<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 916/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.916.2021
Evidenčna številka:VSL00047209
Datum odločbe:17.06.2021
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Matjaž Voglar (poroč.), Irena Veter
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:izbrisna tožba - ničnost kot predhodno vprašanje - ničen pravni posel - nedopusten nagib - izigranje upnikov - oškodovanje upnikov - prezadolženost - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - skupno premoženje zakoncev - darilo sorodnikov - osebni stečaj - nedopustna pritožbena novota - dokazovanje z indici

Jedro

Ni nujno, da tožnik postavi poseben ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe, saj se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe.

Ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni in upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, lahko varstvo svoje terjatve zahteva s tožbo za ugotovitev ničnosti.

Ni pomembno, kateri od zakoncev je iz svoje plače neposredno plačeval gradnjo hiše. Skupno premoženje je enotna premoženjska masa in pri ugotavljanju deležev se celovito presoja prispevek vsakega od zakoncev, namenjen za potrebe njune življenjske in družinske skupnosti.

Pri ugotavljanju skupnega premoženja je treba darila sorodnikov v dvomu šteti kot darilo, dano obema zakoncema po enakih deležih. To velja, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se v razmerju med stranskim intervenientom in toženko razveljavijo učinki Sporazuma o priznanju lastninske pravice med zakoncema, sklenjenega v notarskem zapisu opr. št. SV 864/2013 z dne 20. 12. 2013 v zvezi z solastniškim deležem do ½ na nepremičnini parc. št. ..., ki ga je A. A. prenesel na toženko, in zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka; ni izpodbijano).

2. Ugodilo je zahtevku na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice toženke na delež ½ zgoraj omenjene nepremičnine neveljavna ter ugodilo zahtevku na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se izbriše lastninska pravica toženke in dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist A. A. ter ponovna vknjižba zaznambe izvršbe tožnika (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je ničen sporazum med nekdanjima zakoncema, ki je bil podlaga za vpis, ker je bil sklenjen z namenom izigrati tretje. Toženki je naložilo povrnitev stroškov tožniku in stranskemu intervenientu (III. točka izreka).

3. Pritožbeni postopek:

4. Toženka se pritožuje zoper II. in III. točko sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Med drugim navaja, da ima institut izpodbijanja pravnih dejanj za posledico, da izpodbijano dejanje izgubi učinek nasproti upnikom in ne med strankama izpodbijanega posla. Toženka ne izgubi lastninske pravice, zato ni utemeljeno prenehanje učinkov zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je napačno presodilo, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev izbrisne tožbe. Upniki so v trenutku uvedbe stečajnega postopka nad stranskim intervenientom izgubili pravico uveljavljati svoje stvarne in obligacijske zahtevke do stečajnega dolžnika. Aktivno legitimirana je izključno stečajna upraviteljica. Tožnik ni zatrjeval, kaj šele izkazal, da bi njegova terjatev sploh lahko bila poplačana v stečajnem postopku, če bi se nepremičnina vrnila v stečajno maso. Le v tem primeru bi bila lahko teoretično kršena pravica tožnika do poplačila in podana aktivna legitimacija za vložitev izbrisne tožbe.

5. Nadalje pritožba navaja, da ne drži, da je solastniški delež na nepremičnini, ki jo je stranski intervenient pridobil na podlagi sporazuma, njegovo posebno premoženje. Dokazna ocena sodišča, da predstavlja material, ki ga je za izgradnjo dala toženki njena mati, plačilo za njeno pomoč na kmetiji, glede na izpoved toženke ni pravilna. Njena pomoč ni mogla predstavljati plačila za prejeti material, kvečjemu bi pomoč na kmetiji lahko predstavljala plačilo toženke materi za njeno pomoč pri kritju tekočih stroškov in za brezplačno bivanje družine pri materi. Toženka in stranski intervenient sta vse svoje prihodke porabila za tekoče stroške, za plačilo zemljišča in gradnjo hiše nista prispevala ničesar iz skupnega premoženja. Material in denar za gradnjo hiše je prispevala toženkina mati, preostalo pa toženka iz svojega posebnega premoženja. Skupni prispevek toženke in stranskega intervenienta je bil v lastnem delu, ki pa je zanemarljiv. Toženka in stranski intervenient sta izpovedala, da sta hiša in zemljišče last toženke, saj ju je financirala oz. podarila njena mama. Šlo je za darilo toženki in ne obema. S sklenitvijo sporazuma sta tudi formalno vzpostavila lastninsko stanje, ki je ustrezalo dejanskemu stanju. Zaključek sodišča, da je toženka sklenila sporazum, ker se je bala, da bi se iz tega premoženja poplačali upniki, je napačen. Toženka se je bala, da bi ostala brez vsega, ker je stranski intervenient njo in otroke pustil in šel drugam. Izpovedala je, da je s tem mislila na novo partnerko in da ni vedela, da je imel stranski intervenient upnike. Napačna je ocena sodišča, da je toženka vedela za prezadolženost stranskega intervenienta. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka izpovedala, da je stranskemu intervenientu dala denar za ustanovitev družbe in je zato vedela za njegovo prezadolženost. Toženka je v resnici izpovedala, da mu je denar posodila in da ji ga je vrnil še pred sklenitvijo izpodbijanega sporazuma. Da bi toženka stranskemu intervenientu denar podarila, glede na to, da jo je prizadel in zapustil, ni verjetno. Tudi ni logično, da bi mu denar dala ali posodila, če bi vedela za prezadolženost, saj ga ne bi dobila povrnjenega. Toženka ni vedela za prezadolženost stranskega intervenienta, ni imela vpogleda v njegovo premoženjsko stanje, saj je njuna življenjska skupnost razpadla.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena.

Glede nepravilne uporabe materialnega prava:

8. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče ni ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, kot to napačno navaja pritožba, temveč je ugodilo primarnemu zahtevku, o podrejenem zahtevku pa sploh ni odločalo, kar oboje izhaja že iz 58. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pritožnica pravilno navaja, da se izpodbojni zahtevki po začetku stečajnega postopka lahko uveljavljajo le v dobro vseh upnikov oziroma v dobro premoženja stečajnega dolžnika ter da učinkuje izpodbijanje samo v razmerju med upniki in pridobiteljem koristi iz izpodbijanega razmerja, ne pa tudi v razmerju med pogodbenima strankama, saj je pravni posel sicer veljaven. To je bistvena značilnost paulijanske tožbe.

10. Vendar pa toženka nato napravi napačen zaključek, da zaradi omejenih učinkov paulijanske tožbe pridobitelj koristi, torej toženka v predmetni zadevi, ne bi smela izgubiti lastninske pravice. Pritožnica spregleda, kaj je bila podlaga odločitve sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanske tožbe), temveč zahtevku na podlagi izbrisne tožbe. Prvostopenjsko sodišče je najprej kot predhodno vprašanje reševalo vprašanje ničnosti posla, ki je bil podlaga za vknjižbo prenosa lastninske pravice, in presodilo, da je notarski sporazum o priznanju lastninske pravice med zakoncema z dne 20. 12. 2013, sklenjen med stranskim intervenientom in toženko (v nadaljevanju: sporazum), ničen. Ničen pravni posel je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve, pravna posledica ugotovljene ničnosti pa je pravica izbrisnega upravičenca, da zahteva izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (1. točka prvega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi2), kar je tožnik tudi storil, to pa je tudi razlog, da je toženka izgubila lastninsko pravico. Do izgube lastninske pravice torej ni prišlo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj,3 zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da toženka zaradi izpodbijanja ne bi smela izgubiti lastninske pravice.

11. Neutemeljene so tudi navedbe o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika za izbrisno tožbo, češ da je aktivno legitimirana le stečajna upraviteljica. Tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je toženka aktivni legitimaciji tožnika prvič ugovarjala šele v pritožbi in da je vse do pritožbe aktivno legitimacijo tožnika konkludentno priznavala. Toženka ugovora aktivne legitimacije, ki ni bil pravočasno uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je (konkludentna) presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik aktivno legitimiran, materialnopravno pravilna. Za utemeljenost izbrisne tožbe mora tožnik med drugim zatrjevati in dokazati, da je bila vknjižba določene pravice izvedena na podlagi neveljavnega pravnega posla. Ni nujno, da tožnik postavi poseben ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe, saj se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe,4 kot je pravilno storilo tudi prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi. V primeru ničnega pravnega posla upniku ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic ničnosti in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito,5 kar je v 57. točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.

13. Slednje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kot odločilno poudarilo, da ima tožnik obligacijsko pravico do stranskega intervenienta (stečajnega dolžnika), ki je bila s sporno vknjižbo kršena in je zaradi izpodbijane vknjižbe položaj tožnika slabši. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da aktivne legitimacije za izbrisno tožbo tožniku ni moč odreči.

14. Tožnik kot upnik lahko uveljavlja ničnost pogodbe tudi, če se je nad eno od pogodbenih strank ničnega sporazuma pričel postopek osebnega stečaja, saj lahko ničnost uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom (92. člen Obligacijskega zakonika6), zato je napačno stališče pritožbe, da od trenutka uvedbe stečajnega postopka nad stranskim intervenientom tožnik nima več aktivne legitimacije za postopek. Niti OZ niti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju7 ne določata, da bi se z začetkom stečajnega postopka nad fizično osebo zaradi tega karkoli spremenilo. Ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni in upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, lahko varstvo svoje terjatve zahteva s tožbo za ugotovitev ničnosti.8 Ker lahko upnik zoper stečajnega dolžnika vloži ničnostno tožbo, se lahko vprašanje ničnosti presoja tudi kot predhodno vprašanje ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe.

15. Zmotno je pravno naziranje toženke, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožnik ni zatrjeval oz. izkazal, da bi bila njegova terjatev lahko poplačana v stečajnem postopku, če bi se nepremičnina vrnila v stečajno maso in se nato prodala. Kakšno bi bilo dejansko poplačilo v stečajnem postopku, za to pravdo ni pomembno. Zakon takega pogoja v zvezi z izbrisno tožbo ne predpisuje (pogoje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 25. do 28. točki obrazložitve), sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo (26. točka obrazložitve), da je bila s spornim poslom upniku kršena njegova obligacijska pravica.

Glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja:

16. Toženka v pritožbi napačno povzema, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno ugotovilo, da predstavlja solastniški delež na nepremičnini, ki ga je stranski intervenient pridobil na podlagi darilne in kupoprodajne pogodbe od toženkine matere, njegovo posebno premoženje. Prvostopenjsko sodišče tega v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, temveč je v 40. točki obrazložitve štelo, da je bil solastniški delež stranskega intervenienta pridobljen z odplačno pogodbo, zaradi česar je ne glede na vpis v zemljiški knjigi predstavljal skupno premoženje zakoncev in ne posebno premoženje stranskega intervenienta.

17. Toženka v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je sodišče nepravilno upoštevalo, da denar, ki ga je toženka prejela od matere, ni predstavljal zgolj darila, temveč tudi plačilo za delo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo toženke, ki je sama povedala, da si je sredstva zaslužila, ker je delala na kmetiji. Toženka zato neutemeljeno ugovarja, da njena pomoč na kmetiji ni mogla predstavljati plačila za prejeti material. Navedba, da naj bi pomoč toženke na materini kmetiji predstavljala kvečjemu povračilo materi, ker je ta zanje plačevala tekoče stroške in so pri njej brezplačno bivali, v tem kontekstu predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, za katero toženka ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, zato je pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbi ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Zmotno je pritožbeno stališče, da toženka in stranski intervenient za gradnjo hiše nista ničesar prispevala iz skupnega premoženja. Dokazna ocena glede prispevka toženke in stranskega intervenienta v 42. do 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je skrbna in prepričljiva in ji v ničemer ni mogoče oporekati. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dovolj prepričljivo dokazati, da bi bila hiša zgrajena izključno z njenim posebnim premoženjem, uspelo pa ji je dokazati, da je k izgradnji prispevala bistveno več kot stranski intervenient. Vendar je tudi slednji prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja, čeprav v manjši meri kot toženka. Ugotovitve, da je stranski intervenient prejemal prihodke, ki so bili deloma porabljeni za preživljanje družine, da je prispeval h gradnji tudi s svojim delom, da sta za varstvo in vzgojo otrok ter gospodinjstvo skrbela oba, dajejo dovolj podlage za sklep, da ni samo toženka prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja. Ni pomembno, kateri od zakoncev je iz svoje plače neposredno plačeval gradnjo hiše. Skupno premoženje je enotna premoženjska masa in pri ugotavljanju deležev se celovito presoja prispevek vsakega od zakoncev, namenjen za potrebe njune življenjske in družinske skupnosti. Drugače povedano – če je intervenient »svoj« prisluženi denar porabil za tekoče preživljanje družine, toženki ni bilo treba trošiti za te namene in je »svoj«9 zaslužek lahko v celoti ali večjem deležu kot sicer investirala v gradnjo. Intervenientov skupni prispevek k izgradnji hiše tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil zanemarljiv, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi.

19. Toženka nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so bila darila njene matere dana obema zakoncema, temveč naj bi bila namenjena samo njej. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v 48. točki obrazložitve, da je treba pri ugotavljanju skupnega premoženja darila sorodnikov v dvomu šteti kot darilo, dano obema zakoncema po enakih deležih. To velja, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa toženka tudi po oceni sodišča druge stopnje ni zmogla.

20. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi toženke v delu, kjer je ta na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca odgovorila, da je mati dajala darila samo njej, in sicer zato, ker je toženka pred tem ves čas zaslišanja uporabljala množino, torej v smislu, da so bila darila dana obema zakoncema oziroma družini. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je toženka med drugim izpovedala: »nam je dajala les« (prepis zvočnega posnetka z dne 11. 3. 2020, str. 41); »ogromno smo dobili od mame« (ibidem, str. 45), »skozi nam je pomagala« (ibidem, str. 46). Ne glede na navedbe, da je toženkina mama dajala darila tudi drugim svojim otrokom, toženka ni uspela dokazati izrecnega namena (niti motiva) matere, da iz daritev izključi stranskega intervenienta. Opirajoč se na nesporno okoliščino, da sta se stranski intervenient in toženka vpisala v zemljiško knjigo kot solastnika sporne nepremičnine z enakima deležema (vsak eno polovico) na temelju pravnoposlovne pridobitve, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje za bolj verjetno tezo, da so bili podarjeni denar in material darila v korist obeh zakoncev oziroma družine in ne le toženki.

21. Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Vse okoliščine, ki jih je v tem postopku podrobno ugotovilo prvostopenjsko sodišče predvsem v 51. točki izpodbijane sodbe, kažejo na očitno neutemeljenost pritožbenih trditev, da namen sklenjenega posla ni bil v izigravanju in oškodovanju upnikov, temveč v razdelitvi skupnega premoženja in vzpostavitvi lastninskega stanja, ki naj bi ustrezalo dejanskemu stanju.

22. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je do razpada življenjske skupnosti toženke in stranskega intervenienta prišlo že konec leta 2012, ko je imel stranski intervenient že novo partnerko, ki je bila noseča; glede na to in dejstvo, da sta bila v zemljiško knjigo vpisana oba po enakih deležih, ni logično smiselno, kar je izpovedala toženka, da bi se v tistem obdobju bala zase in otroke, da ne bi »ostali brez vsega,« saj ni videti načina, kako bi lahko nova partnerka toženki odvzela vse njeno premoženje ali vplivala na zakonsko regulirane načine nastanka skupnega premoženja. Ob dejstvu, da naj bi v skupno premoženje v pretežni meri vlagala toženka, kar sama zatrjuje v predmetnem postopku, je to nemogoče, kar je moralo biti znano tudi toženki kot laiku. Na kakšen način bi se lahko premoženja toženke polastila nova partnerka in nov otrok stranskega intervenienta, toženka ne pojasni. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je bil izpodbijani sporazum, s katerim je stranski intervenient svoj solastniški delež na nepremičnini konec leta 2013 prenesel na toženko, sklenjen z namenom, da bi stranski intervenient in toženka zaščitila pred upniki premoženje, ki je bilo (v nepravnem smislu) družinsko, saj naj bi ga v končni posledici dedovali njuni otroci.

23. Poleg tega toženka, če bi se resnično bala zase in otroke, da ne bi ostali brez vsega, stranskemu intervenientu več mesecev po razpadu življenjske skupnosti, ko je ta že bival pri novi parnerki, ne bi prispevala denarja za ustanovitev njegovega podjetja.

24. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženka ob sklepanju pogodbe ni vedela za prezadolženost nekdanjega partnerja. Toženka napačno navaja, da naj bi sodišče ocenilo, da je vedela za prezadolženost stranskega intervenienta zgolj zato, ker je vedela, da obstoji terjatev tožnika do stranskega intervenienta. Prvostopenjsko sodišče je vednost toženke o prezadolženosti stranskega intervenienta oprlo tudi na dejstvo, da je toženka februarja 2013, ko je njuna življenjska skupnost že prenehala, stranskemu intervenientu posodila denar za ustanovitev družbe, ker ga ta ni imel (primerjaj 51. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka v pritožbi navaja, da po razpadu življenjske skupnosti ni imela vpogleda v premoženjsko stanje stranskega intervenienta, vendar je sama izpovedala, da je že takrat vedela, da stranski intervenient nima denarja, hkrati pa je ob sklepanju spornega sporazuma vedela tudi za tožnikovo terjatev, kar navaja tudi v pritožbi. Posledično toženki ni moglo ostati neznano, da je stranski intervenient prezadolžen, ne glede na to, da je morebiti mislila, da dolg ne bo izterjan.

25. Toženka v pritožbi navaja, da ji je stranski intervenient posojeni denar vrnil, in to še pred sklenitvijo spornega sporazuma, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži, saj je toženka sama izpovedala, da ji je denar vrnil šele po enem letu oz. približno takrat, ko je toženka poslovni delež prenesla na sestro stranskega intervenienta, saj v času vračila denarja ni imela več v lasti poslovnega deleža, do prenosa poslovnega deleža pa je prišlo šele v oktobru 2015. Denar za ustanovitev družbe je bil toženki torej vrnjen kasneje, kot to sama zatrjuje v pritožbi. Če stranski intervenient ob sklepanju spornega sporazuma (kar se je zgodilo istega dne, kot je stranski intervenient na toženko prenesel svoj poslovni delež v družbi B., d. o. o.) ne bi bil prezadolžen, bi toženki, ki po lastni izpovedbi pravzaprav sploh ni želela postati lastnica družbe, posojeni denar tudi vrnil in prenos poslovnega deleža na toženko z domnevnim namenom razdelitve skupnega premoženja sploh ne bi bil potreben. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega, da ni življenjsko logično, da je toženka prispevala denar za ustanovitev njegovega podjetja po razpadu življenjske skupnosti, le pol leta kasneje pa naj bi zaradi razpada te iste skupnosti, ki je ob posojilu denarja sploh ni bilo več, bilo premoženje preneseno nanjo.

26. Pritožba še navaja, da ni logično, da bi toženka stranskemu intervenientu denar podarila ali posodila, če bi vedela za prezadolženost, in tudi glede na to, da jo je intervenient prevaral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to – izolirano gledano res nelogično – ravnanje bilo motivirano z zaščito »družinskega« premoženja pred upniki, saj sta imela tako toženka kot bivši mož tudi po razpadu življenjske skupnosti še vedno skupni interes, da obvarujeta pred rubežem premoženje, ki naj bi ga nekoč podedovali njuni skupni otroci. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem v 51. točki obrazložitve so pravilne in popolne.

27. Neutemeljen je naposled pritožbeni očitek, da sodišče i izvedlo nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je toženka vedela za prezadolženost stranskega intervenienta. Tega dejstva (vedenja oz. misli neke osebe) ni mogoče dokazovati z neposrednimi dokazi, temveč se o (ne)obstoju takega dejstva lahko sklepa posredno, indično. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem napravilo na podlagi zaslišanja toženke in stranskega intervenienta ter glede na vse zgoraj omenjene indične okoliščine pravilno zaključilo, da je toženka za prezadolženost stranskega intervenienta vedela.

Sklepno:

28. Ker je bil sporni sporazum sklenjen z namenom oškodovanja upnika, je zaradi nedopustnega nagiba tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljena ničnostna sankcija (39. člen OZ).

29. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), hkrati pa je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (1.125 točk) in 2 % materialnih stroškov, skupaj 1.147,5 točk, kar znaša upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,6 EUR) 688,50 EUR, in 22 % DDV (151,47 EUR), skupaj 839,97 EUR. Priznane stroške mora toženka plačati v 15 dneh (313. člen ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
2 Uradni list RS, št. 58/03 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZZK-1.
3 Zahtevek glede izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni pravilno oblikovan.
4 Glej sklep VSRS II Ips 246/2014 z dne 22. 1. 2015, sklep VSL I Cp 1178/2017 z dne 15. 11. 2017 in sodbo VSL II Cp 2266/2017 z dne 9. 5. 2018.
5 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015 in sodbo VSL II Cp 2266/2017 z dne 9. 5. 2018.
6 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
7 Uradni list RS, št. 13/2014 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.
8 Tako tudi sklep VSL I Cpg 972/2016 z dne 9. 2. 2017.
9 V narekovajih zato, ker je ves denar, prislužen z delom v času trajanja zakonske skupnosti, skupno premoženje obeh zakoncev.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/1, 243/1-1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 92
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUzMTY0