VDSS sodba Pdp 282/2016

Jedro

Tožnik, ki je bil pri tožencu zaposlen kot voznik tovornega vozila, od toženca v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kazenskega postopka in pripora v Nemčiji. Nemška carina je namreč določenega dne pri ugotavljanju porekla goriva ugotovila, da tožnik ni prevažal dizelskega goriva, temveč tekočino rust cleaner, pri čemer je šlo za večmilijonsko utajo davkov. Zoper več oseb, tudi tožnika, je bila zato vložena obtožnica. Tožnik je bil spoznan za krivega 30 dejanj pomoči pri davčni utaji in obsojen na pogojno zaporno kazen 12 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Tekom kazenskega postopka pa je bil priprt 5 mesecev in 13 dni. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku naložil opravljanje nedopustnega dela. Tožniku je v okviru zaposlitve odredil delo prevoza tovora, v zvezi s katerim niso bili spoštovani davčni predpisi. Toženec se je zavedal, da tožniku odreja nedopustno delo (da opravlja prevoze tekočine, ki ni dizelsko gorivo in da gre za utajo davkov) in prav zaradi opravljanja tega nedopustnega dela je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek, ki je tožniku povzročil materialno škodo, v okviru kazenskega postopka pa je bil tožnik več mesecev tudi priprt, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Zato je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi kazenskega postopka in premoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi delnega plačila računa okrožnega državnega tožilstva v Nemčiji. Utemeljeno pa tožnik vtožuje tudi povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu, zaradi okrnitve svobode ter zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati:

- odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.823,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila, zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval več, to je 2.926,60 EUR (I./1. točka izreka);

- znesek 22.586,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo, kot je to specificirano v I./2. točki izreka;

- znesek 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2016 do plačila, zavrnilo pa je, kar tožnik zahteva več, to je 6.072,26 EUR (I./3. točka izreka);

- stroške postopka v znesku 2.383,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti, zaradi česar ni odgovoren tožniku za nastalo škodo. Toženec poudarja, da nima povezave s kazenskim postopkom tožnika v Nemčiji, zato tožniku ni dolžan poravnati odvetniških stroškov oziroma drugih stroškov iz naslova tega postopka. Toženec je sicer prenehal opravljati svojo dejavnost. Ne drži, da bi toženec odredil tožniku nedopustno delo. Protispisen je zato zaključek sodišča, da je toženec odredil tožniku delo v nasprotju s predpisi, pri čemer sodišče ni navedlo, v nasprotju s katerimi predpisi. Toženec tožniku tudi ni povzročil škode. Tožnik odvetniških stroškov ni plačal, tožbeni zahtevek iz tega naslova je nesklepčen. Tožnik je opravljal prevoz tovora v okviru družbe A. d. o. o. in ni prevažal tovora v lasti toženca ali po njegovem nalogu. Toženec ni odgovoren za duševne bolečine, ki jih je tožnik preživel zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, okrnitve osebne svobode in posega v osebnostne pravice, ker je bil v priporu v Nemčiji. Tožnik je bil priprt zaradi ravnanja nemških pravosodnih organov, ki nimajo nobene zveze s tožencem. Tožnik dejansko uveljavlja denarno odškodnino v zvezi z zakonsko nepriznano škodo, sicer pa ne gre za delovnopravni spor. Izpodbijano sodbo je izdalo stvarno in krajevno nepristojno sodišče, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ne tistih, katere očita toženec v pritožbi.

5. V izpodbijani sodbi nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč zadostno obrazložilo svojo odločitev, razlogi zanjo pa niso sami s sabo v nasprotju. Pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe je zato možen. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v nasprotju s katerimi predpisi je bilo delo, ki ga je tožniku odredil toženec. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je toženec kot tožnikov delodajalec slednjemu odredil nedopustno delo, saj mu je odredil prevoze tekočine v nasprotju z davčnimi predpisi.

6. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da v predmetni zadevi ne gre za delovnopravni spor in da je izpodbijano sodbo izdalo krajevno in stvarno nepristojno sodišče, zaradi česar toženec uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka. V predmetnem sporu je pravilno odločalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (Zunanji oddelek v Novem mestu). Tožnik je bil pri tožencu, ko je ta še opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, v delovnem razmerju, in v predmetnem sporu od toženca zahteva povračilo škode, ki mu je nastala v zvezi z delom. Glede na navedeno je skladno s točko b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. V 8. členu ZDSS-1 je nadalje določeno, da je za odločanje, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Toženec ima prebivališče v B., kar pomeni, da je zanj pristojno delovno sodišče v Novem mestu.

7. Toženec s pritožbeno navedbo, da je prenehal opravljati svojo dejavnost, smiselno navaja, da ni pasivno legitimiran. Prvostopenjsko sodišče je 29. 12. 2014 izdalo sklep, da se postopek v individualnem sporu, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 28. 10. 2014, nadaljuje. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka C.C. s. p. izbrisana iz registra, in pozvalo stečajno upraviteljico, naj prevzame postopek. Po končanem stečajnem postopku pa je sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo postopek zoper toženca C.C. kot fizično osebo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila, pri čemer je delo (vožnje) opravljal na območju Nemčije in Avstrije. Naklade goriva je opravljal v Nemčiji in razklade v Avstriji. Nemška carina je pri ugotavljanju porekla goriva ugotovila, da tožnik ni prevažal dizelskega goriva, temveč tekočino rust cleaner, pri čemer je šlo za večmilijonsko utajo davkov. Zoper več oseb, tudi tožnika, je bila zato vložena obtožnica. Tožnik je bil spoznan za krivega 30 dejanj pomoči pri davčni utaji in obsojen na pogojno zaporno kazen 12 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Tekom kazenskega postopka je bil priprt 5 mesecev in 13 dni, za odvetniške storitve je moral plačati 22.586,20 EUR, Okrožno državno tožilstvo D. (Nemčija) pa mu je izstavilo račun v višini 6.972,26 EUR (do konca glavne obravnave je po obrokih odplačal 900,00 EUR). Od toženca v tem sporu zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kazenskega postopka in pripora v Nemčiji.

9. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 1. odstavku 131. člena OZ pa je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tega pa toženec ni dokazal, čeprav je celoten postopek (pavšalno) zatrjeval, da ni kriv, pri takem stališču pa vztraja tudi v pritožbi.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku naložil opravljanje nedopustnega dela. Tožniku je v okviru zaposlitve odredil delo prevoza tovora, v zvezi s katerim niso bili spoštovani davčni predpisi. Pri tem so nepomembne oziroma neresnične pritožbene navedbe, da tožnik ni prevažal tovora v lasti toženca ali po njegovem nalogu. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo pojasnil, da je izvajal posle prevoza kot podizvajalec drugotožene stranke, tožnik pa je bil pri njem zaposlen. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bil avgusta 2011 toženec sam priprt zaradi enakih očitkov (sum na pomoč pri utaji davkov), prav tako je bil v priporu E.E., ki je bil pri tožencu zaposlen pred tožnikom na istem delovnem mestu. Toženec se je torej zavedal, da tožniku odreja nedopustno delo (da opravlja prevoze tekočine, ki ni dizelsko gorivo in da gre za utajo davkov) in prav zaradi opravljanja tega nedopustnega dela je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek, ki je tožniku povzročil materialno škodo, v okviru kazenskega postopka pa je bil tožnik več mesecev tudi priprt, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Zato je nedvomno podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženca.

11. Tožnik je upravičen do povračila premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi kazenskega postopka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe, da tožnik ni plačal odvetniških stroškov in da naj bi bil tožbeni zahtevek iz tega naslova nesklepčen. Tožnik je izpovedal, da je stroške odvetnika plačal, predložil pa je tudi račune za odvetniške storitve. Za znesek 22.586,20 EUR je predložil dokazila o plačilu, medtem ko je v svoji izpovedbi še pojasnil, da je poleg tega odvetniku plačal še dvakrat po 3.000,00 EUR, a so se dokazi o teh plačilih uničili. Sodišče je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedbi in pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti premoženjsko škodo v znesku 22.586,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki jih toženec v pritožbi niti ne prereka.

12. Sodišče prve stopnje je tožencu utemeljeno naložilo tudi, da je tožniku dolžan povrniti premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi (delnega) plačila računa Okrožnega državnega tožilstva v D (Nemčiji). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dolžan račun v višini 6.972,26 EUR poravnati v mesečnih obrokih po 50,00 EUR in da je do konca glavne obravnave plačal 900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je skladno s 165. členom OZ in 311. členom ZPP tožniku priznalo premoženjsko škodo iz tega naslova v višini 900,00 EUR.

13. Tožnik pa utemeljeno vtožuje tudi povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu, zaradi okrnitve svobode ter zaradi okrnitve osebnostne pravice. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je v priporu hudo trpel in razmišljal o samomoru. Samo aretacijo ter izkušnjo s priporom je slikovito opisal in pojasnil, da je trpel hudo depresijo in zelo shujšal. Tudi po prihodu iz zapora se je depresija nadaljevala, moral je obiskati strokovno pomoč, uživati pomirjevala, tudi sicer pa je bil čisto odsoten, kar je potrdil tudi E.E. Tožnik je sicer zahteval odškodnino le za pretrpljene duševne bolečine v času pripora, in sicer v znesku 13.750,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je glede na vse navedeno priznalo 10.823,10 EUR. Toženec se v pritožbi zoper višino prisojene odškodnine ne pritožuje, zato je pritožbeno sodišče preverilo le, ali je prisojena odškodnina primerna glede na temeljni načeli odškodninskega prava (načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), in ugotovilo, da je sodišče navedeni načeli uporabilo pravilno in tožniku odmerilo pravično odškodnino iz tega naslova.

14. Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je treba pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in potrditi odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 615/2021
• VDSS Sodba Pdp 625/2021
• VDSS Sodba Pdp 538/2021