<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 187/2019-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:IV.U.187.2019.13
Evidenčna številka:UP00050251
Datum odločbe:06.10.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), Edvard Ermenc (poroč.), Melita Ambrož
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacija - zahteva vlagatelja za doplačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin - interniranec - pridobitev statusa interniranca

Jedro

Denacionalizacijska upravičenca sta osebi, ki jima je bilo podržavljeno premoženje in se zato pogoji za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije presojajo glede na njune navezne okoliščine. Ker je sin upravičencev kot eden izmed dedičev po pokojnem očetu - denacionalizacijskem upravičencu imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, ni pravno relevantno, ali je drug sin upravčencev to možnost imel ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo št. 4904-58/2006-79 z dne 3. 9. 2019 ugodilo pritožbi Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH), v tem upravnem sporu stranke z interesom, in odpravilo I., II. in III. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 339-9/2013-62 (13203) z dne 5. 4. 2019 ter odločilo, da je SDH dolžan denacionalizacijski upravičenki A. Z. za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, ki se nanaša na njen solastniški delež do ½ danes parc. št. ... in ..., k. o. ..., izplačati odškodnino v obveznicah v vrednosti 8.369,27 DEM, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin v višini 8.369,27 DEM, ki se nanaša na solastniški delež do ½ tega premoženja, podržavljenega B.Z.

2. Tožena stranka je v obrazložitev svoje odločitve pojasnila, da je bila odločba, zoper katero je SDH vložil pritožbo, izdana v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1137/2016-38 z dne 6. 6. 2017. V tem primeru je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. V skladu s tem je tožena stranka glede podržavljenega premoženja, ki se nanaša na solastniški delež A.Z., ugotovila, da po podatkih v spisu slednja ni živela na ozemlju ZR Nemčije ali v vzhodnem Berlinu, zato na podlagi določb Zakona o porazdelitvi bremen (v nadaljevanju LAG) ni bila upravičena zahteva odškodnine za odvzeto premoženje. Podatki v spisu tudi ne kažejo na to, da bi bila A.Z. po vojni internirana ali da bi umrla kot vojna ujetnica ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, kar pomeni, da njen sin C.Z. na podlagi četrtega odstavka 230 paragrafa LAG od Nemčije ni mogel zahtevati odškodnine za del premoženja, ki je bil podržavljen A.Z. Do drugačnega zaključka je prišla tožena stranka za del premoženja, ki je bilo podržavljeno pok. B.Z. Prejšnji lastnik B.Z., ki je bil interniran kot državljan nemškega rajha in nemške narodnosti, je umrl v taborišču Teharje, zato ga je kot osebo nemške narodnosti mogoče šteti za oškodovanca v smislu četrtega odstavka 230 paragrafa LAG. Njegov sin C.Z. je izpolnjeval pogoje iz drugega odstavka 230 paragrafa LAG, ker je imel v obdobju od 29. 11. 1962 do 4. 7. 1993 prijavljeno prebivališče v Nemčiji, kar pomeni, da je imel možnost, da od Nemčije na podlagi LAG zahteva odškodnino za del premoženja, ki je bil odvzet njegovemu očetu, kar upoštevaje drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pomeni, da je v predmetnem denacionalizacijskem postopku C.Z. izključil iz kroga denacionalizacijskih upravičencev svojega očeta B.Z. V tem smislu se tožena stranka sklicuje na 17. točko obrazložitve zgoraj navedene sodbe, iz katere izhaja, da je bilo v postopku že nesporno ugotovljeno, da je imel C.Z. kot eden izmed dedičev po pok. B.Z. možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230 paragraf LAG. Poleg tega tako iz te sodbe kot iz sodbe št. I U 915/2015 z dne 12. 4. 2016 izhaja, da podatki v spisu kažejo na to, da je treba prejšnjega lastnika B.Z. šteti za interniranca v smislu četrtega odstavka 230 paragrafa LAG. Iz navedenih razlogov tožena stranka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru mogoče priznati odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin, ki zajema predmetni zemljišči, zgolj v višini 8.369,27 DEM, torej za ½ solastninski del premoženja, ki se vrača denacionalizacijski upravičenki A.Z.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo v delu, s katero je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin, ki se nanaša na del premoženja, podržavljenega B.Z., ne strinja in zoper ta del izpodbijane odločbe vlaga tožbo.

4. Tožnica v tožbi najprej zatrjuje, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za status interniranca in ni pojasnjeno, ali jih je pokojni B.Z. izpolnjeval ali ne. Tožena stranka namreč postavlja trditev, da je prejšnjega lastnika, ki je umrl v taborišču v Teharjah, kot osebo nemške narodnosti mogoče šteti kot oškodovanca v smislu četrtega odstavka 230 paragrafa LAG. Po tem določilu lahko pregnansko škodo uveljavljajo dediči oškodovanca, ki je preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba. Ker tožena stranka kljub opozorilu tožnice v odgovoru na poziv na opredelitev do denacionalizacije dela premoženja, zaplenjenega pok. ..., tega ni pojasnila, je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena, dejansko stanje pa neraziskano.

5. Nadalje tožnica zatrjuje, da niti sin pokojnih upravičencev D.Z. niti njegova hči E.E. nista imela nobene pravne podlage uveljavljati odškodnino po LAG v svojem imenu, tožnica pa tudi ni imela in nima nobene pravne podlage za uveljavljanje takega zahtevka v imenu drugih dedičev pokojnega upravičenca ali zoper njih. Da bi bilo kaj takega po LAG mogoče, tožena stranka ne trdi, pa tudi ne pojasni, kako bi lahko dediči upravičenca izgubili svoje pravice po ZDen s tem, ko dedič, ki ima drugačen pravni položaj od njih, kateremu naj bi pripadla pravica do uveljavljanja odškodnine ravna zaradi njegovih osebnih lastnosti, naj ne bi uveljavil domnevne svoje pravice. Tožena stranka tudi ne pojasni, kako naj bi uveljavil to pravico v celoti in s tem izčrpal pravice drugih dedičev, čeprav izvira iz dedovanja po pokojnem upravičencu in pripada vsakemu dediču v obsegu njegovega zakonitega dednega deleža. Ob takem stališču tožene stranke bi bila tožnica prikrajšana v svoji pravici do premoženja in do dedovanja, kar sta oboje njeni ustavni in konvencijski pravici, zato je tako tolmačenje pravno zmotno. Taka razlaga določb materialnega prava, na katere se sklicuje tožena stranka, je tudi nepopolna in strankam odvzema pravico do izjave.

6. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in samo odloči tako, da je SDH dolžan denacionalizacijskemu upravičencu B.Z. za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, ki se nanaša na njegov solastniški delež do ½ navedenih parc. št., izplačati odškodnino v obveznicah v vrednosti 8.369,27 DEM, temu premoženju pa se postavi skrbnik za poseben primer J.J., pri čemer je SDH dolžan obveznice izročiti skrbniku v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe, podredno pa, da se izpodbijana odločba v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primeru pa se toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

8. Tožba je bila v odgovor poslana tudi SDH in J.J. kot strankama z interesom, ki odgovora na tožbo nista podali.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica s predmetno tožbo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bilo pritožbi SDH kot stranke z interesom ugodeno in je bila prvostopenjska odločba v določenem delu spremenjena. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da ta drugostopenjska odločba vsebuje odločitev o tožnikovi pravici, zato predstavlja ta odločba upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prvim odstavkom tega člena, pri čemer je predmet sodne presoje ta odločba v zavrnilnem delu, ki ga tožnica tožbeno izpodbija.

11. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

12. V obravnavani zadevi je sporna obrazložitev izpodbijane odločbe v delu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za status interniranca in v tej zvezi obrazložitev izpolnjevanja teh pogojev konkretno pri pokojnem B.Z., ter stališče tožene stranke, da ugotovljena možnost C.Z. uveljavljati odškodnino za del premoženja, ki je bil odvzet njegovemu očetu B.Z., slednjega izključuje iz kroga denacionalizacijskih upravičencev, zaradi česar v tem delu, ki se nanaša na premoženje, podržavljeno B.Z., ni mogoče priznati odškodnine za zmanšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin. Od presoje teh vprašanj je namreč odvisno, ali je tožena stranka, ki je v končni fazi odločala o predmetnem tožničinem zahtevku, z izdajo izpodbijanega akta sprejela pravilno in zakonito odločitev.

13. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po izdani sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1137/2016-38 z dne 6. 6. 2017, s katero je sodišče ugodilo tožbama F.Z., E.F. in G.Z. ter dopolnilno odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 339-9/2013-18 (13203) z dne 9. 6. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi te sodbe je nesporno ugotovljeno, da je bil B.Z. interniran, kar po presoji sodišča v upravnem sporu, ki je rezultiral v izdaji zgoraj navedene sodbe z dne 6. 6. 2017, potrjujejo podatki spisa (izpisek iz matične knjige umrlih za B.Z., odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Šmarje pri Jelšah, št. 201-1/91-3/2-2 z dne 17. 2. 1993, uradno potrdilo NOO Šmarje pri Jelšah z dne 12. 11. 1945, da je B.Z. umrl v Teharjah, torej v koncentracijskem taborišču). V tej sodbi je navedeno tudi, da je stališče, da je B.Z. šteti za interniranca, zavzelo sodišče tudi že v sodbi št. I U 915/2015 z dne 12. 4. 2016 (to je v upravnem sporu, ko je bilo tožbi v tem upravnem sporu stranke z interesom, SDH, ugodeno in odpravljena odločba tožene stranke št. 4904-58/2006/55 z dne 5. 6. 2015 ter vrnjena istemu organu v ponovni postopek). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sledila takšnemu stališču sodišča, na katerega je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana, in ugotovitev, da je bil B.Z. interniranec, ustrezno obrazložila, tudi na način pojasnila vezanosti upravnega organa na stališča in ugotovitve sodišča. Iz tega razloga sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da izpodbijana odločba v delu ugotovitev, ali je pokojni B.Z. izpolnjeval pogoje za status interniranca, ni obrazložena.

14. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi (št. I U 1137/2016-38 z dne 6. 6. 2017) zavzelo tudi stališče glede uporabe materialnega prava, ki se nanaša na ugotovljeno dejstvo, da je imel C.Z. možnost uveljavljati odškodnino za del premoženja, ki je bil odvzet njegovemu očetu B.Z., in posledično izključitev B.Z. iz kroga denacionalizacijskih upravičencev. V zvezi s tem je sodišče v navedeni sodbi zapisalo, da se sodišče glede na zgoraj navedeno razlago četrtega odstavka paragrafa 230 LAG ne strinja, da je druga tožnica (t. j. E.E.) upravičenka do denacionalizacije, ker ne njen oče (D.Z., sin upravičencev) in ne sama ne izpolnjujeta pogojev po LAG za pridobitev odškodnine. Denacionalizacijska upravičenca sta B. in A.Z. saj je bilo premoženje podržavljeno njima (9. člen ZDen) in se zato tudi pogoji za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije presojajo glede na njune navezne okoliščine. Ob že nesporno ugotovljenem dejstvu, da je C.Z. (sin upravičencev) kot eden izmed dedičev po pok. B.Z. imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, pa zato tudi ni pravno relevantno, ali je H.Z. (sin upravičencev) to možnost imel ali ne.

15. Sodišče ugotavlja, da sta po nespornih ugotovitvah tožene stranke imela denacionalizacijska upravičenca otroke, ki so ju preživeli, in sicer so to D.Z., H.Z. in C.Z.. Tožnica v tem upravnem sporu je hči D.Z., za katerega tako, kot je v predhodnem upravnem sporu za H.Z. ugotovilo sodišče, sodišče v tem upravnem sporu izpeljuje sklep, da ni relevantno, ali je imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, saj je C.Z. kot eden izmed dedičev po pok. B.Z. to možnost imel.

16. Ker je tožena stranka takšnemu stališču sodišča v izpodbijani odločbi sledila, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano prikrajšanje tožnice v pravici do premoženja in dedovanja, do česar glede na zgoraj podano obrazložitev ni prišlo. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila in ustrezno obrazložila razloge, zaradi katerih za sporni del premoženja, ki je bil odvzet B.Z., tožnici ni mogoče priznati odškodnine za zmanšanje vrednosti tega deleža podržavljenih nepremičnin, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 10. člena ZDen.

17. Glede na navedeno in upoštevajoč pravilno ugotovitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine za zmanjšanje vrednosti nepremičnin, podržavljenih B.Z., pri čemer je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

18. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijane odločbe, ampak zgolj presoja pravilnosti uporabe relevantnih materialnih predpisov in utemeljenosti tožbeno zatrjevane kršitve določb postopka, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri čemer sodišče izpostavlja, da tudi nobena od strank ni predlagala oprave glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 9, 10, 10/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.12.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyNTIy