<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 4920/2013

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2021:I.IPS.4920.2013
Evidenčna številka:VS00048585
Datum odločbe:29.07.2021
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Kp 4920/2013
Datum odločbe II.stopnje:10.07.2020
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), dr. Mile Dolenc, Franc Seljak, mag. Nina Betteto
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - enotno dejanje - ne bis in idem - obtožba upravičenega tožilca - sestavine obtožnice - popolnost vloge - podpis vloge - pooblaščenec oškodovanca kot tožilca - plačilo nagrade in stroškov odvetnika - več pooblaščencev - zavrnitev dokaznih predlogov - skrajna sila - dokončano kaznivo dejanje - poskus - sprememba obtožnice

Jedro

Četudi bi sodišče izdalo nezakonit sklep, s katerim bi ustavilo postopek le za eno izvršitveno dejanje v sklopu enotnega kaznivega dejanja, kar zatrjujeta vložnika v zahtevah, le ta ne bi imel takšnih posledic kot jih zatrjujeta vložnika. Zgolj procesno odvečni in s tem napačni odločitvi sodišča, ki bi bila storjena v določeni fazi postopka, ni mogoče pripisovati posledic tudi v nadaljnjih fazah postopka, ki s takšno kršitvijo niso bile obremenjene.

Namen podpisa vložnika vloge je v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Ker je predmetna obtožnica kljub navedeni pomanjkljivosti bila razumljiva ter je obsegala vse, da se jo je dalo obravnavati (269. člen ZKP), pri čemer ob ugotovljenih okoliščinah vložene obtožnice tudi ni bilo sporno, da je bila vložena po upravičenem tožilcu oziroma njegovem pooblaščencu, sodišče s tem, ko vloge ni vročalo v dopolnitev, tudi ni kršilo tretjega odstavka 76. člena ZKP.

Sodišče pri odločanju o temelju stroškov ne more odločiti, da je obdolženec dolžan povrniti le nagrado in potrebne izdatke enega od oškodovančevih pooblaščencev, saj ima oškodovanec pravico, da v kazenskem postopku svoje pravice izvršuje po več pooblaščencih. Sodišče namreč ne more presojati, ali je bilo potrebno, da si je oškodovanec vzel več pooblaščencev, temveč le, ali so bili izdatki pooblaščencev potrebni. To presojo pa bo sodišče opravilo, ko bo odločalo o zahtevi za odmero nagrade in stroškov pooblaščencev oškodovanca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 11. 2018 A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). A. A. je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, B. B. pa deset mesecev zapora. Oškodovanca A., d. o. o., je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obsojenega A. A., postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. V solidarno plačilo jima je naložilo potrebne izdatke oškodovanca A., d. o. o., in nagrado ter potrebne izdatke obeh pooblaščencev oškodovanca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10. 7. 2020 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega B. B. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojeni B. B. z ravnanji, opisani pod točkama 1 in 2 izreka sodbe, storil poskus kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 ter mu z uporabo omilitvenih določil po 1. alineji 50. člena KZ-1 in 3. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen devet mesecev zapora. V preostalem je pritožbo zagovornika obsojenega B. B. ter v celoti pritožbe obsojenega A. A., njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. A. A. je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojena A. A. in B. B.. Oba obsojenca v zahtevah zatrjujeta kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar glede na izdan pravnomočni sklep o delni ustavitvi preiskave. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve ustavno zagotovljenih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. člena in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) očitata z zatrjevanjem, da vložena obtožnica ni bila podpisana s strani upravičenega tožilca. Oba zatrjujeta tudi kršitev 22. člena Ustave v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o povrnitvi stroškov obema pooblaščencema subsidiarnega tožilca in tudi kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, A. A. pa še zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje več prič. Poleg navedenega A. A. zatrjuje, da se višje sodišče ni opredelilo do njegove pritožbene navedbe glede zatrjevane skrajne sile. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obtožbo zavrne ali da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugo predsednico senata. Obsojeni B. B. v zahtevi zatrjuje še kršitve kazenskega zakona iz 1. to 5. točke 372. člena ZKP, bistvene in druge kršitve določb kazenskega postopka ter več kršitev določb Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Na zahtevi je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki v obeh odgovorih zavrača utemeljenost v zahtevah zatrjevanih kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe zahtevi zavrne. V odgovoru na zahtevo obsojenega A. A. glede očitane kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari navaja, da v sklepu o delni ustavitvi preiskave in izpodbijani sodbi ni opisan isti historični dogodek. Dogodek, na katerega se nanaša sklep o delni ustavitvi preiskave niti ne vključuje obsojenega B. B., temveč gre za očitek soobdolženemu C. C., ki v obtožnici ni bil zajet. Obstaja pa tudi konkretna časovna ločnica med dejanji, opisanimi v obtožnici in sodbi ter dejanjem, na katerega se nanaša sklep o ustavitvi preiskave, ki se nanaša na povsem drug dogodek kot so dogodki, na katere se nanaša obtožnica in sodba. Temeljna predpostavka za obstoj zatrjevane kršitve, da gre po objektivni plati za opisano dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek pravnomočno končan, zato ni izpolnjena. V tej zvezi še izpostavlja, da je obtožnica postala pravnomočna dne 11. 1. 2016, sklep o delni ustavitvi preiskave pa je bil izdan šele 29. 9. 2016, ko je bila preiskava že končana. Ker se je postopek že prevesil v naslednjo fazo, v prejšnji fazi sodišče več ni imelo pristojnosti odločati. S sklepom o ustavitvi preiskave tako vsebinsko ni moglo biti odločeno o obtožbi. Četudi bi bilo vložnikovo stališče pravilno, so ob dejstvu, da je upravičeni tožilec po končani preiskavi vložil obtožnico, umanjkale procesne predpostavke za izdajo sklepa o delni ustavitvi preiskave, saj upravičeni tožilec ni predlagal dopolnitve preiskave. Ob uporabi načela konsekutivnega odločanja tega položaja ni mogoče rešiti drugače kot da se sklepu o delni ustavitvi preiskave odreče učinek na izpodbijano sodbo ter na postopek, ki je tekel pred njunim izrekom. V nasprotnem primeru bi bilo porušeno zaupanje udeležencev postopka v sprejete sodne odločitve in kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave. V zvezi z očitkom kršitve po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nepodpisane obtožnice tožilec pojasnjuje, da vprašanje, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, načeloma ni povezano z vprašanjem, ali ima vloga vse zakonsko zahtevane sestavine, razen če se ob odsotnosti katere od sestavin pojavi dvom, kdo je vložnik obtožnice. Ta dvom se sodišču ni zastavil že zato, ker je bila nepodpisana obtožnica priloga dopisa oškodovankinega pooblaščenca, ki pa je bil podpisan. Oškodovančev pooblaščenec je v nadaljevanju postopka tudi zastopal obtožbo do prevzema pregona s strani državnega tožilca. Tudi po stališču teorije je vprašanje, ali je vloga zaradi kake pomanjkljivosti nepopolna, dejansko vprašanje. Nepodpisane obtožnice tako ne bi bilo mogoče obravnavati, če bi bilo treba še razjasnjevati, kdo jo je vložil. Podpis namreč služi identifikaciji vložnika. Ker v zahtevi s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejstva, da je obtožnico vložil subsidiarni tožilec, ni dovoljeno izpodbijati, vložnik posledično ne more uspešno uveljavljati kršitve po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitek je zato zreduciran na dejstvo, da sodišče ni izvedlo formalnosti in obtožnice ni poslalo v podpis upravičenemu tožilcu. Tožilec v tej zvezi poudarja, da je sodišče po določbah 76. člena ZKP dolžno pomanjkljivosti odpravljati le, če je zato vloga nejasna ali nepopolna ter je ni mogoče obravnavati. Ker je bil dopis sodišču podpisan, po presoji tožilca sploh ni prišlo do situacije, da bi imelo sodišče opravka z nepopolno obtožnico. Sklepno tožilec še navaja, da obsojenec po vsebini uveljavlja le relativno kršitev, za katero pa sta nižji sodišči ocenili, da je bila z zastopanjem obtožnice po subsidiarnem tožilcu in s prevzemom pregona s strani državnega tožilca sanirana, najprej konkludentno, nato pa tudi formalno. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi za zaslišanje prič in postavitev izvedenca finančne stroke se tožilec sklicuje na razloge nižjih sodišč. Glede očitane kršitve pravil postopka v zvezi z odločitvijo sodišča, da morata obsojenca plačati stroške obeh oškodovančevih pooblaščencev pa tožilec navaja, da je del postopka oškodovanec nastopal kot subsidiarni tožilec, 7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP pa za tak primer predvideva povrnitev potrebnih izdatkov pooblaščencev in to ne le enega pooblaščenca.

4. V odgovoru na zahtevo obsojenega B. B. tožilec ugotavlja, da je že višje sodišče saniralo očitano kršitev kazenskega zakona, ko je kaznivo dejanje B. B. pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Glede na pravno opredelitev dejanja pa opis dejanja ne more biti pomanjkljiv, ker ne vsebuje opisa dejanskega oškodovanja družbe v višini nad 50.000 EUR. Glede očitka, da bi moralo sodišče kot milejši zakon uporabiti KZ, tožilec ugotavlja, da je ta materialno neizčrpan, pri čemer vložnik tudi ni konkretno izkazal, zakaj bi bil KZ milejši, temveč izpostavlja le razlike med KZ in KZ-1, ki za presojo zadeve niso bistvene, delno pa tudi zamenjuje vsebino določb posameznega zakona. V zvezi z očitkom, da obsojeni B. B. ni zasedal položaja, s katerega je mogoče storiti kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, pojasnjuje, da sta obsojenca delovala usklajeno in sta skupaj dajala navodila zakonitemu zastopniku družbe A., d. d. (v nadaljevanju A.) C. C. glede izterjave fiktivnih dolgov od družbe A. oziroma opuščanja potrebnih dejanj v tej zvezi, pri čemer sta nastopala kot zakonita zastopnika več družb, udeleženih v izvršilnih postopkih. Tožilec meni, da je bil subjektivni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja z navedbo, da sta obsojenca hotela družbo A. oškodovati in družbi B. d. o. o. (v nadaljevanju B.) oziroma C. d. o. o. (v nadaljevanju C.) pridobiti protipravno premoženjsko korist, opisan skladno z ustaljeno sodno prakso. Vprašanja, ali je bil takšen namen dokazan, pa z zahtevo ni dovoljeno odpirati. Vložnik po presoji tožilca tudi ne more uspeti z zatrjevanjem zastaranja kazenskega pregona z argumentom, da se dejanje pod točko 1 izreka nanaša na poskus pridobitve protipravne premoženjske koristi v višini 47.000 EUR, saj bi bila morebitna kršitev kazenskega zakona obsojencu v škodo. Glede očitane nedokazanosti obarvanega naklepa navaja, da ne gre za pripisovanje naklepa, če sodišče nanj sklepa ob upoštevanju vseh okoliščin kaznivega dejanja. Obsojenec je vedel, da ni podlage za plačilo zneskov, ki sta bila predmet izvršbe, s strani družbe A.. in je bil postopek uveden zaradi okoriščanja družb, ki jih je obsojenec zastopal in to na škodo premoženja družbe A.. Ko so dejanja obsojenca tako jasno usmerjena v pridobivanje protipravne premoženjske koristi oziroma povzročanje škode, je tudi presoja njegovega namena enostavnejša. Tožilec ocenjuje, da je očitek kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče z odločbo o kazni ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, neobrazložen. Glede očitane nedovoljenosti spremembe obtožbe navaja, da je tožilka s spremembo le natančneje specificirala korporacijski položaj obsojenca in v posledici, da se je tekom dokaznega postopka razjasnilo, da C. C. ni ravnal samostojno, temveč po navodilih, zaradi česar je bila tudi umaknjena obtožba zoper njega, v obtožnico vnesla tudi očitek, da sta mu obsojenca kot člana nadzornega sveta protipravno dajala navodila. S tem je obtožnica ostala v okviru obravnavanega historičnega dogodka in ni vplivala na izvrševanje pravice do pravočasne in učinkovite obrambe. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi okoliščino, da je državno tožilstvo prevzelo pregon od subsidiarnega tožilca. Glede kršitve pravice do obrambe se sklicuje na presojo nižjih sodišč in poudarja, da je sodišče glede predlaganega izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, kdo je imel korist od poslov, ki so bili predmet obtožbe, odgovorilo, da posebnega znanja izvedenca za to ne potrebuje. Višina škode pa ustreza zneskom neuspele izvršbe. Ker prodaja delnic družbe D. d. d. (v nadaljevanju D.), ki je bila po zatrjevanju obrambe za A. škodljiva, obsojenca ne razbremenjuje krivde, zavrnitev dokazov v tej zvezi ni sporna. Tudi odločitev glede premoženjskopravnega zahtevka je pravilna in zakonita, pri čemer v adhezijskem postopku ne veljajo pravila o vročanju tožbe in njegovih posledicah po Zakonu o pravdnem postopku. Glede očitanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 15., 22. in 23. člena Ustave tožilec navaja, da višina škode izhaja iz prebranih listin, da obravnavana sprememba obtožbe ne odstopa od enotne sodne prakse in da po ustaljeni praksi sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če je relevantno dejstvo že ugotovljeno onkraj razumnega dvoma, kot v primeru višine škode. Za kršitve 6., 7. in 47. člena EKČP pa meni, da so zatrjevane pavšalno, pri čemer tudi ni jasno, na kakšen način naj bi sodišče odločalo v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo vložnik v zahtevi povzema. Glede očitane kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, kršitve glede nepodpisane obtožnice in glede povrnitve stroškov pooblaščencema oškodovanke se tožilec sklicuje na odgovor na zahtevo obsojenega A. A., saj gre po vsebini za enake očitke.

5. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema. Obsojeni A. A. v izjavi vztraja pri vseh navedbah, podanih v zahtevi in dodatno navaja, da so bila očitana dejanja storjena v dejanski zmoti in v skrajni sili, na predlog B. B., kateremu je v celoti verjel. Poudarja, da v postopku ni bila ugotovljena nobena škoda in premoženjska korist. A. pa je bila z umikom tožbe proti družbi C. pridobljena korist, saj bi moral ta v nasprotnem primeru vrniti vse delnice, ki jih je na ta način lahko kupil, C. pa bi istočasno tožil osem fizičnih oseb, katerim je nakazal denar in od njih zahteval vračilo delnic, ki so končale na A.. Navaja, da mu s strani tožilstva nikdar ni bila ponujena možnost priznanja krivde za nižjo kazen. Ker je polovični lastnik družbe A., ni imel naklepa družbo oškodovati. Poudarja, da oškodovanec kljub napotitvi na pravdo še ni vložil tožbenega zahtevka. Nasprotuje tudi kazenski sankciji z navedbami, da je nesorazmerna in da je bilo dejanje storjeno v afektu, v sporih v zvezi z A. pa je šlo za nekaj več, to je za kontrolo nad družbo D. Holding, d. d. (v nadaljevanju D. Holding). Obsojeni B. B. pa v izjavi trdi, da je višje sodišče nedopustno dejanje prekvalificiralo v poskus kaznivega dejanja, kar utemeljuje z navedbami, da sprememba na slabše ni mogoča in da ne gre za isti historični dogodek. Glede očitka uporabe napačnega kazenskega zakona (KZ-1 namesto KZ) nasprotuje navedbi tožilstva v odgovoru, da je očitek materialno neizčrpan. Pojasnjuje še, da je sam laično presodil, da obstaja pravna podlaga za plačilo dveh zneskov, ki sta bila predmet izvršbe in je pričakoval, da se bo v pravdi ugotovila pravna podlaga glede predlagane izvršbe, da se bo potrdil ali zavrnil njegov zahtevek in ni razmišljal o okoriščanju kogarkoli, temveč da bo deloval v dobro družb B. in C. ter jima povrnil dne 30. 12. 2004 protipravno odtujeno premoženje. Ker zakoniti zastopnik dolžnika A. ni vložil ugovora, je sklep postal pravnomočen, vendar brez postopka izterjave, s prostovoljnim umikom. Navaja, da očitek o dajanju navodil s strani nadzornega sveta ni z ničemer podkrepljen, da je šlo zgolj za splošno mnenje ali priporočila upravi s strani nadzornega sveta, ki niso mogla vplivati na nesamostojno odločanje uprave A., saj je uprava skladno z 263. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) zavezana delati v dobro družbe.

6. Po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je obsojeni B. B. Vrhovnemu sodišču poslal še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri ponovno navaja, da je v času storitve kaznivega dejanja veljal KZ, ki je za storilca tudi milejši zakon. Pri tem navaja, da je pregon po KZ dne 16. 10. 2018 že zastaral in da je dejanje mogoče kvalificirati le po prvem odstavku 244. člena KZ, ker v dokaznem postopku niso bile dokazane škodljive posledice, to je nastanek velike premoženjske škode ali koristi, ker ni bil postavljen ustrezen izvedenec finančne stroke. Če bi sodišče postavilo izvedenca, bi ugotovilo, da je A. nezakonito pridobil 91 % delnic družbe D. z oznako IKGM v tedanji tržni vrednosti 16,7 mio EUR na podlagi nezakonitih ravnanj uprav družb A. in C. in je obstajala pravna podlaga za predlagano izvršbo v postopkih, ki so potekali pod opr. št. V Pg 1/2009 in V Pg 67/2005 in v kazenskih postopkih proti družbi A.. Nadalje meni, da obarvani naklep obsojenca, da družbama B. in C. pridobi veliko premoženjsko korist, ni dokazan, saj ni dokazano, da je obsojenec ravnal v nasprotju z določili ZIZ in s ciljem pridobiti veliko premoženjsko korist. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovega zagovora, ko je pojasnil, zakaj sta bila izvršilna predloga vložena in zakaj je bil prepričan, da je ravnal prav. Njegova prizadevanja so bila usmerjena v vrnitev protipravno odtujenega premoženja družbam C. in B. na podlagi nepravnomočno zaključenih pravdnih in kazenskih postopkov, zaradi strahu, da se bo dne 30. 12. 2004 odtujeno premoženje – delnice družbe D. z oznako IKGM odprodalo naprej povezanim osebam, kar se je nato dejansko zgodilo.

B-1.

Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti, predvsem zahteve obsojenega B. B., Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

Glede očitkov, ki jih v zahtevah zatrjujeta oba obsojenca

7. Oba obsojenca sodišču prve stopnje očitata kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da je bilo o zadevi pravnomočno razsojeno že s sklepom o delni ustavitvi preiskave. Obsojeni A. A. v utemeljitev očitka navaja, da pravna opredelitev kaznivega dejanja s strani subsidiarnega tožilca ni bila nikoli sporna in je postala takšna šele, ko se je v pritožbi izpostavila kršitev kazenskega zakona. Vložnik vidi bistvo očitane kršitve v vprašanju, ali sodišče, ko upravičeni tožilec po zaključku preiskave, če je bila ta opravljena za eno kaznivo dejanje in če je v njem opisanih več ravnanj, posamezna ravnanja iz opisa le izpusti in sodišče ne izda posebnega sklepa o ustavitvi preiskave za izpuščeno ravnanje, ali izda sklep o ustavitvi preiskave in ravna enako kot v primeru, ko tožilec izjavi, da odstopa od pregona za eno izmed kaznivih dejanj. Poudarja, da je bila preiskava v obravnavani zadevi opravljena za enovito kaznivo dejanje in je bil tudi sklep o delni ustavitvi preiskave izdan zaradi tega enovitega kaznivega dejanja, s čimer je bil po presoji vložnika postopek ustavljen v celoti. Meni, da je že pojmovno izključeno, da bi ob takšni pravni opredelitvi lahko preiskavo ustavil le za eno dejanje, za preostala štiri pa ne. Pri tem se sklicuje na vsebino članka z naslovom Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem1 ter sodbi Višjega sodišče v Ljubljani I Kp 1352/99 z dne 15. 2. 2000 in Vrhovnega sodišča RS I Ips 52808/2014 z dne 16. 7. 2020. Sodišču druge stopnje vložnik v tej zvezi očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da o predmetnih pritožbenih navedbah nima razlogov. Hkrati navaja, da argument pritožbenega sodišča, da ni vezano na pravno opredelitev, ni sprejemljiv oziroma je arbitraren. V bistvenem z enakimi navedbami očitano kršitev v zahtevi utemeljuje tudi obsojeni B. B.. Pri tem navaja, da se z razlogi pritožbenega sodišča, da očitana kršitev ni podana, ne strinja, in povzema obrazložitev tega sodišča, pri čemer pa ne navede razlogov zatrjevanega nestrinjanja s takšno obrazložitvijo.

8. Kot je razvidno iz podatkov spisa je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani po vloženi zahtevi za preiskavo subsidiarne tožilke družbe A. s sklepom IV Kpr 4920/2013 z dne 8. 6. 2014 uvedla preiskavo zoper A. A., B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena v zvezi s 25. členom KZ. Poleg izvršitvenih dejanj, za katera sta bila obsojenca, upoštevajoč modifikacije obtožbe, spoznana za kriva z izpodbijano pravnomočno sodbo, je bil s sklepom o preiskavi zajet še dodatni očitek (pod točko 1 izreka sklepa o preiskavi): »da naj bi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družb A. in E., d. o. o., A. A., torej sam s seboj dne 23. 5. 2007 in 24. 5. 2007 v Ljubljani najprej sklenil dve pogodbi o prodaji in nakupu delnic D., in sicer za skupno 45.545 delnic, vendar pa delnic ni nikoli plačal, kljub temu pa so bile po nalogu C. C. 1. 10. 2008 vpisane v KDD, zaradi česar je družba A. vložila tožbo za vrnitev teh delnic. V tem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. V Pg 721/2008, pa se je zatem C. C. dne 30 10. 2008 odpovedal zahtevku družbe A., zaradi česar je sodišče 17. 11. 2008 izdalo sodbo na podlagi odpovedi, s tem pa je družbi A. povzročil premoženjsko škodo v višini 956.445 EUR, kolikor bi prejela s prodajo delnic po ceni v skladu z opcijsko pogodbo z družbo F., d. d.“ Oškodovanka kot tožilka, družba A. je po svojem pooblaščencu po končani preiskavi dne 21. 8. 2015 vložila obtožnico zoper A. A., B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 25. členom KZ-1, v katero povzeti očitek ni bil vključen. Po odločitvi o ugovorih zoper obtožbo je preiskovalna sodnica s sklepom z dne 29. 9. 2016 odločila, da se delno ustavi preiskava, uvedena zoper A. A., B. B. in C. C., zaradi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena v zvezi s 25. členom KZ, in sicer pod točko I./1 sklepa o preiskavi. V obrazložitvi je pojasnila, da je oškodovanec kot tožilec pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil obtožnico zoper obdolžence zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, vendar opis kaznivega dejanja v obtožbi ne vključuje več izvršitvenega dejanja v točki I./1 sklepa o preiskavi, zaradi česar je postopek zoper obdolžence v citiranem delu ustavila. Ugovor zagovornice obtoženega C. C. na predobravnavnem naroku, da je o zadevi že pravnomočno odločeno glede na predmetni sklep o delni ustavitvi preiskave je predsednica senata zavrnila z obrazložitvijo, da ugovor ni utemeljen, saj je iz sklepa o delni ustavitvi preiskave razvidno, za katero kaznivo dejanje je bila preiskava ustavljena in poudarila, da sodišče na pravno kvalifikacijo dejanja ni vezano. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da je bila preiskava ustavljena za historični dogodek, ki ni predmet te sodbe, zato ne gre za že razsojeno stvar. Višje sodišče pa v točkah 17 do 20 obrazložitve ugotavlja, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer. Namen določbe 31. člena Ustave pa je v zaščiti posameznika pred večkratnim obravnavanjem konkretnega in individualnega življenjskega dogodka. Identičnost dejanja, za katerega oseba ne more biti ponovno sojena, se nanaša na enakost dejstev (idem factum). Četudi so bila obtožencema očitana dejanja v fazi preiskave pravno opredeljena kot eno kaznivo dejanje, pritožbeno sodišče poudarja, da na pravno kvalifikacijo ni vezano in ugotavlja, da takšna pravna opredelitev dejanj tudi ni bila ustrezna. Dejstva in okoliščine tega historičnega dogodka, glede katerega je bil kazenski postopek ustavljen, se namreč od preostalih očitanih dejanj tako razlikujejo, da to dejanje ne bi spadalo v okvir enovitega kaznivega dejanja, temveč bi moralo biti opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje. V opisu tega dejanja namreč B. B. niti ni omenjen, A. A. pa le v navedbi, da je sklenil pogodbi o prodaji in nakupi delnic, ki jih ni plačal, sicer pa gre pri opisanem dejanju za očitek C. C., ki naj bi se odpovedal zahtevku družbe A. za vrnitev delnic. To dejanje se od preostalih razlikuje po vsebini, saj se nanaša na prodajo in nakup delnic iz leta 2007 ter gospodarski postopek zaradi tožbe na vrnitev delnic in odpoved zahtevku s strani C. C. dne 30. 10. 2008, pri čemer se obsojencema konkretno nič ne očita, pri obravnavanem kaznivem dejanju pa gre za ravnanja, povezana z izvršilnimi postopki, pri čemer je B. B. predloga za izvršbo vložil 16. 10. 2008, A. A. pa je očitana dejanja storil še v novembru 2009, torej obravnavano dejanje s tem dejanjem, glede katerega je bil postopek ustavljen, tudi nista časovno povezana.

9. Ob takšnih ugotovitvah nižjih sodišč, ki sta ugotovili dejstva, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek v fazi preiskave ustavljen, pravno opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje, ker po vsebini in glede na časovno nepovezanost ne predstavlja del enovitega kaznivega dejanja skupaj z izvršitvenimi ravnanji, za katera sta bila obsojenca spoznana za kriva, je očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari in s tem kršitve po 3. točki 372. člena ZKP že iz tega razloga neutemeljen. Četudi pa bi sodišče izdalo nezakonit sklep, s katerim bi ustavilo postopek le za eno izvršitveno dejanje v sklopu enotnega kaznivega dejanja, kar zatrjujeta vložnika v zahtevah, le ta ne bi imel takšnih posledic kot jih zatrjujeta vložnika. Zgolj procesno odvečni in s tem napačni odločitvi sodišča, ki bi bila storjena v določeni fazi postopka, namreč ni mogoče pripisovati posledic tudi v nadaljnjih fazah postopka, ki s takšno kršitvijo niso bile obremenjene. Glede na povzeto opredelitev višjega sodišča do predmetnega pritožbenega očitka (točke 17 – 20 sodbe), je neutemeljen tudi očitek neobrazloženosti drugostopenjske sodbe v tej zvezi.

10. Oba vložnika sodišču očitata kršitve določb kazenskega postopka, ker obtožnica, vložena s strani subsidiarne tožilke, ni bila podpisana. Obsojeni A. A. v tej zvezi zatrjuje, da je kazenski postopek od vložitve obtožbe temeljil na nepopolni vlogi, zaradi česar je ta postopek nezakonit, zagrešena pa je bila tudi kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. V tej zvezi uveljavlja tudi kršitev 22. člena in 23. člena Ustave. Meni, da so razlogi višjega sodišča, s katerimi je očitek zavrnilo, pravno zgrešeni. Ne strinja se z navedbo višjega sodišča, da je bila kršitev sanirana in navaja, da kršitev ni mogla biti sanirana s spremnim dopisom, saj ta ni sestavni del obtožnice. Sanirana bi po presoji vložnika lahko bila nepodpisana vloga le na način, da bi sodišče zahtevalo njeno dopolnitev v skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZKP. Nasprotuje tudi stališču višjega sodišča, da 269. člen ZKP ne določa, da mora biti obtožnica podpisana, saj je potrebno upoštevati še 76. člen ZKP, ker gre za obtožnico subsidiarnega tožilca. Ravno tako se ne strinja z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da se sodba I Ips 342/2002 z dne 13. 5. 2004 nanaša na drugačno procesno situacijo in navaja, da je situacija primerljiva, saj je Vrhovno sodišče zapisalo, da je pritožba, ki je ni sestavil obtoženec, temveč nekdo drug, nepopolna in mora zato sodišče obdolženca pozvati, da jo dopolni. Vložnik trdi, da je sodišče prejelo nepopolno vlogo, ki bi jo moralo skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP poslati v dopolnitev. Meni, da takšna obtožnica ne bi smela postati pravnomočna, pri čemer zastopanje takšne vloge s strani pooblaščenca subsidiarnega tožilca nepopolnosti ne more sanirati, temveč je to možno le z ravnanjem po tretjem odstavku 76. člena ZKP. Tudi obsojeni B. B. v zahtevi zatrjuje kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z po vsebini enakimi očitki. Pri tem nasprotuje tudi navedbam pritožbenega sodišča, da se obtožnica skupaj s spremnim dopisom šteje za celoto in navaja, da pravnomočnost obtožnice nepopolnosti vloge ne more sanirati. Ker obtožnica v spisu ni podpisana in žigosana s strani pooblaščenca oškodovanke, meni, da ni nedvomno jasno, ali je sploh podana obtožba upravičenega tožilca in kdo je upravičeni tožilec, ali je to državni tožilec, oškodovanec, njegov pooblaščenec ali nekdo drug. Pritožbeno sodišče pa ni navedlo sprejemljivih argumentov o tem, s čim naj bi bila pomanjkljivost obtožbe sanirana.

11. Iz podatkov spisa je razvidno, da je po končani preiskavi, ki je tekla po zahtevi subsidiarne tožilke A., pooblaščenec oškodovanke kot tožilke, odvetnik Marko Puš, sodišču posredoval dopis, iz katerega izhaja, da v obravnavani zadevi vlaga obtožbo, katero v sedmih izvodih prilaga dopisu. Predmetni dopis je pooblaščenec subsidiarne tožilke podpisal, ne pa tudi priloženih obtožnic, od katerih sta dva izvoda v spisu. Obtožnico je sodišče vročalo takrat obtoženim in njihovim zagovornikom, ki so podali ugovore zoper obtožnico. Na ugovore je odgovoril pooblaščenec oškodovanke kot tožilke ter s tem zastopal obtožbo. Po zavrnitvi ugovorov in pred razpisom predobravnavnega naroka je državno tožilstvo prevzelo pregon. Zagovorniki obeh obsojencev so odsotnost podpisa na obtožnici subsidiarne tožilke oziroma njenega pooblaščenca izpostavili na naroku za glavno obravnavo dne 12. 2. 2018 in v zaključni besedi, pri čemer so zatrjevali kršitev določbe prvega odstavka 76. člena ZKP. Sodišče je na naroku 28. 2. 2018 in v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da šteje obtožnico skupaj s spremnim dopisom za celoto in je zato zadoščeno zahtevi, da je obtožnica podpisana. Poudarilo je tudi, da je obtožnica pravnomočna, pri čemer zagovorniki te okoliščine v ugovorih niso problematizirali. Sodišče druge stopnje je očitek zavrnilo z navedbami, da prvi odstavek 269. člena ZKP med obveznimi sestavinami obtožnice ne določa podpisa obtožnice, da pa mora skladno z drugim odstavkom 76. člena ZKP vsaka vloga vsebovati vložnikov podpis. Ob odsotnosti le tega je bila zato obtožnica v konkretnem primeru pomanjkljiva, vendar je bila ta pomanjkljivost sanirana. V postopku ni bilo sporno, da je obtožnico vložil pooblaščenec oškodovane družbe A., kar izhaja iz podpisanega spremnega dopisa k vloženi obtožnici, pooblaščenec pa je obtožbo v nadaljevanju tudi zastopal, dokler kazenskega pregona ni prevzelo državno tožilstvo. Navedeno je sodišču omogočalo presojo, da je obtožnico vložila upravičena oseba.

12. Iz navedenih okoliščin, ki zadevajo vložitev obtožnice s strani pooblaščenca oškodovanke kot tožilke, poteka postopka in ugotovitev sodišča v tej zvezi je nedvoumno razvidno, da za sodišče prve stopnje ni bilo nikoli sporno, da je obtožnico vložil upravičeni tožilec, čemur je pritrdilo tudi višje sodišče. Obsojeni B. B. takšni ugotovitvi nižjih sodišč nasprotuje z nekonkretizirano trditvijo, da ni nedvoumno, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, s čimer pa vložnik pravilnosti ugotovitve navedenega procesno relevantnega dejstva glede na vse navedene okoliščine (podpisan spremni dopis, zastopanje obtožbe, vložitev obtožbe po končani preiskavi) ne more izpodbiti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Obtožnica (subsidiarnega tožilca) mora skladno z drugim odstavkom 76. člena ZKP poleg tega, da je razumljiva in da obsega vse, kar je treba, da se obravnava, biti tudi podpisana. Če takšna vloga ni podpisana, šteje za nepopolno. Vendar pa vsaka pomanjkljivost ne pomeni, da je vloga v tolikšni meri nepopolna, da se je ne da obravnavati. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 342/2002 z dne 13. 5. 2002,2 na katero se sklicujejo tudi vložniki v zahtevi in kar poudarja tudi pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi, je namen podpisa vložnika vloge v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala.3 Ker je predmetna obtožnica kljub navedeni pomanjkljivosti bila razumljiva ter je obsegala vse, da se jo je dalo obravnavati (269. člen ZKP), pri čemer ob ugotovljenih okoliščinah vložene obtožnice tudi ni bilo sporno, da je bila vložena po upravičenem tožilcu oziroma njegovem pooblaščencu, sodišče po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko vloge ni vročalo v dopolnitev, tudi ni kršilo tretjega odstavka 76. člena ZKP.

13. Oba obsojenca v zahtevah trdita, da sta nižji sodišči z odločitvijo, da sta obsojenca dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke obeh pooblaščencev oškodovanca, kršili 22. člen Ustave, pri čemer poudarjata, da je obtožnico na glavni obravnavi zastopal državni tožilec in navajata, da je tudi obdolženec v primerih, ko se postopek ne zaključi z obsodilno sodbo, upravičen le do povrnitve nagrade in izdatkov enega zagovornika in ne dveh ali več, četudi gre za kazensko zadevo s specifičnimi okoliščinami. Obsojeni B. B. v zahtevi še navaja, da je bilo zastopanje oškodovanca po pooblaščencih od trenutka, ko je pregon prevzelo državno tožilstvo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZKP, nepotrebno, vsekakor pa je bilo nepotrebno zastopanje dveh pooblaščencev, zato je oškodovanec dolžan sam nositi svoje stroške.

14. Po prvem odstavku 65. člena ZKP sme oškodovanec in oškodovanec kot tožilec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer ni omejen na enega pooblaščenca (tretji odstavek 121. člena ZKP). V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je dolžan obdolženec, ki je bil spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, povrniti stroške kazenskega postopka, ki so navedeni v drugem odstavku 92. člena ZKP. Slednja določba v 8. točki kot stroške kazenskega postopka določa tudi potrebne izdatke oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Sodišče lahko na podlagi četrtega odstavka 96. člena ZKP pod določenimi pogoji obdolženca oprosti stroškov kazenskega postopka, vendar le stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Ne more ga torej oprostiti plačila nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca (po pooblastilu) oškodovanca, enako tudi ne nagrade in potrebnih izdatkov oškodovanca kot tožilca (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

15. Sodišče je z odločitvijo, da sta obsojenca dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke obeh pooblaščencev oškodovanca, o stroških kazenskega postopka v tem delu odločilo zgolj po temelju. Glede na navedeno zakonsko podlago je pri odločanju o temelju povrnitve stroškov postopka nepomembno, ali gre za pooblaščenca oškodovanca ali oškodovanca kot tožilca. Kot pravilno ugotavlja že višje sodišče, sodišče pri odločanju o temelju stroškov ne more odločiti, da je obdolženec dolžan povrniti le nagrado in potrebne izdatke enega od oškodovančevih pooblaščencev, saj ima oškodovanec pravico, da v kazenskem postopku svoje pravice izvršuje po več pooblaščencih. Sodišče namreč ne more presojati, ali je bilo potrebno, da si je oškodovanec vzel več pooblaščencev, temveč le, ali so bili izdatki pooblaščencev potrebni.4 To presojo pa bo sodišče opravilo, ko bo odločalo o zahtevi za odmero nagrade in stroškov pooblaščencev oškodovanca.

Glede ostalih očitkov obsojenega A. A.

16. Obsojeni A. A. zaradi zavrnitve več dokaznih predlogov sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe. Kršitev uveljavlja zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič J. E., M. B., B. K., M. V., F. K., B. S., J. Ž. in M. M. in pojasnjuje, da bi se z njihovim zaslišanjem ugotovilo, zakaj in za koliko so prodali delnice D. in od koga so prejeli denar. Nadalje zaradi zavrnitve predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o tem, koliko premoženja družbe A. se je leta 2007 prodalo, po kakšni ceni se je prodalo 65.294 delnic, koliko finančnih vložkov je imel A. leta 2006 in 2007 in kaj se je z njimi zgodilo v nadaljevanju. In nazadnje še zaradi zavrnitve predloga za postavitev izvedenca za vrednotenje podjetij, ki bi ugotovil razliko med vrednostjo delnice večinskega in manjšinskega paketa. Vložnik pri tem nasprotuje zaključkom pritožbenega sodišča, navedenih v točkah 30 do 33 izpodbijane sodbe in navaja, da je v pritožbi navedel, zakaj so predlagane priče pomembne ter kaj z njimi dokazuje, in sicer da pod očitkom pod točko 3 izreka sodbe ni ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, niti družbi C., niti sebi, temveč je deloval v korist družbe A., saj bi sicer družba A. morala družbi C. vrniti delnice, ki jih je kupila od nje. To je pojasnil tudi v zagovoru dne 20. 2. 2017, na predobravnavnem naroku dne 19. 10. 2016, s pisno vlogo dne 17. 10. 2018, v dodatnem pisnem zagovoru dne 26. 2. 2018 in dopolnitvi zagovora dne 27. 8. 2018. Meni, da je bil dokazni predlog obrazložen s potrebnim standardom kot ga zahteva sodna praksa. Pojasnjuje, da so predlagane priče prejele denar za prodane delnice družbe D. z oznako IKGM s strani družbe C. kot tudi s strani družb A. in D. Holding. Dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke pa je dopolnil na glavni obravnavi dne 19. 11. 2018 z obrazložitvijo, da naj se ugotovi, kdo je z očitanimi dejanji pridobil protipravno premoženjsko korist in na čigav račun, saj je nesporno, da je osem prejemnikov prejelo finančna sredstva in je bila družba A. celo obogatena in ne oškodovana. Z izvedbo vseh navedenih predlaganih dokazov bi bilo mogoče ugotoviti, da družbi A. ni nastala nobena škoda. Pri tem navaja, da ni razumsko logično, da bi hotel oškodovati svojo družbo in posredno celo samega sebe. Vložnik sodišču prve stopnje očita, da je argument, da je prodaja delnic razvidna iz obstoječih dokumentov, pavšalen in neobrazložen, saj ni razvidno, za katere dokumente gre. Sodišču prve stopnje očita, da tudi pri zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca ni pojasnilo, zakaj prodaja delnic IKGM ni relevantna za ta postopek. Sodišču druge stopnje pa, da ni odgovorilo na navedbe v pritožbi, da ni logično, da bi želel oškodovati svojo družbo in samega sebe. Nasprotuje tudi navedbi prvostopenjskega sodišča, da je nastopila prekluzija glede predlagane odreditve izvedenca finančne stroke, saj je bil dokaz na glavni obravnavi dne 19. 11. 2018 le dopolnjen in ne predlagan na novo. Vložnik sodišču očita, da je z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 5. člena in tretjega odstavka 16. člena ZKP ter ustavno zagotovljeno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave.

17. Sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo na naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2018. Glede predloga za zaslišanje prič je navedlo, da prodaja delnic IKGM s strani družbe C. družbi A. ni relevantna za predmetni kazenski postopek, priče pri sami izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja niso bile prisotne, prodaja delnic IKGM leta 2004 pa je razvidna iz že obstoječe dokumentacije v vpisu. Predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in izvedenca za vrednotenje podjetij je zavrnilo z utemeljitvijo, da tudi prodaja delnic IKGM v letu 2007 ni relevantna za predmetni kazenski postopek. Enake razloge zavrnitve dokaznih predlogov je sodišče navedlo v 20. točki izpodbijane sodbe, dodatno pa je glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga je obramba obsojenega A. A. dopolnila na naroku 19. 11. 2018, tik pred zaključkom dokaznega postopka, navedlo, da je zagovornik s tem dokaznim predlogom prekludiran, saj ni navedel utemeljenih razlogov, zakaj predloga ni podal že prej, v nadaljevanju pa se je kljub temu do predloga tudi vsebinsko opredelilo. Ugotovilo je, da je predlog nekonkretiziran, saj zgolj posplošeno navaja, da naj izvedenec ugotovi, kdo je pridobil korist v tej zadevi, glede česar pa sodišče ugotavlja, da ni potrebno strokovno znanje izvedenca, saj s potrebnim znanjem za to ugotovitev glede posameznih dejanj, ki so predmet tega postopka, razpolaga sodišče. Že večkrat pa je sodišče pojasnilo, da prodaja delnic IKGM v letih 2004 in 2007 ni predmet tega postopka. Pojasnilo je, da sta oba obsojenca predlagala zaslišanje številnih prič in branje listinske dokumentacije, pri čemer pa že obstoječa listinska dokumentacija ter zaslišane priče omogočajo zaključek, da je med vpletenimi družbami ter osebami, ki so bile z navedenimi družbami povezane, obstajala vrsta nesoglasij ter sodnih sporov, vendar izpostavljanje za ta postopek nerelevantnih dejstev in okoliščin s strani obeh obsojencev ni predmet tega kazenskega postopka. Kolikor je sodišče za razumevanje celotne zadeve potrebovalo podatke o omenjenih dveh prodajah (delnic IKGM v letih 2004 in 2007), je z njimi razpolagalo in je bilo dejansko stanje v zvezi z obema prodajama za predmetno kazensko zadevo dovolj razjasnjeno na podlagi izvedenih dokazov (zagovorov obsojencev, izpovedb prič in prebrane listinske dokumentacije). Sta pa oba obsojenca želela razčiščevati kazensko odgovornost oseb, ki so bile vpletene v obe prodaji delnic IKGM v letih 2004 in 2007 ter ugotavljati tržno vrednost delnic IKGM v trenutku obeh prodaj, pri čemer pa te okoliščine za predmetni kazenski postopek niso relevantne. Sodišče se je pri tem v točkah 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo tudi do zagovora obsojenega A. A., ki je zatrjeval, da je bilo 19 mio SIT, na katere se nanaša očitek pod točko 3 izreka sodbe, nakazanih predlaganim pričam in da je bilo z C. ustno dogovorjeno, da tega zneska, ki da je predstavljal kupnino za delnice IKGM, ne bo potrebno vrniti. Pri tem se je oprlo na listine v spisu, ki se nanašajo na prodajo delnic med družbama C. in A. v decembru 2004. Na to dokumentacijo pa se je sodišče sklicevalo tudi pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje navedenih prič. V tej zvezi je sodišče ugotovilo, da je družbo C. pri tem poslu prodaje delnic IKGM zastopal obsojeni A. A., da je družba A. nakup delnic financirala z izdajo obveznic, ki jih je kupila družba D., plačilo kupnine v skupni višini 840.431.130,00 SIT pa je bilo izvedeno v več delih, zadnje plačilo je bilo dne 30. 3. 2005. Dne 14. 4. 2005 pa je bilo na družbo C. nakazanih še predmetnih 19 mio SIT kot kratkoročno posojilo. Predlagane priče kot družbeniki družbe C. torej niso bili stranka pogodbe. Pri tem je bil dne 31. 12. 2004 sklenjen še aneks k pogodbi, v katerem tako kot v pogodbi ni bilo govora o takšnem dogovoru. Kot namen nakazila 19 mio SIT je navedeno kratkoročno posojilo, kupnina za delnice pa je bila pred tem že v celoti plačana. Zato sodišče ni sledilo zagovoru obsojenega A. A., da je C. 19 mio SIT nakazal kot kupnino osmim fizičnim osebam, ki so bili družbeniki prodajalca delnic. Pri tem je poudarilo, da morebitni posebni dogovori med A. A., G. in J. na eni ter predlaganimi pričami na drugi strani glede izplačila 19 mio SIT kot odškodnine družbenikom družbe C., na zaključke sodišča ne morejo vplivati, saj bi eventualna razmerja s svojimi družbeniki urejala družba C. sama, ne pa družba A.. Tudi predmetno posojilno pogodbo z dne 14. 4. 2005 in aneks z dne 14. 4. 2006 je podpisal obsojeni A. A. na strani posojilojemalca in iz njih ne izhajajo dejstva, ki bi potrjevala navedbe v obsojenčevem zagovoru. Sodišče je pri tem opozorilo tudi na nasprotje v obsojenčevem zagovoru, ko je navajal tudi, da naj bi se delničarji poplačali iz dividend od delnic in na nelogične navedbe glede izterjave s strani A. Poudarilo je tudi, da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodaje delnic z dne 30. 12. 2004 zavrnjen, kar je razvidno iz sodbe V Pg 1/2009, ki je postala pravnomočna dne 23. 4. 2014. Poleg tega je iste navedbe obsojeni A. A. podal tudi v gospodarskem sporu VII Pg 2419/2010 in jim sodišče ravno tako ni sledilo ter je pravnomočno odločilo, da je A. A. dolžan vrniti znesek posojila, ki je predmet kaznivega dejanja pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe. Sodišče je zaključilo, da je zagovor A. A. v tem delu nelogičen in da prodaja delnic z dne 30. 12. 2004 ne vpliva na presojo ravnanja obsojenega A. A., ki se nanaša na točko 3 izreka sodbe. Takšni presoji obsojenčevega zagovora je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 48 obrazložitve sodbe, ki je zavrnilo tudi pritožbeno zatrjevanje, da je tožbeni zahtevek pod točko 3 izreka sodbe moral umakniti, saj bi sicer A. moral vrniti vse delnice. Glede očitane kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve predmetnih dokaznih predlogov pa je višje sodišče v točkah 32 in 33 sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje konkretno pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, dejstva glede nastanka in višine premoženjske škode ter koristi pa je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov ter je svoje zaključke o tem tudi obrazložilo. Obsojenčev zagovornik pa ni pojasnil, zakaj bi bile ugotovitve o tem, zakaj in za koliko so predlagane priče prodale delnice in od koga so prejele denar, relevantne in na kateri zaključek sodišča prve stopnje bi vplivale oziroma v čem bi te priče razbremenile obsojenca.

18. Upoštevajoč navedene razloge nižjih sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov in obrazložitev vložnika, ko pojasnjuje, kaj naj bi bil predmet dokazovanja z navedenimi dokazi, Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da obsojeni A. A. in njegov zagovornik nista utemeljila pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Pri tem je očitek glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca za vrednotenje podjetij materialno neizčrpan, saj takšnega očitka vložnik in njegov zagovornik v pritožbi nista uveljavljala. Obsojenec tudi v zahtevi ne utemelji, v čem naj bi okoliščine prodaje delnic IKGM v letu 2004, ki se neposredno niti ne nanašajo na prodajalca teh delnic, to je družbo C., temveč na njene takratne družbenike, ki niso bili stranka pogodbe o prodaji delnic družbi A., vplivale na presojo sodišča o tem, da je obsojenec družbo A. z umikom predloga za izvršbo in odpovedjo tožbenemu zahtevku kot izhaja iz očitka pod točko 3 izreka sodbe, oškodoval za znesek pod izvršbo in v tem znesku družbi C. pridobil protipravno premoženjsko korist. Sodišče je na podlagi dokumentacije v spisu, ki se nanaša na prodajo delnic IKGM med družbama C. in A. argumentirano zavrnilo zagovor obsojenega A. A., da je bilo dogovorjeno, da zneska posojila družbi C. ni potrebno vrniti posojilojemalcu A., pri čemer se je oprlo tudi na pravnomočno sodbo v gospodarskem sporu VII Pg 2419/2010, v katerem je sodišče odločilo, da je obsojeni A. A. dolžan vrniti znesek posojila, ki je predmet izvršitvenega dejanja pod točko 3 izreka sodbe, pri čemer je zavrnilo tudi enake navedbe, ki jih je obsojenec zatrjeval v tem kazenskem postopku in z njimi utemeljeval tudi predlog za zaslišanje navedenih prič. Iz obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov je tudi razvidno, da se je sodišče kljub ugotovljeni prekluziji dokaznih predlogov do njihove (ne)relevantnosti tudi po vsebini opredelilo. Obsojenec v zahtevi ravno tako ne utemelji, kako bi ugotovitve izvedenca glede prodaje delnic IKGM v letu 2007 s strani družbe A., ugotovitve o finančnih vložkih te družbe in njihovi usodi vplivale na presojo obravnavanih očitkov v tem kazenskem postopku, ob upoštevanju dejstva, da prodaja delnic IKGM v letu 2007 za presojo kazenske odgovornosti obsojencev v tej zadevi sama zase ni relevantna, saj se obsojenca svoje kazenske odgovornosti ne moreta razbremeniti z zatrjevanjem protipravnih ravnanj drugih v zvezi z drugimi posli oškodovane družbe A.. Tudi v zvezi z navedbami obsojenca, da bi se z izvedencem ugotovilo, kdo je pridobil korist, v kolikšni višini in na čigav račun, Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da za ugotovitev obstoja in višine povzročene škode ter koristi ali namena in poskusa pridobitve le te (točka 1 in 2 izreka sodbe) v obravnavani zadevi sodišče pomoči izvedenca ni potrebovalo. Z navedbami, da ni logično, da bi obsojenec hotel oškodovati svojo družbo, pa vložnik na presojo utemeljenosti zavrnitve predmetnih dokaznih predlogov ne more vplivati,5 zato višje sodišče na takšne navedbe, ki so očitno nepomembne, tudi ni bilo dolžno odgovarjati.

19. Obsojeni A. A. višjemu sodišču še očita, da se ni opredelilo do njegove pritožbene navedbe, podane v sedmem odstavku na 14. strani pritožbe, ko je zatrjeval skrajno silo, pri čemer pojasnjuje, da je povzročeno zlo, ki je posledica njegovih ravnanj, manjša od zla, ki se je zgodil družbi A. s prodajo 116.87 delnic IKGM ter obremenitvijo bilance A. za dodatnih 650.000 EUR v letu 2013 in odtujitvijo finančnih naložb v višini 831.000 EUR ter umikom tožb v gospodarskih sporih I Pg 256/2007 in V Pg 4951/2009. Pri tem navaja, da je na navedena dejstva opozoril v svojih pisnih vlogah, ki jih v zahtevi opredeljuje z naslovom in datumom posamezne vloge. V izjavi na odgovor še navaja, da so bila očitana dejanja storjena v dejanski zmoti in v skrajni sili na predlog obsojenega B. B., kateremu je v celoti verjel.

20. Očitek ni utemeljen. Obsojenec je v petem odstavku 14. strani pritožbe navedel, da je ravnal v skrajni sili, kar je utemeljil z enakimi navedbami kot v zahtevi, to je, da je bilo povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Bistvo očitka pri obravnavanih izvršitvenih dejanjih kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti je v zlorabi položaja in prestopu meje svojih pravic v gospodarski družbi A. na način, da sta obsojenca zlorabila institut izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bila pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama 1 in 2 izreka sodbe vložena za terjatvi, ki nista obstajali, obsojeni A. A. pa je nato umaknil predloge za vrnitev v prejšnje stanje, pod točkama 3 in 4 izreka pa je umaknil predloga za izvršbo oškodovane družbe v primerih dejansko obstoječih terjatev. Kot je na več mestih izpodbijane sodbe poudarilo že sodišče prve stopnje, morebitna nezakonita ravnanja drugih, ki niso predmet tega kazenskega postopka, v ničemer ne vplivajo na nezakonitost ravnanj obsojencev, ki so predmet tega kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je izrecno zavrnilo tudi zagovor obsojenega A. A., da je hotel premoženje družbe A. pridobiti nazaj, saj je iz njegovih ravnanj več kot očitno, da ni zasledoval koristi družbe A., temveč zgolj in edino svoje lastne koristi na škodo družbe A.. Ravno tako je pojasnilo, da bi morala obsojenca zatrjevano škodo, ki naj bi nastala s prodajo delnic IKGM, uveljavljati v pravdnih postopkih. Takšnemu stališču v točki 50 obrazložitve sodbe pritrjuje tudi višje sodišče, ki še dodatno v tej zvezi pojasnjuje, da tudi morebitna ugotovljena ničnost pogodbe o prodaji delnic IKGM obsojenca ne bi razbremenila kazenske odgovornosti in četudi so bila ravnanja ostalih sporna ali celo nezakonita, to ne zmanjšuje nezakonitosti ravnanj obsojencev. Višje sodišče pa se je izrecno opredelilo tudi do zatrjevane skrajne sile, ko v 55. točki sodbe ugotavlja, da navedbe obsojenca v pritožbi, niti ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljujejo uporabe določb kazenskega zakona o dejanski in pravni zmoti ali skrajni sili. Sodišče je zavrnilo tudi A. A.ov zagovor, da je zaupal B. B. in ni preverjal, ali so listine, ki so bile podlaga za vloženi izvršbi, verodostojni, saj je ugotovilo, da sta ves čas delovala usklajeno in očitno dogovorjeno. Iz razlogov sodb nižjih sodišč tako jasno izhaja, da obsojenčevo ravnanje ne izpolnjuje pogojev za uporabo instituta skrajne sile. Poleg tega obsojenec zatrjuje obstoj zgolj enega izmed pogojev za izključitev protipravnosti ali krivde zaradi ravnanja v skrajni sili, to je povzročitev manjšega zla od zla, ki je grozilo, pri čemer nižji sodišči ne sledita niti tozadevnim navedbam.

Glede ostalih očitkov obsojenega B. B.

21. Obsojeni B. B. v obsežni laični zahtevi zatrjuje številne kršitve kazenskega zakona, določb kazenskega postopka, Ustave in tudi EKČP, ki jih med seboj prepleta in ponavlja, konkretizacija očitkov kršitev pa je v velikem delu zelo splošna, teoretična, pri čemer posameznih očitanih kršitev v ničemer ne konkretizira, mestoma je obrazložitev povsem nerazumljiva, v celotni obrazložitvi pa izhaja iz lastnega razumevanja dejanskega stanja, ko kot relevantne izpostavlja prenose delnic izdajatelja D. z oznako IKGM v letu 2004 in 2007 (med družbami C. in A. ter med slednjim in F., d. d. - v nadaljevanju F.) in na tej podlagi utemeljuje svoje ravnanje, do česar pa sta se nižji sodišči v izpodbijanih sodbah na več mestih opredelili z ugotovitvijo, da ti prenosi za obravnavano zadevo niso relevantni in obsojenca v ničemer ne razbremenjujejo. Preizkus takšnih očitkov zato bodisi ni mogoč, bodisi očitek po vsebini pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče nanje v sodbi ne odgovarja in vseh teh navedb vložnika tudi ne povzema.

22. Vložnik trdi, da je sodišče druge stopnje (drugače kot sodišče prve stopnje) uporabilo zakon, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je KZ-1, namesto KZ. Na več mestih zahteve opozarja na razlike med inkriminacijo obravnavanega kaznivega dejanja po KZ in KZ-1 (z vidika storilca, glede oblike naklepa) ter zaključi, da bi moralo sodišče kot veljaven zakon uporabiti KZ, ker KZ-1 za obsojenca ni milejši. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec oziroma njegov zagovornik v pritožbi navedene kršitve kazenskega zakona ni uveljavljal, zato je očitek materialno neizčrpan in ga v zahtevi ni dovoljeno uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

23. Obramba obsojenega B. B. je pred obema nižjima sodiščema trdila, da obsojenec z očitanim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, temveč kvečjemu zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po 216. členu KZ-1. V zahtevi vložnik nasprotuje obrazložitvi drugostopenjskega sodišča v 111. točki sodbe, ko je to zavrnilo takšno zatrjevanje obsojenčevega zagovornika. Pri tem navaja, da je imel obsojeni B. B. v družbi le nadzorstveno funkcijo, da zoper njega ni bila vložena nobena odškodninska tožba in da mu ni bilo dokazano nepošteno ravnanje do družbe A.. Zatem trdi, da kaznivo dejanje ni bilo kvalificirano tako, da bi šlo za kršitev 41. in 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V tej zvezi na drugih mestih v zahtevi nižjima sodiščema očita, da nista upoštevali povezanosti ravnanj obsojenca z določbami ZIZ, v skladu s katerim je sodišče po navedbah vložnika dolžno paziti, da je listina verodostojna. Navaja tudi, da je ZIZ dopuščal vlaganje nepopolnih zahtevkov, zaradi česar je bilo njegovo dejanje skladno s pravili Business Judgement Rule. Na določbe ZIZ se vložnik nekonkretizirano sklicuje še na več mestih sodbe.

24. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da sta obsojenca skupaj s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ki sta ga storila kot predsednik in namestnik predsednika nadzornega sveta oškodovane družbe in A. A. tudi kot njena uprava, pri čemer sta ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. in 265. člena ter petim odstavkom 281. člena ZGD-1, tudi s tem, ko sta dajala za oškodovano družbo škodljiva navodilu C. C. kot upravi družbe, vložnik z navedbo, da je bil zgolj član nadzornega sveta oškodovane družbe, očitane napačne pravne kvalifikacije dejanja ne utemelji. Njegov položaj v družbi je potrebno povezati z vplivanjem na C. C. kot upravo družbe, ki ga je izvajal v svojstvu člana nadzornega sveta družbe, in z njim usklajenim delovanjem soobsojenega A. A., s čimer sta obsojenca kršila navedene določbe ZDG-1. Za presojo pravilnosti pravne kvalifikacije je nepomembna trditev obsojenca, da zoper njega ni bila vložena odškodninska tožba. S trditvijo, da mu ni bilo dokazano nepošteno ravnanje do družbe A., pa nekonkretizirano nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Očitek, da opis dejanja ne vsebuje kršitev ZIZ in da sodišče ni upoštevalo relevantnih določb ZIZ, je delno nerazumljiv, hkrati pa materialno neizčrpan, saj obsojenčev zagovornik kršitev v tej zvezi v pritožbi ni uveljavljal.

25. Vložnik v zahtevi nasprotuje obstoju sostorilstva in trdi, da to ni dokazano. Pri tem navaja, da sta imela s soobsojencem povsem drugačne motive, kar da dokazuje tudi priloženo izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke mag. Mihe Podbevška.6 Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da sta obsojenca izvršitveni dejanji pod točkama 1 in 2 izreka sodbe izvršila v sostorilstvu, utemeljilo z ugotovitvami, da sta ravnala usklajeno in dogovorjeno, pri čemer sta oba dajala navodila C. C., kar je sodišče konkretno pojasnilo na več mestih sodbe. Pojasnilo je, da usklajeno delovanje obsojencev izhaja iz samega načina storitve kaznivega dejanja, usklajenega dajanja navodil C. C. (kot izhaja iz 72. - 77. točke sodbe) in njunega delovanja na tretji skupščini družbe A. z dne 7. 5. 2008 ter na nadaljevanju četrte skupščine dne 4. 9. 2008. Izhaja tudi iz usklajenega problematiziranja dogodkov, ki so se nanašali na družbo A. (ničnost skupščin družbe, prodaja delnic IKMG v letu 2004 ter v letu 2007, številni sodni postopki) v zagovorih obsojencev. Glede motiva obsojencev je sodišče ugotovilo, da je ta jasno razviden iz vloge obeh obsojencev v družbah A., B. ter C. in E., d. o. o., pri čemer sta obsojenca hkrati v teh družbah opravljala delo direktorjev ali članov nadzornega sveta, njuna ravnanja pa so bila usmerjena v povzročitev škode družbi A. in pridobitev premoženjske koristi ostalim trem družbam. Obsojenec zato s posplošenim nasprotovanjem obstoju sostorilstva in dokazni oceni sodišča v tej zvezi ne more uspeti in z njim ne preseže izpodbijanja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

26. Kot sta na več mestih pojasnili nižji sodišči, ravnanja drugih oseb, povezanih z družbami A., D. in drugimi, ki so po zatrjevanju obeh obsojencev bila ravno tako oziroma še bolj škodljiva za družbo A. in se nanašajo na zatrjevano prodajo delnic IKGM pod tržno ceno, ne vplivajo na kazensko odgovornost obsojencev v obravnavani zadevi. Z nasprotovanjem ugotovitvi nižjih sodišč, da prodaja delnic IKGM dne 30. 12. 2004 in okoliščine te prodaje za obravnavano kazensko zadevo niso relevantne, vložnik ne preseže izpodbijanja pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, tudi ko zatrjuje kršitev pravice do zasebne lastnine iz 67. člena Ustave. Sodišče je dejstvo prodaje delnic IKGM med družbama C. in A. ugotovilo in to prodajo analiziralo glede na podane zagovore obsojencev v tej zvezi (predvsem v zvezi z zagovorom A. A.), ravno tako je povzelo s tem povezane odločitve sodišča v gospodarskih sporih in se opredelilo do konkretnih zagovornih navedb obeh obsojencev. Obsojenec tudi ne more uspeti z navedbami, da je bil prisiljen iskati vse možne rešitve, da bi povrnil protipravno odtujeno premoženje družbam C., B. in K., d. d. (v nadaljevanju K.), saj kot pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče, bi moral obsojenec morebitno oškodovanje uveljavljati v za to predvidenih postopkih (v pravdnih postopkih), ne pa s samovoljnim odvzemom oziroma poskusom odvzema sredstev na očitno nezakonit način (z zlorabo izvršbe na podlagi verodostojne listine in svojega položaja v oškodovani družbi), ko je zahteval izvršbo za terjatev, ki ni obstajala in njen obstoj ni bil ugotovljen v gospodarskih sporih, na katere se je v predlogu za izvršbo skliceval. Takšne navedbe zato ne presežejo izpodbijanja pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, da je obsojenec takšne izvršbe vlagal s koristoljubnim namenom, vedoč, da za predlagane izvršbe nima dejanske podlage v listinah, na katere se je v predlogu skliceval, pri čemer je glede na položaj v oškodovani družbi skupaj s soobsojencem, z dajanjem navodil upravi oškodovane družbe, poskrbel, da ta sklepu o izvršbi ni ugovarjala in je ta postal pravnomočen brez sodnega preizkusa utemeljenosti terjatve.

27. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da sta obsojenca kot člana nadzornega sveta C. C. kot upravi A. dajala navodila, tudi glede predmetnih izvršilnih postopkov pod točkama 1 in 2 izreka sodbe, se vložnik ne more sklicevati na dolžnosti C. C. kot uprave družbe A., da bi moral vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi in ravnati skladno z določbami ZIZ in poslovno prakso. Tudi z navedbo, da je pričakoval, da se bo terjatev, ki je bila predmet izvršbe, obravnavala v pravdi, zgolj izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila vložitev dveh predlogov za izvršbo, katerim C. C. po navodilih obsojencev ni ugovarjal, B. B. pa je nato ponovno vložil ugovore zoper predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ugovor zoper izvršbo, načrtna in storjena s koristoljubnim namenom. Tudi z navedbami, da ni dokazano, da bi obsojeni B. B. posegal v odločitve C. C., da ni dajal škodljivih navodil upravi, da nadzorni svet družbe A. ni posegel na področje uprave družbe A., ker da to ne izhaja iz zapisnika druge seje nadzornega sveta družbe A., saj ni šlo za škodljive zadolžitve, temveč je bilo upravi družbe naročeno, da naj glede sodnih postopkov ravna tako, da bo to v korist družbe A., da so bile zadolžitve skladne z ZGD-1 ter da je bilo zaslišanje C. C. v tej zvezi povsem neprimerno in da ta ni potrdil, da bi dobival škodljiva navodila, vložnik ne presega nasprotovanja pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, da sta obsojenca kot člana nadzornega sveta takšna škodljiva navodila dajala in to tudi na drugi seji nadzornega sveta, kar izhaja iz samega zapisnika, do česar sta se obsežno opredelili obe nižji sodišči (v točkah 70 – 77 obrazložitve prvostopenjske sodbe in v točkah 39 do 43 drugostopenjske sodbe).

28. Nerelevantne so navedbe vložnika, da nikakor ni mogel zlorabiti položaja ali prekoračiti pooblastil v družbah C. in B., saj je sprožil več civilnih in kazenskih postopkov zoper družbo A. in z njimi povezanimi osebami in da mu to tudi ni dokazano. Očitek zlorabe položaja in prekoračitve pooblastil se namreč nanaša na družbo A., ki jo je skupaj s soobsojencem hotel oškodovati, pri tem pa premoženjsko korist pridobiti navedenima družbama C. in B.. S posplošeno trditvijo, da ni dokazano, da bi to storil v družbi A., pa vložnik nasprotuje drugačni in obsežno obrazloženi dokazni oceni sodišča, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

29. Vložnik poudarja, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 dokončano, ko storilec pridobi veliko premoženjsko korist, da pa z izvršitvenima ravnanjema pod točkama 1 in 2 izreka sodbe takšna korist ni bila pridobljena, temveč je bila z ravnanjem pod točko 2 izreka pridobljena le korist v višini 287,38 EUR, pod točko 1 pa premoženjska korist sploh ni bila pridobljena. Poskus storitve kaznivega dejanja pa po presoji vložnika ne izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ker ni navedeno, da naj bi se izvršitev kaznivega dejanja začela, ne pa tudi dokončala. V izjavi na odgovor zatrjuje tudi, da je višje sodišče nedopustno prekvalificiralo dokončano kaznivo dejanje v poskus, saj to pomeni spremembo na slabše in ne gre za isti historični dogodek. Nadalje poudarja, da je obsojenec sodeloval le pri prvih dveh izvršitvenih ravnanjih, pri drugih dveh pa kot izhaja iz opisa dejanja ni imel nobene vloge. Zato se mu ne more očitati enovito kaznivo dejanje, katerega del so vsa štiri izvršitvena dejanja. Meni, da tudi ravnanj pod točkama 1 in 2 izreka sodbe ni mogoče pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje zgolj zato, ker je bil oškodovanec isti. Glede na to vložnik zatrjuje tudi zastaranje kazenskega pregona dne 16. 10. 2018 glede prvega izvršitvenega dejanja.

30. Vložnik pravilno opozarja, da z izvršitvenimi dejanji pod točkama 1 in 2, ki se edini očitata obsojenemu B. B., obsojenca nista pridobila premoženjske koristi družbama C. in B. oziroma je bila ta pridobljena le v znesku 287,38 EUR družbi C. pri drugem izvršitvenem dejanju. Vendar pa je navedeno dejstvo upoštevalo že višje sodišče, ko je dejanje obsojenega B. B. pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1, katerega je izvršil z ravnanji pod točkama 1 in 2 izreka sodbe.7 Iz takšnega krivdoreka pa tudi jasno izhaja, da obsojeni B. B. pri tretjem in četrtem izvršitvenem dejanju ni sodeloval. V obrazložitvi spremembe pa je višje sodišče pravilno zavrnilo tudi zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da poskus kaznivega dejanja v izreku sodbe ni ustrezno opisan, saj je iz opisa jasno razvidno, da sta obsojenca družbo A. hotela oškodovati oziroma pridobiti korist družbama C. in B., vendar do tega ni prišlo. Zato je neutemeljen očitek vložnika, da poskus storitve v opisu dejanja ni konkretiziran, kot nerelevantno pa se izkaže zatrjevanje, da koristi, ki jo je obsojenec hotel pridobiti za navedeni družbi, dejansko ni pridobil. Neutemeljen je tudi očitek, da je navedena sprememba za obsojenca pomenila spremembo na slabše, da ni šlo za isti historični dogodek in tudi, da je sodišče izvršitveni dejanji pod točkama 1 in 2 izreka napačno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje in je zato pregon za prvo dejanje, ki ne dosega višine velike premoženjske koristi oziroma škode, zastaral. Kot izhaja predvsem iz točk 95 in 110 obrazložitve prvostopenjske sodbe, je obsojeni B. B. obe izvršitveni dejanji storil na enak način, v enakih časovnih in krajevnih okoliščinah, z enakim namenom in zoper istega oškodovanca. Oba predloga za izvršbo je namreč vložil istega dne, nato hkrati glede obeh predlogov dajal skupaj s soobsojencem C. C. navodila glede ne-vložitve ugovora, v nadaljevanju pa je praktično sočasno ugovarjal zoper vloge pooblaščenke oškodovane družbe, ki je vložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ugovora zoper sklep o izvršbi. Takšna enovitost dejanja pa izhaja tudi iz ravnanj soobsojenega A. A.. Iz vseh navedenih okoliščin izhaja takšna homogenost obsojenčevih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka. Vložnik zatrjevano napačno pravno kvalifikacijo dejanja utemeljuje tudi z izrekom kazenske sankcije pod zakonsko določenim minimumom, saj mu je bila izrečena kazen devet mesecev zapora. Pri tem vložnik spregleda, da je višje sodišče pri odmeri sankcije uporabilo omilitvena določila po prvi alineji 50. člena KZ-1 (na podlagi drugega odstavka 34. člena KZ-1) in 3. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1. Ne glede na navedeno, pa izrek sankcije pod mejo predpisane kazni, četudi bi bil ta v nasprotju z določbami KZ-1, ne utemeljuje nepravilnosti pravne opredelitve ravnanja, hkrati pa je takšen izrek obsojencu v korist.

31. Vložnik trdi, da mu namen pridobitve premoženjske koristi ni dokazan, temveč se mu je ta pripisal. Navaja, da mu v dokaznem postopku ni bil dokazan obarvani naklep, da ni dokazano, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi družbama C. in B. ter oškodovanja družbe A.. Obsojenec je namreč pojasnil, zakaj je vložil predloga za izvršbo in zakaj je bil prepričan, da je ravnal prav, sodišči prve in druge stopnje pa se do njegovih navedb nista opredelili. V tej zvezi zatrjuje tudi, da je dejanje storil v dejanski in pravni zmoti, da se ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja in da je šlo za prostovoljni odstop od izvršbe.

32. Iz razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče zaključek, da je obsojeni B. B. kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa, utemeljilo predvsem z načinom storitve kaznivega dejanja, ko je v dogovoru s A. A. uspel izsiliti nadaljevanju četrte skupščine družbe A., kjer je sebe, A. A. in D. D. imenoval za člane nadzornega sveta, oni pa so nato skupaj C. C. postavili za člana uprave, s čimer je bil pripravljen teren za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi nadaljnje ravnanje obsojenca, ko je istočasno vložil očitno neutemeljena predloga za izvršbo, katerim C. C. skladno z navodili ni ugovarjal, nato pa je istočasno vložil še ugovore na vloge Lukančičeve v izvršilnem postopku, kaže na njegovo načrtno ravnanje, ki je bilo storjeno s koristoljubnim namenom. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje napravilo po obsežnem dokaznem postopku in presoji zagovora obeh obsojencev, do katerih se je v izpodbijani sodbi tudi obsežno opredelilo. Konkretno se je opredelilo tudi do zagovora B. B., ki se je skliceval na nezakonite odsvojitve delnic in s tem povezane pravdne postopke v gospodarskih sporih V Pg 67/2005 in V Pg 1/2009 ter zatrjeval pravno zmoto in skrajno silo (točke 49, 53, 55, 679, 83, 90 - 95 sodbe). Sodišče takšnemu zatrjevanju ni sledilo. Temu je pritrdilo tudi višje sodišče, ki v 45. točki sodbe ugotavlja, da se je do zagovora obsojenega B. B., da je bil prepričan, da je ravnal prav in do njegovega umika predloga za izvršbo, opredelilo že sodišče prve stopnje in obsojenec s ponavljanjem teh navedb ne more uspeti. Očitek neobrazloženosti sodb je zato neutemeljen. S posplošenim zatrjevanjem, da naklep ni dokazan, pa glede na navedene razloge sodbe vložnik ugotovitve prvostopenjskega sodišča o krivdi obsojenega B. B. ne more izpodbiti. Kolikor se vložnik z zaključki nižjih sodišč glede presoje njegovega zagovora ne strinja, pa s tem izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dovoljeno izpodbijati.

33. Tudi obsojeni B. B. zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ki mu jo zagotavlja 29. člen Ustave in posledično kršitve drugega odstavka 5. člena in tretjega odstavka 16. člena ZKP zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. V tej zvezi očita tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 15. člena in 23. člena Ustave. Pri tem pojasnjuje, da bi sodišče s predlaganim dokazom strokovno ugotovilo, ali je bila pridobljena materialna korist in ali je bil storjen poskus njene pridobitve in povzročitve škode ter višino nastale škode. Izvedenec bi ugotovil višino nastale škode družbam C. in B., kar je po navedbah vložnika pomembno predhodno vprašanje za presojo naklepa obsojenca. Ugotovil bi upravičenost terjatev s strani C. in s strani A.. V tej zvezi navaja, da je bila družba B. protipravno močno oškodovana zaradi protipravnega prenosa nepremičnin in premičnin družbe K. na družbo D. dne 28. 12. 2004 in prenosa 91 % delnic D. iz družbe C. na A. dne 30. 12. 2004. Vložnik meni, da sodišče ni imelo potrebnega strokovnega znanja, na katerega se je sklicevalo pri zavrnitvi tega dokaznega predloga. Pri tem navaja, da se višine škode ne da oceniti izkustveno, ampak mora za takšno ugotovitev obstajati kredibilno strokovno izvedensko mnenje. Navaja še, da četudi bi korist pri družbi B. v nekem trenutku dejansko obstajala, to glede na načelo ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov, še ne pomeni povečanja čistega presežka premoženja njenih družbenikov. Očita tudi, da je navedba sodišča, da se je pri odločitvi o tem, da sta bila predloga za izvršbo neutemeljena, sklicevalo na druge dokaze, neobrazložena, saj ni navedlo, kateri so ti dokazi. Vložnik nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je glede tega dokaznega predloga nastopila prekluzija, ker je bil dokazni predlog na naroku dne 19. 11. 2018 le dopolnjen in ne predlagan na novo. Sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj predlagani dokaz ni relevanten za ta postopek in pojasnjuje, da bi se s predlaganim dokazom ugotovilo, da družbi A. ni nastala nobena škoda in da ta družba na transakcijskem računu ni imela nobenih sredstev. Navaja, da je dokazni predlog obramba podala, ker sodišče ni izvedlo nobenega neposrednega dokaza o višini domnevne škode in o nastanku le te. Z izvedbo tega dokaza pa bi sodišče ugotovilo tudi, ali je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist.

34. Iz dokaznih predlogov obsojenega B. B. je razvidno, da je na predobravnavnem naroku predlagal postavitev izvedenca za goljufije in prevare in izvedenca za ocenjevanje vrednosti podjetij. V pisni vlogi z dne 20. 2. 2017 je še predlagal, da bi izvedenec za goljufije pridobil tudi mnenje izvedenca finančne stroke, ki bi ovrednotil škodo, nastalo družbi A. in korist družb C. in B.. V drugi dopolnitvi zagovora, ki ga je obsojeni B. B. podal v pisni obliki dne 19. 11. 2018, je na več mestih v zagovoru navedel, da predlaga, da se imenuje izvedenca ekonomsko-finančne stroke, ki bi ugotovil resničnost in vzročno zvezo med vzroki in posledicami opisanih dejstev pod točko II njegovega zagovora (povezava njegovega ravnanja s predhodnimi posli z delnicami IKGM) ter tudi, kdo je pridobil kakšno korist in kdo je bil oškodovan v tej zadevi in izvedenca, ki bi podal mnenje, ali je bilo v času vlaganja izvršb upravičeno prepričanje o obstoječi terjatvi. Sodišče je dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca za goljufije, ki naj pridobi mnenje izvedenca za vrednotenje podjetij in izvedensko mnenje finančnega izvedenca za vrednotenje materialne in nematerialne škode, zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedenec za prevare in goljufije ne obstaja, sicer pa je sodišče tisto, ki presoja, ali je bilo izvršeno kaznivo dejanje in kakšna škoda je pri tem nastala. Prodaja delnic IKGM družbi A. v letu 2004, prenos nepremičnin iz Skupine K. na D. in prodaja delnic IKGM družbi F. v letu 2007 pa niso relevantne za predmetni kazenski postopek. Predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, podanega dne 19. 11. 2018, pa je zavrnilo, ker je bil dokazni predlog nekonkretiziran in ker prodaji delnic IKGM v letih 2004 in 2007 nista pomembni za ta kazenski postopek. Predlog za postavitev izvedenca, ki bi ugotavljal, ali je bil B. B. upravičeno prepričan, da je terjatev obstajala, pa je zavrnilo z navedbo, da je sodišče tisto, ki odloča o tem vprašanju.

35. Vrhovno sodišče sprejema presojo nižjih sodišč, da sodišče za ugotovitev upravičenosti terjatev ter višine škode in koristi, ki je nastala z obravnavanim kaznivim dejanjem oziroma sta jo storilca hotela povzročiti oziroma pridobiti, ni potrebovalo izvedenca finančne stroke, temveč je ta dejstva lahko ugotovilo sámo na podlagi dokumentacije v spisu, ki se nanaša na predmetna izvršilna postopka in gospodarske spore, na katera se predloga za izvršbo sklicujeta ter na podlagi bančnih podatkov družbe A. Višina škode in koristi, ki sta jo obsojenca poskusila povzročiti družbi A. in pridobiti družbama C. in B. namreč izhaja iz samih zneskov predlaganih izvršb in podatkov o uspešnosti le-te. Zato je neutemeljen očitek, da škodljive posledice niso bile ugotovljene oziroma dokazane. Škoda ali korist, ki naj bi nastala z drugimi posli družbe A., ki niso predmet tega kazenskega postopka, to je z nakupom in prodajo delnic IKGM, pa za obravnavano zadevo ni relevantna, saj ne vpliva na presojo kazenske odgovornosti obsojencev v tej zadevi in tudi ne na ugotovljeno višino škode in koristi, ki sta jo obsojenca s svojih ravnanjem povzročila ali poskusila povzročiti oziroma pridobila ali poskusila pridobiti. Sodišče tudi utemeljeno ni ugotavljalo višine koristi, ki sta jo z obravnavanim kaznivim dejanjem potencialno pridobila obsojenca, saj se navedeno obsojencema ni očitalo. Ker se je sodišče do vseh dokaznih predlogov opredelilo po vsebini, ne glede na ugotovitev prekluzije zaradi prepozno podanega dokaznega predloga, so nerelevantne navedbe, s katerimi vložnik nasprotuje prekluziji, ravno tako je neutemeljen očitek neobrazloženosti sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov. Očitek kršitve pravice do obrambe ter s tem povezanih kršitev določb ZKP in Ustave zaradi zavrnitve navedenega dokaznega predloga je zato neutemeljen. Vložnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov povsem nekonkretizirano zatrjuje še, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje razbremenilnih prič, da obsojenec ni bil seznanjen s stališči sodišča do predlaganih dokazov, da se do njih sodišče ni obrazloženo opredelilo in da o dokaznem predlogu ni odločalo. Navaja, da predlagani in neizvedeni dokazi pomenijo tako pomembne dokaze, da bi povsem omajali trditve tožilstva o dokazanosti storitve kaznivega dejanja. Teh očitkov pa vložnik ne obrazloži, saj ne navede niti, kateri so ti dokazi. Zato presoja njihove utemeljenosti ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP).

36. Vložnik zatrjuje kršitev 344. člena ZKP, ker je sodišče dopustilo spremembo obtožnice, česar po njegovi presoji ne bi smelo, ker se dejansko stanje ni spremenilo z izvedbo dokazov na glavni obravnavi. Vsa dejstva so bila po zatrjevanju vložnika znana že ob zaključku preiskave oziroma ob vložitvi obtožnice in je do spremembe prišlo zgolj zato, ker je tožilka spoznala, da bi brez spremembe obtožbe sodišče moralo obsojenemu B. B. izreči oprostilno sodbo. Tako je bilo znano, od kdaj do kdaj je bil obsojenec član nadzornega sveta družbe A. Vložnik pri tem navaja, da v času, ko je vložil oba predloga za izvršbo, ni bil član nadzornega sveta družbe A. Na drugem mestu v zahtevi pa trdi, da je tožilka s spremembo obtožnice dne 3. 10. 2018 protipravno posegla v več delov obtožnice. V nadaljevanju pa tudi na tem mestu pojasnjuje, da se je sprememba osredotočila na spremembo opisa funkcij obsojencev v organih družbe A., pri čemer je bil v prvotni obtožbi vsebovan očitek, da je obsojeni B. B. kaznivo dejanje izvršil pri vodenju in nadzorstvu gospodarske dejavnosti v družbi A., kar pa ne drži. Opredeljeno je bilo tudi obdobje od 4. 9. 2008 do 17. 11. 2009, ki ne drži in tudi ne, da je obsojenec v nadzorni svet družbe imenoval sebe in A. A., saj da je to nemogoče, ker člane nadzornega sveta izvoli izključno skupščina družbe. Navaja še, da je tožilka med dokaznim postopkom očitno drugače vrednotila določena dejstva, k čemer je prispevalo dejstvo, da je prvotno obtožnico pripravila oškodovanka kot tožilka. Trdi, da se predmet obtožbe po spremembi ni nanašal na isti historični dogodek. Vložnik v tej zvezi zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave z navedbami, da odločitev odstopa od obstoječe sodne prakse in je odstop arbitraren, da državna tožilka in obsojenec nista bila enakopravno obravnavana, ko je tožilka svobodno spreminjala pravnomočno obtožnico, obsojenčevemu zagovorniku pa ni bil zagotovljen razumen čas za spremembo obrambe, zavrnjen pa je bil tudi glede predložitve novih dokazov. Vložnik še trdi, da po spremembi obtožnice ni smel podati dodatnega zagovora.

37. Obtožnica pooblaščenca oškodovanke kot tožilke z dne 21. 8. 2015 je obsojencema očitala, da sta kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 izvršila v sostorilstvu pri vodenju in nadzorstvu gospodarske dejavnosti v časovnem obdobju od 4. 9. 2008 do 17. 11. 2009. V uvodnem delu konkretnega opisa so bile navedene okoliščine izvedbe nadaljevanja četrte skupščine delniške družbe A. z dne 4. 9. 2008, na kateri je B. B. po pooblastilu A. A. v nadzorni svet družbe A. imenoval sebe, A. A. in D. D., oni pa so za upravo postavili C. C.. C. C. in A. A. sta nato skupaj s B. B. s štirimi izvršitvenimi dejanji, v očitnem nasprotju z 263. členom ZGD-1, družbi A. povzročili oziroma poskušali povzročiti veliko premoženjsko škodo, sebi in drugemu pa pridobiti veliko premoženjsko korist. V nadaljevanju je opis izvršitvenih ravnanj v bistvenem enak kot v pravnomočni sodbi glede obsojencev, vseboval pa je še očitek C. C. kot sostorilcu, kateremu se je očitalo, da ni vložil ugovorov zoper sklep o izvršbi z vednostjo, da terjatev sploh ni obstajala, ni pa vseboval očitka dajanja navodil. Okrožno državno tožilstvo je prevzelo pregon na podlagi te obtožnice dne 18. 5. 2016. Dne 5. 3. 2018 je tožilstvo odstopilo od pregona glede obtoženega C. C., ker je po do takrat izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da C. C. ni mogoče dokazati direktnega naklepa za storitev očitanega kaznivega dejanja, to je pridobiti premoženjsko korist oziroma povzročiti premoženjsko škodo. Tožilstvo je nato proti koncu dokaznega postopka dne 3. 10. 2018 spremenilo obtožnico tako, da je opis prilagodilo ugotovljeni spremenjeni vlogi C. C. pri obravnavanih dejanjih, kateremu sta obsojenca dajala navodila. Navedlo je, da je B. B. sodeloval le pri storitvi izvršitvenih dejanj pod točko 1 in 2 ter nato namesto navedb o nadaljevanju četrte skupščine družbe A., podrobneje opisalo položaj obsojencev v tej družbi, in sicer da sta bila od 4. 9. 2008 do 17. 12. 2008 v nadzornem svetu družbe, A. A. kot predsednik, B. B. pa kot namestnik, A. A. pa je bil od 16. 11. 2009 še član uprave družbe. Glede na spremenjeno vlogo C. C. je navedlo še dodatne določbe ZDG-1 (265. in 281. člen), v nasprotju s katerimi sta obsojenca ravnala pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Sprememba obtožnice je bila obsojenemu B. B. vročena dne 18. 10. 2018. Na naroku dne 19. 11. 2018 sta obsojenca dopolnila svoj zagovor, pri čemer je B. B. v spis vložil pisni zagovor, ki ga je prebral. Zatem je navedel, da želi podati še drugi del zagovora, vendar ne istega dne, ker je slabšega zdravstvenega stanja in prosi, če ga lahko poda naslednjič. Po pojasnilu predsednice senata, da lahko dodatni zagovor poda sede, istega dne po prekinitvi, je obsojeni B. B. po 15 minutni prekinitvi še dopolnil svoj zagovor, ki ga je ravno tako pripravil v pisni obliki in v spis vložil listine, na katere se je v zagovoru skliceval. Obsojeni A. A. je po zavrnitvi in obrazložitvi zavrnitve vseh dokazov glede na spremembo obtožbe ponovno predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, B. B. pa je v tej zvezi dodal, da gre v tej zadevi za določena ekonomska vprašanja, na katere sodišče ni odgovorilo, pa bi moralo, zato sodišču predlaga, da o tem zavzame stališče. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo in nato dokazni postopek zaključilo.

38. Iz povzete spremembe obtožbe je razvidno, da se je predmet obtožbe nanašal na isti historični dogodek, pri čemer že iz prvotne obtožnice izhaja, da je obsojeni B. B. kaznivo dejanje izvršil v funkciji člana nadzornega sveta oškodovane družbe, pri čemer je bil opisan tudi način, kako je prišel do navedenega položaja, kar je bilo s spremembo izpuščeno iz opisa. Je pa sodišče v točkah 58 do 60 obrazložitve sodbe pojasnilo, da je na tak način kot se je to očitalo v prvotnem opisu, B. B. pripravil teren za izvršitev kaznivih dejanj, ki so predmet tega postopka. Z navedbami, s katerimi vložnik navedenim ugotovitvam sodišča nasprotuje, tako uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je s spremembo poseglo v opis predvsem v delu, ki se nanaša na ugotovljeno drugačno vlogo C. C. in s tem povezanih navodil, ki sta mu jih obsojenca dajala. Vložnik v tej zvezi navaja, da ni izkazano, da je C. C. ravnal po škodljivih navodilih obsojencev in zato sprememba obtožbe s takšnim dodatnim očitkom nima dejanske podlage. S takšno navedbo pa vložnik glede na obsežno obrazložitev izpodbijane sodbe glede dajanja navodil C. C. s strani obsojencev, nasprotuje zgolj tozadevni dokazni oceni sodišča in s tem pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sprememba obtožbe se nanaša tudi na podrobneje opisano vlogo obsojencev v oškodovani družbi in njegovo časovno zamejitev na krajše obdobje. S to spremembo pa tožilstvo očitno ni zlorabilo zakonskega pooblastila za spremembo obtožbe, ki jo v okviru istega historičnega dogodka lahko spremeni, če po lastni oceni izvedenih dokazov presodi, da je dejansko stanje drugačno od tistega, navedenega v obtožnici.8 Samo dejstvo, da je tožilec dodatno navedel, da je bil obsojeni B. B. namestnik predsednika nadzornega sveta v oškodovani družbi in dejansko skrajšal obdobje njegovega delovanja, obsojenca ni spravil v neugodnejši procesni položaj v smislu njegove obrambe in zanj ni moglo predstavljati presenečenja, saj je dejanje s tem le bolj natančno opisano, hkrati pa časovno natančneje in tudi za obsojenca ugodneje opredeljeno. Kot je razvidno iz poteka naroka glavne obravnave dne 19. 11. 2018, vložnik neutemeljeno zatrjuje, da obsojencu po spremembi obtožbe ni bil zagotovljen razumen čas za spremembo obrambe, saj je po prejemu spremenjene obtožbe dne 18. 10. 2018 na naroku dne 19. 11. 2018 dopolnil svoj zagovor in to dvakrat (pisna zagovora v obsegu 3 in 10 strani), novih dokazov pa obsojeni B. B. ni predlagal. Z navedbami, da je tožilka očitno drugače ovrednotila ugotovljena dejstva med izvedbo dokaznega postopka, pri čemer je spremembi lahko botrovalo tudi dejstvo, da je pregon po vloženi obtožnici prevzelo državno tožilstvo, pa vložnik ne utemeljuje nedovoljenosti spremembe obtožbe, temveč nasprotno. Za spremembo obtožbe namreč zadošča že drugačna tožilčeva subjektivna ocena že izvedenih dokazov, pri čemer dejstvo, da so bili ti dokazi že izvedeni v prejšnji fazi postopka, ni bistveno. Sprememba upravičenega tožilca pa po naravi stvari lahko vpliva na njegovo drugačno presojo ugotovljenih dejstev, njihove relevantnosti in s tem ustreznosti njihove subsumpcije pod zakonski dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja. Očitek kršitve 344. člena ZKP je zato neutemeljen, ravno tako očitek kršitve 22. člena Ustave, v zvezi s katerim vložnik tudi ne navede sodne prakse, v zvezi s katero tudi sicer nekonkretizirano zatrjuje odstop v obravnavani zadevi.

39. Sodišču druge stopnje vložnik v točki III.10 očita prekoračitev obtožbe in s tem kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zatrjevane kršitve pa navaja, da je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, da je očitek dajanja škodljivih navodil v nasprotju z dosojeno kaznijo devet mesecev zapora in da se v sodbah uporabljata dva različna zakona, dve različni kaznivi dejanji in pravni kvalifikaciji, zato gre za prekoračitev obtožbe. Navedena obrazložitev očitka prekoračitve obtožbe in po vsebini očitka protispisnosti je nerazumljiva, zato njegova vsebinska presoja ni mogoča. Vložnik sicer na več mestih zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje drugače kot sodišče prve stopnje kot veljavni zakon uporabilo KZ-1, kar pa ne drži, saj sta obe sodišči kot časovno veljaven zakon uporabili KZ-1.

40. Vložnik trdi, da je sodišče o premoženjskopravnem zahtevku odločilo nestrokovno in procesno nepravilno, ker obsojenec ni prejel nobenega dokumenta, o katerem bi se lahko izjasnil in zato ni imel možnosti vložiti pritožbe na zahtevek. Zahtevek se je nanašal le na soobsojenega A. A., zato vložnik ugovarja pasivni legitimaciji. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, zato so navedbe obsojenca, s katerimi graja odločitev in postopek odločanja o premoženjskopravnem zahtevku, nepomembne. Vložnik nasprotuje tudi izrečeni kazenski sankciji z navedbami, da sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo, da je šlo za nejasno težo kaznivih dejanj, da ni dokazan znesek premoženjske koristi, višje od 287,38 EUR, da obsojenec ni deloval v škodo družbe A. in da je imel v letu 2008 le 2,5 % delnic te družbe, da je sam ravnal odgovorno in da mu ni dokazana krivda. S temi navedbami vložnik nasprotuje primernosti izrečene kazenske sankcije, pri čemer navaja tudi dejstva, ki ne ustrezajo ugotovitvam sodišča in jih sodišče ni upoštevalo, saj če bi jih ugotovilo, sodišče obsojenca ne bi niti spoznalo za krivega in mu izreklo kazni. Ker presoja primernosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče tega očitka ni presojalo.

41. Neutemeljeno vložnik sodišču očita še kršitev 7. člena EKČP, ker da je bil obsojen za dejanje, ki v času storitve ni bilo določeno kot kaznivo. Ostale zatrjevane kršitve EKČP in Ustave pa so nekonkretizirane, zato njihova presoja ni mogoča.

C.

42. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona, kazenskega postopka, Ustave in EKČP niso podane, po vsebini pa je bila zahteva obsojenega B. B. vložena tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

43. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker sta obsojenca brez premoženja in prejemata nizke dohodke, obsojeni A. A. pa trenutno prestaja tudi večletno zaporno kazen, ju je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

44. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Barbara Zobec, Pravna praksa št. 16-17/2016, str. 23 – 30.
2 Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana, 2004, komentar 76. člena ZKP, str. 177.
3 Kot pravilno ugotavlja višje sodišče v izpodbijani sodbi, je procesna situacija v obravnavani zadevi drugačna kot v zadevi I Ips 342/2002 z dne 13. 5. 2004, v kateri je pritožbo za obsojenca sestavila tretja oseba, ki po določbi prvega odstavka 367. člena ZKP ni upravičenec do pritožbe, pritožba pa s strani obsojenca ni bila podpisana.
4 Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana, 2004, komentar 92. člena ZKP, str. 212.
5 Z obravnavanim kaznivim dejanjem se ščitijo tako interesi same družbe kot tudi njenih deležnikov, kamor poleg družbenikov ali delničarjev sodijo tudi zaposleni in upniki družbe.
6 Vložnik je zahtevi priložil dokument „Povzetek strokovnega mnenja finančne stroke - Presoja oškodovanja pravnih oseb Skupina K. d. d., B. in C. d. o. o. ter premoženjskih pravic delničarjev in družbenikov“ z dne 1. 3. 2019, avtorja Mihe Podbevška, ki ga je ta pripravil za namen kazenskega postopka V K 4075/2015 po naročilu B. B.. Namen mnenja je bil ugotoviti, ali je bila s transakcijo nepremičnin z družbe K. d. d. z dne 28. 12. 2004 na družbo D. d. d. prvo navedeni družbi povzročena velika premoženjska škoda in posledično njenim delničarjem in s tem naročniku mnenja. Mnenje prikazuje lastniška razmerja v družbah B. d. o. o., C. d. o. o., K. d. d. in D. d. d.. in obravnava naveden prenos nepremičnin in nadalje prodajo paketa delnic D. d.d. - IKGM med C. d. o. o. in A. d. d. dne 30. 12. 2004 in ugotavlja nastalo višino škode družbi C. d. o. o. zaradi prodaje delnic po ceni pod tržno vrednostjo in posledično B. B., ki je bil družbenik družbe B. d. o. o., ta pa družbe C. d. o. o., ne pa tudi družbe A. d. d. (drugače kot A. A. in G.).
7 Z novelo KZ-1E, Ur. l. št. 27/17 z dne 2. 6. 2017, je bila določba prvega odstavka 240. člena KZ-1 spremenjena tako, da kot zakonski znak ni več določen namen pridobitve premoženjske koristi ali povzročitve škode, temveč je določena posledica, da mora takšna škoda tudi nastati ali mora biti pridobljena premoženjska korist, s čimer je inkriminacija izgubila naravo t.i. formalnega delikta.
8 Glej tudi Odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2008 z dne 16. 10. 2008.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 65, 76, 76/2, 76/3, 92, 92/2, 92/2-8, 269, 269/1, 344, 371, 371/1, 371/1-5, 372, 372-2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 31
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwNTcx