<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 222/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:CST.222.2021
Evidenčna številka:VSL00049318
Datum odločbe:07.07.2021
Senat, sodnik posameznik:Nada Mitrović (preds.), Renata Horvat (poroč.), Helena Miklavčič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:prisilna poravnava - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - izvedensko mnenje - sodelovanje stranke pri aktivnostih izvedenca - dvom o pravilnosti izvedeniškega mnenja - predlog za postavitev novega izvedenca - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca

Jedro

Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je izvedenka morala pregledati obsežno poslovno dokumentacijo dolžnika, kar je razumljivo zahtevalo tudi več kontaktov z dolžnikom (predvsem telefonskih in video sestankov).

Sodelovanje upnikov pri pregledu te dokumentacije je težko izvedljivo, saj velik del te, zlasti pogodbe s kupci, nominacije in prednaročila, vsebuje podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o zavrženju in zavrnitvi predloga za izločitev izvedenke z dne 31. 3. 2021 se zavrne.

II. Pritožba zoper sklep z dne 1. 4. 2021 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožniki in dolžnik nosijo sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave, ki so ga dne 16. 3. 2020 vložili upniki A. GmbH, Nemčija, B., d. o. o., C. LIMITED, Hong Kong, in D., s. r. l., Italija.

2. Upniki so proti sklepu pravočasno vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da nad dolžnikom začne stečajni postopek ter imenuje stečajnega upravitelja, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V uvodu te obrazložitve navedeni upniki (v nadaljevanju upniki; pritožniki) so v ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave trdili, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 % (3. točka prvega odstavka 172. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) in da je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 % (4. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP). V potrditev svojih trditev so predlagali postavitev izvedenca finančne in ekonomske stroke.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi ugovornega postopka, na podlagi ocene izdelanega izvedenskega mnenja univ. dipl. ekonom., spec. E. E., sodne izvedenke za ekonomijo - revizija, vrednotenje podjetij, njegove dopolnitve in zaslišanja izvedenke ter ocene drugih izvedenih dokazov zaključilo, da ugovor upnikov ni utemeljen.

Glede dejanske višine dolžnikovih obveznosti

7. Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izvedenka ekonomske stroke v izvedenskem mnenju z dne 16. 11. 2020 izračunala občutno višje dolžnikove obveznosti, kot jih je slednji prikazoval v NFP z dne 25. 11. 2019. Dolžnik je v NFP ocenil, da znašajo te 18.676.470,00 EUR, izvedenka pa je pravilno izračunala, da znaša vsota vseh dolžnikovih obveznosti 20.991.640,00 EUR. Razlika v višini 2.315.170,00 EUR, ki se nanaša na potencialne obveznosti iz poroštva do družbe F. in obveznosti za obresti, ki so opredeljene v Pogodbi o odkupu terjatve, sklenjene med G. d. o. o. in H. v višini 170.153,00 EUR, naj bi pomenila, da bo moral dolžnik v primeru pravnomočno potrjene prisilne poravnave in po 70 % odpisu navadnih terjatev upnikov poplačati za 694.551,00 EUR več obveznosti od tistih, kot jih je predvidel NFP.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenka navedeno razliko v višini dolžnikovih obveznosti upoštevala in ocenila, da kljub temu lahko poplača vse upnike, kot je predvidel v NFP ter da je verjetnost, da bo finančno prestrukturiranje družbe uspešno, več kot 50%. Takšni oceni je sodišče prve stopnje, kot bo to razvidno iz razlogov v nadaljevanju, utemeljeno sledilo.

9. Upniki so se v ugovoru glede višine dolžnikovih obveznosti oprli na podatke iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev in trdili, da bo, v kolikor se bo izkazalo, da obstojijo terjatve upnikov, ki so bile prerekane, celotni dolg dolžnika znašal kar 26.005.995,57 EUR. Sodišče prve stopnje se je do (97,5 %) prerekanih terjatev opredelilo in pritrdilo izvedenki, da teh terjatev med obveznosti dolžnika ni mogoče prištevati, ker niso verjetno izkazane (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Glede primanjkljaja dolžnikovih denarnih sredstev na dan zapadlosti terjatev navadnih upnikov pod pogoji prisilne poravnave (31. 12. 2024)

10. Pritožniki očitajo sodišču prve stopnje, da je v 12. točki izpodbijanega sklepa pravilno povzelo ugotovitev izvedenke iz strani 43 izvedenskega mnenja z dne 16. 11. 2020, kjer je slednja zapisala, „da dolžnik v NFP ni predvidel nobenega poslovnega prestrukturiranja“, a je vendar nato sledilo izvedenkinemu napačnemu zaključku, da lahko dolžnik navkljub očitnemu neizpolnjevanju finančnih projekcij iz NFP in v predmetnem postopku ugotovljenem pomanjkanju denarnih sredstev na dan zapadlosti terjatev navadnih upnikov, pod pogoji iz prisilne poravnave (v višini - 569.583,00 EUR) še vedno izpolni vse svoje obveznosti iz NFP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v NFP poslovnega prestrukturiranja res ni predvidel, vendar pa je izvedenka ugotovila, da je glede na bistveno spremenjeno ekonomsko situacijo korigiral osnovni plan za prvi dve leti po začetku postopka prisilne poravnave ter spremenil strategijo, da se bo iz proizvajalca delov za klasične avtomobile preusmeril na področje elektro pogonov in ustreznih proizvodov, ki jih to področje zahteva in za katere je dolžnik usposobljen. Navedla je, da je to preverila glede na sklenjene posle. Glede poslovnega prestrukturiranja dolžnika je izvedenka pojasnila, da je dolžnik, glede na to, da tega ni zapisal v NFP, ukrepe izvajal, in sicer zmanjšanje števila zaposlenih ter čiščenje proizvodnje prodajnih artiklov, kar vse je rezultiralo v pozitivnem poslovanju leta 2020, kljub precej nižji realizaciji, kot jo je predvidel v NFP. Poudarila pa je, da dolžnik posluje v specifični branži ter da dokler postopek prisilne poravnave ne bo končan, dolžnik ne more kvalificirano nastopati na trgu.

12. Izvedenka je na naroku dne 17. 3. 2021 navedla (točka 16 zapisnika), da bo odhodek iz naslova DDV v višini 350.000,00 EUR vplival na denarni tok, ter da se strinja z ugotovitvijo pooblaščencev upnikov, da znaša primanjkljaj na bančnem računu dne 31. 12. 2020 dejansko 438.000,00 EUR. Ni pa navedla, da bo primanjkljaj denarnih sredstev na dan 31. 12. 2024 znašal - 569.583,00 EUR, kot to trdijo pritožniki, temveč so to njihove ugotovitve.

13. Sodišče prve stopnje ni spregledalo izvedenkine izjave glede povečanega primanjkljaja za 350.000,00 EUR in svoje ocene, da bo dolžnik uspel realizirati predlog prisilne poravnave iz NFP, ni oprlo zgolj na izjavo izvedenke, ki je predvidela možnost kreditiranja dolžnika v višini 220.000,00 EUR, temveč predvsem na izjavo večinskega upnika I. d. o. o. z dne 27. 1. 2021, da je pripravljen podaljšati rok za plačilo obveznosti v potrebnem obsegu, vendar največ v višini 1 mio EUR in največ za obdobje treh let. Izvedenka in sodišče prve stopnje sta, kot bo to razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju, utemeljeno upoštevala Pismo o nameri upnika I. d .o .o., pri čemer je treba upoštevati, da je epidemija občutno vplivala na razmere na trgu in dolžniku otežila izvajanje NFP, kot ga je predvidel.

14. Pritožniki trdijo, da je splošno znano dejstvo, da banke ne omogočajo posojil podjetjem, ki še niso izpolnila svojih obveznosti iz prisilne poravnave, še manj pa je najem posojila v višini 1 mio EUR možen, če je posojilojemalec po določbah ZFPPIPP na dan zapadlosti prisilne poravnave trajneje nelikviden.

15. Izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pri preračunih o možnostih zadolževanja izhajala iz smernic Banke Slovenije in upoštevaje te ugotovila, da bi se dolžnik ob upoštevanju načrtovanih projekcij poslovanja iz NFP in s tem načrtovanega EBITDA v letu 2024 v višini 2,7 mio EUR, v tem letu lahko dodatno zadolžil v maksimalni višini 6,8 mio EUR, brez hipotekarnega zavarovanja, ki predstavlja razliko med dejanskim dolgom na dan 31. 12. 2024 in trikratnikom EBITDA. Navedeno pa niti ni odločilno, glede na izjavo upnika I. d. o. o., da je pripravljen dolžnika financirati.

16. Navedba izvedenke o možnosti dodatnega finančnega zadolževanja dolžnika, čeprav ta takšnega ukrepa v NFP ni predvidel, še ne more biti razlog za imenovanje novega izvedenca. Niti njeno mnenje zato ni nepravilno, nejasno, nepopolno in v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, kot to trdijo pritožniki.

Glede Pisma o nameravani podpori dolžniku v postopku prisilne poravnave in po pravnomočni potrditvi predlagane prisilne poravnave z dne 27. 1. 2021 (Pismo o nameri)

17. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da Pismo o nameri upnika I. d. o. o. ne predstavlja zavezujoče izjave, temveč le pripravljenost navedenega upnika, da bo v primeru, če dolžnik ne bo imel na voljo drugih ali boljših možnosti za pravilno izpolnitev obveznosti po prisilni poravnavi, podal ustrezno zavezujočo izjavo, s katero bo dolžniku podaljšal rok za plačilo njegovih obveznosti v potrebnem obsegu, največ v višini 1 mio EUR in največ za obdobje treh let. Vendar pa je na podlagi vsebine navedenega Pisma mogoče zaključiti, da so namere upnika I. d. o. o. prepričljive in verjetne glede na to, da je odkupil terjatev največje upnice Banke J. d. d. do dolžnika kot naložbo, kot investitor, ki se ukvarja s sanacijo in prestrukturiranji podjetij, po tem, ko je pregledal načrt finančnega prestrukturiranja dolžnika in njegova dosedanja poročila. Upnika so, kot je to navedel, informacije, ki jih je imel na voljo, utrdile v prepričanju, da izpolnitev obveznosti dolžnika po NFP, kljub izredno zahtevnim časom za avtomobilsko industrijo, ni ogrožena, dolžnik pa se tudi ustrezno odziva na spremenjene okoliščine, ki so po eni strani posledica že skoraj leto dni trajajoče pandemije COVID-19, po drugi strani pa daljšega trajanja postopka prisilne poravnave od prvotno načrtovanega.

18. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede na navedeno logično prizadevanje upnika za nadaljnje poslovanje dolžnika ter da so zato nasprotovanja upnikov (pritožnikov), ki dvomijo o tehtnosti Pisma o nameri, neutemeljena. Konverzija terjatev v navedenem pismu ni izrecno omenjena, izhaja pa posredno iz navedb upnika v tem pismu; „da so se za nakup terjatev do dolžnika odločili zato, ker verjamejo v podjetje in ker so prepričani, da gre za naložbo, ki se bo sčasoma izkazala za odlično“.

Glede dolžnikovega izpolnjevanja finančnih projekcij iz NFP

19. Pritožniki trdijo, da je dolžnik od dne začetka postopka prisilne poravnave do zaključka ugovornega postopka dosegel polovico napovedanih finančnih projekcij v NFP, zaradi česar so upniki vseskozi zatrjevali, da je izpolnjen enak dejanski stan kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 215/2011 z dne 18. 8. 2011. Bistvena vsebina navedenega sklepa naj bi bila, da je namen ugovornega postopka v smislu 3. točke 172. člena ZFPPIPP ravno v tem, da se med drugim preizkusi realnost pričakovanja, da bo dolžnik s svojim predlaganim finančnim prestrukturiranjem uspel.

20. Izvedenka je v izvedenskem mnenju (stran 31) res zapisala, da iz rednih poročil dolžnika izhaja, da družba v letu 2020 posluje 40 % pod planom iz NFP, zaradi česar je težko zaključiti, da obstaja večja verjetnost, da bo družba postala solventna na podlagi obstoječega NFP. Navedla pa tudi je, da po njenem mnenju predloženi NFP zaradi spremenjenih tako makro kot mikro gospodarskih pogojev, ki so popolnoma spremenili pogoje poslovanja in posledično tudi izvajanje poslovnega prestrukturiranja dolžnika, ni primeren za izrazitev mnenja, ali obstaja večja ali manjša verjetnost, da bo dolžnik postal solventen. Zato je zahtevala od dolžnika, da pripravi novo oceno poslovanja v letu 2020 in sicer na osnovi dejansko doseženih rezultatov v obdobju januar – september in oceno do konca leta 2020. Glede na spremenjeno oceno za leto 2020 je nato zahtevala še oceno plana za leto 2021 in na osnovi spremenjenih izhodišč za leti 2020 in 2021 pripravila nov izračun višine potencialnega poplačila navadnih upnikov, ki ga je prikazala v nadaljevanju. Ocenila je, da družba kljub spremenjenim okoliščinam še vedno lahko poplača vse upnike, tako kot je predvidela v svojem NFP. Pri navedeni oceni je vztrajala tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka na naroku za obravnavo ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave, ki se je opravil dne 3. 3. 2021, navedla, da je dolžnik za leto 2020 načrtoval 26,6 milijona prihodkov, dosegel pa jih je 16,9 milijona, načrtovan EBITDA je bil 1.420.000,00 EUR, realiziran pa je bil 1.203.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da realiziran EBITDA za leto 2020 ne odstopa občutno od načrtovanega.

22. Upniki v pritožbi prikazujejo, kakšni so bili dejansko ustvarjeni finančni rezultati dolžnika v prvem četrtletju 2021, kot izhaja iz njegovih rednih poročil, ter kakšni bodo verjetni finančni rezultati dolžnika v letu 2021 glede na ustvarjene rezultate v prvem četrtletju 2021, v kolikor bo dolžnik v celotnem letu 2021 posloval podobno kot v letu 2020 (torej brez izjemnih rasti prihodkov od prodaje, EBITDA in čistega poslovnega izida v posameznem mesecu). Prikazujejo tudi, kakšni so bili napovedani finančni rezultati dolžnika v NFP za leto 2021. Prikazana primerjava napovedanih dolžnikovih finančnih rezultatov v NFP v primerjavi z dejanskimi v letu 2021 naj bi očitno pokazala, da dolžnik zaostaja za projekcijami v NFP tudi v letu 2021. Trdijo, da trenutno poslovanje dolžnika po prvem četrtletju nakazuje, da bo dolžnik v letu 2021 ustvaril 63 % napovedanih čistih prihodkov od prodaje, 42 % napovedanega EBITDA in zgolj 15 % napovedanega čistega poslovnega izida iz NFP.

23. Pritožniki se v nadaljevanju sklicujejo na mnenje izvedenke o realnosti pričakovanja, da bo dolžnik s predlaganim NFP uspel postati kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, ki ga je podala na strani 32 izvedenskega mnenja, kjer je navedla: „Po našem mnenju predloženi NFP, zaradi spremenjenih tako makro in mikro gospodarskih pogojev, ki so popolnoma spremenili pogoje poslovanja in posledično tudi izvajanje poslovnega prestrukturiranja dolžnika, ni primeren za izrazitev mnenja, ali obstaja večja ali manjša verjetnost, da bo dolžnik postal solventen“, in v nadaljevanju:„Čeprav to ni skladno z določili ZFPPIPP in SPS-5, smo od dolžnika zahtevali, da je pripravil novo oceno poslovanja za leto 2020 in sicer na osnovi dejansko doseženih rezultatov v obdobju januar – september in oceno do konca leta 2020“.

Iz zgoraj navedenega naj bi izhajalo, da bi izvedenka, če bi postopala skladno z ZFPPIPP in SPS-5 in bi presojala NFP v luči realnosti pričakovanja, da bo dolžnik na podlagi njegove izvedbe postal solventen, podala izvedensko mnenje, na podlagi katerega bi ugotovila, da je pogoj iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP izpolnjen, zaradi česar bi moralo sodišče ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave ugoditi in izdati sklep o začetku stečajnega postopka. Po mnenju pritožnikov je zato sodišče, ko je izpodbijani sklep izdalo na podlagi izvedenskega mnenja, ki ne podaja ocene glede realnosti pričakovanja, ali bo dolžnik postal solventen na podlagi NFP, temveč ali bo postal solventen na podlagi korigiranih COVID-19 finančnih projekcij, nato pa izvedensko mnenje uporabilo kot podlago svoje odločitve, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da pogoj iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP ni izpolnjen. Pritožniki navajajo, da je skozi celotni ugovorni postopek sodišče prve stopnje torej presojalo korigirane COVID-19 finančne projekcije, čeprav dolžnik ni postopal skladno s 180. členom ZFPPIPP in torej ni predlagal spremembe NFP. Posledično izvedenka niti sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep, za presojo korigiranih COVID-19 projekcij sploh nista imela nobene pravne podlage.

24. Pritožbeno sodišče pritožnikom ne more pritrditi. Močno spremenjene gospodarske razmere, ki so nastale zaradi nepredvidljive epidemije COVID-19, so nedvomno vplivale na dolžnikovo poslovanje in projekcije, ki jih je predvidel v NFP. Korekcije projekcij poslovanja iz NFP je izvedenka predstavila že v izvedenskem mnenju z dne 16. 11. 2020. Na podlagi teh je pripravila nov izračun višine potencialnega poplačila upnikov in ga v svojem mnenju tudi prikazala. S korigiranimi finančnimi projekcijami so bili upniki torej seznanjeni. Te pa so bile takšne, da niso zahtevale spremembe načrta finančnega prestrukturiranja v smislu 180. člena ZFPPIPP. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, izdelano na podlagi korigiranih COVID-19 finančnih projekcij.

25. Pritožniki v nadaljevanju trdijo tudi, da se na podlagi verjetnih finančnih rezultatov dolžnika v letu 2021 glede na ustvarjene rezultate v prvem četrtletju 2021 izkaže, da dolžnik ne samo, da ne izpolnjuje finančnih projekcij poslovanja iz NFP, temveč tudi v letu 2021 zaostaja za COVID-19 projekcijami, in sicer 6 % iz naslova čistih prihodkov od prodaje, 30 % iz naslova EBITDA in 40 % iz naslova čistega poslovnega izida. Nedoseganje napovedanih COVID-19 projekcij v letu 2021 (predvsem iz naslova EBITDA in čistega poslovnega izida) pa naj bi logično pomenilo, da bo slabše poslovanje od napovedanega na dan 31. 12. 2024 povzročilo še večji primanjkljaj denarnih sredstev. Trdijo, da v kolikor se bo v letu 2021 potrdila napoved upnikov, da bo dolžnikov EBITDA namesto 1.347.354,00 EUR znašal zgolj 976.108,00 EUR, bo razlika v višini 371.246,00 EUR imela neposredni vpliv na stanje denarnih sredstev v letu 2024, kar pomeni, da bo primanjkljaj denarnih sredstev znašal najmanj 940.829,00 EUR (569.583,00 EUR + 371.246,00 EUR). Še nekoliko slabše poslovanje ali morebitni četrti COVID-19 val pa bo pri dolžniku zagotovo povzročil, da bo primanjkljaj denarnih sredstev presegel 1 mio EUR, ko bo tudi nezavezujoče Pismo o nameri v celoti izgubilo svoj pomen.

26. Izvedenka je na naroku za obravnavo ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dne 17. 3. 2021 (stran 11 zapisnika) pojasnila, da se projekcije poslovanja obravnavajo celovito za celotno obdobje in ne za posamezna leta, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Zato tudi rezultati poslovanja v prvem tromesečju leta 2021 ne morejo biti absolutni pokazatelj rezultatov v naslednjih tromesečjih leta 2021 in naslednjih letih, saj so ti odvisni od mnogih dejavnikov. Rezultati poslovanja za prvo tromesečje leta 2021 pa kažejo, da dolžnik posluje zelo dobro.

27. Pritožnik se za utemeljitev svojega stališča, da bi sodišče moralo ugoditi ugovoru proti vodenju prisilne poravnave, sklicuje na odločitev višjega sodišča v zadevi Cst 215/2021. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zadevi nista primerljivi, saj dolžnik v zadevi Cst 215/2011 v času postopka prisilne poravnave ni bil sposoben poravnavati niti svojih tekočih obveznosti, ki so nastajale v času insolventnega postopka. Edini stalni prihodek dolžnika je bila najemnina za vozila, dana v najem, v višini 22.000,00 EUR, kar je ustvarjalo mesečni neto prihodek zgolj v višini 1.000,00 EUR. Prav pa imajo pritožniki, da ugovor vložen s strani upraviteljice sam po sebi nima večje teže, kot ugovor vložen s strani upnikov.

Glede očitane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS ) in glede poslovnih rezultatov dolžnika

28. Pritožniki navajajo, da je dolžnik za leto 2022 v NFP in korigiranih COVID-19 finančnih projekcijah napovedal 50 % rast prihodkov, 176 % rast EBITDA in 400 % rast čistega dobička, takšna rast pa je nujno potrebna za izpolnitev dolžnikovih obveznosti do navadnih in zavarovanih upnikov, saj bo brez takšne rasti dolžnikov primanjkljaj sredstev na dan 31. 12. 2024 nekajkrat presegel sedaj ugotovljenih 569.583,00 EUR. Pritožniki trdijo, da so na utemeljen dvom v neverjetno rast večkrat opozorili izvedenko, vendar zaradi pomanjkanja listinske dokumentacije drugače kot s trditveno podlago in številnimi vprašanji izvedenki niso imeli možnosti dokazovanja v nasprotno. Čeprav izvedenka v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 16. 11. 2020 ni bila pripravljena prevzeti odgovornosti za (pre)optimistične dolžnikove napovedi in je izrazila (utemeljen) dvom v napovedane finančne rezultate, je kasneje na sestanku z dolžnikom, in kot se je izrazila „po hitrem in grobem“ vpogledu v sklenjene pogodbe z dolžnikovimi kupci, nove nominacije in prednaročila, spremenila svoje stališče iz osnovnega izvedenskega mnenja in na naroku dne 3. 3. 2021 izpovedala, da ima dolžnik 60 % načrtovanih prihodkov v letu 2020 že zagotovljenih z dolgoročnimi pogodbami, za 20 % prihodkov potrjenih nominacij, 5 do 10 % nominacij v teku in zgolj 10 % odprtih prihodkov brez pokritja v sklenjenih pogodbah oziroma prednaročilih. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je v 16. točki izpodbijanega sklepa v celoti sledilo izvedenkini ugotovitvi, da dolžnika do ustvarjenih 30.000.000,00 EUR čistih prihodov od prodaje v letu 2022 loči zgolj še potek časa in je zato sklep oprlo ravno na zgoraj navedene ugotovitve izvedenke, čeprav niti sodišče niti upniki niso imeli možnosti vpogleda v dolžnikove dolgoročne pogodbe, nominacije in prednaročila, ker jih dolžnik ni predložil nobeni izmed svojih vlog. Trdijo, da zato, ker na sestanek med dolžnikom in izvedenko niso bili vabljeni in kot omenjeno dolžnik navedenih pogodb s kupci, nominacij in prednaročil ni vložil v spis, niso mogli preizkusiti izvedenskega mnenja v tem delu, posledično pa ne morejo preizkusiti niti 16. točke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ki se v celoti opira na izvedensko mnenje in citira enake razloge, pogodbe s kupci, nominacije in prednaročila, kot jih je navajala izvedenka. Navajajo, da je vprašanje verjetnosti doseganja rasti dolžnikovega poslovanja v letu 2022 (več ali manj kot 50 % verjetnost) ključno za presojo izpolnitve pogoja iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP, na katerem so upniki utemeljevali svoj ugovor. V kolikor se bo izkazalo, da dolžnik v letu 2022 ne bo dosegel 50 % rasti prihodkov, 176 % rasti EBITDA in 400 % rasti čistega dobička ter še boljših poslovnih rezultatov v letu 2023 in 2024, ob zapadlosti plačila terjatev navadnih upnikov ne bo imel dovolj denarnih sredstev za poplačilo in bo nad njim začet stečajni postopek. To pomeni, da bo trenutno potrjen primanjkljaj denarnih sredstev v višini -569.583,00 EUR verjetno povzročil nekaj milijonski primanjkljaj denarnih sredstev na dan 31. 12. 2024. Že zgolj manjše odstopanje od že tako preoptimistične finančne projekcije v letu 2022, 2023 in 2024 pomeni za dolžnika še večji denarni primanjkljaj. Po mnenju pritožnikov je zato sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi kršitev upnikovih človekovih pravic in svoboščin iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do enakega varstva pravic), ko je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje in ga vzelo kot podlago za odločitev, ta pa temelji na procesnem gradivu, do katerega upniki niso imeli pravice vpogleda, niti ga dolžnik sploh ni vložil v spis. S takšnim ravnanjem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

29. V odločbi Up-271/07 z dne 3. 7. 2008, na katero se sklicujejo pritožniki, je Ustavno sodišče RS zapisalo, da mora biti strankam, kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izvid – na primer sodelovanje pri pogovorih, ki jih vodi izvedenec, možnost postavljanja vprašanj „zaslišanim“ osebam, zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo izvedenec namerava uporabiti, itd. Zapisalo pa tudi je, da v izjemnih primerih takšno sodelovanje strank v postopku nastajanja izvedenskega mnenja oziroma predhodna seznanitev z gradivom, ki ga je izvedenec uporabil pri svojem delu, zaradi svoje narave (npr. zapletene laboratorijske preiskave, predmet ogleda, ki se nahaja na težko dostopnem ali nevarnem kraju) ni izvedljiva oziroma je izvedljiva le z znatnimi težavami.1 V določenih primerih pa je dopustno stranki odreči seznanitev z gradivom, ki ga je uporabljal izvedenec, tudi zaradi spoštovanja pomembnejše ustavne dobrine (npr. pri telesnem pregledu pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave).

30. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 9. 2020, s katerim je določilo izvedenko v tej zadevi, tej med drugim naložilo, da pridobi potrebno dokumentacijo od dolžnika, ki je dolžan dati izvedenki na razpolago tudi vse informacije in dokumente, potrebne za izdelavo izvedenskega mnenja.

Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je izvedenka morala pregledati obsežno poslovno dokumentacijo dolžnika, kar je razumljivo zahtevalo tudi več kontaktov z dolžnikom (predvsem telefonskih in video sestankov). To izhaja iz zapisnikov o narokih za obravnavo ugovora proti vodenju prisilne poravnave in predloženih obračunov avtorskih honorarjev, specifikacije le-teh (p.d. 376) in sklepa o odmeri nagrade za pisno izdelavo izvedenskega mnenja ter dopolnitev tega (z dne 2. 3. 2021). Sodelovanje upnikov pri pregledu te dokumentacije je težko izvedljivo, saj velik del te, zlasti pogodbe s kupci, nominacije in prednaročila, vsebuje podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

31. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki kršitve načela kontradiktornosti, ki je odraz ustavnega načela enakega varstva pravic, niso uveljavljali takoj, ko je bilo to mogoče (286.b člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Poleg tega niso predlagali izvedbe postopka po 219.b členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zato očitanih bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

32. Izvedenka je na naroku dne 17. 3. 2021 (stran 19 zapisnika) pojasnila, da je pogodbe, ki jih je dolžnik sklenil s poslovnimi partnerji, prebrala, sicer zelo na hitro in v grobem, in to primerjala s podatki, ki so v njihovem sistemu. Navedla je, da ima dolžnik za spremljanje sklenjenih pogodb in nominacij v teku poseben informacijski program, v katerega morajo iz naslova podpisanih pogodb vnesti kupca, podatke o proizvodu, o količinah, o cenah in o statusu. Te je primerjala s tem izpisom in ugotovila na presek, ali se ta informacijski sistem sklada s tem, kar je na papirju, ker je ta baza potem povezana s planom, s kalkulacijami in s cenami. Sama rekapitulacija tega je bila predložena dopolnitvi mnenja, posebej s strani poslovodstva podpisan plan poslovanja. Povedala je, da je za pregled navedene dokumentacije uporabila dovolj časa, da je lahko svoje ugotovitve ustrezno vnesla v izvedensko mnenje.

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka v izvedenskem mnenju pojasnila, na kaj se nanašajo že podpisane večletne pogodbe (za dobo pet do osem let oziroma trideset let – stran 43 izvedenskega mnenja). V dopolnitvi izvedenskega mnenja in na naroku z dne 3. 3. 2021 (stran 6 zapisnika) pa je tudi povedala (kar so povzeli že pritožniki), da ima dolžnik za leto 2022 približno 60 % načrtovanih prihodkov že zagotovljenih z dolgoročnimi pogodbami, približno 20 % ima potrjenih nominacij, okrog 5 do 10 % ima nominacij v teku, ki še niso potrjene, kar pomeni, da je samo zelo majhen del, približno 10 %, odprtih prihodkov brez pokritja o sklenjenih pogodbah oziroma prednaročilih. Na podlagi navedenega je zaključila, da v kolikor se bo pri dolžniku v kratkem času znormalizirala situacija, obstaja zelo velika verjetnost, da bo te prihodke lahko dosegel (stran 21 dopolnitve izvedenskega mnenja).

34. Iz rednega poročila insolventnega dolžnika za obdobje od 1. 3. 2021 do 31. 3. 2021 izhaja, da je dolžnik ustvaril 1.741.004,00 EUR mesečnih prihodkov iz naslova prodaje in s tem dosegel EBITDA v višini 151.550,00 EUR ter čisti poslovni izid v višini 81.706,00 EUR. Višina prihodkov v 2021 (za tri mesece) je za 4 % višja kot predhodno leto, EBITDA pa je boljši za 12 % kot leto prej. Iz rednega poročila insolventnega dolžnika za obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 5. 2021 pa izhaja, da je dolžnik v petih mesecih leta 2021 posloval v skladu z načrtom, ustvaril EBITDA v višini 559.000,00 EUR (plan 537.000,00 EUR), da je neto poslovni izid v višini 147.000,00 EUR (plan 127.000,00 EUR), da je višina prihodkov v 2021 (za pet mesecev) za 20 % večja kot predhodno leto, EBITDA pa boljši za 65 % kot leto prej in je nad operativnim planom za 4 %.

35. Sodišče prve stopnje je glede na takšne poslovne rezultate dolžnika, ki so bili doseženi s poslovanjem v pogojih postopka prisilne poravnave, utemeljeno sledilo izvedenkini ugotovitvi, da bo dolžnik v letu 2022 dosegel planiranih 30.000.000,00 EUR čistega prihodka. Pri tem je treba upoštevati tudi, kar navaja dolžnik, da je epidemija COVID-19 povzročila globalno krizo v oskrbi z materiali, ne samo na področju elektronskih komponent, temveč tudi na področju kovin, granulatov, itd. (predvsem iz Azije in Amerike), zaradi česar je bila oskrba podjetja s potrebnimi materiali v tem obdobju zelo otežena. Poslovanje dolžnika ob normalni oskrbi z materiali, izven postopka prisilne poravnave, pa bo nedvomno doprineslo k večji verjetnosti, da bo v letu 2022 dosegal planirane čiste prihodke od prodaje.

Glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z uporabo 34. točke Slovenskega poslovno finančnega standarda 5 (SPS 5) v zvezi z izračunom deleža poplačila upnikov, ki konvertirajo terjatve v kapital dolžnika.

36. Pritožniki očitajo sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo izvedenkini napačni razlagi materialnega prava in sicer razlagi SPS 5, ki je bil sprejet s strani strokovnega sveta Agencije za javni nadzor nad revidiranjem na podlagi 16. člena v povezavi s 1. točko drugega odstavka 9. člena Zakona o revidiranju in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije kot del pravnega reda Republike Slovenije. Navajajo, da je dolžnik v NFP pri izračunu deleža poplačila upnikov, ki bodo konvertirali svoje terjatve v kapital dolžnika, upošteval, da bodo takšni upniki 100 % poplačani, čeprav je navadnim upnikom ponudil konverzijo terjatev v razmerju 1,75 (terjatve) : 1 (osnovnega vložka), zavarovanim upnikom pa konverzijo terjatve v razmerju 1,4 (terjatve) : 1 (osnovnega vložka). Upniki trdijo, da je za potrebe izračuna poplačila navadnih upnikov v primeru potrjene prisilne poravnave potrebno uporabiti 34. točko SPS 5, ki določa: "34. Če dolžnik da alternativni predlog prisilne poravnave s pretvorbo terjatev v lastniške deleže, se šteje, da je nominalni znesek poplačila vsakega evra terjatev upnikov, ki alternativni predlog sprejmejo:

a) enak nominalnemu znesku osnovnega vložka, ki ga upnik pridobi za vsak evro terjatev, prenesenih kot stvarni vložek, če je dolžnik organiziran kot d. o. o.;

b) enak nominalnemu znesku osnovnega kapitala, ki ga upnik pridobi na podlagi števila delnic, ki jih pridobi za vsak evro terjatev, prenesenih kot stvarni vložek, če je dolžnik organiziran kot d. d., in sicer ob upoštevanju nominalne vrednosti ene delnice, če so delnice oblikovane kot delnice z nominalnim zneskom, oziroma ob upoštevanju števila kosovnih delnic in višine osnovnega kapitala dolžnika, če so delnice oblikovane kot kosovne delnice."

Po mnenju upnikov je navedena določba tako jasna, da ne dopušča nobenega dvoma o njegovi razlagi in torej pomeni, da se pri razmerju konverzije 1,75 (terjatve) : 1 (osnovnega vložka) ne more šteti, da je tak upnik poplačan v 100 % deležu, temveč v 57 % deležu (1/1,75 * 100). Takšna konverzija namreč pomeni, da bo upnik za 1,75 enote svoje terjatve prejel eno enoto osnovnega vložka, medtem ko se bo 0,75 terjatve pretvorilo v kapitalske rezerve dolžnika in ta del se jasno ne more šteti kot poplačilo njegove terjatve. Pritožniki se v podporo svojemu stališču sklicujejo na strokovno razlago strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo iz meseca aprila 2015 (za katero trdijo, da ima enak pomen kot avtentična razlaga zakona). Trdijo, da je izvedenka kljub navedenemu podala nasprotno razlago, da je za primer izračuna deleža poplačila upnikove konverzije potrebno uporabiti 37. točko SPS 5, ki določa: "Če dolžnik da alternativni predlog prisilne poravnave s pretvorbo terjatev v deleže, je treba pri izračunu sedanje vrednosti plačil terjatev upnikov na bilančni presečni datum upoštevati plačilo terjatev, ki ga upniki prejmejo s preoblikovanjem svojih terjatev v kapital dolžnika, v višini in rokih, opredeljenih v 35. in 36. odstavku tega standarda." Trdijo, da navedena 37. točka SPS 5 ureja sedanjo vrednost plačil terjatev upnikov, ne pa delež poplačila terjatve v razmerju do pridobljenega osnovnega vložka, kar ureja 34. točka SPS 5. Pritožniki pritožbi prilagajo elektronsko sporočilo predsednika strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo, dr. K. K. glede njegovega razumevanja SPS 5 pri izračunavanju deleža poplačila navadnih upnikov v primeru potrjene prisilne poravnave.

37. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenki, ki je pojasnila, da je potrebno v primeru, ko je emisijska vrednost višja od nominalne vrednosti, postopati tako, da gre terjatev po nominalni vrednosti v osnovni kapital, razlika do emisijske vrednosti pa povečuje kapitalske rezerve. Te ne morejo biti izplačane lastnikom, temveč so lahko uporabljene samo za pokrivanje izgube ali pa se s pretvorbo prenesejo v osnovni kapital. Po mnenju izvedenke je za izračun poplačila upnikov potrebno uporabiti 37. točko SPS 5, torej celotno terjatev upnika, ki pristane na konverzijo, saj je celotna terjatev izkazana v kapitalu dolžnika. Terjatev, ki je predmet konverzije, ne participira pri pokrivanju izgube, ampak predstavlja resnični presežek vplačanega kapitala (agio). Izvedenka je pojasnila, da dolžnik ob konverziji terjatev upniku izroči kapitalski instrument, poslovni delež v osnovnem kapitalu in ekonomski delež v celotnem kapitalu družbe. Upnik pa tak kapitalski instrument evidentira med svojim premoženjem. Pri tem se mu premoženje ne spremeni, ampak se mu v konkretnem primeru postavka kratkoročne poslovne ali finančne terjatve v odvisnosti, na kaj se nanašajo, v celoti in ne samo delno spremenijo v postavko dolgoročne finančne naložbe. Gre za nedenarno izpolnitev obveznosti dolžnika do upnika.

38. Emisijski znesek delnice je cena, ki jo mora plačnik vplačati za eno novo delnico, ki se izda zaradi izvedbe povečanja osnovnega kapitala. Razlika med doseženo ceno vpisanih delnic ob njihovi prodaji in njihovo nominalno vrednostjo, če je prva večja od druge, je vplačani presežek kapitala. Z uveljavitvijo SRS 2006 in ZGD-1 so morale vse kapitalske družbe z dnem 1. 1. 2002 vse presežke vplačil kapitala opredeliti kot kapitalske rezerve.2 Kapitalske rezerve teorija opredeljuje kot dodaten lastni vir kapitala, ki drugače kot družbin (osnovni) kapital nima oblike pravic, inkorporiranih v vrednostnem papirju – delnici oziroma poslovnem deležu. Njihova funkcija je trojna: 1. zaščita (ohranitev) kapitala pred izgubami, 2. krepitev kapitala in 3. uravnavanje dividendne politike.

Kapitalske rezerve torej niso sestavina osnovnega kapitala, temveč sestavina vezanega kapitala. 144. člen ZFPPIPP, ki ureja alternativni predlog prisilne poravnave s pretvorbo terjatev v deleže, določa, da lahko dolžnik, ki je organiziran kot kapitalska družba, s predlogom prisilne poravnave ponudi upnikom, da terjatve prenesejo na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Sklep o spremembi osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja mora vsebovati odločitve, navedene v prvem odstavku 191. člena ZFPPIPP, med drugim odločitev, da se osnovni kapital poveča za znesek, ki je enak številu novih delnic, ki je enako številu delnic, ki jih bodo upniki vpisali in vplačali s prenosom svojih terjatev iz 2. točke prvega odstavka 191. člena ZFPPIPP, pomnoženemu z nominalnim ali pripadajočim zneskom teh delnic (6. točka prvega odstavka 191. člena ZFPPIPP). Čeprav navedene določbe govorijo o konverziji terjatev v osnovni kapital dolžnika, pa še ne dajejo jasnega odgovora na vprašanje, ali je pri izračunu poplačila terjatev upnikov, ki privolijo v konverzijo terjatev v osnovni kapital, potrebno upoštevati emisijski znesek osnovnega vložka ali nominalni znesek tega.

39. Pritožniki trdijo, da bi bil, v kolikor bi sodišče in izvedenka pravilno uporabila materialno pravo, torej 34. točko SPS5 in bi se štelo, da bi bili upniki, ki bi sprejeli konverzijo, poplačani zgolj v 57 % deležu, ne pa v 100 % deležu, končni izračun deleža poplačila upnikov (povprečje plačila upnikov, ki konverzijo sprejmejo in upnikov, katerih 70 % terjatev se odpiše) v primeru prisilne poravnave manjši od 39,8 %. Vendar izračuna poplačila navadnih upnikov ne pojasnijo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da poplačilo navadnih upnikov v postopku prisilne poravnave nikakor ne bi bilo manjše od poplačila upnikov v primeru stečaja, četudi bi sledili stališču, ki ga v zvezi z uporabo SPS5 zagovarjajo pritožniki. Poleg tega je izvedenka pri izračunu poplačila navadnih upnikov v postopku prisilne poravnave izhajala iz višine navadnih terjatev upnikov na dan 30. 9. 2019 (16.669.391,00 EUR) ter diskontirane vrednosti prihodnjih plačil navadnim upnikom (6.635.762,00 EUR; str. 52 izvedenskega mnenja). Zato njena drugačna razlaga SPS5 ni vplivala na izračun višine poplačila upnikov v postopku prisilne.

40. Pritožniki tako zgolj s trditvami, da sta izvedenka in sodišče zmotno uporabila materialno pravo, ker pri izračunu poplačila upnikov, ki bi konvertirali svoje terjatve v osnovni kapital dolžnika, nista uporabila točke 34 SPS5, temveč točko 37 SPS5, ne morejo uspeti.

Glede izpodbojnih dejanj in znižanja cen nepremičnin

41. Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je izvedenka v svoje izvedensko mnenje vključila tudi oceno vpliva izpodbojnih pravnih poslov, ki jih je dolžnik sklenil s povezano družbo G., d. o. o. ter svojo odločitev oprlo na izvedenkin izračun deleža poplačila upnikov v prisilni poravnavi (39,8 %) v primerjavi s poplačilom v stečaju (25,11 %), ob upoštevanju izpodbojnih tožb. Navajajo, da so vseskozi trdili, da je pri izpolnjevanju pogoja po 4. točki 172. člena ZFPPIPP pri izračunu višine stečajne mase treba upoštevati tudi najbolj očitna izpodbojna pravna dejanja dolžnika, ki jih je storil v zadnjih 12 mesecih pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti, saj bo povečanje stečajne mase zaradi uspešno izpodbitih pravnih dejanj imelo neposredni vpliv na poplačilo upnikov v stečajnem postopku.

42. Pritožniki neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da ni pravilno razumelo zatrjevanja upnikov, ker naj bi zmotno presodilo, da so ta zatrjevanja namenjena presoji izpolnitve pogoja iz 3. točka 172. člena ZFPPIPP, zaradi česar je bila kršena pravica upnikov, da postavljajo vprašanja izvedenki v zvezi z njenimi izračuni poplačila upnikov v stečajnem postopku ob upoštevanju izpodbojnih pravnih dejanj. Sodišče prve stopnje je vprašanje uspešnosti izpodbojnih dejanj v 22. točki obrazložitve res povezalo tudi s presojo uspešnosti NFP, vendar pa je v nadaljevanju trditve o dolžnikovih izpodbojnih dejanjih pravilno presojalo tudi v okviru izpolnjevanja ugovornega razloga po 4. točki 172. člena ZFPPIPP (22., 27. in 29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

43. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upniki v ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave trdili, da je dolžnik v NFP verjetno namerno izpustil prejeta plačila na podlagi uspešno izpodbijanih pravnih dejanj stečajnega dolžnika, storjenih v zadnjih 12 mesecih pred uvedbo insolventnega postopka. Navedli so, da so prejeli izpis vseh plačil, ki jih je dolžnik v zadnjih 12 mesecih pred uvedbo insolventnega postopka nakazal povezanemu srbskemu podjetju G., d. o. o. Iz potrdila o nakazilih banke Banka L., d. d. naj bi izhajalo, da je dolžnik samo v letu 2019 svoji sestrski družbi nakazal za 3,312.646,71 EUR. Navedli so, da je jasno, da so vsa plačila, ki jih je dolžnik izvedel v zadnjih 12 mesecih pred uvedbo insolventnega postopka izpodbojna ter da se bo po pravnomočno zaključenih pravdnih postopkih na ta račun stečajna masa, upoštevaje tudi obresti na glavnico, povečala za 3,517.923,19 EUR, ob upoštevanju sedanje vrednosti tega zneska pa za 3,498.994,59 EUR.

44. Zmotno je stališče pritožnikov, da je povsem jasno, da so vsa plačila, ki jih je dolžnik izvedel v zadnjih 12 mesecih pred uvedbo insolventnega postopka, izpodbojna, saj morata biti za ugotovitev, da je dejanje izpodbojno, izpolnjena tudi subjektivni in objektivni pogoj izpodbojnosti ( 271. oziroma 272. člen ZFPPIPP).

45. Pritožniki trdijo, da je vprašanje utemeljenosti posameznega izpodbojnega dejanja predhodno vprašanje, o katerem izvedenka ne bi smela podajati zaključkov sodišču, kako verjeten je uspeh v sodnem sporu zaradi izpodbijanja posameznega izpodbojnega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka pojasnila, da je glede na podajanje ugovorov upnikov v potencialni izračun vključila tudi morebitno izpodbojnost. Ker pa ni pravni strokovnjak, izpodbojna dejanja pa še niso dokazana, niti tožbe po Obligacijskem zakoniku še niso vložene, je zaradi nepristranskosti izračunala različne variantne in tako prikazala različno višino poplačil upnikov pod predpostavko stečaja dolžnika in v izvedenskem mnenju prikazala razpon možnih poplačil upnikov. Zapisala je, da pri izračunu verjetnosti, ali so izvedena poplačila izpodbojna ali ne, ne razpolaga z enotnim pravnim stališčem, ki bi omogočalo določiti ponder verjetnosti uresničitve posameznega scenarija, zato se je odločila, da v izračun verjetnosti višine poplačila navadnih upnikov pod predpostavko stečaja upošteva za dolžnika najboljšo (izpodbojnih dejanj ni) in najslabšo (vsa plačila so izpodbojna) varianto v razmerju 50/50 ter iz tega naslova izračuna povprečje s tem, da v izračunu upošteva pri vsaki varianti vse štiri predpostavke (stran 53 izvedenskega mnenja in stran 29 dopolnitve izvedenskega mnenja). V izvedenskem mnenju je tako ocenila, da povprečje poplačila navadnim upnikom pod predpostavko stečaja znaša od 14,43 % do 44,89 %, tako da povprečje poplačila znaša 29,97 %. V dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je ob upoštevanju pripomb dolžnika in upnikov ocenila, da bi znašalo poplačilo navadnih upnikov v stečaju med minimalno 14,27 % (brez upoštevanja izpodbijanih dejanj) in maksimalno 35,88 % (ob upoštevanju vseh izpodbojnih dejanj; stran 32 dopolnitve izvedenskega mnenja).

46. Izvedenka je glede na zgoraj navedeno pri izračunu poplačila navadnih upnikov v primeru stečaja ob predpostavki izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj postopala pravilno, ko je uporabila tehtano povprečje deleža poplačila upnikov v primeru stečaja, še zlasti glede na ugotovitve pritožbenega sodišča, da so trditve pritožnikov o izpodbojnosti zatrjevanih pravnih dejanj vse prepavšalne, da bi bilo na podlagi njih mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da so zatrjevana dejanja izpodbojna. Očitki pritožnikov, da je vprašanje utemeljenosti posameznega izpodbojnega dejanja (pri čemer pritožniki le-teh niti ne konkretizirajo) predhodno vprašanje, o katerem izvedenka ne bi smela podajati zaključkov sodišču, kako verjeten je uspeh v sodnem sporu zaradi izpodbijanja posameznega izpodbojnega dejanja, so ob povedanem neutemeljeni. Izvedenka takšnih zaključkov niti ni naredila, saj je upoštevala povprečje med za dolžnika najboljšo (izpodbojnih dejanj ni) in najslabšo (vsa plačila so izpodbojna) varianto v razmerju 50 / 50.

47. Upniki so trdili, da je izpodbojno tudi ravnanje dolžnika, ki je terjatev družbe M. d. o. o. do direktorjevih ožje povezanih oseb (do očeta zakonitega zastopnika dolžnika) v višini 1,000.000,00 EUR prenesel na srbsko povezano podjetje G. d. o. o., nato pa je svoje obveznosti iz naslova dobave blaga do srbskega (sestrskega) podjetja pobotal s preneseno terjatvijo v višini 1,000.000,00 EUR.

Četudi bi bilo izpodbijanje tega pravnega dejanja uspešno, upniki v primeru stečaja, ob upoštevanju izračuna izvedenke na strani 29 izvedenskega mnenja in 32 dopolnitve izvedenskega mnenja, ne bi bili poplačani bolje kot v prisilni poravnavi, saj bi priliv navedenega zneska v stečajno maso zvišal poplačilo upnikov v primeru stečaja le za 3,8%.

48. Pritožniki izvedenki očitajo, da je v izvedenskem mnenju obravnavala dolžnikova nakazila vlagateljem ugovora, čeprav nobena izmed pravdnih strank izpodbojnosti teh plačil niti ni zatrjevala v svojih vlogah, še manj pa zato predložila ustrezne dokaze (bančne izpiske).

Izvedenka je res, ko se je opredeljevala do zatrjevanih izpodbojnih dejanj, omenila tudi priviligiranje upnikov - pritožnikov. S tem pa je želela podati zgolj objektivno sliko vseh ravnanj dolžnika in ne samo tistih, na katere so opozorili pritožniki. Ti pa so nato že v zahtevi za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 29. 12. 2020 (p. d. 297) in ponovno po prejemu tega, v vlogi z dne 22. 2. 2021 (p. d. 351), sami zahtevali, naj izvedenka pri upoštevanju izpodbojnih tožb, ki se lahko vložijo v stečajnem postopku, upošteva tudi izpodbojne tožbe zoper upnike v višini prejetih plačil po banki v letu 2019. Zato očitkom pritožnikov ni mogoče slediti.

49. Pritožniki nadalje opozarjajo, da je izvedenka na naroku dne 10. 3. 2021 na vprašanje sodišča pojasnila, da se ji je v oktobru 2020, ko je izdelovala izvedensko mnenje, znižanje vrednosti nepremičnin še zdelo primerno, na dan obravnave pa ne več. Ne glede na to svojega izračuna deleža poplačila v stečajnem postopku ni spremenila, sodna odločba pa se opira na njen izračun, ob upoštevanju znižanja vrednosti nepremičnin za 15 % oziroma za 30 %. Zato je izpodbijani sklep, ki se v 29. točki sklicuje na izvedenkin izračun poplačila upnikov v stečaju ob upoštevanju znižanja vrednosti nepremičnin za 15 % oziroma 30 %, nezakonit. Ker je izvedenka končni izračun deleža poplačila upnikov v primeru stečajnega postopka pripravila z upoštevanjem povprečne vrednosti tako pridobljenih rezultatov, je zaradi arbitrarnega znižanja vrednosti nepremičnin za 15 % oziroma 30 % povzročilo, da je bil njen končni izračun poplačila v stečaju (25,11 %) nižji od izračuna poplačila upnikov v primeru potrjene prisilne poravnave. Poleg tega izvedenka naj ne bi pojasnila, kako se bodo cene nepremičnin gibale v naslednjih letih, diametralno nasprotnega stališča pa naj bi bila pri izračunavanju deleža poplačila upnikov v primeru potrjene prisilne poravnave, ko je podala stališče, da bo dolžnik nepremičnino prodal po tržni ceni.

50. Ocena strokovnjakov, da bo v letu 2020 zaradi COVID-19 situacije prišlo do znižanja vrednosti nepremičnin, na katero je izvedenka oprla svoje mnenje, se je izkazala kot napačna. Izvedenka res ni opravila ponovnega izračuna, ob upoštevanju, da do predvidenega padca 15 % do 30 % vrednosti nepremičnin ni prišlo. Je pa takšen izračun mogoče narediti ob upoštevanju njenega izračuna na strani 32 dopolnitve izvedenskega mnenja. Iz tega izhaja, da se ob upoštevanju znižanja vrednosti nepremičnin za 15 % poplačilo navadnih upnikov v stečaju zniža za 2,43 %, kar pomeni, da bi bilo poplačilo upnikov, v kolikor takšnega znižanja padca nepremičnin izvedenka ne bi upoštevala, 19,13 % brez upoštevanja izpodbojnih dejanj, ob upoštevanju le-teh pa 29,97 %, upoštevaje za dolžnika najboljšo in najslabšo varianto v razmerju 50/50. To pa je še vedno manjše poplačilo od tistega, ki se pričakuje v postopku prisilne poravnave. Očitki pritožnikov, da se je izvedenka v celotnem izvedenskem mnenju sklicevala zgolj na spomladansko UMAR napoved (objavljeno 12. 3. 2020, torej en dan po začetku „prvega lock down-a“), ki še ni vsebovala vseh razsežnosti COVID-19 krize, ter je vključevala domnevo, da gre za krizo črke V (hitro okrevanje), medtem ko nobena izmed kasnejših UMAR napovedi ni več napovedovala krize v črki V ter da teh izvedenka pri izračunu ni upoštevala, čeprav je tudi Statistični urad RS dne 25. 3. 2021 (nekaj dni po zadnjem naroku za glavno obravnavo) objavil poročilo, da so se cene nepremičnin v letu 2020 celo podražile za 5,2 % in da cene rastejo že šesto leto zapored, ob povedanem ne vplivajo na pravilnost odločitve.

51. Pritožniki trdijo, da je izvedenka pri izračunavanju deleža poplačila upnikov v primeru potrjene prisilne poravnave zavzela diametralno nasprotno stališče, ko se je opredeljevala do vprašanja višine potencialne obveznosti dolžnika iz naslova poroštva za obveznosti družbe F. d. o. o.

Izvedenka je pravilno pojasnila, da je tržna vrednost nepremičnine kot osnova za zmanjšanje tveganja poplačila poroštva v breme dolžnika upoštevana tudi zaradi dejstva, da družba F. d. o. o. do danes še ni v nobenem insolventnem postopku, kar pomeni, da imata tako upnik te terjatve kot osnovni dolžnik dovolj časa, da pri prodaji delujeta kot voljna prodajalca in poiščeta voljnega kupca ter s tem iztržita tržno vrednost nepremičnine. Pravilno je tudi zaključila, da upniki zato neutemeljeno nasprotujejo uporabi tržne vrednosti nepremičnine.

52. Sodišče prve stopnje na naroku dne 17. 3. 2021 upnikom res ni dopustilo vprašanj v zvezi z izpodbojnimi posli in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Navedlo je, da je izvedenka glede tega že dala pojasnilo, ker da gre pri izpodbojnih poslih za bodoče negotovo dejstvo, ki ne more vplivati na odgovor, ki ga sodišče potrebuje v tem postopku v zvezi z obravnavanjem ugovora po 3. in 4. točki 172. člena ZFPPIPP. Kljub temu se je na izračune izvedenke, ki so vsebovali tudi izpodbojna dejanja, oprlo in zaključilo, da bi bilo ob upoštevanju morebitnega uspeha izpodbojnih dejanj poplačilo navadnih upnikov v stečaju nižje kot v primeru prisilne poravnave in sicer v višini 25,11 %.

53. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedenka na vprašanja v zvezi z izpodbojnimi posli, ki so jih upniki dodatno zastavili v vlogi z dne 15. 3. 2021 (p. d. 393), že odgovorila. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in ni kršilo z ustavo zagotovljene pravice upnikov do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva, ker izvedenki ni dopustilo postavljanja vprašanj upnikov v zvezi z izračuni poplačila upnikov v stečaju. Upniki pa navedene kršitve na naroku niti niso grajali, zato se nanjo ne morejo sklicevati (286.b člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Glede odškodninske tožbe zaradi transfernih cen

54. Pritožniki navajajo, da so v ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave zatrjevali, da je dolžnik s sestrskim podjetjem G. d. o. o. posloval na način, da je prek oblikovanja transfernih cen večji del dobička prepuščal tej srbski družbi. N. N. je bil vseskozi zakoniti zastopnik ter večinski lastnik obeh družb, zaradi česar mu je tak položaj omogočal prosto oblikovanje transfernih cen. Upniki so pridobili letna poročila slovenskega dolžnika in srbske povezane družbe za pretekla poslovna leta (2014 do 2018), iz katerih naj bi izhajalo, da je srbsko podjetje v primerjavi s slovenskim podjetjem ob občutno manjših prihodkih ustvarilo več dobička kot slovensko podjetje. Trdijo, da je glede na to, da povezani družbi poslujeta na način, da je srbsko podjetje izključni dobavitelj slovenskega podjetja, očitno, da se je N. N. kot zakoniti zastopnik obeh družb odločil, da bo z družbama posloval na način prepuščanja dobička srbskemu podjetju. Razlog za to pa naj bi bil v tem, da so v Srbiji mnogo nižji davki, ki bremenijo pravne osebe, kot v Sloveniji. Oškodovanje slovenske družbe zaradi oblikovanja transfernih cen naj bi znašalo najmanj 2.905.000,00 EUR brez upoštevanja zakonskih zamudnih obresti. Pritožniki trdijo, da bi morala izvedenka v izvedenskem mnenju in sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati, da se bo stečajna masa povečala tudi za odškodnino v višini 2.905.000,00 EUR. Izvedenki očitajo, da navkljub podani trditveni podlagi in predloženim letnim poročilom obeh družb ni želela pripraviti izračuna poplačila upnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom ob upoštevanju odškodninske tožbe zaradi oblikovanja transfernih cen s strani srbske povezane družbe.

55. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik v odgovoru na ugovor navedel, da je sestrski družbi nemogoče v celoti primerjati, saj se značilnosti njunih proizvodov razlikujeta v tolikšni meri, da je z vidika kupcev vsaka družba zase, torej posebej nominirana za celovit projekt. Skupni projekti, ki jih je nekaj, pa potekajo tam, kjer se proizvodna procesa lahko nadgrajujeta v eni ali drugi družbi (npr. ko se kabelski seti kot material vključujejo v izdelke elektronike luči). V G. d. o. o. se odvija pretežno delovno intenzivna proizvodnja (sestava kabelskih setov) in T. Elektronika, v dolžniku pa pretežno projekti Elektronika z S. tehnologijo (kapitalsko intenzivna proizvodnja). Navedel je, da je golo primerjanje podatkov o prihodkih in dobičkih povezanih družb povsem nerelevantno in kaže na to, da imajo povezane družbe različne prihodke in različne dobičke - kar je seveda edini možen rezultat, glede na to, da gre za različne družbe. V tem pogledu dolžnik zagotavlja tudi to, da v celoti spoštuje pravila glede transfernih cen. Poleg tega sta obe družbi kot celotna skupina redno revidirani s strani pooblaščenih revizorjev, ki bi, če bi bile navedbe upnikov vsaj malo utemeljene, tako delovanje zagotovo vsaj izpostavili v revizorjevem mnenju, če že ne bi izdajo tega sploh zavrnili, pa se to ni zgodilo. Prihodki obeh družb so bili v korelaciji in so sledili enakemu trendu, saj je prodaja produktov obeh družb vezana na število proizvedenih avtomobilov, do razkoraka med prihodki od prodaje obeh družb pa je začelo prihajati šele v letih 2018 in 2019, ko so se skoraj istočasno dolžniku zaključili trije večji projekti, ki jih ta še ni uspel v celoti nadomestiti, v primerjavi z dolžnikom pa družba G. d. o. o. ni utrpela takega izpada prihodkov. Hkrati pa je tudi zaključek projektov ne prizadene v takšni meri, saj ima na voljo precej cenejšo delovno silo in s tem tudi precej nižje fiksne stroške poslovanja, kar je bilo lastniku družbe tudi vodilo ob ustanovitvi v letu 2011. V povprečju so tako v G. d. o. o. stroški dela kar trikrat nižji kot pri dolžniku, kar je hkrati tudi splošno razmerje med povprečnimi plačami v Srbiji in Sloveniji. Iz enakega razloga G. d. o. o. hkrati bolj donosno proizvaja produkte, ki zahtevajo visok angažma delovne sile in tako lahko uspešno tekmuje tudi pri produktih, ki za dolžnika sploh ne bi bili profitabilni. Dolžnik je, ker je bil v preteklosti porok za finančne obveznosti hčerinskih družb in posledično nosilec negativnega poslovanja teh družb, pripravil načrt MRA, ki je temeljil na finančnih izkazih za leto 2015 in posledično začel s slabitvami terjatev do povezanih družb, ki so ustvarjale izgubo ter tako na račun slabitev v letih 2015 do 2019 skupaj evidentiral 19,6 mio EUR slabitev terjatev do hčerinskih družb, kar je povzročilo znižanje čistega dobička. Te slabitve pa ne predstavljajo odhodkov iz rednega poslovanja dolžnika, zaradi česar je ta prepričan, da je sanacija dolžnika na način, kot ga je predlagal, mogoča in verjetna. Vse njegove obveznosti do države pa so bile tekoče poravnane. Dolžnik je nadalje trdil, da so cene blaga, po katerih G. d. o. o. vrši dobave dolžniku, tržno primerljive, kot to zahtevata veljavna slovenska in srbska davčna zakonodaja in njuna pravila v zvezi s transfernimi cenami, da za analizo primerljivosti skupina uporablja metodo stopnje čistega dobička na način, da primerja marže iz poslovanja z maržami iz poslovanja za najbolj primerljive nepovezane osebe, ki se ukvarjajo s primerljivo proizvodnjo in so izbrane v kompleksnem postopku preko baze Amadeus, ki je ustvarjena prav za ta namen in jo uporabljajo davčni strokovnjaki po celem svetu. Metoda stopnje čistega dobička, kot jo določa 6. člen Pravilnika o transfernih cenah, pa predstavlja zanesljiv način primerjave transfernih cen med povezanimi osebami s tistimi cenami, ki so dosežene med nepovezanimi osebami. Tako je opravljena analiza za leto 2018 potrdila, da je primerljiva marža za razdobje v razponu 5,16 % do 23,81 %, povprečna marža, ki jo je družba G. d. o. o. dosegla pri dobavah dolžniku v letu 2018 pa je znašala 7,27 %, kar je povsem na spodnjem delu dovoljenega razpona. Analiza za leto 2019 pa še ni bila pripravljena. Dolžnik je poudaril, da pooblaščeni revizorji vsako leto pregledajo poslovanje dolžnika in drugih družb v skupini ter da nobeden od pooblaščenih revizorjev ni izrazil zadržkov ali pomislekov glede oblikovanja transfernih cen med obema družbama. Kot dokaz je predložil poročila neodvisnega revizorja za dolžnika v Letnih poročilih za leta 2015, 2016, 2017, 2018, izdana s strani O. d. o. o., poročila za Konsolidirane računovodske izkaze za gospodarske družbe P. d. o. o. v Letih poročilih za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, izdana s strani O. d. o. o., prilogo 16 k obračunu davka od dohodkov pravnih oseb dolžnika za leta 2015 do 2018 ter osnutek priloge 16 k obračunu davka od dohodkov pravnih oseb dolžnika za leto 2019.

56. Izvedenka je v svojem mnenju navedla, da so pooblaščeni revizorji vsako leto pregledovali poročila v odnosu do povezanih družb, ki jih je pripravilo poslovodstvo in na osnovi pregleda o tem izdali tudi svoja mnenja. V teh poročilih je moralo poslovodstvo prikazati vse pravne posle, ki so jih v posameznem letu sklenili. Družba vsako leto tudi v letnem poročilu razkrije transakcije s povezanimi družbami skladno s 545. in 546. členom ZGD-1 in vsako leto poda izjavo, da se učinki medsebojnih poslov ne odražajo pri prikrajšanju družbe M. d. o. o. ter da niso povzročili škode prihodnjemu poslovanju in razvoju družbe, temveč so posledica podpisanih pogodb in dogovorov med družbami. Poslovodstvo je vsako leto v letnem poročilu tudi izjavilo, da na pobudo drugih podjetjih v skupini ni storilo ali opustilo nobenega dejanja, ki bi pomenilo prikrajšanje za družbo M. d. o. o., za navedbe in ugotovitve v poročilih, pripravljenih v skladu s 545. členom ZGD-1, pa je odgovorno poslovodstvo.

57. Pritožniki očitajo izvedenki, da se je v celoti zanesla na poslovodstvo dolžnika in revizorjevo mnenje k letnemu poročilu dolžnika, kar naj bi bilo glede na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 215/2011 z dne 18. 8. 2011 pravno napačno. Navajajo, da srbsko podjetje ni vključeno v konsolidirano letno poročilo slovenskega podjetja, zaradi česar revizor ni bil dolžan preverjati pravilnosti medsebojnega obračunavanja sestrskih podjetij. S srbsko družbo se namreč v skladu z ZGD-1 ne šteje za povezano družbo v smislu obveznosti priprave konsolidiranega poročila, ker slovensko podjetje ni imetnik deležev srbskega podjetja, temveč je imetnik deležev srbskega podjetja fizična oseba N. N. Nasprotno pa Zakon o davku od dohodka pravnih oseb v 16. členu (transferne cene) določa, da se za povezani osebi štejeta zavezanec (M. d. o. o.) in tuja pravna oseba (G. d. o. o.), če ima ista oseba (N. N.) hkrati in neposredno v lasti najmanj 25 % deleža v kapitalu zavezanca in tuji pravni osebi. N. N. pa ima v lasti 70 % poslovnih deležev v slovenskem podjetju in 100 % poslovnih deležev v srbskem podjetju.

58. Očitki pritožnikov niso utemeljeni. Pritožniki so svoje trditve, da je dolžnik prek oblikovanja transfernih cen večji del dobička prepuščal srbski družbi, temeljili le na primerjavi podatkov o ustvarjenih prihodkih in čistem poslovnem izidu dolžnika in srbske družbe G. d. o. o. Na navedbe dolžnika, ki je v odgovoru na ugovor argumentirano pojasnil, da omenjena primerjava ustvarjenih prihodkov in čistega poslovnega izida dolžnika in družbe G. d. o. o. ne more biti dokaz za trditve pritožnikov, da je do neustreznih transfernih cen pri medsebojnem poslovanju med navedenima družba res prišlo, pritožniki niso odgovorili. Le vztrajali so pri svoji zahtevi, da naj izvedenka pri upoštevanju tožb, ki se lahko vložijo v stečajnem postopku, upošteva tudi odškodninsko tožbo zaradi transfernih cen med dolžnikom in G. d. o. o. v višini 2,905.000,00 EUR, povečano za pravilen izračun obresti in nato pripravi nov izračun procenta poplačila navadnih upnikov v stečajnem postopku.

Izvedenka je že sama ugotovila, da ne obstajajo neodvisna dokazila, da je do transfernih cen pri medsebojnem poslovanju med dolžnikom in G. d. o. o. res prišlo, da upniki takšnih dokazil niso razkrili, niti niso razkrili, kako so izračunali višino potencialne odškodninske tožbe ter da so zato vse njihove trditve in izračuni brez temelja.

59. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno postopalo pravilno, ker izvedenki ni naložilo, da pripravi nov izračun deleža poplačila upnikov v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom ob upoštevanju odškodninske tožbe v višini 2,905.000,00 EUR. Tudi izvedba dokaza z izvedencem za potrditev trditev upnikov o oblikovanju neustreznih transfernih cen bi bila utemeljena le, v kolikor bi že iz njihovih trditev izhajala verjetnost, da te cene niso bile ustrezne. Takšnega trditvenega bremena pa upniki niso zmogli.

60. Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo na "srbsko revizorjevo mnenje s pridržkom" na letno poročilo družbe G. d. o. o., saj se navedeni pridržek ne nanaša na vprašanje oblikovanja transfernih cen med družbama, temveč na kompenzacijo, ki ni bila prijavljena.3 Tudi pritožniki trdijo, da je bilo mnenje s pridržkom izdano prav zaradi izpodbojnega dejanja cesije dolžnikove terjatve do očeta zakonitega zastopnika dolžnika in nadaljnjega pobota s terjatvami do slovenskega dolžnika. Kako naj bi to vplivalo na oblikovanje transfernih cen pa ne pojasnijo.

61. Očitki pritožnikov, da je dejansko stanje glede oblikovanja transfernih cen ostalo nepopolno utemeljeno, ob povedanem niso utemeljeni.

Glede uporabe 30 % diskonta (popusta) na dolžnikove terjatve

62. Pritožniki navajajo, da je izvedenka slepo sledila vrednosti (višine) stečajne mase, ugotovljene v NFP, kar naj bi izhajalo iz strani 55 izvedenskega mnenja z dne 16. 11. 2020, kjer je izvedenka navedla: "Temelj poplačila v stečajnem postopku predstavlja premoženje upnika, ki ga je mogoče unovčiti s prodajo. Kot je iz NFP razvidno predstavlja delež opredmetenih sredstev v vseh sredstvih dolžnika na dan 30. 9. 2019, 33,4 %. Kot osnovo za izračun poplačila terjatev navadnih upnikov smo uporabili tabelo, ki jo je v svojem poročilu uporabila ocenjevalka vrednosti podjetij na strani 89 (NFP)." Iz navedenega naj bi izhajalo, da je izvedenka zgolj prepisala višino stečajne mase iz NFP, brez da bi kakorkoli kritično oziroma strokovno preverila njeno ustreznost.

63. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij v svojem poročilu navedla (str. 11 poročila), da podatki o višini sredstev in obveznosti družbe izhajajo iz revizorjevega poročila in iz načrta finančnega prestrukturiranja družbe ter da glede na to, da je revizor dal pozitivno mnenje na računovodske izkaze in je pri tem uporabil revizijske postopke za ugotavljanje obstoja sredstev in obveznosti, niso opravili dodatnih pregledov in zato predpostavljajo, da so podatki o stanju in višini sredstev in obveznosti na dan 30. 9. 2019 realno izkazani. Nadalje je navedla, da je poročilo pripravljeno upoštevaje oceno vrednosti pooblaščene ocenjevalke vrednosti nepremičnin mag. R. R. z dne 24. 10. 2019 in oceno vrednosti pooblaščenega ocenjevalca vrednosti strojev in opreme S. S. z dne 14. 11. 2019 družbe M. d. o. o. na dan 30. 9. 2019.

Izvedenka se je glede na navedeno glede višine potencialne stečajne mase utemeljeno oprla na poročilu ocenjevalke vrednosti podjetij in ni bila dolžna dodatno strokovno preveriti njene ustreznosti.

64. Pritožniki trdijo, da so na navedeno (zgrešeno) stališče izvedenke, da zgolj slepo sledi višini stečajne mase iz NFP, dvakrat opozorili izvedenko, in sicer tako v zahtevi za dopolnitev izvedenskega mnenja kot tudi v opredelitvi upnikov do dopolnitve mnenja. Trdijo, da so izvedenko opozarjali predvsem na uporabo previsokega diskonta (1 mio EUR) glede dolžnikovih terjatev (3 mio EUR) in na priznavanje stroška nadaljevanja proizvodnje v višini 300.000,000 EUR. V kolikor bi izvedenka upoštevala trditve upnikov, bi bila stečajna masa višja za 1.300.000,00 EUR, kar bi zopet povzročilo, da bi bili upniki v stečaju bolje poplačani kot v primeru prisilne poravnave. Izvedenki očitajo, da se je pri presoji diskonta na terjatve naslonila na mnenje ocenjevalke vrednosti podjetij in ga štela kot primeren diskont (kot naj bi bilo to razvidno iz dopolnitve izvedenskega mnenja na str. 12 ter njenega zaslišanja na naroku dne 17. 3. 2021 - str. 17 in 18 zapisnika), ker da se v stečaju prodaja „celotni paket dolžnikovih terjatev v višini 3 mio EUR“.

65. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka navedla, da je pri kratkoročnih poslovnih terjatvah upoštevan diskont na osnovi izkušenj pri prodaji vseh terjatev kot celote ter da je, če gre za celotni paket, ta diskont lahko še bistveno večji, lahko tudi do 50 % ali celo več. Navedla je, da je pri predpostavki stečaja že ocenjevalka vrednosti upoštevala 30 % diskont iz tega naslova in ga izvedenka glede na njene izkušnje ni spreminjala. Na naroku dne 17. 3. 2091 pa je navedla, da so pri predpostavki stečaja upoštevane predpostavke hitre unovčitve posameznega premoženja dolžnika in zaradi navedenega ter tudi iz prakse izhaja, da pri prodaji premoženja v celoti kupci na posamezno celoto zahtevajo posamezen diskont (količinski popust) ter da gre za to, da se pri izračunu stečaja ne upošteva unovčitve po posamezni terjatvi, ampak se vse terjatve v kompletu prodajo. Opozorila je, da ne gre za računovodsko obravnavo terjatev, ampak čisto oceno iztožljive vrednosti vseh terjatev v paketu, diskonti, ki so uporabljeni, pa so uporabljeni glede na pretekle izkušnje pri tovrstnih izračunih. Pri presoji iztožljive vrednosti pa kupci terjatev že samo zaradi dejstva, da je potencialni dolžnik v stečaju, zahtevajo določen diskont (str. 6 zapisnika).

66. Izvedenka je torej pojasnila, kako se določi iztožljiva vrednost terjatev in zakaj se pri tem upošteva paketna prodaja. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča glede na oceno ocenjevalke vrednosti podjetjih in glede na izkušnje izvedenke pri iztržkih v stečajnih postopkih pravilno uporabila 30 % diskont na terjatve dolžnika kot primeren diskont. Ocenjevalka vrednosti podjetij je pojasnila, zakaj je upoštevala 30 % diskont in njenim argumentom ni mogoče oporekati.

67. Zmotno je stališče pritožnikov, da bi morala izvedenka pridobiti seznam dolžnikovih dolžnikov na dan 30. 9. 2019 in preveriti kvaliteto dolžnikovih dolžnikov ter na tej podlagi oceniti, ali je bil v NFP uporabljen 30 % diskont primeren ali ne. Izvedenka je pravilno pojasnila, da se pri izračunu v primeru stečaja ne upošteva unovčitve po posamezni terjatvi, kar izhaja tudi iz SPS 5.

68. Pritožniki trdijo, da ni nepomembno, da je dolžnik pred začetkom postopka prisilne poravnave že oslabel svoje terjatve, zaradi česar je imel na dan 30. 9. 2019 tudi negativni kapital v višini - 7,117.342,00 EUR in verjetno na dan začetka postopka prisilne poravnave v resnici ni več imel slabih terjatev, zagotovo pa teh ni bilo za 1 mio EUR, ker bi sicer moral revizor na to opozoriti ob revidiranju poročila o dolžnikovem položaju. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pripominja, da zgolj podatek o dolžnikovem negativnem kapitalu (str. 11 NFP) ni dokaz o slabljenju terjatev v navedeni višini. Trditve pritožnikov bi morale biti bolj konkretizirane, da bi jim bilo mogoče slediti.

Glede stroškov stečajnega postopka

69. Upniki so v zahtevi za dopolnitev izvedenskega mnenja navedli, da se v povezavi z višino ocenjenih diskontov poraja vprašanje glede ustreznosti ocenjenih stroškov stečajnega postopka, v okviru katerih je navedena predpostavka stroškov v višini 300.000,00 EUR za dokončanje proizvodov, prav tako pa so zelo visoki tudi preostali stroški stečajnega postopka, ki so predstavljeni brez tehtnejših podlag. Od izvedenke so zahtevali, da naj glede poplačila navadnih upnikov v primeru stečaja upošteva, da bodo stroški stečajnega postopka znašali 50 % od predvidenih v NFP. Izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja vztrajala pri svoji oceni, da bodo stroški postopka znašali 949.800,00 EUR.

70. Pritožniki trdijo, da je izvedenka kljub temu, da je vedela za stališče upraviteljice prisilne poravnave, da ne bi predlagala nadaljevanja proizvodnje, upoštevala navedbo dolžnika, da bi mu v stečajnem postopku nastali stroški dokončanja proizvodnje v obdobju približno treh mesecev v višini 300.000,00 EUR. Delež poplačila upnikov v stečaju bi bil zaradi nenastalih stroškov nadaljevanja proizvodnje v višini 300.000,00 EUR višji, kot ga je ugotovila izvedenka. Navajajo, da je izvedenka na vprašanje sodišča glede stroškov stečajnega postopka zaradi nadaljevanja proizvodnje v višini 300.000,00 EUR pojasnila, da: "je dolžnik predvidel, da bo uspel prepričati sodišče, da je bolj ekonomično dokončati proizvodnjo kot pa jo na presečni dan uvedbe stečaja zaključiti in ker iz prakse približno v tistem času dolžnik ve, kaj bi imel v proizvodnji, je ocenil te stroške približno, za približno proizvodnjo, ki bi tekla naslednje tri mesece. Pojasnil je, da je to njihova ocena, jaz pa sem to oceno preverila na osnovi letnega poročila dolžnika iz leta 2019, in sicer ta tabela izhaja iz tabele o stroških po funkcionalnih skupinah. Stroški po funkcionalnih skupinah opredeljujejo stroške proizvodnje, režije in upravljanja in iz te tabele izhaja, da je dolžnik upošteval pri predpostavki trimesečne nadaljnje proizvodnje približno 1/3 mesečnih proizvodnih stroškov. To so stroški špedicije, dela energenti in potrošni material. Prisilna upraviteljica je zapisala, če se ne motim, da sodišče ne bo dopustilo nadaljevanja proizvodnje, o tem se sama ne morem izjasniti.“

Pritožniki trdijo, da si je izvedenka odgovor na vprašanje sodišča izmislila, ker nobena izmed pravdnih strank v spis ni vložila letnega poročila dolžnika za leto 2019. Po pregledu tega pa pritožniki ugotavljajo, da v njem nikakor ni mogoče najti tabele o stroških po funkcionalnih skupinah (stroški proizvodnje, režije in upravljanja). Letno poročilo dolžnika za leto 2019 naj bi vsebovalo zgolj računovodsko postavko na str. 30, "stroški blaga, materiala in storitev", podrobneje pa ti stroški v letnem poročilu niso razdelani.

71. Očitki pritožnikov niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče po vpogledu v letno poročilo dolžnika za leto 2019 ugotavlja, da so stroški po funkcionalnostih navedeni v razpredelnici na str. 48 letnega poročila. Izvedenka si torej odgovora na vprašanje upnikov ni izmislila. Dolžnik je trdil, da bi uspel prepričati sodišče, da bi mu dovolilo nadaljevanje proizvodnje, medtem ko so upniki navedeni trditvi le pavšalno oporekali, s sklicevanjem na izjavo upraviteljice, da sodišče sklepa, s katerim bi dovolilo nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika, verjetno ne bi izdalo. Ali bi sodišče takšen sklep izdalo ali ne, je težko predvideti, saj je to odvisno od bodočih dejstev in poslovanja dolžnika. Glede na trditve, ki so jih podali upniki in pritožnik, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je bolj verjetno, da ga ne bi izdalo. Glede na navedeno in ker upniki niso podali tehtnih argumentov, iz katerih bi izhajalo, da do nadaljevanja poslovanja dolžnika ob morebitnem stečaju ne bi prišlo in ker je bila dosedanja upraviteljica v tem postopku razrešena te funkcije, novi upravitelj pa je v odgovoru na pritožbo upnikov v celoti sledil mnenju izvedenke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je verjetno, da bodo stroški nadaljevanja postopka, kot jih je dolžnik predvidel, nastali.

72. Očitki pritožnikov, da je dejansko stanje v zvezi s stroški stečajnega postopka ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, ob povedanem niso utemeljeni.

Glede zavrnjenega predloga upnikov za pridobitev novega izvedenskega mnenja

73. Pritožniki očitajo sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo njihov predlog za postavitev novega izvedenca na podlagi 254. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Trdijo, da je izvedenka izdelala izvedensko mnenje predvsem nepravilno, pa tudi nejasno in nepopolno, da je izvedensko mnenje v določenem delu tudi v nasprotju s samim seboj in v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, tega pa ni bilo moč odpraviti z novim zaslišanjem izvedenke. Navajajo, da so v predlogu za postavitev novega izvedenca navedli 25 razlogov, zaradi katerih so bili mnenja, da bi bilo potrebno postaviti novega izvedenca, ker da se večina od njih prekriva tudi s pritožbenimi razlogi ter nekatere od njih povzemajo (ugotovljen primanjkljaj denarnih sredstev na dan 31. 12. 2024 v višini - 569.583,00 EUR; napačna interpretacija Pisma o nameri; sprejetje dolžnikovih finančnih projekcij za leto 2022; SPS5; zniževanje vrednosti nepremičnin za 15 % oziroma 30 %; uporaba obsoletnih UMAR napovedi; višina stečajne mase in izračun poplačila upnikov v stečajnem postopku).

74. Pritožbeno sodišče je pritožbene razloge upnikov (v pretežnem delu) zavrnilo kot neutemeljene. Morebitna drugačna izvedenkina interpretacija Pisma o nameri in SPS5 ter zniževanje vrednostni nepremičnin za 15 % oziroma 30 % na pravilnost odločitve ni vplivalo. Izvedenkino mnenje glede vprašanja, ali je stopnja verjetnosti, da bo izvedba predlaganega NFP omogočila takšno finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo ta postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, večja ali manjša od 50 % in ali predlagana prisilna poravnava, predvidena v NFP pomeni boljše poplačilo upnikov kot v primeru stečaja, pa tudi ni bilo nepravilno, nejasno in nepopolno, niti v nasprotju s samim seboj in v nasprotju z raziskanimi okoliščinami.

75. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so izvedenkini odgovori na ugovorne navedbe upnikov v izvedenskem mnenju strokovno argumentirani in podprti z izračuni ter da so bili odgovori na nekatere ugovorne navedbe pridobljeni tekom postopka. V nadaljevanju obrazložitve pa se je do ugotovitev izvedenke v zvezi s posameznimi ugovornimi navedbami opredelilo in s tem smiselno pojasnilo, zakaj meni, da izvedensko mnenje ni nepravilno, nejasno, nepopolno ter v nasprotju s samim seboj in v nasprotju z raziskanimi okoliščinami. Očitek sodišča prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj je predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo, ob povedanem ni utemeljen. Odločitev o zavrnitvi predloga upnikov pa je pravilna.

K pritožbi upnikov zoper sklep o zavrženju in zavrnitvi predloga za izločitev izvedenke

76. Pritožniki navajajo, da so navedli 27 razlogov, zaradi katerih bi morala biti izvedenka izločena iz ugovornega postopka in bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izločitev izvedenke v delu, ki se nanaša na uveljavljane razloge v predlogu od številke 1 do 24 kot prepozen, z utemeljitvijo, da se ti nanašajo na ugotovitve izvedenke v izvedenskem mnenju z dne 16. 11. 2020 in dopolnitvi tega z dne 1. 2. 2021, zato so bili upniki z njimi seznanjeni najkasneje takrat, ko so prejeli oba dokumenta (4. 12. 2020 in 2. 2. 2021), predlog za izločitev pa so podali šele dne 16. 3. 2021, po že opravljenih narokih za obravnavo ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave.

77. Pritožniki trdijo, da ob prejemu izvedenskega mnenja niso imeli razloga, da izvedenki ne bi verjeli glede njene navedbe v izvedenskem mnenju z dne 16. 11. 2021 na strani 23: „S strani stečajne upraviteljice gospe Š. Š., ki vodi stečaj družbe T. d. o. o., smo pridobili pojasnilo glede terjatve upnika U.“ Po prejemu elektronskega sporočila stečajne upraviteljice Š. Š. (dne 15. 3. 2021), v katerem je upnikom sporočila, da izvedenke sploh ne pozna niti ni bila z njo nikoli v stiku, so se upnikom začeli porajati utemeljeni dvomi v obstoj stika med izvedenko in stečajno upraviteljico. Posledično so takoj na naslednjem naroku 17. 3. 2021 soočili izvedenko z elektronskim sporočilom Š. Š. in ga priložili kot dokaz svojim trditvam, da tega stika nikoli ni bilo. Izvedenka pa je na naroku izpovedala, da je res, da ni bila nikoli v stiku s stečajno upraviteljico Š. Š. in da je naveden stik v njenem imenu opravil V. V. dne 22. 10. 2020, ki je pogodbeni sodelavec dolžnika in je bil tudi vseskozi prisoten na vseh narokih v ugovornem postopku na strani dolžnika. Po mnenju pritožnikov bi morala izvedenka svoje izvedensko delo opravljati sama, ne pa s pomočjo dolžnika in njegovih sodelavcev. Dejstvo, da je dolžnik sodeloval pri pripravi izvedenskega dela in v njenem imenu preverjal obstoj prijave terjatve upnika U., je po mnenju pritožnikov zadosten razlog za obstoj drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenke in njenega dela.

78. Iz zapisnika o naroku za obravnavanje ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave z dne 17. 3. 2021 (str. 9 zapisnika) izhaja, da je izvedenka pojasnila, da je pridobila mail Š. Š. preko pooblaščenca dolžnika (V. V.) zaradi dejstva, ker je od dolžnika zahtevala, da pridobi mnenje stečajne upraviteljice, kakšen je status kredita U.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnikom, da dejstvo, da je sodelavec dolžnika, V. V. po naročilu izvedenke preverjal obstoj prijave terjatve upnika U., predstavlja okoliščino, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenke in njenega dela. Izvedenka je za izdelavo izvedenskega mnenja od dolžnika potrebovala številne podatke, med drugim podatek o prijavi terjatve U. v stečajnem postopku nad družbo T. d.o.o. Ker dolžnik s tem podatkom ni razpolagal, je povsem sprejemljivo, da je od njega oziroma od njegovega sodelavca zahtevala, da ga pridobi pri stečajni upraviteljici Š. Š. Tudi njena navedba v izvedenskem mnenju, da „smo“ pridobili pojasnilo glede terjatve upnika (U.) s strani stečajne upraviteljice gospe Š. Š., ki vodi stečaj družbe T. d. o. o., čeprav je pojasnilo po njenem naročilu pridobil sodelavec dolžnika, še ne more biti okoliščina, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenke. Ugotovitev o (ne)prijavi terjatve upnika U. v stečaju družbe T. d. o. o. zato tudi ni nič manj verodostojna. Dolžniku je bilo s sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje določilo izvedenko v tej zadevi, kot že navedeno, tudi naloženo, da je dolžan dati izvedenki na razpolago vse informacije in dokumente, potrebne za izdelavo izvedenskega mnenja. To pa še ne pomeni, kot to menijo pritožniki, da dolžnik izvedenki pri izdelavi izvedenskega dela pomaga in zanjo raziskuje ter pridobiva listinske dokaze ter ugotavlja dejstva, ki jih nato izvedenka vključi v svoje izvedensko delo, v kontekstu, kot to želijo prikazati pritožniki.

79. Pritožniki trdijo, da so šele po naroku 17. 3. 2021 izvedeli, da je izvedenka podala neresnične trditve glede dejanskega obsega sestankov z dolžnikom. Navajajo, da je na naroku dne 3. 3. 2020 pri odgovoru na vprašanje glede verjetnosti izpolnjevanja projekcij v letu 2020 izpovedala, da je pogodbe (s kupci) videla na sedežu dolžnika ter da se je z dolžnikom srečala v živo samo v tem primeru. V nadaljevanju povzemajo, kar so v zvezi z njenim načinom komunikacije z dolžnikom (predvsem na sodišču) trdili na naroku dne 17. 3. 2021 (stran 22 zapisnika). Navajajo, da je izvedenka pri svoji izpovedbi vztrajala, in sicer je navedla, da se je z direktorjem dolžnika srečala samo enkrat v živo, na sestanku na sedežu dolžnika, ko je pregledovala pogodbe in da je v živo srečala gospoda N. N. tudi prejšnji petek na Trojanah, in sicer naključno ob nakupu krofov. Pritožniki pa so po izvedenem naroku ugotovili, da je izvedenka zamolčala, da je imela tekom izvedenskega dela za kar 43 ur sestankov z dolžnikom v živo in prek videokonferenc, kar izhaja iz njene vloge (obračuna njenega dela), ki jo je sodišču poslala po pošti in ki je sodišče ni objavilo na AJPES ter je ni vročalo strankam, temveč so upniki do navedene vloge prišli slučajno, ob pripravi pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče izvedenki priznalo skupaj za več kot 27.000,00 EUR avtorskega honorarja za izdelavo izvedenskega mnenja, dopolnitve izvedenskega mnenja in udeležbo na treh narokih. V vlogi, kjer je sodišču opravičevala porabljene ure, je navedla, da je bilo teh sestankov in videokonferenc celo več. V okviru 270 ur naj bi bilo samo za sestanke in usklajevanje znotraj sodelavcev in z dolžnikom porabljenih 57 ur, ostale ure pa so bile opravljene na izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah. Da je dvom v nepristranskost izvedenske od seznanitve upnikov s tolikšno količino ur sestankov in videokonferenc še toliko večji, naj bi izhajalo iz njenega zaslišanja, kjer naj bi poskušala ustvariti vtis, da teh sestankov sploh ni bilo v takšnem obsegu, in sicer naj bi na videz iskreno izpovedala, da se je z dolžnikom v živo srečala zgolj dvakrat, prvič na sedežu dolžnika, ko ji je ta dal na vpogled pogodbe s kupci, ki niso bile del procesnega gradiva in drugič ob nakupu krofov na Trojanah. Upniki trdijo, da bi, v kolikor bi na dan zadnje glavne obravnave vedeli, da je izvedenka opravila za 43 (57) ur sestankov in videokonferenc z dolžnikom in njegovimi sodelavci (V. V.), na zadnjem naroku zagotovo predlagali njeno izločitev tudi iz tega razloga, ker je popolnoma nedopustno, da se ena izmed strank z izvedencem sestane v tolikšnem obsegu, brez udeležbe druge stranke. Takšno ravnanje pa vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost oziroma po mnenju upnikov takšen dvom sploh ne obstoji več. Trdijo, da je izvedenka podala izvedensko mnenje izrazito pristransko.

80. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka na naroku dne 17. 3. 2021 (str. 22, 23, 25 in 26 zapisnika) očitkom pritožnikov o „neprestanem dogovarjanju, medsebojni pomoči med izvedenko in dolžnikom“, nasprotovala. Ker so bili ti podani predvsem v smeri kontaktov z dolžnikom v živo, je izvedenka v tej smeri tudi odgovarjala. Njeno pojasnilo glede načina komuniciranja z zakonitim zastopnikom dolžnika pred naroki (ki so ga pritožniki grajali) je prepričljivo in ne kaže na njeno pristranskost. Povedala je, da na naroke ne prihaja skupaj z direktorjem dolžnika, da se pripelje s svojim vozilom, da ni res, da se z njim pogovarja prijateljsko, temveč se pogovarja vljudno, tako kot se z vsemi udeleženci in kot je to njen način komunikacije z različnimi ljudmi (str. 25-26 zapisnika). Glede na to, kako so bili zastavljeni očitki pritožnikov, ni bilo mogoče pričakovati od izvedenke, da bi morala povedati, da je imela preostalih 42 ur (56) sestankov z dolžnikov preko videokonferenc. Zato ni mogoče slediti pritožnikom, da je izvedenka podala izvedensko mnenje izrazito pristransko ter da je to trajno kompromitirano.

81. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj upnikom ni dovolilo nekaterih od zastavljenih 98 vprašanj (zapisnik naroka z dne 17. 3. 2021), pritožniki pa ne povedo, zakaj se z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, da posameznih vprašanj ne dopusti, ne strinjajo. Na očitke pritožnikov glede ugotovljenega primanjkljaja v višini 350.000,00 EUR pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

82. Pritožniki trdijo, da niso bili seznanjeni, da se je med dolžnikom in izvedenko razvijal odnos, ki je bil posledica opravljenih 43 (57) ur individualnih sestankov ter da so posledično utemeljeno verjeli, da je izvedenka nepristranska in neodvisna in da bo na naroku po zastavljenih vprašanjih upnikov spoznala, da je njeno izvedensko mnenje v ključnem delu nepravilno, ter da bo zato nepravilnosti odpravila bodisi na naroku bodisi kasneje, a pred izdajo izpodbijanega sklepa. Zato večine razlogov od 2. do 24. točke predloga za izločitev izvedenke niso uveljavljali že prej.

83. Pritožbeno sodišče pripominja, da bi pritožniki morali vedeti, da izdelava izvedenskega mnenja v zadevi, kot je obravnavana, ni možna brez stalnega sodelovanja izvedenke z dolžnikom, saj ji mora biti ta na razpolago za vse potrebne informacije in dokumentacijo, ki jo potrebuje pri izdelavi izvedenskega mnenja. Zato opravljene ure individualnih sestankov z dolžnikom niso dokaz za trditve pritožnikov, da se je med dolžnikom in izvedenko razvil odnos, ki bi kazal, da je bila izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja pristranska ter da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. S številom opravljenih ur sestankov pa bi se upniki lahko seznanili že v mesecu novembru 2020, z vpogledom v spis, saj je izvedenka prvi obračun avtorskega honorarja predložila že 16. 11. 2020 (drugega 2. 2. 2021, natančnejšo specifikacijo opravljenih ur pa 1. 3. 2021).

84. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju oziroma zavrnitvi predloga za izločitev izvedenke se ob povedanem izkaže kot pravilna, saj niti razlogi za izločitev, ki jih pritožniki navajajo v pritožbi, niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

85. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da upnikom - pritožnikom ni uspelo izkazati, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 % (3. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP) in da je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 % (4. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP). Zato je njihov ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave utemeljeno zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo upnikov zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

86. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

87. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, nosijo sami svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

88. Dolžnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v tarifni št. 33 Odvetniške tarife nagrada za odgovor na pritožbo ni predvidena.

___________________________

1 Tako tudi Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list - GV Založba, 2006, stran 494.

2 Glej Vesna Bertolj Maver, Vplačani presežek kapitala - kdaj in kako se lahko vplača in porabi, https://www.findinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/150370, 7. 9. 2015.

3 Str. 8 zapisnika naroka z dne 27. 8. 2020 in str. 5 zapisnika z dne 17. 3. 2021.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 172, 172-3, 172-4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 219b, 286b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.12.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUzMDk1