<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba III Kp 12684/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:III.KP.12684.2019
Evidenčna številka:VSL00049559
Datum odločbe:02.09.2021
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Lea Habjanič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - nevarna vožnja v cestnem prometu - izločitev sodnika - prekluzija - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - actio libera in causa - krivda - neprištevnost storilca - predrzna vožnja v cestnem prometu - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - objektivni in subjektivni element - izvajanje dokazov v obdolženčevo korist

Jedro

Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka izločitev sodnika uveljavljati "takoj", ko izve za razlog izločitve, je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine (tudi obsega, zahtevnosti) zadeve, okoliščin konkretnega primera in procesnih pravic strank postopka, saj gre za pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in čas za pripravo obrambe. Po presoji sodišča druge stopnje sta imela zagovornik in obtoženec po seznanitvi z razlogom za izločitev najkasneje dne 10. 11. 2020 več kot dovolj časa (natančneje, kar 42 dni), da bi se lahko posvetovala in pripravila obrambo ter vložila pisno zahtevo za izločitev sodnice že veliko prej, vsekakor pa pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 23. 12. 2020. Sploh upoštevajoč dejstvo, da glede na okoliščine konkretnega primera poseben čas za pripravo obrambe ni bil potreben, saj gre za ponovljeno sojenje in je v zahtevi zatrjevani razlog za izločitev sodnice temeljil na razveljavljeni sodbi, pri čemer je zahteva argumente črpala iz vsebine pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper razveljavljeno sodbo.

Sklep, da je bil pri storilcu podan krivdni odnos, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, mora vselej temeljiti na ugotovljenih, konkretnih dejstvih in ga ni mogoče samo domnevati. Posameznik, ki zaužije psihoaktivne snovi, se sicer zaveda, da bo zaradi tega zaužitja med drugim zmanjšana tudi njegova samokontrola, vendar mu zgolj zaradi take abstraktne zavesti, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, še ni mogoče očitati krivdnega odnosa do konkretnih dejanj. Takšen očitek je mogoče nasloviti na storilca samo, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki ga utemeljujejo, denimo če dokazni postopek pokaže, da se je storilec možnosti izvršitve kaznivega dejanja zavedal zato, ker se mu je že kdaj prej kaj podobnega zgodilo ali ker ve, da ne prenaša alkohola oziroma določenih substanc.

Za ugotovitev obtoženčevega subjektivnega odnosa do očitanih mu dejanj je potrebno ugotoviti, ali mu je mogoče očitati, da je bila pri njem, preden se je spravil v neprištevno stanje, podana zavestna malomarnost do obravnavanih kaznivih dejanj. Drugače povedano, potrebno je ugotoviti, ali se je obtoženec, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, kumulativno zavedal, da si lahko z zaužitimi substancami povzroči neprištevnost, da lahko v takšnem stanju upravlja z vozilom in da lahko v tem primeru krši več cestnoprometnih predpisov ter povzroči prometno nesrečo ali koga ogrozi, torej da lahko izvrši katero od kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa kot dejanj, istovrstnih kaznivima dejanjema, ki ju je kasneje v stanju neprištevnosti dejansko storil. Pa je kljub temu zavedanju obtoženec lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil.

Teorija zastopa stališče, da je potrebno vsebino pojma predrznosti oziroma predrzne vožnje določiti na podlagi kombinacije objektivnih in subjektivnih elementov. Predrzno tako vozi tisti, ki vozi na predrzen način (objektivni vidik), pri tem pa si drzne več, kot bi si smel (subjektivni vidik). Sodišče predrznost ugotavlja na podlagi navzven spoznavnih okoliščin na strani storilca, ki zadevajo tako naravo kot tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da storilčeva vožnja odstopa od običajnih kršitev in jo je mogoče že izkustveno opredeliti kot predrzno. Voziti predrzno namreč pomeni voziti tako, da ta način vožnje v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, saj bistveno odstopa od običajnih kršitev. Pri presoji, ali je izpolnjen zakonski znak "predrznosti", torej sodišče izhaja iz konkretnega, navzven razvidnega storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegovo (subjektivno) predrznost.

Izrek

1. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljenain se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 323. člena KZ-1 v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka I) in nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki ter 2. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1 v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka II). Obtožencu je za kaznivo dejanje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 323. člena KZ-1 določilo kazen sedem let in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1, G za dobo dveh let, za kaznivo dejanje po 1. točki ter 2. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1 pa kazen štiri mesece zapora, in mu nato izreklo enotno kazen sedem let in osem mesecev zapora ter prepoved vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1, G za dobo dveh let. Odločilo je, da se čas prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja kazni prepoved vožnje motornega vozila. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora od dne 8.3.2019 dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena in sodne takse ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, odvetnice B. B., po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun. Ugotovilo je še, da je bil obtožencu zagovornik odvetnik C. C. postavljen z odločbo o Bpp.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah pritožil obtoženčev zagovornik in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji ter izreče, da vsi stroški kazenskega postopka bremenijo proračun; podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji; oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pritožnik v obravnavani pritožbi mestoma ponavlja navedbe iz pritožbe z dne 28.2.2020 zoper sodbo z dne 6.1.2020, izdano v prvem sojenju v zadevi III K 12684/2019, ki je bila na podlagi pritožbe obtoženčevega zagovornika s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 12684/2019 z dne 13.10.2020 v obsodilnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V navedenem sklepu z dne 13.10.2020 se je sodišče druge stopnje opredelilo tudi do tistih pritožbenih očitkov, za katere je presodilo, da niso utemeljeni, medtem ko je sodbo sodišča prve stopnje z dne 6.1.2020 razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s subjektivnim odnosom obtoženca do očitanih mu kaznivih dejanj.

5. Stališča sodišča druge stopnje do pritožbenih navedb, ki so enake pritožbenim navedbam iz zagovornikove pritožbe z dne 28.2.2020 in na katere je sodišče druge stopnje odgovorilo že v sklepu z dne 13.10.2020, ostajajo nespremenjena.

Glede opisa dejanja

6. Pritožnik najprej ponovno trdi, da naj bi sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe v opisu obtožencu očitanih kaznivih dejanj izostala opredelitev okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bila, preden se je obtoženec spravil v stanje neprištevnosti, za obe očitani mu dejanji podana njegova krivda, ki jo zakon določa za ti dejanji, skladno s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1. V obravnavani pritožbi dodatno izpostavlja, da so te okoliščine ne samo konstitutivni element instituta actio libera in causa, temveč tudi ključni razlikovalni element, ki določeno dejanje, izvršeno v neprištevnem stanju, ki načeloma izključuje krivdo, prevesi v dejanje, za katerega lahko storilec odgovarja. Zato pritožnik meni, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da gre zgolj za okoliščino, iz katere izhaja storilčev krivdni odnos.

7. Kot je bilo že pojasnjeno v sklepu z dne 13.10.2020, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe po ustaljeni sodni praksi nanaša le na t. i. objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste, ki so razvidni navzven. Na obstoj subjektivnih elementov, ki so del notranjega sveta storilca, pa sodišče sklepa iz relevantnih dejstev in okoliščin primera ter je zato zaključek o njihovem (ne)obstoju stvar dokazne ocene sodišča, ki je del obrazložitve, ne izreka. Zato subjektivni elementi kaznivega dejanja spadajo v obrazložitev in ne v izrek sodbe.1

8. Pritožnik se ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 169/2006. Enako kot v sklepu z dne 13.10.2020 sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se navedena sodba nanaša na neprimerljivo, drugačno situacijo, v kateri je vrhovno sodišče ob preizkusu prvostopenjske sodbe ugotovilo, da izrek sodbe sploh ne vsebuje navedbe pravne podlage tretjega odstavka 16. člena (takrat veljavnega) Kazenskega zakonika – KZ, ki je urejal institut actio libera in causa. Poleg tega sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni navedlo nobene od okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo tega instituta. V opisu so tako izostale celo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na dejstvo, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti ter okoliščine, da naj bi si slednjo povzročil sam.2 Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da izrek sodbe ne vsebuje vseh potrebnih podatkov, ki jih zahteva 359. člen ZKP, in zaključilo, da je s tem podana kršitev določb četrtega odstavka 364. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP.

9. Obravnavana situacija je povsem drugačna od zgoraj povzete. Izrek preizkušane sodbe namreč vsebuje vse sestavine, ki jih predvideva prvi odstavek 359. člena ZKP. Pri tem je potrebno upoštevati, da tako abstraktni, kot tudi konkretni opis dejanja in pravna opredelitev tvorijo smiselno celoto in jih ni mogoče obravnavati posamično, izven celotnega konteksta.

10. Ni potrebno, da bi bile v opisu navedene vse konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je bila pri obtožencu, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, podana malomarnost do očitanih mu kaznivih dejanj, kot si napačno razlaga pritožnik. Za sklepčnost opisa zadošča, da je v abstraktnem delu opisa obeh obravnavanih dejanj izrecno navedeno, da je obtoženec dejanji storil iz malomarnosti in v stanju neprištevnosti, ki si jo je povzročil sam z uporabo alkohola in drog, katerih vrsta in količina je v nadaljevanju tudi podrobno opredeljena. Nadalje opredelitev subjektivnega elementa obtožencu očitanih kaznivih dejanj oziroma njegovega krivdnega odnosa izhaja tudi iz navedbe četrtega odstavka 29. člena KZ-1, ki ureja institut actio libera in causa in vsebuje pogoj, da je bila „pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje“, v kombinaciji z navedbo določb drugega odstavka 323. člena KZ-1 in drugega odstavka 324. člena KZ-1, ki obe urejata kaznivi dejanji zoper varnost javnega prometa, izvršeni iz malomarnosti. Očitana oblika krivde torej izhaja že iz pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in je hkrati izrecno navedena v abstraktnem delu opisa obtožencu očitanih dejanj. Konkretizacija specifičnih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih v vsakem posamičnem primeru izhaja storilčev krivdni odnos, pa v opis dejanja ne spada, temveč je to del obrazložitve sodbe, kot že pojasnjeno zgoraj.3

11. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je opis obtožencu očitanih kaznivih dejanja ustrezen in da je izrek izpodbijane sodbe popoln. Ker izrek torej vsebuje vse potrebne sestavine, niso bile kršene določbe četrtega odstavka 364. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zatrjuje pritožba.4 Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Glede (ne)pravočasnosti predloga za izločitev sodnice

12. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da obtoženec v obravnavanem postopku ni bil deležen poštenega sojenja, kot mu ga zagotavljata 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in 23. člen Ustave RS (URS), ker sodeča sodnica ni bila izločena po predlogu (pravilno: zahtevi) obrambe z dne 23.12.2020 oziroma sploh ni bila izvedena vsebinska presoja tega predloga s strani pristojne osebe. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje predlog za izločitev sodnice neutemeljeno zavrglo kot prepozen, saj je bil podan še pred začetkom glavne obravnave, torej pred pričetkom branja obtožnega akta. Takšno postopanje po pritožnikovem prepričanju predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je v zadevi sodila sodnica, ki si je predhodno že ustvarila mnenje v zadevi in že izdala (razveljavljeno) obsodilno sodbo z dne 6.1.2020, s čimer je bil okrnjen vsaj videz nepristranskosti, če ne celo dejanska nepristranskost sodnice.

13. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP podana prepozno in jo je zato povsem pravilno, skladno z določbo petega odstavka 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZKP, zavrglo.

14. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka vselej, ne glede na izločitveni razlog, zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve razlog izločitve,5 vendar najpozneje do konca glavne obravnave, pri čemer sme stranka izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP zahtevati zgolj do začetka glavne obravnave, med glavno obravnavo pa samo, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave. Prvi odstavek 321. člena ZKP določa, da se glavna obravnava začne s predstavitvijo obtožnice ali obtožnega akta.6 Zahtevo za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki je nastal pred začetkom glavne obravnave, mora torej stranka podati takoj, ko izve za razlog izločitve, najkasneje pa do začetka glavne obravnave, to je do začetka branja obtožnega akta.7 Če je bila zahteva za izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP vložena po začetku glavne obravnave, se s sklepom zavrže kot prepozna.8

15. Pritožnik sicer pravilno navaja, da je bila zahteva za izločitev sodnice podana pred pričetkom glavne obravnave. Obtoženčev zagovornik je namreč zahtevo za izločitev sodnice podal na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.12.2020, in sicer takoj po razglasitvi, da se glavna obravnava opravi in je javna ter še preden je tožilstvo pričelo s predstavitvijo obtožnice. Zahtevo za izločitev sodnice je zagovornik v pisni obliki vložil v spis in na naroku tudi prebral.

16. Kljub temu je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je bila zahteva za izločitev sodnice podana prepozno. Kot je povzeto zgoraj, je namreč potrebno katerikoli razlog za izločitev sodnika vselej uveljavljati takoj, ko stranka zanj izve.9 Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka izločitev uveljavljati „takoj“, ko zanjo izve, je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine (tudi obsega, zahtevnosti) zadeve, okoliščin konkretnega primera in procesnih pravic strank postopka, saj gre za pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in čas za pripravo obrambe.10

17. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe prepričljivo in ustrezno obrazložilo, da bi moral biti obrambi uveljavljani razlog za izločitev sodnice, ki temelji na dejstvu, da bo v novem sojenju obtožencu sodila ista sodnica kot v prejšnjem sojenju, znan že z vročitvijo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 12684/2019 z dne 13.10.2020, ki je bil obtožencu in njegovemu zagovorniku vročen dne 3.11.2020 in iz katerega je razvidno, da je bila zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer sodišče druge stopnje ni odločilo, da naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom. Vsekakor pa je bila obramba z razlogom za izločitev sodnice nedvomno seznanjena najkasneje dne 10.11.2020, ko je bil obtožencu in zagovorniku vročen dopis sodišča z dne 9.11.2020 (l. št. 846), s katerim je sodišče prve stopnje obrambo pozvalo k podaji dokaznih predlogov in na katerem je bila podpisana okrožna sodnica D. D., torej ista sodnica, ki je obtožencu sodila v prvem postopku. Na ta dopis je obtoženčev zagovornik tudi odgovoril z dopisom z dne 17.11.2020 (l. št. 849), v katerem ni omenil zahteve za izločitev sodnice. Zahtevo za izločitev sodnice je nato obramba podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.12.2020, torej več kot mesec dni po tem, ko se je seznanila z dejstvom, da bo v novem sojenju obtožencu sodila ista sodnica, ki je v prejšnjem sojenju izdala razveljavljeno sodbo. Obramba torej več kot mesec dni ni podala zahteve za izločitev sodnice, čeprav je za zatrjevan razlog za izločitev nedvomno vedela in bi lahko kadarkoli v tem času na sodišče poslala pisno zahtevo za izločitev sodnice, saj je navsezadnje obramba tudi na naroku dne 23.12.2020 zahtevo za izločitev sodnice vložila pisno.11 To še toliko bolj drži, ker je obramba v vmesnem času odgovorila na dopis sodišča z dne 9.11.2020 in je torej med obrambo in sodiščem že potekala pisna korespondenca. V skladu z opisanim sta imela po presoji sodišča druge stopnje zagovornik in obtoženec po seznanitvi z razlogom za izločitev najkasneje dne 10.11.2020 več kot dovolj časa (natančneje, kar 42 dni), da bi se lahko posvetovala in pripravila obrambo ter vložila pisno zahtevo za izločitev sodnice že veliko prej, vsekakor pa pred 23.12.2020. Sploh upoštevajoč dejstvo, da glede na okoliščine konkretnega primera poseben čas za pripravo obrambe ni bil potreben, saj gre za ponovljeno sojenje in je v zahtevi zatrjevani razlog za izločitev sodnice temeljil na razveljavljeni sodbi, pri čemer je zahteva argumente črpala iz vsebine pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper razveljavljeno sodbo.

18. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je zahtevo za izločitev sodnice zavrglo kot prepozno in s tem obtoženec ni bil prikrajšan za pravico do poštenega sojenja, zato zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe

19. Pritožnik nadalje sodišču prve stopnje očita, da je kršilo obtoženčeve pravice obrambe ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ker je izvedlo praktično vse dokaze državnega tožilstva ter v okviru instrukcijske maksime tudi samo izvajalo dokaze, medtem ko je več dokaznih predlogov obrambe neutemeljeno zavrnilo, s čimer naj bi zagrešilo relativno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

20. Pritožba nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke ter izvedenca za forenzične preiskave posnetkov in za zaslišanje policista E. E., z izvedbo katerih bi obramba dokazovala neverodostojnost priče F. F., katerega izpovedba predstavlja edini oziroma ključni dokaz, na katerem temelji obsodba za kaznivo dejanje pod točko II izpodbijane sodbe.

21. 17. člen ZKP sodišče zavezuje, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa odločilna dejstva, torej tista dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako za obtoženca obremenilna, kot tudi razbremenilna dejstva. Na ta način sodišče, skladno z instrukcijsko maksimo, poskrbi, da se zadeva vsestransko razčisti in se ugotovi materialna resnica. Sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) vsebuje pooblastilo sodišču, da v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, pri čemer mora upoštevati tako načelo iskanja materialne resnice kot tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 15. člena ZKP.

22. Čeprav s prizadevanjem sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja (15. člen ZKP) ne sme biti kršena obdolženčeva ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ustavne dikcije "vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist" (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije) ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokazni predlog obrambe. Besedna zveza „v njegovo korist“ implicira merilo materialnopravne relevantnosti dokaza. Dokaz, ki ni materialnopravno relevanten, je brezpredmeten in zato ne more biti "v obdolženčevo korist". Ustavno sodišče Republike Slovenije se je postavilo tudi na stališče, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.12

23. Sodišče druge stopnje najprej pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dogajanje, opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe, v celoti in nedvomno izhaja iz prepričljive izpovedbe priče F. F., zato je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna. F. F. je bil v novem sojenju zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 11.1.2021, ko je (enako kot že zaslišan v preiskavi ter na naroku za glavno obravnavo v prvem sojenju dne 11.11.2019) prepričljivo izpovedal, da je v križišču M. in N. ceste polkrožno obrnil. Ko je s polkrožnim obračanjem že zaključil in taxi vozilo že poravnal v smeri vožnje, mu je nasproti pripeljal obtoženec in se je trčenju z obtoženčevim vozilom le za las izognil. Sodišče prve stopnje je v točki 50 izpodbijane sodbe pričo F. F. utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je bila njena izpoved ves čas skladna in prepričljiva, poleg tega gre za povsem objektivno tretjo osebo, ki se je zgolj po naključju znašla na obtoženčevi poti, pred tem pa ni vedela za prometno nesrečo, ki je opisana pod točko I izreka. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, priča F. F. z obtoženčevim ravnanjem niti ni bila oškodovana, saj do stika njunih vozil ni prišlo, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nima nikakršnega interesa, da ne bi izpovedovala po resnici. Sodišče prve stopnje je zato glede dogajanja v križišču M. in N. utemeljeno sledilo izpovedbi F. F.

24. Pritožnik (enako kot v pritožbi zoper razveljavljeno sodbo) oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca za forenzične preiskave posnetkov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se na posnetku video-nadzorne kamere ... ne vidi dogajanja v križišču M. in N. in da je slednje potrebno preveriti z izvedencem. Omenjena okoliščina je po njegovem mnenju pomembna, ker se obtožencu očita, da naj bi vozil po pasu, namenjenem vožnji v nasprotno smer, vendar to s posnetka ne izhaja.

25. Sodišče druge stopnje se, skladno z nižjimi standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb,13 v tem delu v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje iz točke 10 izpodbijane sodbe ter se hkrati sklicuje na obrazložitev svojega sklepa z dne 13.10.2020, v katerem se je do vprašanja zavrnitve tega dokaznega predloga že izčrpno opredelilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitno, da predlagani dokaz z izvedencem za forenzične preiskave posnetkov ne bo uspešen, ker na posnetku kamere ... – smer Center križišče M. in N. nedvomno ni vidno. V zvezi s tem je pridobilo pojasnilo Prometne policijske postaje Z. (PPP) z dne 19.11.2018 (l. št. 606), iz katerega izhaja, da kamera ... – smer Center ne pokriva križišča M. in N. Slednje je sicer že na prvi pogled razvidno iz videoposnetka kamere (priloga C6) ter slike (zajem zaslona kamere) in skice obsega vidnega polja kamere (l. št. 651-653), ki ju je naknadno predložila PPP. Nikakor ne drži, da pojasnila PPP, ker gre za organ pregona, in ker ni razvidna metodologija, po kateri je nastala skica, ne bi imela „nikakršne dokazne vrednosti“, kot neutemeljeno trdi pritožnik. Vsekakor gre za dokaz, njegova dokazna vrednost pa je stvar dokazne ocene sodečega sodišča, ki se je do vseh pritožbenih pomislekov že ustrezno opredelilo. Navsezadnje sta se tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje o pravilnosti pojasnil PPP prepričali tudi preko vpogleda v aplikacijo Google Street View. Sodišče druge stopnje tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca za forenzične preiskave posnetkov ni potrebna ter da je hkrati tudi očitno, da ta dokaz ne bi bil uspešen, saj je dejstvo, da kritično križišče na posnetku ni vidno, jasno in nesporno razvidno že iz samega posnetka, in za to ugotovitev ni potrebno nikakršno posebno strokovno znanje.

26. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca cestnoprometne stroke. Navaja, da je z omenjenim dokazom obramba želela dokazati, da manever polkrožnega obračanja v križišču M. s N., kot ga zatrjuje priča F. F., ni mogoč. Dodatno obravnavana pritožba navaja, da bi izvedenec cestnoprometne stroke lahko pojasnil še, ali je s tehničnega vidika mogoče, da F. F., ko je ob vključevanju z bencinskega servisa na M. pogledal levo, ni videl obtoženčevega vozila.

27. Sodišče druge stopnje sicer ne vidi prav nobenih razlogov, da v relevantnem križišču ne bi bilo mogoče polkrožno obrniti. M. je namreč ena najširših večpasovnih cest v P., da je križišče primerno široko jasno izhaja tudi iz vpogleda v aplikacijo Google Street View. Poleg tega je F. F. poklicni voznik taxi vozila, in ima torej veliko izkušenj z vožnjo, zato mu manever polkrožnega obračanja na široki, večpasovni cesti zagotovo ni predstavljal kakšnih posebnih težav. Vendar način obračanja avtomobila priče F. F., kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v sklepu z dne 13.10.2020, sploh ni relevanten za presojo obtoženčevega ravnanja, saj je do kritičnega dogodka prišlo po tem, ko je F. F. že obrnil in je bil že poravnan v smeri vožnje proti centru mesta. Zato dejanskega načina obračanja priče F. F. kot irelevantnega dejstva sploh ni bilo potrebno ugotavljati. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke zavrnilo kot irelevanten. Ker irelevantni dokazi, kot je pojasnjeno zgoraj, ne morejo biti obtožencu v korist, zavrnitev irelevantnih dokaznih predlogov ne predstavlja kršitve pravic obrambe. Z irelevantnimi dokaznimi predlogi se ne dokazujejo odločilna dejstva, zato njihova zavrnitev tudi ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato v pritožbi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

28. Sodišče druge stopnje dodatno pojasnjuje, da je povsem pravilen in utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 12 izpodbijane sodbe, da ni bilo prav nobene potrebe, da bi izvedenec cestnoprometne stroke ugotavljal, ali je tehnično mogoče, da F. F. obtoženčevega vozila ni videl, ko je ob vključevanju na M. pogledal levo. Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni zaznati nikakršnih nelogičnosti v izpovedbi priče, da v času speljevanja z bencinskega servisa ni opazil nobenih vozil, temveč da je obtoženčevo vozilo videl šele kasneje, ko je že polkrožno obrnil. F. F. je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 11.1.2021 sosledje dogajanja kritičnega dne podrobneje razčlenil (str. 8 prepisa zvočnega posnetka). Povedal je, da se je po tem, ko se je ustavil na bencinskem servisu, vključil na M. ter ob speljevanju z bencinskega servisa pogledal na svojo levo in ob tem ni zaznal nobenega vozila. Nato je zapeljal približno 10 metrov naprej do omenjenega križišča s N, da bi polkrožno obrnil, pri čemer je v križišču prižgal levi smernik ter pogledal na nasprotni pas pred seboj. Mimo je spustil dve vozili in nato polkrožno obrnil. Ko je bil že poravnan v smeri proti centru je zagledal obtoženčevo vozilo, ki mu je z veliko hitrostjo pripeljalo nasproti. Od F. F. vključitve na M. z bencinskega servisa pa do trenutka, ko je zaključil manever polkrožnega obračanja in zagledal obtoženčevo vozilo, je torej minilo nekaj časa, pri čemer sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo, koliko časa je dejansko preteklo, saj je pravilno zaključilo, da ta okoliščina ni bistvena. Glede na opisano dinamiko dogajanja ter upoštevajoč, da je bila v času dogajanja tema, da obtožencu na avtomobilu niso delale vse luči in je vozil z visoko hitrostjo, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v verodostojnost suverene in prepričljive izpovedbe priče F. F., da obtoženčevega avtomobila v trenutku, ko je ob izvozu z bencinskega servisa pogledal v levo, še ni zaznal.

29. Pritožnik meni, da je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje policista E. E. in za poizvedbe o delodajalcu priče F. F. ter za pridobitev podatkov taksimetra za kritični dan. Pritožnik navaja, da iz uradnega zaznamka z dne 8.3.2019 o razgovoru, ki ga je policist E. E. opravil s pričo F. F., izhaja drugačen opis dogajanja kritične noči, kot ga je F. F. nato podal na glavni obravnavi. Med drugim je v uradnem zaznamku navedeno, da naj bi imel F. F. v trenutku, ko se je srečal z obtoženčevim vozilom, v taxi vozilu še potnike. Zato je želela obramba policista zaslišati o okoliščinah nastanka uradnega zaznamka oziroma ali je policist v uradni zaznamek zapisal tisto, kar mu je F. F. povedal, ali morebiti kaj drugega, hkrati pa pri F. F. takratnem delodajalcu pridobiti podatke o taksimetru.

30. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 11 izpodbijane sodbe dokazni predlog za zaslišanje policista zavrnilo z utemeljitvijo, da se sodba ne sme opreti na vsebino uradnega zaznamka, zato njegove vsebine tudi ni dovoljeno reproducirati z zaslišanjem policistov, ki so zbrali ta obvestila, čeprav je obramba v dokaznem predlogu jasno navedla, da policista ne bi zasliševali o vsebini uradnega zaznamka, temveč zgolj o tem, kako je nastal.

31. Kljub temu, da obramba policista ni nameravala zasliševati o vsebini uradnega zaznamka, se sodišče druge stopnje tudi v tem delu pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je v sklepnem delu točke 11 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je zaslišanje policista E. E. o tem kdaj, kje in kako je nastal uradni zaznamek, na katerega se sodba tako ali tako sploh ne sme opreti, povsem nepotrebno. Priča F. F. je namreč ob zaslišanju na glavni obravnavi, ko mu je obtoženčev zagovornik predočil vsebino uradnega zaznamka z dne 8.3.2019, z veliko mero prepričanosti vztrajala pri svoji izpovedbi z glavne obravnave ter v delih, v katerih je obramba v uradnem zaznamku zaznala odstopanja, večkrat izrecno zanikala vsebino uradnega zaznamka (str. 5 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 11.1.2021), pri čemer je celo povedala, da sploh ne ve, kje je zagovornik dobil te informacije (ki jih je zagovornik bral iz uradnega zaznamka) in odločno poudarila, da je že dvakrat isto povedala in da „ve, kaj govori“. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje policista E. E. utemeljeno zavrnilo kot nepotreben.

32. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 13 izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je tudi dokazni predlog za poizvedbe o F. F. delodajalcu ter za pridobitev podatkov o taksimetru, povsem nepotreben, saj je F. F. zaslišan v preiskavi, na glavni obravnavi v prvem postopku in na glavni obravnavi v novem sojenju vsakokrat jasno povedal, da je stranke odložil (in ne prevzel) pri O. Hotelu na M. cesti, nato se je sam odpeljal še do bencinskega servisa in se je torej v trenutku srečanja z obtoženčevim vozilom v svojem taxi vozilu nahajal sam.

33. Sodišče druge stopnje v skladu z zgoraj pojasnjenim ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje policista E. E., za poizvedbe o delodajalcu priče F. F. in za pridobitev podatkov taksimetra za kritični dan sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

34. Pritožba trdi še, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz z izrednim tehničnim pregledom vozila, s katerim naj bi obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, da bi se ugotovilo, ali je morda prometni nesreči oziroma kaznivima dejanjema botrovala tehnična okvara vozila. Pritožnik pavšalno navaja, da je odreditev tehničnega pregleda vozila pri tovrstnih kaznivih dejanjih običajna praksa, ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotovilo, da je bilo obtoženčevo vozilo tehnično izpravno.

35. Sodišče druge stopnje ponovno v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz točke 14 izpodbijane sodbe, da v spisovnem gradivu ni mogoče najti niti najmanjšega indica, da bi bilo vozilo tehnično okvarjeno, kaj šele, da naj bi obravnavanima dejanjema botrovala tehnična napaka na vozilu. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ocenilo, da je bil ta dokazni predlog podan z namenom zavlačevanja postopka, torej v nasprotju s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP in ga je zato utemeljeno zavrnilo. Pritožnik je namreč, kljub temu, da tehnični pregled vozila po lastnih navedbah smatra za običajen standard pri tovrstnih kaznivih dejanjih, ta dokazni predlog podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, čeprav je imel za to pred tem na voljo kar 11 narokov, na katerih je bil izveden obsežen dokazni postopek, med katerim niti obtoženec niti zagovornik nikoli nista omenila, da vozilo morda ne bi bilo tehnično izpravno.

36. Sodišče druge stopnje glede na zgoraj pojasnjeno zaključuje, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni kršilo pravic obrambe, niti ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Glede predrzne vožnje

37. Pritožba trdi, da je zgrešen tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi predrzni vožnji v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe. Navaja, da je zakonski znak predrzne vožnje izpolnjen takrat, ko voznik vozi predrzno, torej ko si drzne več, kot bi smel, pa je prepričan, da njegov pogum zaradi njegove spretnosti zanj in za druge ne bo poguben. Ker je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko II, neprišteven, mu ni mogoče očitati, da je bila njegova vožnja povezana z njegovim subjektivnim odnosom, drznostjo ali pogumom, temveč kvečjemu z njegovo nesposobnostjo za vožnjo zaradi vpliva substanc. Pritožnik trdi, da so v tem delu izostali tudi kakršnikoli razlogi, ki se nanašajo na predrznost obtoženčeve vožnje, zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje ni samo zmotna in neprepričljiva, temveč tudi neobrazložena.

38. V slovenskem pravnem prostoru je uveljavljena objektivno-subjektivna koncepcija splošnega pojma kaznivega dejanja. To pomeni, da morajo biti za vzpostavitev kazenske odgovornosti storilca izpolnjeni vsi objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, hkrati pa mora biti podan tudi storilčev subjektivni odnos do tega dejanja.14 Teorija zastopa stališče, da je zato potrebno tudi vsebino pojma predrznosti oziroma predrzne vožnje določiti na podlagi kombinacije objektivnih in subjektivnih elementov.15

39. Predrzno tako vozi tisti, ki vozi na predrzen način (objektivni vidik), pri tem pa si drzne več, kot bi si smel (subjektivni vidik). Sodišče predrznost ugotavlja na podlagi navzven spoznavnih okoliščin na strani storilca, ki zadevajo tako naravo kot tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da storilčeva vožnja odstopa od običajnih kršitev in jo je mogoče že izkustveno opredeliti kot predrzno.16 Voziti predrzno namreč pomeni voziti tako, da ta način vožnje v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, saj bistveno odstopa od običajnih kršitev.17 Z drugimi besedami, pri presoji, ali je bil izpolnjen zakonski znak „predrznosti“, sodišče izhaja iz konkretnega, navzven razvidnega storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegovo (subjektivno) predrznost.18

40. Sodišče prve stopnje je v točki 53 izpodbijane sodbe izčrpno, prepričljivo in povsem ustrezno obrazložilo, da je zaradi splošnega načina obtoženčeve vožnje (kot je razvidna tudi iz posnetkov video-nadzornih kamer in izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke G. G.), narave in števila kršitev cestnoprometnih predpisov, dejstva, da je obtoženec kljub povzročeni prometni nesreči vožnjo nadaljeval ter dejstva, da se je F. F. le za las izognil prometni nesreči, obtoženčeva vožnja odstopala od običajnih kršitev, kar vse utemeljuje zaključek, da je obtoženec nedvomno vozil predrzno. Takšnemu zaključku se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Vprašanje obtoženčevega subjektivnega odnosa v trenutku vožnje je pri tem povsem nepomembno, saj imamo opraviti z institutom actio libera in causa, ko sodišče ugotavlja obtoženčev subjektivni odnos, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti in so zato že na prvi pogled očitno neutemeljene pritožbene navedbe, da obtožencu v času vožnje, ko je bil neprišteven, ni mogoče očitati subjektivnega odnosa.

Glede obrazloženosti izpodbijane sodbe in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

41. Pritožnik izpodbijani sodbi očita, da je obrazložitev nejasna, da so izostali razlogi o odločilnih dejstvih in da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe povsem razumljiva, koherentna in prepričljiva, v sodbi tudi ni najti medsebojnih nasprotij. Poleg tega glede na pavšalnost in kontekst tovrstnih pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik preko teh navedb v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 373. členu ZKP. Pritožnik namreč povzete očitke umešča v dele pritožbe, v katerih vsebinsko utemeljuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer svoja stališča mestoma podkrepi z očitki pomanjkljive obrazložitve stališč sodišča prve stopnje.

42. V izpodbijani sodbi je povzeta tudi vsebina dokaznega gradiva, ki za odločitev v dani zadevi ni relevantno. Tako denimo sodišče prve stopnje v točki 68 povzema SMS komunikacijo obtoženca, v kateri se s prijatelji dogovarja za domnevno prodajo droge, in podatke o Google iskanju ključnih besed, povezanih z drogami, ter nadalje v točki 73 ugotovi, da je obtoženec tudi v avtomobilu hranil prepovedane droge, čeprav nič od tega k razjasnitvi dejanskega stanja v obravnavani zadevi prav v ničemer ne prispeva. Sodišče prve stopnje iz navedenega niti ne izpelje kakšnih bistvenih zaključkov, razen splošne ugotovitve, da je obtoženec redni uživalec prepovedanih drog, kar izhaja že iz obilice drugih dokazov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, in v obravnavanem primeru niti ni sporno.

43. Zgoraj omenjeni deli izpodbijane sodbe so torej povsem odveč ter kot taki ne morejo vplivati na siceršnjo pravilnost in zakonitost sodbe. Ključno je namreč, da je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo vsa odločilna dejstva ter bistvene okoliščine, ne glede na to, da je sodba mestoma nekoliko preobsežna.

Glede dejanskega stanja v povezavi z obtoženčevim krivdnim odnosom, preden se je spravil v neprištevno stanje

44. Osrednji del pritožbe se nanaša na zaključek sodišča prve stopnje, da je bila, še preden se je obtoženec spravil v stanje neprištevnosti, za očitani mu kaznivi dejanji podana njegova krivda. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje (373. člen ZKP) ter da zaključek sodišča, da je potrebno uporabiti izjemo iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1, temelji na nezanesljivi, protispisni in povsem neprepričljivi dokazni oceni.

45. Insitut actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 ureja primere, ko je bil storilec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti, ki si jo je povzročil sam, a je ugotovljeno, da je bila, preden se je spravil v neprištevno stanje, podana njegova krivda glede kaznivega dejanja, ki ga je kasneje v neprištevnosti storil, ali glede istovrstnih kaznivih dejanj.19 Pri t.i. „malomarnostni“ actio libera in causa je potrebno ugotoviti, ali je bila pri storilcu, preden se je iz malomarnosti spravil v neprištevnost, podana malomarnost glede kaznivega dejanja, ki ga je kasneje v neprištevnosti storil, ali glede istovrstnih kaznivih dejanj, ter da gre za dejanje, za katerega zakon določa, da je kaznivo tudi, če je izvršeno iz malomarnosti (prvi odstavek 27. člena KZ-1).20

46. Sklep, da je bil pri storilcu podan krivdni odnos, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, mora vselej temeljiti na ugotovljenih dejstvih in ga ni mogoče samo domnevati. Posameznik, ki zaužije psihoaktivne snovi, se sicer zaveda, da bo zaradi tega zaužitja med drugim zmanjšana tudi njegova samokontrola, vendar mu zgolj zaradi take abstraktne zavesti, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, še ni mogoče očitati krivdnega odnosa do konkretnih dejanj.21 Takšen očitek je mogoče nasloviti na storilca samo, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki ga utemeljujejo, denimo če dokazni postopek pokaže, da se je storilec možnosti izvršitve kaznivega dejanja zavedal zato, ker se mu je že kdaj prej kaj podobnega zgodilo ali ker ve, da ne prenaša alkohola oziroma določenih substanc.22

47. Za ugotovitev obtoženčevega subjektivnega odnosa do očitanih mu dejanj zadošča ugotovitev, da se je obtoženec, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, kumulativno zavedal, da si lahko z zaužitimi substancami povzroči neprištevnost, da lahko v takšnem stanju upravlja z vozilom in da lahko v tem primeru krši več cestnoprometnih predpisov ter povzroči prometno nesrečo ali koga ogrozi, torej da lahko izvrši katero od kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa kot dejanj, istovrstnih kaznivima dejanjema, ki ju je kasneje v stanju neprištevnosti dejansko storil. Pa je kljub temu zavedanju obtoženec lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so vsi našteti pogoji izpolnjeni in svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo. Sledilo je usmeritvam sodišča druge stopnje iz sklepa z dne 13.10.2020 in na podlagi instrukcijske maksime za relevantno obdobje pridobilo ter izvedlo dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo konkretne okoliščine, ki vodijo v zaključek, da je obtožencu mogoče očitati, da je bila pri njem, preden se je spravil v neprištevno stanje, podana zavestna malomarnost do obravnavanih kaznivih dejanj. Zato se sodišče druge stopnje, skladno z nižjimi standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb,23 v tem delu v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijane sodbe ter se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje.

48. Sodišče prve stopnje je v točki 74 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil obtoženec v relevantnem obdobju odvisnik od prepovedanih drog ter jih je užival vsakodnevno. Pritožba sicer temu zaključku oporeka z navedbo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je obtoženec droge užival „praktično“ vsakodnevno, kar torej ne pomeni, da jih je užival vsak dan. Vendar se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bil obtoženec v relevantnem obdobju pod vplivom drog vsak dan, izhaja iz pojasnil izvedenca dr. H. H. Izvedenec je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 20.1.2021 pojasnil, da je na podlagi razgovora z obtožencem ter podatkov iz medicinske dokumentacije ugotovil, da je obtoženec zadnje pol leta pred obravnavanima dogodkoma droge užival vsakodnevno, in sicer je njuhal heorin 0,5 – 1,5 g dnevno, občasno je užival tudi benzodiazepine, kokain in alkohol. Pri tem izvedenec ni izražal svojega subjektivnega mnenja o tem, kako je sam „razumel“ obtoženčeve navade glede uživanja drog, temveč je izvedenec svoje stališče prepričljivo in strokovno utemeljil, kar izhaja tudi iz sklepnih povedi točke 74 izpodbijane sodbe (str. 56). Tako je izvedenec strokovno in prepričljivo pojasnil, da se je pri obtožencu po tem, ko mu je bila 8.3.2019 odvzeta prostost, pojavila izrazita abstinenčna kriza, ki ponavadi izzveni v enem dnevu, ko se posameznik strezni, pri obtožencu pa je trajala kar dva, tri dni. To po strokovni oceni izvedenca kaže na to, da je obtoženec kar nekaj časa pred tem užival precejšnje količine drog in da dejansko ne gre le za škodljivo uživanje, ko droge en dan zaužije, drugi dan ne, tretji dan malo, četrti dan malo več... temveč da gre res za kontinuirano uživanje drog dlje časa in da je zato tudi v zdravstveni dokumentaciji postavljena diagnoza odvisnosti od drog in ne škodljivo uživanje (str. 5 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 20.1.2021).

49. Izvedenec je v nadaljevanju tudi podrobneje pojasnil učinke substanc, ki so bile najdene v obtoženčevi krvi kritičnega dne in je pri tem povedal, da za heorin, ki ga je obtoženec redno užival, ter tudi za kokain in amfetamine velja, da se iz telesa izločajo počasi in da obtoženec še najmanj en dan po zaužitju ne bi bil sposoben vožnje, zlasti upoštevajoč mešanico drog, ki jo je zaužil pred obravnavanimi kaznivimi dejanji in zaradi katere je nastal sinergijski učinek24 (str. 3 prepisa zvočnega posnetka). Sodišče druge stopnje tako ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec nedvomno odvisnik od prepovedanih drog in da je le-te užival vsakodnevno. Četudi bi sprejeli tezo obrambe, da obtoženec kak dan prepovedane droge ni zaužil, je glede na navedena pojasnila izvedenca potrebno ugotoviti, da tudi po dnevu, ko je drogo zaužil, obtoženec še ves naslednji dan ne bi bil sposoben upravljati z vozilom, čeprav dotičnega dne ne bi zaužil nobene droge. Tako je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec vsakodnevno pod vplivom prepovedanih drog.

50. Nadalje je sodišče prve stopnje v točkah 64 in 72 izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz pridobljene SMS komunikacije izhaja, da je obtoženec avto nedvomno vozil tudi v relevantnem obdobju, torej v dneh in tednih pred obravnavanima kaznivima dejanjema, in sicer najmanj 18.2.2019 in 6.3.2019.25 Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih konkretnih okoliščin zaključilo, da je obtoženec v relevantnem obdobju pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj, ko je bil dokazano odvisnik od prepovedanih drog in je bil vsakodnevno pod vplivom heroina, večkrat vozil avto. S tem je ovrglo njegov zagovor v delu, kjer je obtoženec trdil, da kaj takšnega še nikoli ni storil in da mu to ni podobno, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se mu je že nekajkrat prej podobno zgodilo, da je vozil pod vplivom substanc. Navedeno je, nasprotno od pritožbenega stališča, vsekakor relevantno za zaključek, da se je zato obtoženec nedvomno zavedal, da se lahko tudi kritičnega dne zgodi, da bo vozil avto pod vplivom prepovedanih substanc.

51. Ker je bil obtoženec dolgoletni uživalec prepovedanih drog se je nedvomno dobro zavedal, kakšen učinek imajo nanj posamične substance, prav tako je nedvomno vedel, da mešanje različnih substanc sproži sinergijski učinek, ki lahko povzroči tudi ukinitev sposobnosti razumevanja ali obvladovanja svojega ravnanja. Zagotovo mu tudi ni moglo ostati neznano, kako učinki teh substanc vplivajo na njegovo sposobnost za vožnjo motornih vozil, saj ima večletni vozniški staž, v preteklosti se je celo preživljal kot taxi voznik. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 74 izpodbijane sodbe.

52. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je obtoženec dne 6.3.2019 v večernih urah odpravil k I. I. z avtomobilom. Glede na vsebino SMS komunikacije s I. I. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je imel obtoženec nedvomno namen pri I. I. uživati prepovedane droge (tč. 67 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je iz izvedenskega mnenja povzelo navedbo, da naj bi bil obtoženec v času pred obravnavanima dogodkoma dva dni pri prijatelju (str. 4 izvedenskega mnenja dr. H. H. z dne 6.5.2019, l. št. 249). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je ta navedba protispisna in da naj bi bila zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar je v nadaljevanju sodišče prve stopnje na podlagi GPS podatkov o lokaciji obtoženčevega telefona ugotovilo, da se obtoženec od 6.3.2019 ni neprekinjeno nahajal pri I. I., temveč je bil v dopoldanskih urah dne 7.3.2019 doma pri mami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da se obtoženec s I. I. ni dogovoril, da bo pri njem prespal ali tam ostal več dni (tč. 76 izpodbijane sodbe). Pritožba sicer temu oporeka in trdi, da je bil lahko ta dogovor tudi naknaden oziroma spontan, vendar pri tem sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja, da „naknaden“ dogovor, ko je bil obtoženec že neprišteven, ne more vplivati na njegov subjektivni odnos v času, preden se je spravil v neprištevnost. Preden se je spravil v neprištevno stanje se je obtoženec namreč nedvomno zavedal, da se je k I. I. pripeljal z avtom, da bo tam užival prepovedane droge, da med njima ni dogovora, da bo pri I. I. prespal in bo zato moral v neki točki oditi ter da se lahko zgodi, da bo pod vplivom različnih substanc njegova sposobnost obvladovati svoje ravnanje povsem ukinjena in da se lahko zgodi tudi, da bo v takem stanju upravljal z motornim vozilom, saj je pod vplivom droge vozil že nekajkrat pred tem, kar je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku in je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazloženo.

53. Takšen zaključek je podprt tudi z obtoženčevo SMS komunikacijo z njegovo mamo J. J. Obtoženec je namreč, kot sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovi v točki 76 izpodbijane sodbe, mami dne 6.3.2019 ob 18.52 uri napisal „I'm going to be late home today“. Pritožnik sicer trdi, da gre za angleški frazem in da navedeno naj ne bi dobesedno pomenilo, da bo obtoženec prišel domov pozno tistega dne, temveč je hotel mamo le potolažiti. Vendar ta pritožbena navedba ne vzdrži logične presoje, niti pritožnik svoje splošne navedbe o angleškem frazemu z ničemer ne podkrepi. Predvsem je bistveno, da je obtoženec dne 7.3.2019, ko je bil zvečer pri I. I., mami ob 19.45 uri napisal „Jutr vrjetno pridem“ ter ob 19.46 uri „Ali pozno ponoči. Službi imam!!!“. Iz navedenega sledi, da se je obtoženec ves čas zavedal, da bo lahko odšel domov še isti večer ali naslednji dan, kljub temu, da je tistega dne in že dan poprej užil večje količine drog in alkohola, ki, kot že pojasnjeno, še vsaj en dan po zaužitju preprečujejo vožnjo z motornim vozilom. Obtoženec se je torej kot izkušen uživalec drog zavedal, da bo v vsakem primeru v trenutku, ko se bo odpravil domov (torej bodisi naslednjega bodisi istega dne), še vedno pod močnim vplivom substanc in nesposoben za vožnjo. Kot izkušen voznik se je tudi zavedal, da v takšnem stanju lahko stori kakšno kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, pa je lahkomiselno misli, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil.

54. Sodišče druge stopnje poudarja, da se obtožencu ne očita, da je dejanji storil s krivdno obliko naklepa, temveč iz zavestne malomarnosti. Zato ni potrebna ugotovitev, da se je imel obtoženec namen v kritični noči s svojim vozilom odpeljati domov, kar problematizira pritožba, temveč je dovolj, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da se je obtoženec na podlagi vseh opisanih konkretnih okoliščin, kot jih je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zavedal, da bo lahko v neprištevnem stanju sedel za volan svojega avtomobila, saj se je z njim pripeljal k I. I. ter je že predhodno vozil pod vplivom substanc. Hkrati se je nedvomno zavedal tudi, da bo lahko pri tem storil katero od kaznivih dejanj zoper javni promet. Vendar je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma, da bo to lahko preprečil (tč. 82 izpodbijane sodbe).

55. Pritožba pomanjkljivost izpodbijane sodbe vidi tudi v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti obrazložilo, kam je bil obtoženec, ko je 8.3.2019 sedel v vozilo, namenjen. Ob tem se pritožba sklicuje na sklep sodišča druge stopnje III Kp 12684/2019 z dne 13.10.2020, natančneje na njegovo 33. točko, pri čemer pa posamične stavke jemlje iz konteksta in jih tolmači tako, da ustrezajo pritožbeni tezi.26 Iz točke 33 sklepa z dne 13.10.2020 je namreč mogoče jasno razbrati, da namen oziroma cilj obtoženca v trenutku, ko je sedel za volan, ne igrata nobene vloge, saj je bil takrat že neprišteven. Povsem nepomembno je tudi, kam točno naj bi se imel obtoženec namen odpeljati, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, torej ko je vzpostavil krivdni odnos do kasneje izvršenih kaznivih dejanj. Smer ali cilj vožnje namreč ne predstavljata zakonskega znaka obtožencu očitanih kaznivih dejanj, niti ne gre za odločilni dejstvi, zato ju sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati ali posebej razlagati. Prav tako je povsem irelevantno, zakaj se je obtoženec v času, ko je bil že neprišteven, „odločil“, da bo prav v tistem trenutku sedel za volan, saj sodišče, kot pojasnjeno, ne ugotavlja obtoženčevega subjektivnega odnosa v času neprištevnosti, temveč v času, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Poleg tega tudi točen čas vožnje ne predstavlja zakonskega znaka obtožencu očitanih kaznivih dejanj.

56. Na povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je obtoženec, preden se je spravil v neprištevno stanje, nedvomno zavedal, da bo lahko pod vplivom substanc sedel za volan, sence dvoma ne more vreči pritožbena navedba, da priča K. K. ni vedela, da bo obtoženec v zgodnjih jutranjih urah dne 8.3.2019 zapustil I. I. stanovanje in sedel v avto. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku sta se namreč obtoženec in K. K. spoznala šele 6.3.2019 pri I. I. in zato ni posebej nenavadno, da se o konkretnih načrtih glede odhoda obtoženec z njo ni posebej pogovarjal. Poleg tega je potrebno SMS komunikacijo obtoženca s K. K., kot je povzeta v točki 78 izpodbijane sodbe, presojati ob upoštevanju dejstva, da sta bila oba udeleženca komunikacije pod vplivom različnih substanc.

57. Pritožba nasprotuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da priči K. K. ne gre slediti v delu, ko navaja, da se vsebine telefonske komunikacije z obtožencem dne 8.3.2019 ne spominja. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba iz tega ne izpelje nobenega dokaznega zaključka in tako ta ocena sodišča prve stopnje nima nikakršnega vpliva na ugotovljeno dejansko stanje. Podobno velja za oceno sodišča prve stopnje, da ne gre slediti obtoženčevi mami glede tega, da naj bi ji obtoženec povedal, da je v K. K. zaljubljen, saj tudi njegova morebitna čustvena navezanost na K. K. na obravnavani dejanji ne vpliva. Sodišče prve stopnje je po drugi strani ustrezno pojasnilo, da obtoženčevi mami ni poklonilo vere zlasti zato, ker je izpovedala, da ne ve za obtoženčevo odvisnost od drog, čeprav je hkrati povedala, da ve, da je jemal metadon (tč. 63 izpodbijane sodbe).

58. Pritožnik oporeka še ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obtoženčevemu zagovoru ne sledi, ker je obtoženec manipulativen. Res je sicer, da je sodišče v točki 75 izpodbijane sodbe nekoliko nespretno zapisalo, da je pri obtožencu podana manipulativnost, kar je še dodaten razlog, da sodišče ne sledi njegovemu zagovoru. Vendar je ob branju sodbe kot celote jasno, da je bil obtoženčev zagovor ovržen z obilico drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi tudi ustrezno razčlenilo. Zato mnenje sodišča, da je obtoženec manipulativen, ne more vplivati na pravilnost zaključka, da obtoženčevemu zagovoru glede na izveden dokazni postopek ni mogoče slediti.

59. Sodišče druge stopnje se torej tudi glede subjektivnega odnosa obtoženca v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih je jasno in prepričljivo strnilo zlasti v točkah 80-81 izpodbijane sodbe, in zato kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je bilo dejansko stanje glede instituta actio libera in causa zmotno ugotovljeno.

Glede kazenske sankcije

60. Pritožnik nazadnje trdi še, da je napačna tudi odločitev o kazenskih sankcijah, ki da arbitrarno odstopa od primerljive sodne prakse. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo določene olajševalne okoliščine in tudi sicer olajševalnim okoliščinam dalo premajhno težo, obteževalnim pa preveliko.

61. Sodišče druge stopnje tudi glede odločbe o kazenski sankciji v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je primerno upoštevalo prav vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine ter svojo odločitev v točki 83 izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Tako je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obtoženčevo nekaznovanost, njegov trud, da se ozdravi odvisnosti od drog ter obžalovanje, ki ga je izrazil v svojem pisnem zagovoru. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, da je obtoženčevo zatrjevano obžalovanje sprejelo „z rezervo“, ker obtoženec vse do danes ni izrekel sožalja neposredno svojcem pokojnih, čeprav bi to lahko storil tudi pisno po pošti. Zato dejstvo, da svojci na glavni obravnavi niso bili navzoči, ne more biti ovira za to, da bi jim obtoženec osebno izrekel sožalje, če bi to želel.

62. Sodišče prve stopnje je hkrati prepričljivo ugotovilo, da navedene olajševalne okoliščine ne morejo pretehtati vrste obteževalnih okoliščin, zlasti teže ter izredno hudih posledic dejanj, pa tudi narave in števila kršitev cestnoprometnih predpisov ter navsezadnje heterogenosti „koktejla“ prepovedanih substanc in alkohola, ki jih je obtoženec zaužil v izrazito velikih količinah. Pri tem sodišče druge stopnje kot očitno neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je prišlo sodišče prve stopnje samo s seboj v nasprotje, ko je po eni strani ugotovilo, da je obtoženec dejanji storil iz malomarnosti, po drugi strani pa mu „pravzaprav očita naklepno ravnanje“, saj naj bi vztrajnost in predrznost že sami implicirali naklepnost storitve. Takšno stališče je namreč že na prvi pogled zmotno. Ni jasno, zakaj naj bi vztrajnost ali predrznost izključevali malomarnost, saj pritožnik te pritožbene navedbe ne obrazloži, zato nanjo niti ni mogoče odgovoriti. Sodišče druge stopnje prav tako ne vidi nikakršnega nasprotja v razlogih sodbe zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec dejanji storil v stanju neprištevnosti, nato pa je kot okoliščine pri odmeri kazenske sankcije upoštevalo tudi število in naravo kršitev ter obtoženčevo brezbrižnost. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje namreč uporabilo institut actio libera in causa in zato obtoženčev subjektivni odnos v trenutku vožnje ni pomemben, je pa sodišče obtoženčev subjektivni odnos ugotovilo v času, preden se je spravil v neprištevno stanje. Prav tako je sodišče druge stopnje zgoraj že pojasnilo, da način obtoženčeve vožnje predstavlja objektivno spoznavno dejstvo, ki je upoštevno tudi pri odmeri kazenske sankcije.

63. Glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko II, pritožnik zatrjuje, da je potrebno kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije upoštevati, da v obravnavanem primeru ni prišlo do nastanka materialne škode. Pri tem pritožnik spregleda, da kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po določbi 324. člena KZ-1 spada med ogrozitvena kazniva dejanja27 in se za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1 sploh ne predvideva nastanek kakršnekoli materialne ali nematerialne škode. Tudi zakonsko določen razpon kazni je predviden za dejanje, katerega prepovedano posledico predstavlja že sama ogrozitev (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1). Zato tega, da je prišlo zgolj do ogrozitve in ni nastala dejanska materialna škoda, obtožencu ni mogoče šteti v prid, ker je to vsebovano že v sami zakonski določbi prvega odstavka 324. člena KZ-1.

64. Nazadnje sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene očitke, da določene kazni in izrečena enotna kazen odstopajo od primerljive sodne prakse ter nasprotno ugotavlja, da so določene kazni in izrečena enotna kazen povsem primerljive s siceršnjimi, za istovrstna kazniva dejanja v primerljivih primerih odmerjenimi sankcijami,28 zlasti upoštevajoč vse okoliščine konkretne zadeve. V dani situaciji si je namreč, kot je utemeljeno in prepričljivo poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, obtoženec neprištevnost povzročil z zaužitjem izrazito heterogene mešanice različnih substanc, tudi prepovedanih, in to v znatnih količinah, kar že samo po sebi odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Pod vplivom takšnega „koktelja“ drog in alkohola je nato sedel v avto in vozil po središču mesta P. na zmeden, nevaren in predrzen način, pri tem zagrešil večje število raznolikih kršitev cestnoprometnih predpisov, v posledici njegovega ravnanja sta življenje izgubili kar dve osebi, zdravje in življenje še tretje osebe pa je bilo konkretno ogroženo. Glede na navedeno in upoštevajoč načelo individualizacije kazenskih sankcij sodišče druge stopnje zaključuje, da je odločba o kazenski sankciji pravilna in zakonita ter da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Sklepno

65. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita je, ker tudi ni zaznalo kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (391. člen ZKP).

66. Obtoženec se trenutno nahaja v priporu, z izpodbijano sodbo mu je bila izrečena daljša zaporna kazen, poleg tega je brez dohodkov in brez premoženja. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje, zato ga je, skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka,

-------------------------------
1 Sodba VSRS I Ips 27921/2015 z dne 16.5.2019, tč. 9; Sodba VSRS I Ips 19555/2015 z dne 26.1.2017, tč. 3.
2 Sodba VSRS I Ips 169/2006 z dne 1.3.2007, tč 6.
3 Pritožnik v opombi št. 6 institut actio libera in causa primerja z institutom goljufivega namena v povezavi s kaznivim dejanjem goljufije iz 211. člena KZ-1, vendar sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre za dva povsem različna instituta, glede katerih je tudi sodna praksa oblikovala različna stališča, in ju zato ni mogoče primerjati.
4 VSL sodba II Kp 20991/2013 z dne 3.3.2016, tč. 13.
5 Dr. Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 282.
6 Mag. Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 683.
7 Ibid., str. 103.
8 Dr. Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 283.
9 Sodba VSRS I Ips 11162/2015 z dne 23.8.2018.
10 Sodba VSRS I Ips 39662/2016 z dne 27.8.2020 – v 13. točki je vrhovno sodišče ugotovilo, da je predlog za izločitev, podan 5 dni po seznanitvi z razlogom za izločitev, pravočasen.
11 Primerjaj s sodbo VSRS I Ips 11162/2015 z dne 23.8.2018, tč. 8.
12 Odločba USRS Up 34/93 z dne 9.7.1993.
13 Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13.11.2014.
14 Dr. Bavcon Ljubo, et al., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 147.
15 Dežman Zlatan v: Dr. Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 640.
16 Dežman Zlatan v: Dr. Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 640.
17 Sodba VSRS I Ips 89425/2010 z dne 6.11.2014, tč 9.
18 Sodba VSRS I Ips 89425/2010 z dne 6.11.2014, tč. 9.
19 Dr. Bavcon Ljubo, et al., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 277.
20 Ibid., str. 276.
21 Dežman Zlatan v: Dr. Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 648.
22 Dr. Bavcon Ljubo, et al., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 277; Baucon Primož, Razlogi za izključitev kazenskopravnega ravnanja, Pravna praksa, št. 31-32, 2016, str. 31, pri opombi 40; primerjaj tudi sodbo VSRS I Ips 12336/2014 z dne 16.5.2019 in sodbo VSL I PRp 1646/2008 z dne 24.9.2008.
23 Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13.11.2014.
24 To pomeni, da se je, kot je pojasnil izvedenec, učinek posamičnih substanc močno potenciral.
25 Na tem mestu sodišče prve stopnje v odgovor na navedbe obrambe iz pritožbe zoper razveljavljeno sodbo pojasni, da iz tega sledi, da obtoženec avta ni uporabljal zgolj za spanje in hranjenje predmetov. Tako torej ne drži, da tega obramba nikoli ni zatrjevala, kot je navedeno v obravnavani pritožbi.
26 Sodišče druge stopnje je v točki 33 sklepa z dne 13.10.2020 odgovarjalo na takratne pritožbene navedbe ter se opredeljevalo do izpodbijane sodbe, zato je potrebno dotični sklep brati v takem kontekstu.
27 Dr. Korošec Damjan, Kazenskopravne razsežnosti predrzne in brezobzirne vožnje v cestnem prometu, Odvetnik, št. 75, str. 48.
28 Primerjaj npr. sodbo VSRS I Ips 33572/2012 z dne 17.5.2018 – izrek kazni 5 let zapora in kazen prepovedi vožnje motornega vozila za dobo 1 leta ob smrti enega oškodovanca; sodbo VSRS I Ips 20991/2013 z dne 23.11.2017 – izrek kazni 6 let in 7 mesecev zapora ter stranska denarna kazen prepoved vožnje motornega vozila za obdobje 2 let ob smrti enega oškodovanca; sodbo VSC I Kp 53731/2010 z dne 16.11.2020 v zvezi s sodbo VSRS I Ips 53731/2010 z dne 15.9.2011 – kazen 5 let zapora in prepoved vožnje motornega vozila za obdobje 2 let ob smrti enega oškodovanca; idr.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 29/4, 323, 323/1, 323/2, 324, 324/1, 324/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyNTc3