksa je bila pri odločanju spregledana. Stališče Vrhovnega sodišča (odločbe II Ips 634/2000 z dne 17.10.2001, II Ips 402/2004 z dne 15.12.2005, II Ips 212/2004 z dne 15.9.2005, II Ips 362/2005 z dne 18.4.2007, II Ips 823/2005 z dne 31.1.2008, II Ips 139/2006 z dne 22.5.2008, II Ips 158/2007 z dne 3.9.2009, II Ips 323/2007 z dne 26.8.2010, II DoR 271/2010 z dne 21.10.2010, II Ips 315/2005 z dne 11.5.2006) in Ustavnega sodišča (U-I-195/93 z dne 19.6.1997) je, da vezanost pravdnega sodišča na pravnomočne upravne odločbe pri odločanju o predhodnem vprašanju še ni razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije in da je zato treba zahtevke, kakršen je tudi v predmetni zadevi, obravnavati meritorno.

3. Pritožnik meni, da mu ni bila dana možnost meritorne obravnave. Zahtevek bi sodišče glede na navedena stališča moralo obravnavati meritorno. Tožeča stranka ni navajala ne dokazovala, da je pritožnik ali pravni prednik bil vabljen v postopku določitve odškodnine, tudi ne, da je imel možnost sodelovanja v obeh postopkih, tudi ni tožeča stranka ponudila dokazov glede plačila ustrezne odškodnine. Listine, na katere se sklicuje, pa so brez prave dokazne vrednosti. Pritožnik je prepričan, da je tožba nesklepčna, saj je odločba, na kateri tožeča stranka utemeljuje zahtevek, pravno nezmožna izvršitve, in je ni bilo mogoče vpisati v zemljiški knjigi. Ta odločba je iz navedenih razlogov nična (3. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

4. Podana je tudi napaka pri pasivni legitimaciji. Tožeča stranka bi morala zajeti vse solastnike, kajti domnevna prisilna razlastitev oz. narava pravice, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo, terja enotno obravnavo vseh solastnikov. Če tožnik toži le nekatere od nujnih sospornikov, toži napačno stranko. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, bistveno je tudi kršen postopek. Sodba, ki nima odločilnih dejstev, ni zmožna preizkusa.

5. Odločba OLO z dne 9.6.1961 nima potrdila o pravnomočnosti in dokončnosti in o tem ni mogoče sklepati. Pritožniku bi morala biti dana možnost zaslišanja. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Cp 10/2016 z dne 14.9.2006 je tudi pravnomočnost tuje sodne odločbe substančna predpostavka za njeno priznanje. V spisu tudi ni (poleg tega ni klavzule pravnomočnosti in dokončnosti, ki potrjuje - pristojni organ - da je bila odločba vročena stranki) ne vabil, ne potrdil o odpošiljatvi vabil. Ob ignoriranju predlaganega zaslišanja pritožnika je sodišče sklepalo, da sta odločbi postali pravnomočni. Dolžno bi bilo izvesti tudi druge opozicijske dokaze, ki jih je predlagal pritožnik. Tudi zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik je ves čas izpostavljal, da ne sam in ne njegov pravni prednik nista imela možnosti sodelovanja v postopku in nista bila vabljena. Pritožnik ni bil zaslišan, čeprav je na narok pristopil. Kršena mu je pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. V tej zadevi ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da se stranka ne zasliši. Sodba tudi pojasnila, zakaj je bil pritožnik prikrajšan za to pravico do izjave, ne vsebuje. Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave) je tudi pravica do kontradiktornega postopka oz. do pravice do izjave. Sklicuje se na sodno prakso. Sodišče lahko zavrne le izvedbo nerelevantnih dokazov. Graja tudi odločbo o stroških. Tožeča stranka je uspela le s polovico tožbenega zahtevka in zato mu ni mogoče naložiti plačila vseh stroškov. Vrednost spornega predmeta je po zavrnitvi ene polovice zahtevka nižja, kar ni upoštevano. Sodišče ni pravilno uporabilo določb 154. in naslednjih členov ZPP, podana je relativna kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar ima za posledico napačno odločitev o stroških.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da je neutemeljena, predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je predvidel postopke in roke, katerih so se morali poslužiti denacionalizacijski upravičenci, ki so želeli nacionalizirano premoženje pridobiti nazaj v svojo last. Pravni prednik tožene stranke bi torej moral, če je menil, da je denacionalizacijski upravičenec, vložiti zahtevo za denacionalizacijo po postopku in v predvidenih rokih. To bi moral storiti kljub temu, da je bil v zemljiški knjigi formalno vknjižen kot lastnik in je taka tudi izoblikovana sodna praksa. Zatrjevana neskladnost postopka o razlastitvi pred uveljavitvijo sprememb Ustave iz leta 1963 nima za posledico avtomatično neveljavnost vseh posamičnih pravnih aktov, ki so bili pred tem sprejeti v postopkih razlastitve. Ustavno sodišče z odločbo U-I-58/04 ni poseglo oz. vplivalo na veljavnost že izdanih odločb o razlastitvi, ne glede na zakonsko podlago, na kateri so bili izdani, pač pa je le v 4. členu ZDen razveljavilo besedo „neodplačno“. Javni interes zaradi obrambnih potreb skladno s tedaj veljavnimi predpisi je bil izkazan. Ni šlo za nacionalizacijo ali uzurpacijo, pač pa za razlastitev s plačilom ocenjene odškodnine. V razlastitvenem postopku sta bili izdani pravnomočni odločbi in plačana odškodnina. To je razvidno iz dokazil. Dokaz z zaslišanjem tožene stranke je bil neprimeren dokaz, saj v postopku razlastitve toženec ni sodeloval in o samem postopku ni imel česa izpovedati, oče pa je pokojni. Tožniku ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Judikati, ki jih pritožnik navaja, za konkretni primer niso relevantni. Jasno je tudi, da je bil vpis možen po zaključku razlastitvenega postopka, kasneje pa ne, saj se je katastrsko in zemljiškoknjižno stanje spreminjalo. Tožeča stranka tudi ne ve, zakaj do vpisa ni prišlo. Tudi, če je pravni akt neizvršljiv oz. če je po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku ničen, je treba po 280. členu Zakona o splošnem upravnem postopku odločbo izreči za nično, a v tem primeru ni tako. Solastnika v pravdi tudi nista nujna sospornika. Meni, da je dejansko stanje sodišče pravilno ugotovilo. Ugotovljena je pravnomočnost, tudi seznanitev očeta s postopkom. Neprimerno je sklicevanje pritožbe na judikaturo glede ugotavljanja pravnomočnosti tujih sodnih odločb, saj ta temelji na drugem predpisu, Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Tudi ni načelo kontradiktornosti kršeno, saj v postopku ni bila zaslišana nobena stranka. Tožnica je dokazovala dejstva na podlagi listin in ne s svojim zaslišanjem, tožena stranka pa je dejstva zanikala in predlagala svoje zaslišanje, čeprav sama ni bila stranka razlastitvenega postopka. Sodišče ni zavrnilo nasprotnega dokaza tožene stranke brez utemeljenega razloga, pač pa zato, ker je zatrjevala negativna dejstva.

7. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, delno je utemeljena zoper odločbo o stroških.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe ter pri tem opravilo uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, v okviru pravilne materialnopravne diagnoze spora ugotovilo odločilna dejstva, podalo razloge za odločitev, ter tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni storilo.

9. Razlastitev predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma tedaj državne lastnine. Tožeča stranka - nevknjiženi imetnik originarno pridobljene lastninske pravice zato v tem postopku svoj položaj ustrezno varuje s tožbo na ugotovitev lastninske pravice (prim. odločbo VS RS II Ips 745/2008). Tožba ni nesklepčna, kot trdi pritožnik, prav zato, ker sedaj na podlagi odločbe o razlastitvi vpis v zemljiški knjigi ni mogoč (

prišlo je namreč do združitve in preoštevilčenja parcel),

je pravilno postavljen ugotovitveni zahtevek

.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pravni prednik tožene stranke lastnik tedanje parcele št. 840/63 v izmeri 762 m² k.o. M. do 1/2, ter je takratni Katastrski urad

parcele in dele parcel lastnikov pripojil k parc. št. 840/63 k.o. M., in je nastala večja parcela z isto parcelno številko v izmeri 14.105 m². Na mapni kopiji iz leta 1953 je vidno zarisan objekt, karavla. Okrajni ljudski odbor (OLO) je z odločbo z dne 9.6.1961 razlastil parc. št. 840/63 pašnik v izmeri 762 m², v deležu do ½, pravnemu predniku tožene stranke in vsem drugim lastnikom na tistem območju, v tem delu odločba z Naznanilnim listom št. 2 ni bila izvedena v zemljiški knjigi. V zemljiški knjigi je bila pomotoma še vedno vknjižena lastninska pravica do 1/2 v korist pravnega prednika tožene stranke. Nato se je sporna parcela prenumerirala in delila v parc. št. 840/100 v izmeri 13.817 m² in parc. št. 840/101 v izmeri 288 m², oboje k.o. M.. Tudi takrat ni bil izveden zemljiškoknjižni prepis. Tožeča stranka oz. pred tem država SFRJ je izvajala posest na parc. št. 840/63 v izmeri 14.105 m² še pred odločbo o razlastitvi, najmanj od leta 1953, ko je bila izvedena parcelacija. Na parceli so poleg karavle tudi nastanitveni objekt ter še drugi objekti in sicer plinska postaja, svinjak, garaža in igrišče, kar je bilo zgrajeno v obrambne namene, kar izhaja iz same odločbe o razlastitvi z dne 9.6.1961 in soglasja z dne 4.12.1967. Zaključilo je, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila že z odločbo državnega organa in da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, za katerega ni potreben pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo. Vknjižba v zemljiški knjigi je v takem primeru le deklaratorne narave ter so že pravna pravila bivšega Občnega državljanskega zakonika v paragrafu 424 kot možen pridobitni naslov določila "navedbo zakona", kamor spada tudi odločba upravnega organa, izdana na podlagi zakona. Ta pridobitni naslov je bil kasneje izrecno opredeljen še v drugem odstavku 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po katerem se lastninska pravica pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Za takšno pridobitev zakon v nadaljnjih določbah ne predpisuje pridobitnega načina. To je prepuščeno posameznim predpisom, ki lahko določijo, da je potreben pridobitni način - vknjižba, ali pa ne. Odločba OLO št. 1 z dne 9.6.1961 je bila izdana na podlagi in v postopku, kot ga je določal Zakon o razlastitvi (Ur. 1. FLRJ, št. 12/1957). Zakon o razlastitvi pridobitnega načina ne predpisuje, saj se po 3. členu z razlastitvijo nepremičnina lastnika prenese v družbeno lastnino. Že sama odločba o razlastitvi ima učinke na lastninsko pravno sfero, kar potrjujejo tudi nadaljnje določbe 66. člena,

ki določa, da se vknjižba lastninske pravice (že pridobljene) na razlaščeni nepremičnini opravi, če predloži koristnik razlastitve sodišču poleg drugih potrebnih listih (odločba o razlastitvi) odločbo o odškodnini in potrdilo banke, da je izpolnil svoje obveznosti, kar pomeni da vknjižba v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev lastninske pravice, ampak so določeni pogoji, ob katerih se lahko (že pridobljena) lastninska pravica vknjiži. Podalo je tudi razloge glede ugovora tožene stranke, da ne njej ne pravnemu predniku ni bila vročena odločba o razlastitvi oz. da v postopku ni sodeloval in mu ni bila vročena niti odločba o odmeri odškodnine. Vpogledalo je v zbrane dokaze ter ugotovilo, da iz odločbe z dne 9.6.1961 izhaja, da je bila odločba o razlastitvi z dne 9.6.1961 poslana pravnemu predniku tožene stranke ter je bilo v odločbi o določitvi odškodnine z dne 13.1.1962, izdani s strani OLO ugotovljeno, da je bila nepremičnina razlaščena in odločeno, da se Ž.P., pravnemu predniku tožene stranke, določi odškodnina v znesku 561,- din. Obe odločbi sta podpisani, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da odločbi nista podpisani. Da sta odločbi postali pravnomočni, je ugotoviti tudi iz dopisa Oddelka za upravno pravne zadeve z dne 31.12.1963, na podlagi česar je zaključilo da je bila odločba o razlastitvi poslana pravnemu predniku tožene stranke. Da je bila Ž.P. plačana odškodnina v navedenem znesku, je potrdila Služba družbenega knjigovodstva pri Narodni banki SFRJ dne 18.10.1963. To je opravila po nalogu Vojaške pošte 9685 z dne 30.9.1963 in z dne 18.10.1963. Poudarilo je tudi, da v tej pravdi sodišče ne more ponovno odločati o razlaščeni nepremičnini, saj bi s tem poseglo v upravno odločanje, kar zaradi načela prirejenosti postopkov ni dopustno.

11. Vrhovno sodišče je res v več odločbah poudarilo, kot to izpostavi pritožnik, da vezanost sodišča na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, ki v sporu predstavlja predhodno vprašanje lastništva, ni razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije (npr. Sklep II Ips 315/2005), a ni jasno, na kaj s tem meri pritožnik v tem sporu, ko je v sporu meritorno odločeno. Res je tudi, da je Ustavno sodišče v odločbah, ki jih pritožba citira, poudarilo, da ugotovitev obstoja okoliščine (ne okoliščin in tudi ne pogojev, kot trdi pritožnik), da je bilo na podlagi predpisa (konkretno Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij – ZNZGP) nacionalizirano zemljišče, v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, pač pa ugotavljanje dejstev. Prav to pa je ugotovilo v tej zadevi sodišče prve stopnje – dejstvo izdaje upravne odločbe o razlastitvi, ki je pravnomočna.

12. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 360/2008, na katero se sklicuje pritožnik, pojasnilo: “da je sodišče vezano na upravno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino (v našem primeru gre za odločbo o razlastitvi). Upravna odločba je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je (pravdno) sodišče na takšno pravnomočno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (prim. 13. člen ZPP). To konkretno pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno. Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov; v skladu s slednjim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.” S tem pa je odgovorjeno na trditve pritožbe o ničnosti upravne odločbe (ki jo za nično lahko tudi sicer izreče v ustreznem upravnem postopku upravni organ (prim. 280. člen Zakona o splošnem upravnem postopku).

13. Neuspešno je sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča številka: U-1-58/04-7. V tej odločbi je med drugim ustavno sodišče povzelo, da ZDen ureja vrnitev premoženja (denacionalizacijo), ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji, zaplembah in z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Kateri so ti predpisi in načini podržavljenja, določajo 3., 4. in 5. člen ZDen. Tako so v 3. členu ZDen našteti predpisi, ki so bili najpogostejša podlaga za sistemsko podržavljenje zasebne lastnine. Med temi predpisi so našteti tako predpisi, ki so bili podlaga za podržavljenje premoženja brez odškodnine, kot tudi predpisi, ki so za odvzem premoženja določali plačilo odškodnine. Po določbi 4. člena ZDen pa so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, ki sicer ni naveden v 3. členu, bil pa je izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Vendar so v tem primeru osebe upravičenci do denacionalizacije (bili) le, če je bilo premoženje podržavljeno

neodplačno

. Opozorilo je tudi, da je Zakon o razlastitvi urejal razlastitev, ki pomeni prisilni (torej neprostovoljni) odvzem lastninske pravice in prenos nepremičnine v družbeno lastnino, pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963, v kateri je bila za razlastitev premoženja predpisana pravična odškodnina in zagotovljen sodni nadzor nad upravnim odločanjem in zaključilo, da je bila ureditev, ki iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključuje osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zato je odločilo, da se v 4. členu ZDen razveljavi besedo „neodplačno“.

14. ZDen je predvidel postopke in roke, katerih so se morali poslužiti denacionalizacijski upravičenci, ki so želeli nacionalizirano premoženje pridobiti nazaj v svojo last in bi pravni prednik tožene stranke moral, če je menil, da je denacionalizacijski upravičenec, vložiti zahtevo za denacionalizacijo po predvidenem postopku in v predvidenih rokih (kot pravilno poudari tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo). To obvezo je imel, četudi je bil v zemljiški knjigi formalno vknjižen kot lastnik, posebej, ker je vedel, enako toženec kot njegov pravni naslednik, da je bila nepremičnina razlaščena (zaznamba v zemljiški knjigi, za katero je tudi toženec vedel, in to že najkasneje leta 1991 (razlogi sodbe pod točko 11) in torej ni lastnik.

15. Ni pritrditi pritožbeni graji, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da gre pri listinah, na katere se sklicuje tožeča stranka, za javne listine in da nasprotno dokazovanje ni možno. Prvostopenjsko sodišče je presodilo ugovor toženca, da ne njemu ne predniku ni bila vročena odločba o razlastitvi in da listine niso podpisane, v ta namen prebralo in ocenilo vsebino listin ter naredilo dokazne zaključke, da sta

odločba o razlastitvi z dne 9.6.1961, ki je poslana pravnemu predniku tožene stranke in odločba o določitvi odškodnine z dne 13.1.1962, podpisani in sta postali pravnomočni, plačana je tudi odškodnina. Teh dokaznih zaključkov pritožba z negiranjem ni omajala, tudi ne z opozorilom o izostanku klavzule pravnomočnosti, saj je z oceno dokazov ugotovljeno, da sta odločbi predniku toženca vročeni in pravnomočni. Da je odločba o razlastitvi pravnomočna (s tem torej stranki vročena) in plačana odškodnina, pa je tožeča stranka trdila že v tožbi.

16. Pritožnik meni, da bi moral biti zaslišan glede okoliščin vročanja in poteka upravnega postopka. Po določbi 257. člena ZPP lahko sodišče sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Gre za dokazno sredstvo. Res je, da v primeru, ko sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala zaslišanje, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke (ne 14. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je treba upoštevati, da se dokaz z zaslišanjem strank izvede kot vsak dokaz - v dokazne namene, torej z namenom ugotavljanja odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga podalo, torej se je s tem dokaznim predlogom seznanilo, ga presodilo, in svojo odločitev, da tega dokaza ne izvede, obrazložilo. Razlogi pritožbe so po eni strani splošni, ko očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posplošeno trdi, da bi toženec (za katerega je ugotovljeno, da ni bil stranka upravnega postopka razlastitve) vedel povedati, da njegov prednik v upravnem postopku ni prejel odločb in tudi ne odškodnine. Po drugi strani pa so odločbe izdane v upravnem postopku, upravni organ je ugotovil pravnomočnost, če toženec meni, da temu ni tako, bi moral napasti upravno odločbo v upravnem postopku. Pravica toženca do enakega obravnavanja (22. člen Ustave) tudi ni kršena, ko dokaznemu predlogu za zaslišanje ni ugodeno, saj nasprotna stranka tudi ni bila zaslišana.

17. Nujno

sosporništvo je podvrsta enotnega materialnega

sosporništva

, ki je podano, kadar je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse

sospornike

(196. člen

ZPP

).

Toženec je s prvotnim sotožencem solastnik nepremičnine (gre torej za

solastninsko pravico dveh oseb na nerazdeljeni stvari, pri čemer je del vsakega izmed njiju določen v sorazmerju s celoto - 65. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

Solastniki

so načeloma navadni

sosporniki

, in tudi narava spornega materialnopravnega razmerja

ni nedeljiva, nenazadnje posamezni solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastniškim deležem (prim. tretji odstavek 66. člena SPZ). Zato nima prav pritožba, ko trdi, da ni tožena prava stranka oz. da je zgrešena pasivna legitimacija.

18. Ker je torej toženec pridobil (do deleža ene polovice) pretežni del sporne nepremičnine brez podlage, po pomoti, preostali del (v okviru prejšnje parcele št. 840/63 k.o. M.) pa je bil v upravnem postopku njegovemu predniku razlaščen in je s tem lastninsko pravico izgubil, je tožbenemu zahtevku pravilno ugodeno.

19. Pritožba utemeljeno graja odločbo o stroških. Vrednost spornega predmeta se je nanašala na celotno nepremičnino do deleža 1/1, ter je toženec solastnik do polovice. Vrednost spora po zavrženju dela tožbe je nižja, največ polovična. Nagradi za postopek in narok sta ustrezno nižji (po Tar. št. 3100 in 3102 956,80 EUR in 883,20 EUR -

na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) so v tej zadevi nagrada in stroški strank odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi - v nadaljevanju

ZOdvT

). Tožeča stranka je upravičena (glede na uspeh v postopku v razmerju do pritožnika - 154. člen ZPP) do povrnitve, ob upoštevanju 20 EUR materialnih stroškov, 1.840,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in ne 2.522,00 EUR, kot je ocenilo sodišče prve stopnje.

20. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločbo o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pritožnik v pretežnem delu s pritožbo ni uspel in je dolžan tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi 165. člena ZPP v okviru specificirane zahteve, upoštevaje vrednost spora, na 1.197,00 EUR.


Zveza:

ZDen člen 1, 3, 4, 5. SPZ člen 65, 66.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4Nzk1