<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 1512/2021-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.1512.2021.15
Evidenčna številka:UP00057448
Datum odločbe:18.10.2021
Senat, sodnik posameznik:dr. Boštjan Zalar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje - begosumnost - nevarnost pobega

Jedro

Ugotovitev tožnikove begosumnosti v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožena stranka v konkretnem primeru torej ni mogla opreti na objektivno merilo v zakonu, ker tega merila ni, ampak je odločitev o pridržanju oprla na dve tožnikovi izjavi, da če bi bila njegova družina v Albaniji ogrožena, bi zapustil Slovenijo in šel v Albanijo, in da je bil namenjen v Francijo, ter na svojo oceno, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija; poleg tega se je pavšalno sklicevala na „prosilčeva pretekla dejanja in izjave“. To niso okoliščine, ki bi bila že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma kazale na utemeljeno nevarnost pobega, pri čemer je tožnik v tožbi dokazni vrednosti ocene tožene stranke o begosumnosti tožnika tudi oporekal. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tožnik izkazal, da razume, zakaj mu je odvzeta prostost in je na videz prepričljivo pojasnil, da nima nobenega namena pobegniti iz Slovenije.

V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v prostost tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-2827/2021/6 (122-17) z dne 8. 10. 2021 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 84. člena v povezavi z drugim odstavkom in z drugo alinejo prvega odstavka istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) odločila, da se prosilec z osebnim imenom A. A., roj. ... 1994, državljan Republike Albanije, pridrži zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Prosilec bo pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 7. 10. 2021 od 12:40 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 7. 1. 2022 do 12:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi akta se tožena stranka sklicuje na spisovno dokumentacijo, da je prosilca dne 22. 9. 2021 obravnavala Policijska postaja Kozina. Iz policijske depeše št. 2253-129/2021/4 (3B695-47) z dne 22. 9. 2021 izhaja, da je prosilec v Republiko Slovenijo vstopil dne 22. 9. 2021 ob 9:00 na ilegalen način, preko zelene meje, desno od mejnega prehoda Starod. Prosilec je Albanijo zapustil tri dni pred prihodom v Slovenijo ter celotno pot do Slovenije potoval legalno. Ko je prišel na hrvaško - slovensko mejo, mu je bil vstop v Slovenijo zavrnjen zaradi predhodne prekoračitve bivanja v schengenskem območju, saj ni imel urejenega statusa v Franciji. Odločil se je, da pot v Italijo nadaljuje na nezakonit način, zato je mejo med Hrvaško in Slovenijo ponovno prečkal, a tokrat izven uradnega mejnega prehoda, kar mu je tudi uspelo. Istega dne, to je 22. 9. 2021 je bil ob 12:18 uri v Račiči prijet s strani policistov PP Kozina. Na policijski postaji je povedal, da je njegova ciljna država Italija ter da je državo zapustil zaradi ekonomskih težav.

3. Po zaključenem postopku na PP Kozina je bil prosilec pripeljan v Center za tujce v Postojni, kjer je bil tudi nastanjen. Prosilec je v Centru za tujce dne 24. 9. 2021 podal namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito.

4. V prošnji je povedal, da je državljan Republike Albanije, da je državo zapustil približno 15 dni nazaj ter preko Črne gore in Hrvaške prišel v Slovenijo. Za mednarodno zaščito je že zaprosil na Nizozemskem, od koder je nato, še pred prejeto odločitvijo o njegovi prošnji odšel v Francijo, od koder so ga vrnili na Nizozemsko, kjer ponovno ni počakal na odgovor o njegovi prošnji. Kot ciljno državo je navedel Francijo, a bo sedaj počakal v Sloveniji, ker so mu država zdi lepa. Prosilec je kot dokaz svoje istovetnosti predložil osebo izkaznico št. 034084188, veljavna do 28. 3. 2029. Kot razlog zapustitve izvorne države je navedel, da je imel težave z neko osebo, od katere si je sposodil denar, a ji ga sedaj ne more vrniti. V Francijo je prvič prišel leta 2016, drugič pa je tam zaprosil za mednarodno zaščito 8. 2 2021. Potrdilo o podaji prošnje v Franciji mu je veljalo do 7. 8. 2021. Francijo je zapustil, ker se je moral vrniti v Albanijo, saj ga je bilo strah, da bi oseba, ki mu grozi, škodovala njegovi družini. Ko je zapustil Nizozemsko, so mu izrekli kazen vstopa v schengensko območje za dve leti. Če bi ga ponovno klicali in grozili, da bodo kaj storili njegovi družini, bi se ponovno vrnil v Albanijo. Na vprašanje, ali je to vse, oziroma če bi rad kaj dodal, ga je zanimalo, kdaj bi lahko dobil dovoljenje za delo. Po podani prošnji je bilo ugotovljeno, da je prosilec 10. 8. 2016 za mednarodno zaščito zaprosil v Nemčiji, 3 10. 2016 na Nizozemskem, 27. 10. 2016 v Luksemburgu ter 25. 4. 2017 in 8. 2. 2021 v Franciji, zato je pristojni organ na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 poslal zahtevek za ponovni sprejem Nizozemski in Franciji.

5. Pristojni organ je prosilcu še istega dne ustno na zapisnik št. 2142-2827/2021/3 (122-22) izrekel ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ko je bil prosilec soočen z dejstvom, da iz depeše št. 2253-129/2021/4 (3B695-47) z 22. 9. 2021 izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razmer, je odgovoril, da to ne drži, ker bi lahko delal tudi v Albaniji. Prvotno je želel v Francijo, nato pa se je odločil, da bi ostal v prvi državi, kjer bi bil varen. Na policijski postaji je sicer kot ciljno državo navedel Italijo, čeprav je bila prvotno to Francija, vendar pa je Italijo navedel samo zato, ker bi moral čez Italijo, da bi lahko prišel v Francijo. Na vprašanje, zakaj že prvič ob poskusu vstopa v Slovenijo, ko mu je bil zavrnjen vstop zaradi prekoračitve bivanja v schengenskem območju, ni podal prošnje za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ni vedel, da je v Sloveniji možno podati prošnjo, saj je to zvedel šele na policijski postaji. V Franciji po podani prošnji ni počakal, saj se je moral vrniti domov, ker so določene osebe začele groziti njegovi družini. Tudi na Nizozemskem ni počakal, saj je slišal, da tam ljudi zapirajo in vračajo v izvorne države, zato je pristojne organe Nizozemske prosil, da ga čim prej vrnejo v Albanijo. Če bi njegovi družini ponovno grozili, bi zapustil Slovenijo in odšel nazaj v Albanijo. V Sloveniji pričakuje varnost.

6. Tožena stranka pravi, da glede na prosilčeva pretekla dejanja in izjave upravičeno dvomi, da bo prosilec počakal, da se ugotovitvijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Prosilcu je omejeno gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

7. Prosilec je prošnjo podal šele po tem, ko je bil zaradi nezakonitega načina prečkanja meje med Hrvaško in Slovenijo prijet s strani policistov PP Kozine in nastanjen v Centru za tujce. S tem je želel preprečiti, da bi bil vrnjen na Hrvaško in bi tako lahko pot nadaljeval v ciljno državo, ki je Francija. Če bi prosilec resnično želel podati prošnjo v Sloveniji, bi to lahko storil že pri prvem poskusu prečkanje hrvaško - slovenske meje, ko mu je bil vstop v Slovenijo zavrnjen. Prosilčeva navajanja, da ni vedel, da bi v Sloveniji lahko zaprosil, so neverjetna, saj je prosilec predhodno že kar petkrat podal prošnje v različnih državah po Evropi, iz česar izhaja, da mu azilni sistem vsekakor ni tuj. V Sloveniji pa je zaprosil šele po dveh dneh, po nastanitvi v Center za tujce. Pristojni organ prav tako poudarja, da je prosilec sam povedal, da če bi ugotovil, da njegovi družini ponovno grozijo, bi Slovenijo zapustil in se vrnil v Albanijo, s tem pa bi onemogočil ugotovitev dejstev, ki so potrebna za razrešitev njegove prošnje. V to je pristojni organ prepričan toliko bolj, saj je tudi Francijo zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji, prav tako pa njegovi razlogi, zaradi katerih je zapustil državo, na podlagi prosilčevih navajanj, še vedno obstajajo. Prosilčeva nesodelovanja v postopkih mednarodne zaščite izhajajo tudi iz EURODAC izpiska št. 2142-2827/2021/2, kjer je v letu 2016 v zgolj dveh mesecih podal prošnjo v kar treh različnih državah, leta 2017 in 2021 pa še v Franciji, od tega pa vsaj v dveh ni počakal na odločitve o njegovih prošnjah, kar je prosilec tudi sam priznal.

8. Glede na to, da je prosilec na policijski postaji navedel, da je njegova ciljna država Italija, kar je kasneje obrazložil, da je v bistvu Francija, saj bi iz Italije pot nadaljeval v Francijo, ki jo je kot ciljno navedel tudi pri podaji prošnje ter je v Republiki Sloveniji namero podal šele po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, pristojni organ utemeljeno domneva, da bi prosilec, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil. S tem bi pristojnemu organu onemogočil nadaljnja postopanja, kakor tudi izvedbo osebnega razgovora, ki je namenjen podrobnejši ugotovitvi dejstev in okoliščin specifičnega primera. V postopku mednarodne zaščite je namreč pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je prosilec v postopku mednarodne zaščite navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati, da ugotovi resnično, točno in popolno dejansko stanje, saj je le-to izrednega pomena v postopku odločanja o podeljevanju mednarodne zaščite in pri pripravi zakonite odločitve. Pristojni organ mora ugotoviti, katera država je pristojna za odločanje o prosilčevi prošnji, za kar pa je potrebno s prosilcem opraviti razgovor. V primeru, da bi bila to Slovenija, pa je potrebno ugotoviti, kdo so osebe, ki prosilcu grozijo, kdaj so mu nazadnje grozile, ali je poiskal pomoč policije in ali morebiti te grožnje ne obstajajo več, če se je prosilec kar dvakrat prostovoljno vrnil v Albanijo. Pri tem bi lahko tudi sam prosilec dostavil morebitne dokaze, ki jih pri podaji prošnje ni.

9. Z vidika pristojnega organa je torej nujno potrebno izvesti osebni razgovor, saj bo s pridobitvijo omenjenih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s sodelovanjem prosilca, pristojni organ pridobil celostno sliko konkretnega primera in tudi lažje podal svojo odločitev. Glede na to, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma, ko je za to na ozemlju Republike Slovenije imel možnost, njegova dejanja (po vstopu) pa nakazujejo na to, da je nameraval oditi v Italijo in nato naprej v Francijo ter da v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, obstaja utemeljena verjetnost, da bi prosilec ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, preden bi z njim bil izveden osebni razgovor in ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev.

10. Na podlagi omenjenega se prosilcu omeji gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pristojni organ k temu še dodaja, da je Sodišč Evropske unije v sodbi v zadevi C-18/16, K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, s 14. 9. 2017, dejalo, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da v kolikor pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na azilni dom ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Prosilčeva dejanja pred podajo prošnje za mednarodno zaščito (predhodno podane prošnje v drugih državah Evropske unije) in njegove izjave (namenjen v Francijo) so podlaga za utemeljen sum, da bi prosilec, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil samovoljno zapustiti azilni dom in tako bi pristojnemu organu onemogočil, da vsebinsko odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države. Kot že pojasnjeno, je na podlagi prosilčevih ravnanj in izjav mogoče sklepati, da je v Republiki Sloveniji prošnjo vložil zgolj zato, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije oziroma območja. Iz depeše PP Kozina izhaja, da je njegova ciljna država Italija oziroma Francija, kakor je dejal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Navedbi, da bo ostal v Republiki Sloveniji, ker se mu zdi lepa država, ni mogoče verjeti, saj je pavšalna in neprepričljiva.

11. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji.

12. Ministrstvo za notranje zadeve poudarja, da več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji le-to zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo tujec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že zgoraj navedenih dejstev pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Ministrstvo za notranje zadeve, glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

13. V tožbi tožnik pravi, da se strinja, da se pričakuje, da bo prosilec zaprosil v prvi varni državi in to v čim krajšem času in da ne bo imel t.i ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Tožnik meni, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni.

14. Upoštevajoč upravno-sodno in ustavno-sodno prakso v Sloveniji je treba izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo. Četudi je v 31. točki 2. člena ZMZ-1 sicer pojasnjeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi, katerih je utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija že po mnenju Upravnega sodišča v sodbi I U 1074/2020-4 z dne 31.7.2020 preohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega.

15. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Le objektivna merila namreč po presoji sodišča zagotovijo skladnost z načeli nediskriminacije in enakopravnosti obravnavanja prosilcev, ki jih je zaradi tega razloga omejeno gibanje.

16. Tudi iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31. Ženevske Konvencije.

17. Enako stališče je že večkrat izrazilo tudi Vrhovno sodišče, ki se je v več revizijskih sodbah (npr. X Ips 1 /2019, X Ips 11/2019) že opredelilo do tega, da je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere konkretne okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo prosilec za mednarodno zaščito pobegnil. V citiranih sodbah je Vrhovno sodišče tako tolmačenje sicer podalo pri presoji o omejitvah gibanja prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin lil, vendar je sodišče odločilo v že omenjeni sodbi I U 1074/2020-4 z dne 31.7.2020, da gre za bistvene primerljivo oziroma identično zadevo.

18. Kot že omenjeno je Upravno sodišče z sodbo IU 1074/2020 z dne 31.7.2020, odločilo, da je definicija begosumnosti preohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. S to sodbo je tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, s katerim je bilo prosilcu omejeno gibanje na enaki podlagi kot tožniku (2 alinejo 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti- ZMZ-1), odpravilo.

19. Primerljivo je odločilo Upravno sodišče tudi s sodbami IU 683/2020 ter IU 700/2020, kjer je bilo določeno, da je za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84, člena ZMZ-1 potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

20. V zvezi z jasnostjo ter določnostjo določil je tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 1/2019 navedlo, da eno od načel pravne države zahteva, da so podnapisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugimi zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno, tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo (16. točka).

21. V isti sodbi je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da bi zakonodajalec ob takem zakonskem izhodišču moral ustrezno odzvati in v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon (19. točka).

22. Po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka ne more zgolj sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca.

23. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. To je potrdilo tudi Upravno sodišče v svoji sodbi številka I U 1112/2020-14 z dne 10.8.2020 v točkah 44. ter 45.

24. Pridržanje na območje Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika ali pravico do svoboda gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravice do svobode gibanja, razen kadar je očitno, da je prosilec izredno begosumen. Ni pa zakonodajalec v svoj notranji pravni red prenesel določbe člena 8 (4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

25. Zaradi teh okoliščin tudi ni mogoče narediti preizkusa sorazmernosti in nujnosti ukrepa. Dodatna vprašanja o tem, ali je tožnik razumel, zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, ne zadoščajo in tudi ne nadomeščajo zakonskih dolžnosti organa. Tožnik namreč s pravimi razlogi ni bil seznanjen in ji tudi niso bili obrazloženi. Prav tako ni bil deležen vsebinske presoje svojih navedb, s čimer ji je bila odvzeta pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva. Šele ob navedbi razlogov bi se tožnik lahko branil in podal izjavo. Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, jih je tožnik že navedel in vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

26. Ob prihodu v CT policija tujcu odvzame dokumente in prtljago. Pri sebi lahko obdrži le določene osebne predmete. Policija prav tako pregleduje tudi pošiljke pridržanih. V zadnjih dveh mesecih mediji poročajo množično o neznosnih in nečloveških bivanjskih razmerh. Iz teh razlogov so v podporo prosilcem bile dne 25.8.2020 organizirane tudi demonstracije s strani nevladnih organizacij, ki Center za tujce upravičeno primerjajo celo s koncetracijskim taboriščem. O tem priča tudi članek https://www.sta.si/2799412/protestniki-opozorili-na-nevzdrzne-razmere-v-centru-za-tuice-v Postojni. O izjemno slabih bivanjskih razmerah prosilcev v CT Postojna pa je poročal tudi Studio City dne 7.9.2020 : „Pod Objektivom: razmere v Centru za tujce v Postojni«, kjer je iz video posnetkov jasno razvidno, da so prosilci zaprti v kontejnerju, hrano pa prejemajo skozi rešetke : https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174716511. RTV SLO je dne 2.9.2020 objavila članek z naslovom : »Delovna skupina za azil: Tudi če so taborišča vzorno urejena, niso sprejemljiva« (https://www.rtvslo.si/slovenija/delovnaskupina-za-azil-tudi-ce-so-taborisca-vzorno-urejena-niso- sprejemljiva/53498)9, v katerem je bilo poudarjeno, da tam zaprti s protesti in gladovnimi stavkami že več tednov opozarjajo na nevzdržne razmere in zahtevajo svobodo. Mnogi izmed njih ne vedo, zakaj so zaprti in kaj jih čaka, ob priporu ne prejmejo odločb o odvzemu prostosti, na katere bi se lahko pritožili, nimajo dostopa do odvetniške pomoči, v postopkih pa prihaja do številnih nepravilnosti. Zaradi povečanega števila zaprtih je bil vzpostavljen tudi poseben 'kontejnerski oddelek' v velikem, z rešetkami zaprtem skladišču, kjer zaporniki hrano prejemajo skozi rešetke," med drugim piše v tem poročilu. Razmere v režimu pridržanja tožnika na Center za tujce so namreč na kritični meji sprejemljivih 8 (minimalnih) standardov iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oz. prosilcev za azil iz 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Kot dokaz prilaga tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22, z dne 3.3.2011.

27. Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, tožnik vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi in iz previdnosti podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

28. Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo.

29. Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da »vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (3. odst).« Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odstavka 5. člena EKČP.

30. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se, do pravnomočne odločitve o sklepu Ministrstva za notranje številka 2142-2827/2021/6 (122-17) z dne 8.10. 2020 stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

31. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da iz konkretnega primera izhaja kar nekaj objektivnih okoliščin, ki kažejo na potencialno tožnikovo begosumnost. Tožena stranka vnovič izpostavlja, kar je izpostavila že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bil tožnik brez dvoma namenjen v Italijo in potem Francijo, kar je tudi priznal. Da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil, izkazujejo tudi tožnikova ravnanja, saj bi, če bi tukaj resnično želel ostati, podal namero zaprositi že ob zavrnitvi vstopa v Slovenijo s strani slovenske mejne policije, a tega ni storil. To, da je tožnik sedaj v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, pa ga, glede na njegova predhodna dejanja v drugih državah EU (Franciji, na Nizozemskem), kjer je kljub temu, da je podal prošnje, države še pred zaključitvijo njegovega postopka, zapustil, ne ovira. Takšna prosilčeva dejanja po oceni tožene stranke izkazujejo, da se tožnik, če se okoliščine ne bi zaostrile in ga policija v Sloveniji ne bi prijela, vsekakor ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, saj mu Slovenija ni predstavljala ciljne države. Zaključek tožene stranke torej je, da je tožnik izrazito begosumen in, da obstaja nevarnost, da bo Republiko Slovenijo zapustil še pred podajo odločitve oziroma izvedbe nadaljnjega postopka. Tožena stranka izpostavlja, da predlog za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru ni smiseln. Začasna odredba je namreč lahko izdana zgolj do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu.

32. Na glavni obravnavi je sodišče zaslišalo tožnika, ni pa izvajalo predlaganih dokazov glede tožbenega ugovora o slabih bivanjskih razmerah v Centru za tujce, saj je pooblaščenka tožnika sodišču potrdila, da se predlagani dokazi nanašajo na pretekla obdobja in da v tej zadevi predlagani dokazi niso relevantni.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

33. Tožba je utemeljena.

34. Med strankama ni sporno, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito in da mu je zelo verjetno omejeno gibanje na podlagi določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki v notranji pravni red prenaša določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ob tem da tožeča stranka v tožbi med drugim uveljavlja, da se sklepa ne da preizkusiti.

35. Brez dvoma tožena stranka (in sodišče) v predmetni zadevi izvaja(ta) pravo EU v smislu določila 51(1) člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ker predmetni upravni spor odpira določena nova pravna vprašanja glede pravilnosti uporabe določila člena druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, Upravno sodišče obrazložitev sodbe strukturira po posameznih pravnih vprašanjih, ki jih odpira ta spor. Zaradi interesa pravne varnosti se Upravno sodišče v sodbi opredeljuje do vseh vidikov napačne uporabe materialnega prava, četudi bi že zgolj en vidik napačne uporabe materialnega prava zadoščal za odpravo izpodbijanega akta.

Obravnava izpodbijanega akta z vidika vprašanja, ali gre v predmetni zadevi za omejitev gibanja ali za odvzem prostosti

36. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. V sodni praksi Sodišča EU je tudi uveljavljeno, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Vendar je iz pojasnil k členu 52 Listine razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije“.1

37. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje2, na področje določenega dela države3, na kraj (mesto) prebivanja4, na ozemlje ene države,5 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.6 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.7 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.9

38. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

39. Dejstvo, da zakonodajalec EU uporablja pojem odvzem „svobode gibanja,“10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov.11 Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU12 za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.13 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi FMS in ostali je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem „odvzem svobode gibanja.“14 Vendar pa Veliki senat Sodišča EU v zadevi FMS in ostali v odstavku 100, ko se sklicuje na preteklo prakso Sodišča EU, pravi, da je „v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“15 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi FMS in ostali.16

40. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje popolno nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave)17. Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar pa je nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.18

41. Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP, Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),19 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt še naprej obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1.

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

42. Način argumentacije tožene stranke za pridržanje tožnika v konkretnem primeru je zelo nekonsistenten, kajti tožena stranka na strani 3 izpodbijanega akta v prvem odstavku in deloma v četrtem odstavku najprej uporablja elemente, ki bi sicer spadali v tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka v tem delu obrazložitve sklepa namreč pravi, da je tožnik izrazil namero za azil šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, da je le želel preprečiti, da bi bil vrnjen na Hrvaško in da bi namero za azil lahko izrazil že pri prvem poskusu prečkanje meje med Hrvaško in Slovenijo. Ta razlog ponovi tudi v drugem odstavku na strani 4 izpodbijanega sklepa.

43. Poleg tega v tretjem odstavku obrazložitve na isti strani tožena stranka pravi, da mora v tej zadevi tudi ugotoviti, katera država je pristojna za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito in v tretjem odstavku na strani 2 izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožena stranka poslal zahtevka za ponovni sprejem Nizozemski in Franciji, kar je naredila, en dan pred izdajo izpodbijanega sklepa. Te okoliščine se vežejo na drugo podlago za pridržanje in sicer iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

44. Vendar pa iz drugega odstavka na strani 3 izpodbijanega sklepa in iz navedb na zadnji strani izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka ni oprla pridržanja na tretjo ali peti alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ampak na drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišče pripominja, da mora tožena stranka v tovrstnih zadevah jasno in določno opredeliti pravno podlago za pridržanje, kajti če v obrazložitev zgolj navrže več elementov iz različnih možnih podlag, je pričakovanje tožene stranke, da bo sodišče iz tega navrženega prepleta različnih elementov že znalo nekako najti dovolj podlage za potrditev pridržanja, zmotno, ker je test sodne presoje (kontrole) nad ukrepom pridržanja strog.20 Sodišče je torej v tej zadevi upoštevalo zgolj pravno podlago iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker se tožena stranka samo na to podlago izrecno sklicuje na več mestih v sklepu.21

45. Pri pravni podlagi za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1- morata biti izpolnjena oba pogoja, in sicer, da se brez pridržanja ne bi mogla ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja, in da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

46. Upravno sodišče se je v sodni presoji izpodbijanega akta ustavilo pri obravnavi drugega omenjenega pogoja, ker ta zadostuje za ugotovitev, da predmetna podlaga za pridržanje tožnika v konkretnem primeru ni izkazana. Način izpeljave interpretacije s strani dveh deloma različno sestavljenih senatov Vrhovnega sodišča v revizijskih sodbah v zadevah X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 in X Ips 1172019 z dne 3. 4. 2019, s katerim se Upravno sodišče strinja, in na kateri se sklicuje tudi tožeča stranka v tožbi, je tak, da ne more biti nobenega dvoma, da tisto, kar je Vrhovno sodišče izpeljalo glede nujne materialne podlage za pridržanje na podlagi Dublinske uredbe 604/2013 - to je opredelitve objektivnih kriterijev begosumnosti v zakonu - mora veljati tudi za pravno podlago za pridržanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z utemeljeno nevarnostjo, da bo prosilec pobegnil.

47. Vrhovno sodišče se je namreč oprlo na sodno prakso Sodišča EU in ESČP o tem, da morajo biti objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, jasno in predvidljivo opredeljena v zakonu; v primeru znatne nevarnost za pobeg iz Dublinske uredbe 604/2013 pa zakonodajalec v ZMZ-1 teh objektivnih meril po ugotovitvah Vrhovnega sodišča ni opredelil. Zato po stališču Vrohovnega dodišča v omenjenih dveh zadevah ni ustrezne zakonske podlage za pridržanje prosilcev na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.22

48. Ker zakonodajalec tudi za begosumnost v zvezi s podlago za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni opredelil objektivnih meril v zakonu, tožena stranka ni imela ustrezna zakonske podlage za izrek pridržanja v konkretnem primeru. V tem smislu se Upravno sodišče v tej zadevi pridružuje interpretaciji Upravnega sodišča v nekaterih drugih zadevah pridržanj na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ko je Upravno sodišče ugotovilo, da zakonodajalec ni uredil objektivnih kriterijev za begosumnost v zakonu.23

49. Predhodna sodba Sodišča EU v zadevi J.A. na to interpretacijo in presojo nima vpliva, kajti v zadevi J.A., kje rje predhodno vprašanje postavilo Upravno sodišče RS, je šlo za interpretacijo materialne podlage za pridržanje iz člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kateri (do neke mere) ustreza določba tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Posebnost te pravne podlage za pridržanje pa je v tem, da je že zakonodajalec EU predpisal eno objektivno merilo, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Kot pravi Sodišče EU v zadevi J.A.: dejstvo, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, je eno od objektivnih meril, na katera se lahko pristojni nacionalni organi sklicujejo za utemeljitev, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je zadevna oseba prošnjo za mednarodno zaščito vložila samo zato, da bi zadržala ali otežila izvršitev odločbe o vrnitvi.24 Vsaj enega objektivnega merila za begosumnost v zvezi s podlago iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma iz temu odgovarjajoče podlage v členu 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/337EU pa zakonodajalec EU ni predpisal.

50. Ugotovitev tožnikove begosumnosti v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožena stranka v konkretnem primeru torej ni mogla opreti na objektivno merilo v zakonu, ker tega merila ni, ampak je odločitev o pridržanju oprla na dve tožnikovi izjavi, da če bi bila njegova družina v Albaniji ogrožena, bi zapustil Slovenijo in šel v Albanijo, in da je bil namenjen v Francijo, ter na svojo oceno, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija;25 poleg tega se je pavšalno sklicevala na „prosilčeva pretekla dejanja in izjave“.26 To niso okoliščine, ki bi bila že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma kazale na utemeljeno nevarnost pobega, pri čemer je tožnik v tožbi dokazni vrednosti ocene tožene stranke o begosumnosti tožnika tudi oporekal. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tožnik izkazal, da razume, zakaj mu je odvzeta prostost in je na videz prepričljivo pojasnil, da nima nobenega namena pobegniti iz Slovenije. Tudi sicer je tožnik deloval verodostojno pri oblikovanju odgovorov na postavljena vprašanja.

51. Zato je izpodbijani akt nezakonit in je sodišče tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava (4 točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Presoja izpodbijanega akta z vidika neimplementirane določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU

52. Tožena stranka se v povezavi z nujnostjo ukrepa pridržanja sklicuje na konkretno sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 in varnostni režim na območju azilnega doma. Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, ki se nanaša na okoliščine pridržanja prosilca za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi št. 604/2013 sicer res pravi, da glede sorazmernosti ukrepa in glede presoje možnosti uporabe manj prisilnega ukrepa z milejšim ukrepom, kot je na primer pridržanje na območju azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, „ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v Italijo ali Nemčijo, kot se je bil namenil.27

53. Že v času odločanja Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 sta bili v veljavi določba člena 28(2) Dublinske uredbe št. 604/2013, ki (je) določa(la), da je pridržanje v smislu odvzem prostosti dopustno, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, in določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po kateri „države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.

54. To, kakšen je trenutni varnostni režim v Azilnem domu ne more vplivati na to, ali bo zakonodajalec Republike Slovenije prenesel določbo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red ali pa tega ne bo naredil. Kadar zakonodajalec države članice ne prenese določene pravne norme iz prava EU v notranji pravni red oziroma če po mnenju sodišč države članice določbe domačega prava ni mogoče razlagati v skladu s pravom EU, in gre to na škodo učinkovitega varstva pravic posameznika,28potem neprenešena določba prava EU aktivira neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in je zato treba sporno domačo pravno določbo ignorirati.29

55. Nenazadnje pa bi tožena stranka lahko oziroma bi morala upoštevati, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v primerljivi zadevi, ko je ugotovilo, da zakonodajalec Republike Slovenije ni sledil določbi člena 2(n) Dublinske uredbe št. 604/2013 v zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi Al Chodor (C-528/15), ki zahteva, da so objektivni kriteriji glede ugotavljanja nevarnosti pobega določeni z zakonom in da zato za pridržanje po Dublinski uredbi št. 604/2013 ni ustrezne zakonske podlage, brez take podlage pa pridržanje ni možno.30 Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v prostost tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja, ki so primeroma našteti v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in teh zakonodajalec Republike Slovenije ni uredil. Zato bi tožena stranka, če že, kvečjemu morala upoštevati omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019, ne pa sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

56. Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.31 Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno. Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju.32 Edina alternativa pridržanju v Centru za tujce je po ZMZ-1 ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep glede na okoliščine izvrševanja tega ukrepa in že omenjeno sodno prakso ESČP in Sodišča EU še vedno pomeni odvzem prostosti, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. To je sistemska pomanjkljivost ZMZ-1. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kršila materialno pravo - določbo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi v zvezi z določbo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

57. To je dodaten razlog, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

58. Zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena na pravni podlagi, ki je razvidna iz pravnega pouka. Sodišče je v prvi točki izreka izpodbijani akt odpravilo in ta sodna odločba postane pravnomočna in učinkuje z njeno izdajo in vročitvijo strankam. S pravnomočnostjo te sodne odločbe je izpodbijani akt odpravljen in so odpravljeni njegovi učinki. Posledično in zaradi neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi z 6. členom Listine o temeljnih pravicah EU mora biti tožnik nemudoma izpuščen.33 Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ima neposredni učinek, kar načeloma ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava in sodne odločitve prosilec nemudoma izpuščen. Sodišče EU namreč pravi, da "vsaka nepravilnost v zvezi z izvajanjem pravice do obrambe v upravnem postopku podaljšanja pridržanja državljana tretje države z namenom njegove odstranitve ne pomeni kršitve te pravice. Drugič, posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, zato ni nezakonitost sprejete odločbe /.../ zaradi česar se zadevni državljan torej ne izpusti avtomatično."34 Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo zaradi kršitve materialnega prava, je sodišču v posebni točki izreka posebej odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, četudi ta obveznost tožene stranke (ob pravilni uporabi prava EU) izhaja tudi iz prve točke izreka sodbe, s katero je sodišče izpodbijani akt odpravilo.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

59. Sodišče lahko v zadevi, kot je obravnavana, izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Sodba pa v tej zadevi postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam glede na to, da pritožba ni dovoljena (1. odstavek 73. člena ZUS-1 ter 84. člen ZMZ-1). Odločitev o začasni odredbi stranki prejmeta istočasno z (raz)sodbo o zakonitosti izpodbijanega akta. Sodišče mora v treh delovnih dneh odločiti v tožbi, med tem ko je rok za odločanje o začasni odredbi 7 dni. Sodišče se je v tem primeru lahko držalo zakonsko postavljenih instrukcijskih rokov za odločanje, zato v konkretni zadevi tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe niti ne more izkazati, da bi sodišče do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi lahko preprečilo nastanek kakršne koli težko popravljive škode z izdajo začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (5. odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi z - mutatis mutandis - 5. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-).

-------------------------------
1 J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. Drugi pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP so (tudi) člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU.
2 Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001.
3 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003.
4 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008.
5 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001.
6 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.
7 Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985.
8 Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64.
9 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.
10 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
11 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51.
12 Ukrep pridržanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustreza ukrepu pridržanja iz člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
13 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52.
14 C-9247/9 PPU, odst. 216, 217, 223.
15 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 100.
16 Glej: Ibid. odst. 231.
17 Glej tudi: FMS in ostali, C-429/19 PPU, odst. 126-147.
18 Glej mutatis mutandis: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120.
19 Glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9; (tudi I Up 15/2016, 24. 2. 2016).
20 O tem glej: Detention of Asylum Seekers and Irregular Migrants and the Rule of Law: Checklists and European Standards, 2017, Statement of the European Law Institute, Vienna, str. 61-307.
21 Po tem določilu se odredi ukrep omejitve gibanja prosilcu, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.
22 X Ips 1/2019, 13. 3. 2019, odst. 15-19
23 Glej na primer: I U 683/2020-6 z dne 19. 6. 2020, odst. 22; I U 1074/2020-6 z dne 31. 7. 2020, odst. 11-13; I U 700/2020-5 z dne 22. 6. 2020, odst. 14-16.
24 J.A., C-186/21, 3. 6. 2021, odst. 39.
25 Prvi, drugi in četrti odstavek na strani 3 izpodbijanega sklepa.
26 Zadnji odstavek na strani 2 izpodbijanega sklepa.
27 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 346/2014, 5. 11. 2014, odst. 13.
28 V tem primeru gre za pravico do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z določbo drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
29 Glej na primer: C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 76, 78, 79.
30 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: X Ips 1/2019, 13. 3. 2019, odst. 15-20 in X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 15-20.
31 Direktiva o sprejemu ima namreč posebno določbo (čelna 8(4)) po katerem, „države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“
32 C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 44.
33 Glej mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: C-357/09 PPU, Kadzoev, odst. 60; C-146/14, PPU, Mahdi, odst. 35, 59; C-383/13 PPU, M.G. N.R., odst. 25, 31; C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 292. Po določilu drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti. V primeru nezakonitega pridržanja mora imeti sodišče tudi po praksi ESČP možnost, da odloči, da mora biti oseba nemudoma izpuščena (Stanev v. Bulgaria, odst. 168; A and others v. the United Kingdom, odst. 202; Khlaifia and others v. Italy, odst. 131).
34 C-383/13 PPU, M.G. N.R., 10. 9. 2013, odst. 39. Z razliko od tega po praksi ESČP odsotnost zaslišanja oziroma kršitev pravice do izjave ali obrambe preden je ukrep (podaljšanja) pridržanja izrečen, lahko pomeni očitno in hudo kršitev pravice iz 5(1)(f) člena EKČP (Richmond Yaw and others v. Italy, odst. 74-78).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - člen 8, 8/4, 9, 9/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.09.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYwMTUz