<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 577/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CPG.577.2020
Evidenčna številka:VSL00050367
Datum odločbe:13.10.2021
Senat, sodnik posameznik:Ladislava Polončič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - prekoračitev trditvene podlage - kršitev pravice do izjave - soseska - kotlovnica - stroški ogrevanja - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - upravljanje s skupnim delom več večstanovanjskih stavb - obogatitveni zahtevek - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - vzdrževanje skupnih delov večstanovanjske stavbe - opravljanje tujih poslov kljub prepovedi - postavitev zapornice - izboljšava, ki (ne) pomeni vzdrževanja stavbe - posli rednega upravljanja - posli, ki presegajo redno upravljanje - potrebna večina solastnikov

Jedro

Tožnica dogovora glede upravljanja skupnih delov in naprav soseske z upravnikom U., d. o. o., ni dosegla. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da v takem primeru posameznega etažnega lastnika na podlagi večinskega soglasja vseh etažnih lastnikov soseske ni mogoče zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupnih delov in naprav vseh stavb soseske, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Zato niti na podlagi Pogodb o opravljanju storitev upravljanja niti na podlagi drugega odstavka 67. člena SPZ oziroma drugega odstavka 30. člena SZ-1 toženka ni dolžna tožnici plačevati stroške upravljanja.

O poslih rednega upravljanja se odloča s soglasjem večine po solastniških deležih (prvi odstavek 25. člena SZ-1). Zahtevano soglasje etažnih lastnikov z več kot polovičnim solastniškim deležem pa mora biti podano na ravni posamezne stavbe, ne pa celotne soseske. Ni zakonske podlage, da bi se za sklenitev posla rednega upravljanja kot zadostna večina lahko upošteval delež solastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti soseske. Zato sklepi etažnih lastnikov, ki so sprejeti z večino po solastniških deležih na ravni soseske, ne morejo zavezovati etažnih lastnikov posamezne stavbe, če jih ni podpisalo toliko etažnih lastnikov te stavbe, da skupna vrednost njihovih solastniških deležev presega polovico njihove vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni:

1) v I. točki izreka tako, da mora toženka v 8 dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 99,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

od zneska 14,75 EUR od 16. 12. 2017 do plačila,

od zneska 85,22 EUR od 31. 5. 2018 do plačila,

2) v II. točki izreka tako, da mora toženka v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene izvršilne stroške v znesku 66,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2018 do plačila, prav tako pa tudi pravdne stroške v znesku 60,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 53,19 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnica je upravnik dvanajstih od skupno trinajstih stavb, ki tvorijo sosesko S. v D. Toženka pa je lastnica šestih posameznih delov v trinajsti stavbi te soseske na naslovu L. 80, ki je v vtoževanem obdobju1 ni več upravljala tožnica, pač pa U., d. o. o. Vtoževani razdelilniki zajemajo stroške obratovanja in vzdrževanja skupnih delov in naprav, ki služijo vsem stavbam v soseski S. ter stroške storitev, ki jih je tožnica na skupnih delih in napravah soseske opravila sama: strošek kurjača, strošek upravljanja in vzdrževanja skupnih delov in naprav, strošek hišniško vzdrževalnih del na skupnih delih ter storitev izvajanja obračuna stroškov za toploto.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 178,11 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 447,98 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednja odločilna pravna dejstva: (1) etažni lastniki posameznih delov stavbe na L. 80 v D. so hkrati tudi solastniki skupnih delov, ki služijo celotni soseski S., tj. stavbam na naslovu L. 72, 72a, 76, 76a, 80, 80a, 82, 84, 84a, 86, 88, 90 in 90a, D.; (2) tožnica je bila do 28. 2. 2019 na podlagi Pogodb o opravljanju storitev upravljanja upravnik dvanajstih stavb v soseski S., ne pa tudi stavbe na L., katere upravnik je od 1. 7. 2017 dalje U., d. o. o.; (3) tožnica in U., d. o. o., dogovora o upravljanju skupnih delov in naprav soseske S. nista sklenili; (4) posle upravljanja in vzdrževanja skupnih delov in naprav celotne soseske je opravljala le tožnica (ne pa tudi U., d. o. o., ki je od 1. 7. 2017 upravljal le s skupnimi deli in napravami stavbe na L. 80); (5) tožnica je račune dobaviteljev, ki se nanašajo na stroške obratovanja in vzdrževanja skupnih delov soseske S., poravnala iz lastnih sredstev; (6) tožnica je bila v Pogodbah o opravljanju storitev upravljanja, ki jih je sklenila z lastniki vseh stavb v soseski S., z izjemo stavbe na L. 80, določena kot izvajalec ogrevanja in upravljavec skupne kurilnice; (7) tožnico je za upravljanje skupnih delov in naprav soseske S. pooblastilo več kot 50% vseh etažnih lastnikov stavb te soseske (med njimi pa ni bilo etažnih lastnikov stavbe na L. 80).

4. Sodišče je presodilo, da je tožnica aktivno legitimirana za izterjavo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov skupnih delov soseske na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Ker je tožnica za upravljanje skupnih delov in naprav soseske pridobila soglasje etažnih lastnikov tistih stavb, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih soseske, je zavzelo stališče, da je tožnica od toženke na podlagi Pogodb o opravljanju storitev upravljanja upravičena terjati tudi plačilo tistih storitev, ki jih je opravila sama2.

5. V nadaljevanju je odločalo o podlagi tožbenega zahtevka za plačilo posameznih stroškov obratovanja in vzdrževanja. Ocenilo je, da temelj zahtevka ni podan le glede stroškov „899 – zamenjava črpalk“, „899 – zapornice“, „899 – zapornice b.c.“, „899 – montaža kamer in vzpostavitev videonadzora“ ter „740 – telefonski priključek za požarno javljanje“. V preostalem delu, tj. za stroške v znesku 115,07 EUR pa je presodilo, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji.

6. Ugotovilo je, da iz predloženih razdelilnikov ne izhaja, da bi bili s preplačili toženke poravnani stroški ogrevanja, kot je to trdila tožnica. Pač pa iz njih izhaja, da so bila preplačila odšteta od skupne vsote vseh obračunanih stroškov po posameznem razdelilniku. Zato je preplačila v skupnem znesku 172,49 EUR odštelo od tiste višine vtoževanih stroškov, glede katere je presodilo, da je bila terjatev tožnice utemeljena. Ker pa je bil znesek preplačil višji od zneska priznanih stroškov (to je v višini 115,07 EUR), je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba in odgovor na pritožbo

7. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

8. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala plačilo stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

9. Pritožba je utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

10. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 3. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

11. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Razlogi za delno spremembo izpodbijane sodbe

12. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo po določilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ne pa na podlagi določil Stanovanjskega zakona (SZ-1), rekoč da ima toženka v lasti poslovni prostor. Tako sklepanje je pravno zmotno. Ker med strankama ni sporno, da je stavba na naslovu L. 80, D., večstanovanjska stavba, pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno za razsojo tega spora prvenstveno uporabiti določila SZ-13, šele podrejeno pa SPZ. Za presojo, katere zakone mora sodišče uporabiti v tovrstnih sporih, ni bistveno, ali je predmet etažne lastnine poslovni prostor, pač pa, ali se poslovni prostor nahaja v poslovno-stanovanjski zgradbi ali pa v poslovni stavbi.

13. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage, ko je presodilo, da so bili s preplačili v skupnem znesku 172,49 EUR poravnani vtoževani stroški, ne pa strošek oziroma akontacija za ogrevanje, katerega tožnica ne vtožuje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s preplačili ugotovilo, da (1) iz razdelilnikov in iz drugih dokaznih listin ne izhaja, da je bil z zneskom preplačil poravnan ravno strošek ogrevanja ter (2) da se znesek preplačil ne ujema z zneskom akontacije ogrevanja. Nato pa je znesek preplačil odštelo od tiste višine vtoževanih stroškov, za katere je ocenilo, da so utemeljeni. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da za takšno presojo ni imelo zadostne trditvene podlage, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ki je v konkretnem primeru prerasla tudi v kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 19. 3. 2019 (r. št. 11) navedla, da je upoštevala plačilo stroškov akontacij za ogrevanje (strošek 063) in delna plačila stroška izvajanja ogrevanja, zaradi česar je vtoževani znesek ustrezno nižji ter da so navedena plačila na vtoževanih računih prikazana kot preplačilo, dejansko pa gre za plačilo obveznosti, ki jih je toženka poravnala preko upravnika U., d. o. o. Tem trditvam je toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2019 (r. št. 13) ugovarjala z navedbami, da tožnica ni upravičena do akontacije za ogrevanje, ker ta strošek še ni nastal in ga tožnica ni založila iz lastnih sredstev. Toženka torej ni zatrjevala, da bi bil s preplačili poravnan kateri izmed vtoževanih stroškov. Ker toženka ni prerekala trditve, da so bili s preplačili poravnani stroški za ogrevanje, katerih tožnica v tem postopku ne vtožuje, bi moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo šteti za priznano. Tožnica je v dopolnitvi tožbe (str. 26 – 28) konkretno navedla, katere stroške po vtoževanih razdelilnikih vtožuje. Ker toženka konkretnega ugovora glede vračunanja preplačil v svoji prvi pripravljalni vlogi ni podala, sodišču ni bilo treba preverjati obračuna tistih postavk na vtoževanih razdelilnikih, za katere je tožnica pojasnila, da niso predmet tožbenega zahtevka.

15. Toženka je šele v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2019 (r. št. 17) navedla, da iz razdelilnikov ne izhaja, da so bila preplačila namenjena plačilu po postavki ogrevanje, pač pa je znesek preplačila odštet od skupnega obračunanega stroška po razdelilniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče teh navedb, na katere tožnica ni imela možnosti odgovoriti, ne bi smelo upoštevati. Iz določila 451. člena ZPP izhaja, da mora tožeča stranka v postopku v sporu majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo4. V nadaljnji (drugi) vlogi lahko stranki zgolj odgovarjata na navedbe nasprotne stranke. Citirana določba strankama ne dopušča, da v drugi vlogi dejstva iz prve vloge dopolnjujeta oziroma v zvezi s temi dejstvi predlagata izvedbo dodatnih dokazov. Ker je tožnica v dopolnitvi tožbe obrazložila, katere postavke na razdelilnikih vtožuje ter te k tej vlogi tudi predložila, so toženkine navedbe glede nepravilnega obračunavanja preplačil v njeni zadnji pripravljalni vlogi prepozne.

16. S to kršitvijo je sodišče prve stopnje tožnici odvzelo pravico do izjave, kot navaja v pritožbi. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če namreč sodišče upošteva dejstvo na katerega se stranka v svojih vlogah ni (pravočasno) sklicevala, potem nasprotno stranko prikrajša do njenega obravnavanja. Pritožbeno sodišče je to kršitev odpravilo tako, da je pri svoji odločitvi upoštevalo, da se zneski preplačil nanašajo na nevtoževane stroške ogrevanja. Zato se do preostalih pritožbenih razlogov, s katerimi pritožnica izpodbija prvostopenjsko presojo glede preplačil, ni opredeljevalo.

17. Sodišče prve stopnje je torej zmotno znesek preplačil odštelo od vseh priznanih vtoževanih stroškov in na tej podlagi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost prvostopenjskih razlogov glede (ne)utemeljenosti posameznih vtoževanih stroškov.

Glede stroškov tistih storitev, ki jih je tožnica opravila sama

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za izvajanje ogrevanja, upravljanje skupne kotlovnice in za opravljanje preostalih upravniških nalog na skupnih delih soseske s podpisom posameznih Pogodb o opravljanju storitev upravljanja tožnico pooblastilo več kot 50% vseh etažnih lastnikov soseske. Zato je presodilo, da je na podlagi teh pogodb upravičena tudi od etažnih lastnikov stavbe na L. 80, ki s tožnico takšne pogodbe niso sklenili, terjati plačilo stroškov tistih storitev, ki jih je opravila sama.

19. To stališče je pravno zmotno. Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja so bile sklenjene zgolj za posamezne stavbe v soseski in ne za celotno sosesko. Že zato lahko posamezna pogodba zavezuje zgolj etažne lastnike tiste stavbe, v kateri je bila sklenjena s predpisanim soglasjem5.

20. Način upravljanja s skupnimi deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam, je predpisan s 23. členom SZ-1. Po določilu prvega odstavka tega člena imajo takšni skupni deli poseben status in s tem tudi poseben režim upravljanja. Iz določila četrtega odstavka tega člena izhaja, da s takšnim skupnim delom v imenu in za račun skupnih lastnikov upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. V ta namen morajo doseči dogovor, če dogovora ni mogoče doseči, pa lahko vsak od upravnikov predlaga, da o tem vprašanju odloči sodišče v nepravdnem postopku.

21. Tožnica dogovora glede upravljanja skupnih delov in naprav soseske z upravnikom U., d. o. o., ni dosegla. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da v takem primeru posameznega etažnega lastnika na podlagi večinskega soglasja vseh etažnih lastnikov soseske ni mogoče zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupnih delov in naprav vseh stavb soseske, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka6. Zato niti na podlagi Pogodb o opravljanju storitev upravljanja niti na podlagi drugega odstavka 67. člena SPZ7 oziroma drugega odstavka 30. člena SZ-18 toženka ni dolžna tožnici plačevati stroške upravljanja.

22. Tožnica je zahtevek za plačilo storitev, ki jih je opravila sama, utemeljevala tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, zakonski subrogaciji in poslovodstvu brez naročila. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da so bile Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja zavezujoče tudi za toženko, se o utemeljenosti zahtevka na teh podlagah ni izreklo. S tem je ostalo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno, kar je upošteven pritožbeni razlog tudi v postopku majhne vrednosti (primerjaj drugi odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je odločilo, da izpodbijane sodbe ne bo razveljavilo in zadeve vrnilo v novo sojenje, pač pa bo samo dopolnilo postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse predlagane listinske dokaze, drugih relevantnih dokaznih predlogov pa ni bilo. Priznana in neprerekana dejstva, ki jih je prvostopenjsko sodišče prezrlo, pa je višje sodišče upoštevalo kot del dejanskega stanja9.

23. Po splošnem pravilu o neupravičeni obogatitvi mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pogoji za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve so torej obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.

24. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, da je za toženko opravila storitve, za katere ni prejela plačila, s čimer je bila prikrajšana, toženka pa obogatena, saj je ta kot lastnik prostora dolžna svojo lastnino tudi vzdrževati in plačevati stroške, ki iz tega naslova izhajajo10. Toženka se je tem navedbam upirala s trditvami, da so etažni lastniki stavbe na L. 80 z odpovedjo pogodbenega razmerja s tožnico izrazili svojo voljo, da ne želijo, da bi ta še naprej zanje opravljala storitev upravljanja, kar velja tudi za upravljanje skupnih delov soseske. S tem, ko je tožnica opravljala posamezne posle upravljanja, bi lahko korist nastala zgolj novemu upravniku, ne pa toženki, saj mora novi upravnik v vsakem primeru opravljati celotno storitev upravljanja za toženko. Le upravnik, ki je v veljavnem pogodbenem razmerju z etažnim lastnikom lahko na podlagi mandatne pogodbe v njegovo korist izpolni zapadlo obveznost, ki jo ima ta do tretjih. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, je tako toženkino stališče pravno zmotno.

25. Toženka je tudi zatrjevala, da so v Pogodbi št. 3/2017, ki jo je sklenila z upravnikom U., d. o. o., zajete tudi storitve, ki jih vtožuje tožnica. Tožnica je nato v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da Pogodba št. 3/2017 ne zajema tistih storitev, ki jih je za toženko na skupnih delih soseske opravljala sama: izvajanje ogrevanja, upravljanje s kotlovnico, hišniške storitve na skupnih delih soseske, čiščenje in urejanje okolice ter izvajanje delitve in obračuna stroškov za toploto. Navedla je tudi, da storitve, ki jih je opravljala na skupnih delih soseske, ni mogla opraviti le za etažne lastnike tistih stavb, s katerimi je imela sklenjene pogodbe o upravljanju, saj so storitve in dobave, ki so vezane na skupne dele soseske, nedeljive in se lahko opravijo le za vse solastnike skupaj. Pojasnila je, da naprave in inštalacije S. ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne stavbe, zato ni mogoče ločeno dobavljati materiala in energentov ter opravljati storitev za posamezne stavbe11. Povzetih navedb tožnice toženka v svoji zadnji pripravljalni vlogi ni več konkretizirano prerekala, zaradi česar se te na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane.

26. Z opravljeno storitvijo, ki služi vzdrževanju oziroma obratovanju skupnih delov stavbe, so obogateni njeni etažni lastniki, ne pa upravnik stavbe. Nenazadnje toženka ni trdila, da bi storitve, ki jih je zanjo na skupnih delih in napravah soseske opravila tožnica, poravnala upravniku U., d. o. o.

27. Glede stroška „030 – izvajanje ogrevanja“ je tožnica v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je pod to postavko obračunala strošek kurjača, ki je potreben za redno obratovanje celotnega ogrevalnega sistema S., tudi za ogrevanje enote toženke. Navedla je, da gre za strošek storitev, ki so potrebne, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe.

28. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi teh navedb, ki jim toženka ni ugovarjala in se torej štejejo za priznane, podana podlaga terjatve za plačilo stroškov ogrevanja po splošnem pravilu o neupravičeni obogatitvi. Tožnica je namreč z izvajanjem teh storitev imela izdatek, ki predstavlja prikrajšanje v njenem premoženju, toženki pa je nastala korist, tj. koriščenje ogrevanja v njeni posamezni enoti. Kot obrazloženo v 21. točki za tak prehod premoženjske koristi tudi ni obstajala pravna podlaga. Tudi vzročna zveza med prikrajšanjem na eni in okoriščenjem na drugi strani je podana.

29. Pri presoji okoriščenja je sicer bistvena subjektivna korist, ki jo ima obogatena stranka zaradi opravljenih del in ne delo ter stroški prikrajšanca. Tožnica je zato upravičena do plačila vrednosti koristi, ki jo ima toženka zaradi njenih del, in ne do plačila vrednosti tožničinih storitev in nastalih stroškov12. Denarno nadomestilo za koristi od izvedenih storitev se odmerja glede na tržno oziroma običajno vrednost, ki bi jo povprečni prejemnik iz podobnih krogov kot obogatena stranka moral plačati za predmet obogatitve13.

30. Tožnica je za izvajanje ogrevanja etažnim lastnikom soseske zaračunavala 0,05 EUR na m² ogrevane površine brez DDV, kot je to določeno v 5. členu Pogodb o opravljanju storitev upravljanja. Ker se je s takšno ceno strinjala večina etažnih lastnikov preostalih stavb soseske, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pogodbena cena primerna okoliščina za presojo višine okoriščenja. Da bi lahko z drugim izvajalcem sklenila pogodbe za izvajanje kurjaških storitev po nižji ceni, pa toženka ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je korist, ki jo je toženka prejela z izvajanjem kurjaških storitev, enaka tožničinemu prikrajšanju oziroma obračunani ceni stroškov izvajanja ogrevanja.

31. Toženka ne more uspeti niti z ugovorom, da je bila tožnici z odpovedjo pogodbe o upravljanju s strani etažnih lastnikov stavbe na L. jasno izražena prepoved opravljanja upravniških del. Etažni lastniki stavbe na L. 80 so s tem, ko so tožnici odpovedali pogodbo o upravljanju in sklenili novo z U., d. o. o., jasno izrazili stališče, da ne želijo, da tožnica zanje še naprej upravlja s skupnimi deli in napravami stavbe, torej tudi s tistimi ne, ki služijo vsem stavbam v soseski. V primeru, ko gre za opravljanje tujega posla kljub prepovedi, se prikrajšanec praviloma ne more sklicevati na pravila o neupravičeni obogatitvi14. Vendar pa se prepoved opravljanja tujih poslov ne upošteva, če je v nasprotju z zakonom ali moralo in še posebej če se s tem prepove izpolnitev kakšne zakonske obveznosti (tretji odstavek 204. člena OZ). Prav tak pa je ta primer. Tožnica je namreč svoje naloge izvajanja ogrevanja lahko opravljala le za etažne lastnike vseh stavb soseske in ne zgolj za tiste, s katerimi je imela sklenjene pogodbe o upravljanju. Kot upravnik večine stavb v soseski pa je imela zakonsko obveznost, da skrbi za redno vzdrževanje in obratovanje vseh skupnih delov navedenih stavb, pri čemer je morala upoštevati interese svojih etažnih lastnikov (četrta alineja četrtega in peti odstavek 118. člena SPZ). Iz navedenega izhaja, da v kolikor bi tožnica etažnim lastnikom stavbe na L. 80 prenehala z izvajanjem ogrevanja na skupnih delih soseske, bi s tem kršila tudi svojo zakonsko skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, ki jo je imela do etažnih lastnikov tistih stavb, s katerimi je imela sklenjene veljavne pogodbe o upravljanju. Zato prepoved opravljanja poslov, podana s strani etažnih lastnikov stavbe na L. 80, na upravičenost tožnice do izvajanja storitev ogrevanja na celotnem ogrevalnem sistemu soseske S., nima vpliva.

32. Glede storitev, ki jih je tožnica zaračunala pod postavko „040 – vzdrževanje skupnih delov in naprav“15, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni pojasnila, zakaj so bile te storitve koristne za toženko oziroma kako je z izvajanjem teh storitev prišlo do povečanja toženkinega premoženja. Pri zatrjevani pridobitvi koristi s storitvijo mora tožnica za utemeljenost verzijskega zahtevka utemeljiti potrebnost oziroma koristnost opravljenih storitev. Kot je tožnica pojasnila v dopolnitvi tožbe, so v to postavko zajete organizacijske, administrativne, tehnično-strokovne, finančno-računovodske, knjigovodske in pravno premoženjske storitve, hišniško-vzdrževalna dela ter čiščenje in urejanje okolice objektov. Gre za stroške, ki so si različni po vrsti in po višini. Zato bi morala tožnica za vsako posamezno vrsto stroška navesti, zakaj je bil koristen za toženko kot etažno lastnico. Zgolj z navajanjem, da je tožnica te storitve opravila, etažni lastniki pa so že na podlagi zakona dolžni nositi sorazmerni delež stroškov upravljanja skupnih delov, koristi na strani toženke ni utemeljila.

33. Tožbenega zahtevka za plačilo stroškov po postavki 040 tožnica ne more opreti niti na določilo o zakonski subrogaciji (275. člen OZ). Za izpolnitev s subrogacijo gre takrat, ko tretji izpolni obveznost namesto dolžnika, nato pa sam vstopi v pravno razmerje kot upnik. V obravnavanem primeru pa tožnica z izvajanjem nalog upravljanja na skupnih delih soseske ni izpolnila nobene obveznosti toženke, zaradi katere bi zoper njo pridobila terjatev za plačilo stroškov upravljanja. Zato pravilo iz 275. člena OZ ne pride v poštev.

34. Tožnica je v svoji drugi pripravljalni vlogi tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ), vendar pa so dejstva, ki jih je v zvezi s tem podala šele v tej vlogi, skladno z določilom 451. člena ZPP prepozna. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. V sporih majhne vrednosti mora tožnik že v tožbi navesti vsa dejstva glede podlage toženčeve obveznosti. V obravnavanem primeru pa je tožnica šele v (drugi) pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2019 (r. št. 15) navedla, da bi z opustitvijo upravljanja skupnih delov in naprav vsem etažnim lastnikom soseske nastala škoda, ker naj ne bi bili zagotovljeni pogoji za bivanje. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da so navedbe tožnice glede škode, ki naj bi etažnim lastnikom nastala z opustitvijo izvajanja upravniških storitev, presplošne za presojo, da je izpolnjen pogoj nujnosti in neodložljivosti (199. člen OZ). Tožnica je za toženko opravila številne storitve upravljanja in za vsako od teh bi morala tožnica določno trditi, v čem je bila ta storitev nujna in neodložljiva, ker bi sicer etažnim lastnikom grozila oziroma nastala konkretna škoda. Tudi sicer pa je v sodni praksi zavzeto stališče, da stroški upravljanja, ki jih je upravnik zaračunaval v daljšem časovnem obdobju (kot v obravnavanem primeru), ne sodijo v pojem nujne gestije16.

35. Glede na dosedaj obrazloženo je tožbeni zahtevek za plačilo tožničinih storitev utemeljen za plačilo stroškov po postavki „030 – izvajanje ogrevanja“, medtem ko za plačilo stroškov „040 – vzdrževanje skupnih delov in naprav“ pa ni utemeljen.

Glede stroška „899 – zamenjava črpalk - kotlovnica“

36. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo te postavke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da iz predloženih dokumentov (plan vzdrževanja za leto 2016 – 2020, plan vzdrževanja objektov S. za leto 2017 – 2020, Podpisna listina z dne 25. 4. 2017 ter zapisniki zborov) ni razvidno, da bi bil plan vzdrževanja sprejet s strani etažnih lastnikov posameznih stavb, ki imajo skupaj več kot 50% solastniških deležev na skupnih delih soseske. Tožnica za izvedbo tega posla ni pridobila pooblastila etažnih lastnikov stavbe na L. 80, pač pa je zatrjevala pridobitev soglasja kapitalske večine etažnih lastnikov preostalih stavb soseske S.

37. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče.

38. O poslih rednega upravljanja se odloča s soglasjem večine po solastniških deležih (prvi odstavek 25. člena SZ-1). Zahtevano soglasje etažnih lastnikov z več kot polovičnim solastniškim deležem pa mora biti podano na ravni posamezne stavbe, ne pa celotne soseske. Ni zakonske podlage, da bi se za sklenitev posla rednega upravljanja kot zadostna večina lahko upošteval delež solastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti soseske. Zato sklepi etažnih lastnikov, ki so sprejeti z večino po solastniških deležih na ravni soseske, ne morejo zavezovati etažnih lastnikov posamezne stavbe, če jih ni podpisalo toliko etažnih lastnikov te stavbe, da skupna vrednost njihovih solastniških deležev presega polovico njihove vrednosti. Sklepi o izvedbi posla rednega vzdrževanja, ki so jih sprejeli etažni lastniki preostalih stavb soseske S., etažnih lastnikov stavbe na L. 80 torej ne zavezujejo. Zato na tej podlagi tožnica od toženke ni upravičena zahtevati povrnitev stroškov opravljenega posla. Tožnica ni zatrjevala niti kakšne druge pravne podlage za izvedbo takšnega posla17. Zato tožbeni zahtevek za plačilo stroškov, plačanih za zamenjavo črpalke, ni utemeljen.

Glede vzdrževalnih stroškov po postavkah „899 – zapornice“ in „899 – zapornice b. c.“

39. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre pri strošku postavitve oziroma zamenjave zapornic18 za posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Tako je presodilo, ker je na podlagi ponudbe družbe A., d. o. o., ugotovilo, da ni šlo zgolj za zamenjavo obstoječih zapornic, pač pa za vgraditev novih zapornic skupaj z gradbenimi deli, kar naj bi pomenilo izboljšavo, ki ne predstavlja rednega vzdrževanja. Ker tožnica skladno z določilom petega odstavka 67. člena SPZ ni pridobila soglasja vseh solastnikov (oziroma v primeru stanovanjske stavbe več kakor treh četrtin etažnih lastnikov – primerjaj prvi odstavek 29. člena SZ-1), je tožbeni zahtevek za plačilo teh stroškov zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da iz predloženih dokumentov ni razvidno, da bi bil plan vzdrževanja sprejet s strani etažnih lastnikov posameznih stavb, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih S., saj naj tožnica ne bi priložila podpisnih listin vseh stavb.

40. Med posle rednega upravljanja se v skladu s 25. členom SZ-1 štejejo zlasti posli obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, določitev ter razrešitev upravnika in nadzornega odbora ter oddajanje skupnih delov v najem. Obratovanje pomeni zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Vzdrževanje pa pomeni ohranjanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote. Za posle rednega upravljanja je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

41. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 29. člena SZ-1 je potrebno tričetrtinsko soglasje etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže za posle, ki presegajo redno upravljanje. To so zlasti izboljšave, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Za takšne izboljšave štejejo zlasti dela, ki niso potrebna za vzdrževanje, pač pa pomenijo vgraditev novih naprav, opreme ali instalacij ali njihovo nadomestitev pred potekom pričakovane dobe trajanja, pod pogojem, da izboljšava ne ovira izvrševanja lastninske pravice etažnih lastnikov in zaradi nje ni ogrožena požarna varnost.

42. Postavitev zapornice, s katero se neupravičenim osebam onemogoči parkiranje na parkiriščih, ki so kot skupni deli večstanovanjske stavbe namenjeni parkiranju etažnim lastnikom, se ob upoštevanju določenih predpostavk šteje za posel rednega upravljanja. To je takrat, ko (1) etažni lastniki zaradi zasedanja s strani tretjih ne morejo nemoteno parkirati na parkirišču, pri tem pa nemotenega parkiranja tudi ni mogoče zagotoviti z blažjim ukrepom kot s postavitvijo zapornic in (2) če je parkirišče po postavitvi zapornic dostopno vsem etažnim lastnikom. Pri presoji, ali gre za posel rednega ali izrednega upravljanja, gre torej za vprašanje, ali postavitev zapornic predstavlja nujno potreben ukrep, s katerim se zagotavlja, da parkirišče lahko služi svojemu namenu, tj. parkiranju s strani etažnih lastnikov19.

43. Sodišče prve stopnje spornega posla z vidika teh kriterijev ni presojalo, čeprav je tožnica v dopolnitvi tožbe podala konkretizirane navedbe, zakaj je namestitev zapornic v obravnavanem primeru potrebno šteti za posel rednega upravljanja. Zato je utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar sodišče prve stopnje zagreši takšno kršitev, mora pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 345. člena ZPP), razen če lahko zagrešeno nepravilnost samo odpravi. Prav to pa je storilo pritožbeno sodišče in tudi v tem delu dopolnilo postopek.

44. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, da je bila postavitev oziroma menjava zapornic nujna za zagotovitev nemotenega parkiranja etažnih lastnikov. Pojasnila je, da so na parkirnih površinah S. zaradi neposredne bližine železniške postaje D. parkirali vsi, ki so se posluževali javnega železniškega prometa. Posledično je bilo parkiranje etažnih lastnikov bistveno omejeno večino dni v tednu in tekom celega dneva. Prav tako so bila skupna parkirna mesta zasedena zaradi številnih obiskovalcev in zaposlenih v poslovnih enotah in javnih institucijah, ki se nahajajo v S. Poleg tega naj bi na zasedenost parkirišč vplivala tudi neposredna bližina Centra za socialno delo. Kljub temu, da se ob železniški progi nahaja javno parkirišče, naj to ne bi zadoščalo vsem potrebam po parkiranju, še zlasti, ker je parkiranje na tem parkirišču časovno omejeno. Poleg tega nemotenega parkiranja ne bi bilo mogoče zagotoviti z blažjim ukrepom (na primer s postavitvijo opozorilne table), saj to tretjih ne bi odvrnilo od parkiranja na skupnih delih S. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla tudi, da je bila s strani upravnika U., d. o. o., dne 29. 10. 2018 obveščena, da so etažni lastniki stavbe na L. 80 s soglasjem 51,32% po solastniških deležih sprejeli sklep, s katerim so odobrili postavitev zapornic. Povzetim trditvam tožnice toženka ni konkretizirano oporekala. Zato se te na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Pač pa se je plačilu stroškov postavitve zapornic upirala z navedbami, da je odločitev o zamenjavi zapornic terjala več kot 75% soglasje etažnih lastnikov, saj gre za spremembo, ki pomeni izboljšavo. Zapornic na tem mestu namreč prej ni bilo. Tožnica naj tudi ne bi izvedla glasovanja po stavbah, zato za izvedbo posla nima veljavnega sklepa etažnih lastnikov. Navedla je tudi, da postavitev zapornic niso nujen posel, če je lahko soseska brez njih normalno funkcionirala od izgradnje v 80. letih prejšnjega stoletja dalje.

45. Iz neprerekanih trditev tožnice torej izhaja, da etažnim lastnikom S. ni bilo zagotovljeno nemoteno parkiranje na parkiriščih S. ter da tega ni bilo mogoče zagotoviti s kakšnim cenejšim ukrepom kot s postavitvijo zapornic. Zato po oceni pritožbenega sodišča postavitev oziroma nadomestitev zapornic v obravnavanem primeru spada med posel redne uprave, za katerega se zahteva navadna večina etažnih lastnikov. Ker so po neprerekanih trditvah tožnice etažni lastniki stavbe na L. 80 z 51,32% večino po solastniških deležih sprejeli sklep, s katerim so odobrili izvedbo tega posla, takšna sprejeta odločitev zavezuje tudi toženko. Čeprav tožnica pred začetkom izvedenih del ni imela potrebnega soglasja etažnih lastnikov stavbe na L. 80, pa tudi naknadna pridobitev soglasja ni v nasprotju z ureditvijo v SZ-1. Določila SZ-1 o ustreznih kvorumih in soglasjih, ki jih je treba pridobiti vnaprej, so določene predvsem zaradi varstva etažnih lastnikov. Namenjene so informiranju vseh etažnih lastnikov, ki morajo biti obveščeni o sprejemanju odločitev in imeti možnost v njem sodelovati ter s tem varovati svoje premoženjske interese20. Zato odločitvi etažnih lastnikov o poslu rednega upravljanja, ki jo po predpisanem postopku sprejmejo šele naknadno, ni mogoče odvzeti veljavnosti. Tudi v tem primeru so namreč njihove pravice ustrezno varovane21.

46. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnica upravičena tudi do plačila stroškov postavitve oziroma zamenjave zapornic na vhodih v skupno garažo in na skupnih zunanjih površinah S.

Glede stroška po postavki „899 – montaža kamer in vzpostavitev videonadzora“

47. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, da so etažni lastniki sprejeli tudi sklep o vzpostavitvi videonadzora nad zapornicami, pri čemer naj bi soglasje k uvedbi videonadzora nad delovanjem zapornic, prometa v kletni etaži in dostopa v objekte podpisalo več kot 90% etažnih lastnikov S.

48. V skladu s 76. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov je za uvedbo videonadzora v večstanovanjski stavbi potrebna pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70% solastniških deležev. Iz citiranega določila izhaja, da mora biti zahtevano soglasje podano na ravni posamezne večstanovanjske stavbe. Ker tožnica ni zatrjevala, da bi predpisano soglasje podala zadostna večina etažnih lastnikov stavbe na L. 80, tega ni dopustno ugotavljati niti na podlagi predloženih soglasij k uvedbi videonadzora. Ni namreč naloga sodišča, da bi samo pregledovalo predložene listine in ugotavljalo, s kakšno večino so etažni lastniki posamezne stavbe sprejeli sklep, če tega v trditveni podlagi ni navedla sama stranka. Zato tožbeni zahtevek za plačilo tega stroška v znesku 2,58 EUR ni utemeljen.

Glede preostalih stroškov vzdrževanja in obratovanja

49. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede preostalih vtoževanih stroškov pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Tako je glede stroškov po postavkah „107 – elektrika – skupna“, „109 – elektrika – skupna“, „215 – doziranje mehčalne tekočine“ „713 – urejanje/čiščenje okolice“, „772 mala dela/popravila – demontaža parkirne ovire in prestavitev“, „360 vzdrževanje in popravila kotlovnice“, „899 – overitev merilnikov toplote“ ocenilo, da gre za stroške, ki so potrebni za uporabo in normalno dnevno funkcioniranje skupnih delov stavbe.

50. Plačevanje stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavlja zakonsko obveznost etažnih lastnikov. Nastali stroški so posledica sklepanja in izvrševanja poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz obratovanja večstanovanjske stavbe, odgovarjajo etažni lastniki. Torej je to zakonska dolžnost tudi toženke22. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravno podlago za plačilo teh stroškov pravilno oprlo na določilo 197. člena OZ.

51. Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek utemeljen za plačilo stroškov po postavkah „107 – elektrika – skupna“ v znesku 1,09 EUR, „109 – elektrika skupna“ v skupnem znesku 1,78 EUR, „215 – doziranje mehčalne tekočine“ v skupnem znesku 0,22 EUR, „713 – urejanje/čiščenje okolice“ v znesku 0,22 EUR, „772 mala dela/popravila – demontaža parkirne ovire in prestavitev“ v znesku 3,92 EUR, „360 vzdrževanje in popravila kotlovnice“ v skupnem znesku 2,82 EUR,“003 izvajanje ogrevanja“ v skupnem znesku 17,33 EUR, „899 – zapornice“ v znesku 29,08 EUR, „899 – zapornice b. c.“ v znesku 15,93 EUR, „899 – overitev merilnikov toplote“ v znesku 12,75 EUR. Pritožbeno sodišče je pri tem od postavke „899 – zapornice b. c.“ odštelo tudi znesek dobropisa v višini 4,16 EUR, ki se nanaša na navedeno postavko in ki ga je pri izračunu terjatve upoštevala tudi tožnica. Skupni znesek vseh priznanih postavk po razdelilniku št. 02012 tako znaša 14,75 EUR, po razdelilniku št. 04016 pa 85,22 EUR. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen za skupni znesek 99,97 EUR. Toženka datumu zapadlosti navedenih računov ni ugovarjala, zato od vsote priznanih stroškov po posameznem razdelilniku dolguje skladno s 378. členom OZ tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne od zapadlosti do plačila.

52. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP). V preostanku, za znesek v višini 78,15 EUR, pa pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj v tem delu tudi ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

O stroških izvršilnega in pravdnega postopka

53. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela s 56,13 % in je v takem odstotku upravičena tudi do povračila stroškov. V preostalem delu je uspela toženka, ki je torej upravičena do povračila 43,87 % odmerjenih in priznanih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožnice odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP).

54. Glede stroškov toženke je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj ji tožnica v pritožbi ni nasprotovala (stroški toženke so bili odmerjeni na znesek 447,98 EUR). Glede na uspeh torej toženki pripada 196,53 EUR.

55. Tožnici pa je pritožbeno sodišče v okviru izvršilnih stroškov priznalo 100 točk za sestavo predloga za izvršbo (tar. št. 27/1 OT), 2 točke za administrativne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 102 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znese 61,20 EUR. Ob upoštevanju 22% DDV ta znaša 74,66 EUR. Na ta znesek je sodišče prištelo strošek sodne takse za predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR (tar. št. 4011, 4041 tarife ZST-1), kar skupaj znaša 118,66 EUR. Ob upoštevanju njenega uspeha znašajo izvršilni stroški tožnice 66,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi toženki (to je od 26. 12. 2018) dalje do plačila.

56. V okviru pravdnih stroškov gredo tožnici 200 točk za sestavo dopolnitve tožbe (18/1 OT), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo (19/1 OT), 200 točk za prvi narok za glavno obravnavo (20/1) in 12 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 612 točk, kar ob upoštevanju višine odvetniške točke znaša 367,20 EUR, skupaj z 22% DDV pa 447,98 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče prištelo še strošek sodne takse v višini 10,00 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo posebej stroškov za poštnino v višini 2% vrednosti storitve, saj je ta strošek zajet že v pavšalnem znesku materialnih stroškov. Skupaj priznani pravdni stroški znašajo 457,98 EUR, 56,13 % od tega zneska pa 257,06 EUR.

57. Po medsebojnem pobotu je tako tožnica dolžna toženki v roku 8 dni povrniti še 60,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

O pritožbenih stroških

58. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je v tem delu upravičena do sorazmernega povračila svojih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Uspeh tožnice v pritožbenem postopku prav tako znaša 56,13 %, toženka pa je upravičena do povračila 43,87% pritožbenih stroškov.

59. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo: 250 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) in 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 255 točk. Glede na vrednost odvetniške točke to znese 153,00 EUR, skupaj z 22% DDV pa 186,66 EUR. Na ta znesek je sodišče prištelo še sodno takso za pritožbo v višini 54,00 EUR. Skupaj priznani pritožbeni stroški tožnice znašajo 240,66 EUR, 56,13 % od tega zneska pa 135,08 EUR.

60. Toženki pripada 250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 5 točk za materialne izdatke, kar povečano za 22% DDV znaša 186,66 EUR. Glede na njen uspeh je toženka upravičena do 81,89 EUR pritožbenih stroškov.

61. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožnici povrniti še 53,19 EUR. Navedeni znesek je dolžna toženka tožnici povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

-------------------------------
1 Iz predloženih razdelilnikov št. 02012 (A12) in št. 04016 (A13) izhaja, da se vtoževani stroški upravljanja, vzdrževanja in obratovanja nanašajo na obdobje od julija 2017 do januarja 2018.
2 Na razdelilnikih št. 02012 (A12) in št. 04016 (A13) gre za postavki „003 – izvajanje ogrevanja“ in „040 – vzdrževanje skupnih delov in naprav“.
3 Gre za čistopis SZ-1 št. 19/25, veljaven v obdobju od 17. 6. 2017 do 18. 10. 2019.
4 V postopku, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa imata stranki (po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru zoper sklep o izvršbi), možnost vsaka še v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze (prva vloga).
5 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1937/2019.
6 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 78/2014 ter Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 518/2015.
7 Ta določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev.
8 Ta določa, da etažni lastniki odgovarjajo za plačilo stroškov upravljanja, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom.
9 V skladu s pravno teorijo lahko tudi pritožbeno sodišče priznana in neprerekana dejstva upošteva kot del ugotovljenega dejanskega stanja. Glej Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 442.
10 Dopolnitev tožbe z dne 19. 3. 2019, str. 28.
11 Te navedbe so skladno s 451. členom ZPP pravočasne, saj je z njimi tožnica odgovorila na trditve toženke iz njene prve pripravljalne vloge, da se je z izvajanjem svojih storitev vtaknila v tuje posle.
12 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 323/2013.
13 Primerjaj Damjan Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka v: Razsežnosti zasebnega prava, Liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik (ur. D. Možina), PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 156.
14 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2895/2014.
15 Gre za strošek upravljanja in vzdrževanja skupnih delov in naprav soseske, strošek hišniško vzdrževalnih del ter storitev izvajanja obračuna stroškov za toploto.
16 Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1143/2012.
17 Pravna podlaga za izvedbo posla (rednega) vzdrževanja je lahko tudi odločba sodišča (28. člen SZ-1) ali pa pravila o nujni gestiji (199. člen OZ).
18 Tožnica je pod navedenimi postavkami obračunala strošek postavitve oziroma menjave zapornic na dveh uvozih v skupno garažo S. in na skupnih zunanjih površinah, ki so namenjene parkiranju etažnih lastnikov in drugih uporabnikov S.
19 Povzeto po Matjaž Tratnik, Postavitev zapornice, Pravna praksa, št. 29-30/2006, str. 11.
20 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2018. V tej zadevi je sicer Vrhovno sodišče obravnavalo bistveno drugačno dejansko stanje, saj je presojalo, ali lahko upravnik naknadno, že po izvedbi posla, pridobi ustrezna soglasja etažnih lastnikov, ne na način, kot ga predvideva SZ-1, pač pa s konkludentnim ravnanjem posameznih etažnih lastnikov, ko opravijo ali prevzamejo obveznost plačila svojega dela stroškov.
21 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1294/2019.
22 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 335/2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 24, 24/4, 25, 25/1, 30, 30/2
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 67, 67/2, 67/5, 118, 118/4-4, 118/5
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 197, 199, 275
Zakon o varstvu osebnih podatkov (2004) - ZVOP-1 - člen 76

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.12.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyODIw