<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1514/2020-39

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.1514.2020.39
Evidenčna številka:UP00057977
Datum odločbe:19.10.2021
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar
Področje:GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:gradbeno dovoljenje - sprememba namembnosti - novogradnja - prepovedana imisija - skladnost gradnje s prostorskim aktom - dopolnilna dejavnost na kmetiji - projektna dokumentacija

Jedro

Možnost nastanka medsosedskega vznemirjanja, ki presega običajne vplive (ob upoštevanju krajevnih razmer oziroma običajev), zaradi opravljanja načrtovane dejavnosti (še zlasti, če gre za dopustno dejavnost, o čemer se bo sodišče izreklo v nadaljevanju), ni korist, na katero bi se tožniki lahko sklicevali v upravnem postopku in v upravnem sporu, bodo pa lahko zahtevali sodno varstvo po predpisih s področja civilnega prava (prim. 99. člen SPZ).

Pojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji je opredeljen v veljavnih pravnih normah, zato tudi pojma objekta, ki je namenjen taki dejavnosti, ni mogoče razumeti le v okviru njegovega jezikovnega pomena, temveč njegovo vsebino opredeljujejo tudi omenjene pravne norme; gre lahko le za objekt, ki po svojih značilnostih, posebej po zmogljivosti, ustreza pojmu dopolnilne dejavnosti na kmetiji, to je v tem primeru turizem na kmetiji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A. A. (stranki z interesom) dovolil spremembo namembnosti, dozidavo in rekonstrukcijo hiše Majer ter novogradnjo pomožnega objekta na posestvu ..., na delu zemljišč s parc. št. 829/1 in 829/4 v k.o. ..., v skladu s projektno dokumentacijo za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, ki jo je izdelal B. B., s.p. pod št. SA-04A/19-DGD z dne 13. 2. 2020 (1. točka izreka), navedel osnovne podatke o gradnji (2. točka izreka), odločil, da morajo investitor in ostali udeleženci upoštevati vse pogoje, ki izhajajo iz mnenj pristojnih mnenjedajalcev, izdanih v zvezi s predmetno gradnjo, ki jih našteje (3. točka izreka), da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (4. točka izreka) in, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzel potek postopka, za odločitev veljavne materialne predpise (Gradbeni zakon – GZ, Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Metlika - OPN Metlika, idr.), ugotovil, da je nameravana gradnja skladna z OPN Metlika, obravnaval ugovore tožnikov ter jih zavrnil.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil (1. točka izreka), hkrati z zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in jim naložil plačilo stroškov investitorju A. A. v višini 186,66 EUR (2. in 3. točka izreka). V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je tožnikom dan položaj stranskih udeležencev na podlagi lastništva sosednjih nepremičnin (36. člen GZ) in lahko varujejo svoje pravice in pravne koristi v omejenem obsegu upravičenj. Tožniki izpostavljajo prekomerne vplive, neustreznost mnenj Občine Metlika ter Direkcije RS za vodo, neustrezno projektno dokumentacijo, kar se nanaša predvsem na varstvo javne koristi in na njihov dejanski interes. S temi ugovori ne morejo uspeti. Gradnja je skladna, upoštevani so odmiki in izpolnjene zahteve glede predpisanega FZ in FI, projektirani objekt ne bo imel vpliva na okoliške objekte v zvezi z varnostjo pred požarom, zaščito okolja in varovanje vodnih virov, kot tudi glede zaščite pred hrupom. Organ se je skliceval še na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, sodbo Upravnega sodišča, I U 13/2016 z dne 12. 7. 2018. Tudi bistvene kršitve določb postopka niso podane. Organ je obrazložil še odločitev o stroških pritožbenega postopka.

4. Tožniki so tožbo vložili zoper izdano gradbeno dovoljenje ter 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in iz razlogov, zaradi katerih se akt lahko izreče za ničnega. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, gradbeno dovoljenje odpravi in investitorjevo zahtevo zavrne, podrejeno, da gradbeno dovoljenje odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, v obeh primerih odpravi 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe in toženki naloži v plačilo stroške postopka tožnikov. Uvodoma so tožniki izpostavili, da svoj pravni interes gradijo na določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi z imisijami in drugih medsosedskih razmerij, kar predstavlja objektivna merila, na podlagi katerih bi moral organ presojati dopustnost načrtovanega posega v prostor. Določbe SPZ (prvi in drugi odstavek 73. člena, prvi odstavek 75. člena) varujejo interese lastnikov nepremičnin po ohranjanju območja ter krajevnih razmer in običajev pred posegi v prostor. Tako tudi določbe OPN Metlika predpisujejo in določajo dopustne posege v prostor tako, da so ti skladni z lokalnimi razmerami, običaji, naravo in namenom nepremičnin. Prva tožnica in drugi tožnik sta solastnika parc. št. 831/5, tretja tožnica je lastnica parc. št. 829/3 in 829/5, k.o. ..., ki vse mejijo na nepremičnine nameravane gradnje. V zaselku ... ni hrupa, gostega prometa in intenzivnih turističnih dejavnosti, kar vse bi povzročala načrtovana turistična dejavnost, ki zato ni skladna s krajevnimi razmerami in običaji. V naravi ti nepremičnini predstavljata zemljišče s stanovanjsko stavbo, ki ne služi opravljanju turistične dejavnosti. To pomeni, da nameravana gradnja in zlasti predvideno novo stanje nista skladna z OPN Metlika v zvezi s prvim odstavkom 75. člena SPZ, saj otežujejo uporabo nepremičnin tožnikov, ki glede na krajevne razmere presega mejo običajnih razmer in tožnikom povzroča znatnejšo škodo. Po 5. točki sedmega odstavka 107. člena OPN je v EUP, ki spadajo v SKs, dopustno dejavnosti opravljati le, če med drugim ne povzroča bistveno povečanih negativnih vplivov na bivanje in bivalno okolje (povečana stopnja hrupa in drugih imisij) glede na obstoječe obremenitve, poleg tega so storitvene dejavnosti dopustne le v pritličju objektov. Izjem OPN ne določa. V nasprotju s tem namerava investitor svoje dejavnosti opravljati v mansardi rekonstruiranega objekta. Z nameravano gradnjo se bo povzročalo neobičajne in povišane ravni hrupa, ki bi tožnikom oteževalo uporabo njihovih nepremičnin. Zato gradnja tudi ni skladna s petim odstavkom 99. člena OPN. Zaradi prihodov investitorjevih gostov bi bilo lokalno območje tudi prekomerno obremenjeno s prometom, kar povzroča dodatni hrup, poleg tega onesnaženje zraka in zaradi nenavajenosti lokalnih prebivalcev tudi nevarnost v prometu. Izvajanje turistične in gostinske dejavnosti glede na krajevne razmere tudi sicer ni običajno in kazi podobo podeželskega naselja, zlasti zaradi dnevnih gostov, katerih večje število investitor pričakuje (kot kažejo kapacitete gostinskega dela), kar bi tretja tožnica vsakodnevno doživljala. Imisije hrupa in smradu v investitorjevem projektu niso bile obdelane. Investitor bi moral organu predložiti ustrezno študijo, ki bi izkazovala, da njegova projekt in dejavnost nedopustnih imisij ne bosta povzročala (99. člen OPN). Ker organ ni ugotovil opisanih značilnosti zaselka Majer, je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje ni enako kot v sodbi, I U 13/2016.

5. Zaradi povzročitve nedovoljenih imisij je nameravana gradnja neskladna tudi z določbami strateškega dela OPN (dvanajsti odstavek 45. člena, 7. člen in peti odstavek 30. člena OPN Metlika). Investitor želi v izrecnem nasprotju s 5. točko sedmega odstavka 107. člena OPN rekonstruirati in zgraditi gostinsko turistični objekt, ki presega 120 m2 uporabnih površin za opravljanje te dejavnosti, saj bi imel rekonstruirani objekt 344,72 m2 uporabnih površin, novo zgrajeni pa 49,80 m2. Tudi ne drži zatrjevana namembnost. Gre v resnici za objekt, ki v tem delu spada v klasifikacijo 12111 hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev, kar izkazujejo že projektirani elementi v projektu. Predvidena gradnja je očitno predimezionirana za izvajanje dejavnosti turizma na kmetiji, take dejavnosti ni dopustno izvajati, saj bo očitno zgrajen hotelski objekt, izvajala se bo hotelska dejavnost. Nikjer ni izkazano, da bi bil kompleks navezan s katerokoli kmetijo. Zato niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 15. člena Uredbe o dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (Uredba). Gre za zlorabo predpisov. Dovoljenje zato tudi ni skladno z Uredbo in Zakonom o kmetijstvu (ZKme-1). Organ bi moral širše preveriti skladnost projektne dokumentacije in načrtovanih stavb v tem pogledu. Ker tega ni storil, je kršil 6. in 8. člen ZUP. Opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji ureja tudi 99. člen ZKme-1 (drugi in šesti odstavek). Iz DGD izhaja, da investitor načrtuje 26 ležišč v okviru namestitvene dejavnosti, poleg tega načrtuje gostinsko dejavnost z (glede na obširnost parkirišča) visoko zasedenostjo. Objektivno nemogoče je, da bi investitor pričakoval letne dohodke v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZKme-1. Poleg tega je investitor edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe C., d.o.o., ki se ukvarja tudi z dejavnostmi hotelov in podobnih obratov, itd. Ta družba ima sedež na naslovu načrtovane gradnje. To je v nasprotju s šestim odstavkom 99. člena ZKme-1. In če je temu tako, potem je objektivno nemogoče, da bi bila njegova gradnja skladna z OPN. Tudi v delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (6. in 8. člen ZUP). Tako tudi sodna praksa (I U 2183/2017).

6. V zvezi s pomožnim objektom so tožniki navedli, da očitno ni in ne more biti namenjen sprejemanju gostov, kot to izhaja iz projektne dokumentacije. Objekt naj bi imel 74 m2 in prostora za osem delavcev. Tudi mnenje Občine Metlika je nezakonito. Njegova obrazložitev je pavšalna, ni jasno, kako je izpeljan zaključek o skladnosti projekta z OPN (tretji odstavek 40. člen GZ). Mnenje tudi ni v skladu z 100c. členom ZIUZEOP, ne glede na to, da je bilo izdano pred njegovo uveljavitvijo, saj je treba dejansko in pravno stanje zadeve presojati v času izdaje odločbe (X Ips 438/2005). Sicer pa je projektna dokumentacija v neskladju s mnenjem, saj je občina določila pogoje, pod katerimi bi bila predvidena ureditev skladna z OPN. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, saj se v 3. točki nalaga izpolnjevanje pogojev iz mnenja, čeprav naj bi iz mnenja izhajala skladnost gradnje z OPN. Izrek je zato tudi v nasprotju sam s seboj, saj v 1. in 2. točki dovoljuje gradnjo, ki ne izpolnjuje pogojev iz mnenja, v 3. točki pa nalaga izpolnjevanje pogojev, čeprav to objektivno ni mogoče.

7. Tudi mnenje Direkcije RS za vode ni skladno z desetim odstavkom 70. člena OPN. Prav tako ni bil pravilno ugotovljen vpliv investitorjevega parkirišča (razlivanje vode na sosednje nepremičnine ob nalivih, na javno cesto in nepremičnine tožnikov). Ne gre tudi na vsebino, ki naj bi sodila v projektno dokumentacijo, saj je od tega dejstva odvisna skladnost projekta in posledično GD (1. točka prvega odstavka 43. člen GZ). Tega ne spreminja niti peti odstavek 20. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), saj se ta nanaša na vzdrževanje obstoječih zakonito zgrajenih objektov. Razlivanje vode ob nalivih neposredno na njihove nepremičnine nedvomno predstavlja nedovoljeno emisijo. Organ ni upošteval, da je deveti odstavek 70. člena OPN splošna določba, peti odstavek 77. člena pa posebna določba, ki mora biti upoštevana v vseh primerih. Na to v ničemer ne vplivajo določbe Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, saj ta občini ne onemogoča določitev strožjih pogojev v zvezi z izbiro materiala za tlakovanje parkirišč. Petega odstavka 77. člena OPN tudi Direkcija RS za vode ni upoštevala. Sicer bi pa moral investitor za parkirišče pridobiti ločeno GD glede na sedmi odstavek 107. člena OPN. Samostojno parkirišče v prilogah OPN ni navedeno in zato v predmetnem EUP njegova gradnja kot enostavnega ali nezahtevnega objekta ni dopustna. Organ bi moral sam ugotoviti, da je projektirano parkirišče skladno z OPN in se ne bi smel zanašati na odgovornost odgovornega projektanta (I U 471/2019, IV U 16/2018).

8. Gradnja tudi odstopa od PIP. Pogoji iz 133. člena niso izpolnjeni, saj morajo biti ti izpolnjeni kumulativno. Gradnja je neskladna s sedmim odstavkom 107. člena OPN, saj bi moral investitor ali ohraniti razmerje osnovnih stranic obstoječega objekta ali pa v okviru njegove rekonstrukcije spremeniti njegove gabarite tako, da bi razmerje osnovnih stranic postalo skladno z določbo OPN, ni pa to opravičilo za spremembo razmerij ali gabaritov obstoječih objektov. Nepopolna je tudi projektna dokumentacija, saj ne vsebuje vseh elementov iz 8. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov (pravilnik): ne vsebuje tehničnega poročila, ki bi bilo skladno z 9. členom pravilnika in grafičnih prikazov iz 10. člena pravilnika. Tehnično poročilo ne vsebuje opisa skladnosti gradnje s prostorskimi akti in predpisi o urejanju prostora, zlasti v delu novogradnje. Ni jasno, kako je gradnja skladna z 63., 68. in 69. členom OPN. Tudi ne vsebuje opisa imisij načrtovane gradnje in dejavnosti na neposredno okolico, poleg tega neresnično prikazuje predviden prispevek kanalizacije. Že iz števila ležišč (26 postelj) je jasno, da bo prispevek bistveno višji kot 8 PE. Grafični prikazi pa ne vsebujejo vseh lokacijskih prikazov in so neustrezno narejeni, saj ni mogoče ugotoviti vseh zatrjevanih dejstev, kot so obstoječe število dreves, obstoječe stanje dvorišča, vrta in parkirišča, zato ni mogoče izvesti primerjave s predvidenim stanjem. Niso tudi skladni z 72. členom OPN, saj ni določena gradbena parcela k obstoječemu objektu. Tudi poimenovanje prostorov ni razvidno, ni mogoče izračunati uporabnih površin stavbe. Neprimernost tehničnega poročila je tožnikom onemogočila preveritev vseh elementov gradnje, posledično imisij in vseh morebitnih posegov v njihove pravne interese in pravne koristi. Zaradi evidentno neresničnih podatkov o prispevku kanalizacije bo lahko prišlo do prekomernih obremenitev javnega kanalizacijskega omrežja in posledično do njegovega nepravilnega delovanja in nezmožnosti odvajanja odpadnih voda v zaselku.

9. Tožniki so še navedli, da so že v postopku pred organom vsako kršitev določb postopka grajali z namenom, da jih prvostopenjski organ odpravi. Tega organ ni upošteval in je postopek vodil pristransko, tožnikov ni seznanjal z vsemi dejstvi in okoliščinami oziroma jih ni seznanjal ažurno, temveč šele na podlagi poziva, tako jim je bila možnost izjave omejena in odvzeta. Ker jim niso bile dane enake pravice kot investitorju, je bil kršen 43. člen ZUP. Tožniki so bili (po pozivih) prvič seznanjeni z zadevo in vso dokumentacijo šele 27. 11. 2019, čeprav se je postopek začel v avgustu istega leta. Šele v aprilu 2020 so bili tožniki seznanjeni z okoliščinami v zvezi z odmero komunalnega prispevka, čeprav se je to zgodilo v marcu 2020. Poleg tega organ ni upošteval določb ZUP glede sestave zapisnika o opravi ustne obravnave (drugi odstavek 76. člena ZUP), saj ni vnesel vseh izjav na zapisnik. Tožniki so po obravnavi poslali pripombe in dopolnitve zapisnika, ki bi morale biti del zapisnika. Organ torej ni želel, da bi izjave tožnikov, dane na ustni obravnavi 10. 10. 2019, postale del upravnega spisa. Do vseh zgoraj opisanih ugovorov se prvostopenjski organ ni opredelil vsebinsko oziroma jih je zavrnil neutemeljeno, drugostopenjski organ je vse pritožbene ugovore obravnaval pavšalno. Zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Zaradi neutemeljene zavrnitve pritožbe tožnikov, sta nepravilni tudi 2. in 3. točka izreka drugostopenjske odločbe.

10. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise.

11. Stranka z interesom A. A. je sodišču posredoval prijavo stranske udeležbe z ugovorom prekluzije in predlogom za zavrženje tožbe. Stransko udeležbo je utemeljeval s statusom investitorja te gradnje. Opozoril je na vložitev tožbe tožnikov (28. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj je sodišče tožbo prejelo 8. 10. 2020, odločitev drugostopenjskega organa pa je bila pooblaščencu tožnikov poslana 7. 9. 2020.

12. Stranka z interesom je v naknadno posredovanem odgovoru na tožbo uvodoma prerekal vse tožbene navedbe. Za svoje trditve tožniki že v postopku pred upravnim organom niso predložili nobenih dokazov, enako ne sedaj v tožbi, razen družbene pogodbe C., d.o.o. Organ v postopku ni pristojen ugotavljati, ali ima stranka dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki jo bo opravljal v objektu izdaje GD. Ne glede na to stranka z interesom prilaga dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji, iz katere izhaja, da družba C. nima registrirane dejavnosti 55.202-turistična kmetija s sobami. Samo en od treh tožnikov prebiva na sosednji nepremičnini, dva na tem območju sploh ne bivata. Sicer pa v zaselku ... že poteka turistična dejavnost. Tožniki na splošno navajajo prepovedi iz SPZ, ne izkažejo pa konkretno, v čem bodo imisije in vplivi na okolje presegali krajevno običajne. Tožniki zasledujejo javni interes. Mnenje Občine Metlika je zakonito, stranka je pogoje upošteval. ZIUZEOP se uporablja od 11. 4. 2020 naprej, mnenje občine pa je bilo izdano 2019. Gradnja je v skladu z 107. členom OPN, ne bo povečanega hrupa. Ob polni zasedenosti vseh kapacitet in prisotnosti zaposlenih je pričakovati 8 – 10 avtomobilov. Dnevni gostje niso prioriteta in namen gradnje. Tudi lokacija komunalnih odpadkov je skrbno in soglasno (tudi s soglasjem tožnikov) določena, da se z odvozom čim manj moti sosede. Tudi po namembnosti se upošteva predpisana klasifikacija. Stranka z interesom ima razpršeno kmetijo (tehnično poročilo str. 13). Pomožni objekt ima površino 49,80 m2 in ne 74 m2. Zgrajenih bo samo 6 nastanitvenih enot, pri tem je predvidena gostinska dejavnost. Tožba je pavšalna tudi v delu vpliva gradnje na vode in parkirišča. Stranka z interesom je opozoril na odgovor D. D. z dne 11. 3. 2020. Površina, namenjena parkiranju in manipulaciji je večja od 300 m2, vendar bo veliko površin vodopropustnih, vse površine ne bodo tlakovane. Stranka z interesom namerava tudi izvesti vse ukrepe, da ne bo prišlo do razlivanja voda. Te strokovne rešitve bodo obdelane v izvedbeni projektni fazi. 77. člen OPN govori o večjih parkiriščih, ki so klasificirani kot samostojni objekti, ne pa o funkcionalnih prometnih površinah ob objektih. Tudi skladnost z Uredbo je izkazana. Projekt izpolnjuje tudi vse pogoje po PIP. Projektna dokumentacija je pravilna in popolna. Predlagal je zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, z naložitvijo plačila stroškov stranke z interesom tožnikom.

13. Tožniki so z vlogo z dne 24. 11. 2020 prerekali navedbe stranke z interesom o prepozno vloženi tožbi.

14. Tožniki so v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2021 prerekali vse navedbe stranke z interesom. Sklicevali so se na IV U 172/2016. Dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti stranka z interesom v postopku ni predložila, zato ga sodišče ne sme upoštevati. Stranka z interesom (vpogled v RKG) ima v lasti 4 kmetijska zemljišča s 131 a površin, torej ne gre za razpršeno kmetijo. Stranka z interesom bi moral že v fazi projektiranja izkazati, da ne bo prišlo do nedovoljenih prekomernih misij. Tožniki niso sklenili nobenega dogovora glede lokacije komunalnih odpadkov. Tudi trditve glede resort-a, ki se nahaja izven zaselka Majer, so prepozne. Zakonodajalec v prehodnih določbah ZIUZEOP ni določil, da se 100c. člen tega zakona ne bi uporabil v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona. Iz citata D. D. z dne 11. 3. 2020 pa ne izhaja strinjanje z mnenjem Direkcije RS za vode.

15. Sodišče je, sledeč drugemu odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in upoštevajoč ugovor stranke z interesom, med postopkom preverilo pravočasnost vložitve tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Iz opravljenih poizvedb pri Pošti Slovenije je sodišče ugotovilo, da je bila tožba vložena 7. 10. 2020, torej pravočasno. Sodišče zato tožbo obravnava po vsebini.

16. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1514/2020 z dne 28. 9. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja stranki z interesom, o ugovorih tožnikov se je že izrekla ustaljena sodna praksa. Senat je sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

17. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 19. 10. 2021, ki so se je udeležili tožnik D. D. in tožnica E. E. (s pooblaščencem) in stranka z interesom R. R. (s pooblaščencem), ki niso imeli ugovorov z zvezi s sestavo sodišča. Toženka se glavne obravnave, kljub izkazanemu vabilu, ni udeležila. Tožniki so vztrajali pri tožbi, stranka z interesom pri svojih vlogah. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, med drugim: izpodbijano odločbo, pritožbi tožnikov, drugostopenjsko odločbo, izpise iz zemljiške knjige za nepremičnine s parc. št. 829/3, 829/5, 831/5, vse k.o. ..., grafični prikaz s portala PISO, investitorjevo projektno dokumentacijo, mnenje Občine Metlika z dne 19. 11. 2019, mnenje Direkcije za vode RS z dne 17. 2. 2020, akt o ustanovitvi družbe C., d.o.o. z dne 9. 3. 2020, Pripombe in dopolnitve zapisnika z ustne obravnave z dne 10. 10. 2019 z dne 23. 10. 2019, izpis iz portala PISO, dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti z dne 25. 11. 2019 (in kar so večina stranke predložile tudi še v sodni spis).

18. Dokazni predlog tožnikov za vpogled v izpis javnega pregledovalnika grafičnih podatkov MKGP-RKG za kmetijsko gospodarstvo z identifikacijsko številko KMG-MID 1009659963 in dokazne predloge stranke z interesom za vpogled v izpis s spletne strani www.bela-krajina.si, certifikat št. EKO1961, vpogled na spletno stran www.bela-krajina.si in www.kolpa-resort.si je sodišče zavrnilo.

19. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Koncept instituta tožbene novote je torej v ZUS-1 drugače urejen kot v ZPP (286. člen) in po oceni sodišča je urejen tudi v celoti, upoštevajoč pri tem specifiko upravnega spora (presoja zakonitosti in pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta po končanem upravnem postopku na podlagi izpodbojne tožbe - prvi odstavek 33. člena ZUS-1). Glede na zgoraj citirano določbo ZUS-1 bi morali tožniki že v tožbi predlagati vse nove dokaze, ki jih prej v upravnem postopku niso predlagali oziroma predložili oziroma niso mogli predlagati oziroma predložiti, ne pa, da predlagajo nove dokaze šele po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (30 dni od vročitve odločbe, s katero je bil postopek končan - 28. člen ZUS-1). Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. Ker iz podatkov spisa izhaja, da tožniki dokaznega predloga za vpogled v izpis javnega pregledovalnika grafičnih podatkov MKGP-RKG za kmetijsko gospodarstvo z identifikacijsko številko KMG-MID 1009659963 niso podali že v upravnem postopku, kot tudi ne v tožbi, gre za nedovoljene tožbene novote.

20. Dokazne predloge stranke z interesom, podane v odgovoru na tožbo, za vpogled v izpis s spletne strani www.bela-krajina.si, certifikat št. EKO1961, vpogled na spletno stran www.bela-krajina.si in www.kolpa-resort.si, je sodišče zavrnilo kot nerelevantne za odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno podlago (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Zoper zavrnitev dokaznih predlogov tožniki in stranka z interesom na glavni obravnavi po izrecnem pozivu sodišča niso ugovarjali.

K I. točki izreka:

22. Tožba ni utemeljena.

23. V primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o izdaji gradbenega dovoljenja stranki z interesom za spremembo namembnosti, dozidavo in rekonstrukcijo hiše Majer ter novogradnjo pomožnega objekta na posestvu ..., na delu zemljišč s parc. št. 829/1 in 829/4 v k.o. ..., v skladu s projektno dokumentacijo na pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, ki jo je izdelal B. B., s.p. pod št. SA-04A/19-DGD z dne 13. 2. 2020, ter odločitev drugostopenjskega organa v 2. in 3. točki izreka, s katero je drugostopenjski organ odločil o stroških pritožbenega postopka.

24. Tožniki izpodbijajo odločitev iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena ZUS-1: napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

25. II. poglavje GZ predpisuje postopek izdaje gradbenega dovoljenja. V 35. členu je določena vsebina zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim, da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložijo: 1. dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja s podatki, določenimi v predpisu iz osmega odstavka 29. člena tega zakona, 2. mnenja pristojnih mnenjedajalcev, razen če se nameravana gradnja nahaja na območju prostorskega akta, h kateremu so mnenjedajalci kot nosilci urejanja prostora dali pozitivno mnenje in se v njem izrekli, da pridobivanje mnenj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni potrebno, 3. če investitor v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na kateri se bo izvajala gradnja: - notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, - sodno ali upravno odločbo, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, - sklep o določitvi investitorja kot upravljavca nepremičnine, če gre za nepremičnino v lasti njegovega ustanovitelja, razen če je iz uradnih evidenc razvidno, da je investitor zakoniti upravljavec, ali - drugo listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del.

26. V 36. členu so določene stranke postopka. Po tej določbi je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitor (prvi odstavek), stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja so lahko med drugim: lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva (druga alineja drugega odstavka), osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega odstavka, pridobijo položaj stranskega udeleženca s priglasitvijo udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, razen če je v 15 dneh od priglasitve udeležbe izdan sklep o zavrnitvi vstopa te osebe v postopek (tretji odstavek).

27. Status stranskega udeleženca ureja tudi ZUP v 43. členu. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi svojih pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (prvi in drugi odstavek). Stranski udeleženec ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek).

28. Iz citiranih določb 43. člena ZUP torej izhaja, da je pravna korist tista neposredna osebna korist, ki je kot taka neposredno izkazana (v dejanskem smislu), poleg tega pa je izrecno oprta na zakon ali drug predpis. To pomeni, da mora oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, izkazati, da nedvomno gre za poseg v njene dejanske interese, ki so (poleg tega) izrecno zavarovani z zakonom oziroma drugim relevantnim predpisom. V kolikor se namreč izkaže le poseg v dejanske interese posamezne osebe, ki pa pravno niso zavarovani s predpisi, potem ni mogoče govoriti o izkazanem posegu v koristi. To v tem primeru pomeni, da lahko tožniki uveljavljajo le ugovore, ki se nanašajo na njihove pravice in pravne koristi ter so vezane na njihove nepremičnine v razmerju do nameravane gradnje in njenih vplivov.

29. Nadaljnji členi določajo sam postopek izdaje gradbenega dovoljenja, med drugim, da mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze (peti odstavek 39. člena GZ), nadalje mnenja v postopku njegove izdaje, ustno obravnavo in ugotovitveni postopek, v 43. členu GZ pa so določeni pogoji za njegovo izdajo.

30. Iz 43. člena GZ med drugim izhaja, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če: 1. je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta, v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora, 2. da sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter da je njen sestavni del njuna podpisana izjava, da so na ravni obdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona, 3. je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izjavo mnenj.

31. Tožniki uveljavljajo, da bo z nameravano gradnjo prišlo do kršitev 73. in 75. člena SPZ.

32. Po 73. členu SPZ, naslovljenim Prepoved medsebojnega vznemirjanja, morajo zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (prvi odstavek); pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine (sosednje nepremičnine), se morajo izvrševati pošteno v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine (drugi odstavek). V 75. členu, naslovljenim Prepovedana imisija, mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija) (prvi odstavek).

33. Sodišče se strinja s tožniki, da se z zgoraj citiranimi določbami SPZ varujejo interesi lastnikov po ohranjanju značilnosti območja ter krajevnih razmer in običajev pred posegi, ki s tem niso skladni, pritrjuje pa tudi nadaljnji tožbeni navedbi, da na podlagi teh načel, ki jih vzpostavlja SPZ, tudi določbe občinskih prostorskih načrtov (torej tudi) OPN Metlika, ki se v tem primeru uporablja), predpisujejo dopustne posege v prostor in izvajanje dejavnosti na posameznih območjih tako, da so ti skladni z lokalnimi razmerami, običaji in naravo ter namenom nepremičnin. Povedano drugače: če je s prostorskim aktom nek poseg v prostor možen, torej dopuščen, to pomeni, da so bila pri načrtovanju konkretnega posega v prostor upoštevana tudi načela, ki jih je sodišče povzelo zgoraj v tej točki, tj. da so posegi skladni z lokalnimi razmerami, običaji in naravo ter namenom nepremičnin.

34. Ob tem sodišče še dodaja, da možnost nastanka medsosedskega vznemirjanja, ki presega običajne vplive (ob upoštevanju krajevnih razmer oziroma običajev), zaradi opravljanja načrtovane dejavnosti (še zlasti, če gre za dopustno dejavnost, o čemer se bo sodišče izreklo v nadaljevanju), ni korist, na katero bi se tožniki lahko sklicevali v upravnem postopku in v upravnem sporu, bodo pa lahko zahtevali sodno varstvo po predpisih s področja civilnega prava (prim. 99. člen SPZ). Tako tudi sodna praksa (npr. I U 814/2010 z dne 13. 1. 2011). Enako velja tudi za zatrjevanje o potencialnem intenzivnem smradu iz komunalnih odpadkov (ki bi presegal običajne vplive) na nepremičnine tretje tožnice (ki sicer ni z ničemer izkazan).

35. Sodišče v nadaljevanju presoja, ali je nameravana gradnja skladna z za ta primer merodajnim prostorskim aktom in kar tožniki tudi ugovarjajo.

36. Nesporno med strankami je, da za obravnavano nameravano gradnjo veljajo določbe OPN Metlika in da se ta nahaja v EUP, območju SKs.

37. Sedmi odstavek 107. člena OPN opredeljuje podrobnejši PIP za podeželska naselja s kmetijami in stanovanjskimi hišami (SKs). Tako je v 1. točki določeno, da gre po območju namenske rabe za S – Območja stanovanj, ki so namenjena bivanju in spremljajočim dejavnostim. V 2. točki je določeno območje podrobnejše namenske rabe: SK – površine podeželskega naselja, ki so namenjene površinam kmetij z dopolnilnimi in drugimi dovoljenimi dejavnostmi in bivanju, kar je podrobneje razdelano v 2. a točki. V 3. točki je opredeljena Tipologija zazidave. v 4. točki pa določena DIP (dopustna izraba prostora) na gradbeni parceli FZ: 0,10–0,40 FI: 0,30–0,50.

38. V 5. točki so opredeljene dopustne dejavnosti ter so poleg bivanja in kmetijstva to tudi: gostinstvo in turizem, turizem na kmetiji oziroma na podeželju, trgovina ter storitvene dejavnosti, poslovne dejavnosti in druge dejavnosti, ki ne generirajo tovornega niti večjega osebnega prometa. Pri tem morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: – dovolj velika gradbena parcela, ki zagotavlja potrebne površine za normalno funkcioniranje objekta vključno z zadostnimi parkirnimi površinami za potrebe objekta stanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev; – neposredna navezanost na prometno infrastrukturo; – brez bistveno povečanih negativnih vplivov na bivanje in bivalno okolje (povečana stopnja hrupa in drugih emisij) glede na obstoječe obremenitve; – urbanistična oziroma prostorska in okoljska utemeljitev, ki je obvezna za vse dejavnosti razen bivanja; – storitvene dejavnosti so dovoljene v pritličju objektov. Površina prostorov za dejavnost znaša do 120 m2 uporabnih površin na območju ene domačije oziroma kmetijskega gospodarstva, razen za turizem na kmetiji, pri katerem površine za dejavnost niso omejene. Dovoljene so spremembe namembnosti objektov pod pogojem, da je nova namembnost v skladu z namensko rabo tega območja. V stanovanjskih stavbah se dopušča še urejanje turističnih nastanitvenih prostorov – turizem na kmetiji kot dopolnilna dejavnost.

39. V 6. in 7. točki so določeni dopustni objekti in gradnje, v 8. točki pa Merila in pogoji za oblikovanje v tem območju.

40. Ugotovitvam prvostopenjskega organa se pridružuje tudi sodišče. Kot izhaja iz zahteve in DGD, je gradnja skladna z zgoraj citirano določbo sedmega odstavka 107. člena OPN. Nameravana dejavnost je dopustna (turizem na kmetiji), za katero ni omejitev pri površinah, kot nasprotno menijo tožniki, ki se v tem pogledu neutemeljeno sklicujejo na dopustno površino prostorov za dejavnost (120 m2). Ker pa že sam OPN opredeljuje dejavnosti, ki so dopustne v tej EUP, namembnost investitorjeve gradnje pa med nje sodi in je torej gradnja skladna s to določbo OPN, tožniki ne morejo uspeti s svojim zatrjevanjem, ki ostaja na ravni neizkazanih trditev, da bo zaradi neskladnosti gradnje z OPN prišlo do bistveno povečanih negativnih vplivov na bivanje in bivalno okolje (povečana stopnja hrupa in drugih imisij, kot tudi povečan promet in iz prometa izvirajoča večja stopnja hrupa, onesnaženje zraka, povečan smrad in celo ogrožanje zdravja in življenja zaradi povečanega prometa) glede na obstoječe obremenitve.

41. Zato tudi ni mogoče trditi, da je posledično kršena določba petega odstavka 99. člena OPN Metlika, po kateri novi viri hrupa na posameznem območju varstva pred hrupom ne smejo povzročiti čezmerne obremenitve območja s hrupom. Tožniki namreč z ničemer tudi ne izkažejo svoje trditve o čezmerni obremenitvi območja s hrupom zaradi nameravane (in kot zgoraj pojasnjeno) dopustne dejavnosti. Iz DGD pa tudi izhaja, da projektirani objekt zaradi svoje zasnove v času gradnje in v času obratovanja ne bo imel vpliva v zvezi s hrupom na le-te, in da se ob obratovanju objekta ne pričakuje vplivov v zvezi s hrupom (Tehnično poročilo, točka 3.5). O prekoračitvi dopustnih imisij (npr. smradu) in pravnih sredstvih v zvezi s tem pa se je sodišče izreklo že zgoraj.

42. Enako velja glede lokacije opravljanja dejavnosti. Tožniki namreč zatrjujejo, da nameravana dejavnost sodi med storitvene dejavnosti in se zato sme opravljati le v pritličju objekta. Tudi s tem se sodišče ne strinja. Ker zgoraj citirana določba razlikuje med dejavnostjo turizem na kmetiji per se in storitvenimi dejavnostmi (torej drugimi dejavnostmi, ki niso turizem na kmetiji), te določbe ni mogoče razlagati v smislu, kot jo tožniki.

43. Nameravana gradnja posledično tudi ni v nasprotju s strateškim delom OPN Metlika. Tožniki se pri tem opirajo na 7. člen, peti odstavek 30. člena in dvanajsti odstavek 45. člena OPN.

44. V 7. členu so določena izhodišča prostorskega razvoja občine s poudarkom (med drugim) na razvijanje regionalnih posebnosti z ohranitvijo krajinske pestrosti in naravnih kakovosti ob upoštevanju naravnih omejitev, s petim odstavkom 30. člena je predpisana zagotovitev uravnoteženega razmerja med grajenimi in zelenimi površinami ter povezavami z odprto krajino ter primerne gostote pozidave na območjih, namenjenih zgoščevanju, po dvanajstem odstavku 45. člena pa se zaradi kakovosti in privlačnosti tradicionalne kulturne krajine, ki jo je ustvarilo kmetijstvo kot prostorsko prevladujoča raba prostora v regiji, spodbuja razvoj turizma in prostočasnih dejavnosti v povezavi s kmetijstvom; spodbuja se specializirana in raznolika lokalna ponudba, vendar v merilu in obsegu, ki ne bo razvrednotila kakovosti prostora. Ob že potrjeni pravilnosti ugotovitve organa, da je gradnja skladna s sedmim odstavkom 107. člena OPN, slednji pa (le) konkretneje (za posamezen PIP) opredeljuje izhodišča, ki jih je za celotno območje Občine Metlika v strateškem delu določil normodajalec (torej Občina Metlika), tudi ta očitek tožnikov ne vzdrži.

45. Tožniki tudi ne morejo biti uspešni z ugovorom o drugačni namembnosti načrtovanih projektov. Po njihovem mnenju naj bi že iz samega načrta projekta oziroma projektne dokumentacije (velikosti objektov (rekonstruirani objekt: 344 m2, novozgrajeni objekt: 49,80 m2)) izhajalo, da je namen gradnje opravljanje dejavnosti pod šifro 12111 hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev, kar je tudi v nasprotju 5. točko sedmega odstavka 107. člena OPN in Uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji. Kot se je pravilno do tega ugovora opredelil že prvostopenjski organ (in smiselno tudi drugostopenjski organ), se v postopku obravnava vložena zahteva s priloženo dokumentacijo, zato ni podlage za hipotetično nadaljnje obravnavanje te iste zahteve v smislu, ali bo investitor po zaključku gradnje načrtovano in v dokumentih opredeljeno dejavnost sploh opravljal oziroma ali bo namembnost načrtovane gradnje spremenil. Če bo storil slednje, bo to lahko predmet prihodnjega inšpekcijskega postopka, za katerega bodo imeli tožniki možnost vložiti pobudo. Zgolj z ugibanji in predvidevanji tožniki ne morejo biti uspešni. Glede dopustnosti opravljanja storitvenih dejavnosti napram dejavnosti turizem na kmetiji in predpisano površino pa se je sodišče opredelilo že zgoraj in zato tega ne ponavlja.

46. V zvezi s tožbenimi navedbami o neskladnosti gradbenega dovoljenja s predpisi o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji sodišče odgovarja naslednje:

47. Uvodoma je treba poudariti, da zgoraj citirane določbe sedmega odstavka 107. člena OPN ni mogoče razumeti (kot je to tožnikom razložil že drugostopenjski organ), da je opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji predpogoj za dopustnost opravljanja dejavnosti turizma na kmetiji. Ob tem pa sodišče še dodaja:

Dopolnilne dejavnosti na kmetiji našteva 3. člen Uredbe o dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, med katere sodi tudi turizem na kmetiji (5. točka 3. člena). Stranki z interesom je bilo na podlagi 101. člena ZKme-1 izdano dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji (z odločbo, št. 322-7/2019-9 z dne 25. 11.2019): turizem na kmetiji, ki je gostinska dejavnosti, od tega turistična kmetija z nastanitvijo, za opravljanje katere sta izpolnjena naslednja pogoja: - kmetija ima v lasti najmanj en hektar primerljivih kmetijskih površin, - v predpisanem roku je s strani nosilca kmetije vložena zbirna vloga po predpisih, ki urejajo izvedbo letnih ukrepov kmetijske politike (z določitvijo še ostalih pogojev v izreku odločbe). Glede na povzeto vsebino odločbe je tako ugovor, da iz projektne dokumentacije, stanja v naravi in drugih dejstev, ugotovljenih v postopku, ne izhaja, da bi bil načrtovani objekt vsebinsko in prostorsko navezan na osnovno in dopolnilno dejavnosti na investitorjevem kmetijskem gospodarstvu, neutemeljen že zato, ker ni konkretiziran v povezavi s prej navedenim. Enako velja za očitek, da investitor te vsebinske navezanosti ni zatrjeval, niti izkazal, saj to izhaja že iz tehničnega poročila DGD na str. 13, dodatno pa je to storil z zgoraj citiranim dovoljenjem za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki ga je izdal za to pristojni upravni organ in katerega vsebino je prvostopenjski organ pravilno upošteval. Očitek o zlorabi predpisov, kot tudi po mnenju tožnikov neutemeljen izostanek širše preveritve skladnosti projektne dokumentacije in načrtovanih stavb ter investitorjeve dejavnosti s strani organov in s tem kršitev 6. in 8. člena ZUP, tako tudi ne vzdrži.

48. Tožniki še menijo, da bo z opravljanjem nameravane dejavnosti na načrtovani gradnji prišlo do kršitve drugega in šestega odstavka 99. člena ZKme-1 (ki opredeljuje dopolnilno dejavnost na kmetiji). Po drugem odstavku tega člena letni dohodek iz dopolnilnih dejavnosti na kmetiji ne sme presegati treh povprečnih letnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu, na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost pa ne sme presegati petih povprečnih letnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu, po šestem odstavku istega člena pa se na kmetiji ne sme opravljati posamezna vrsta dopolnilne dejavnosti na kmetiji, če je nosilec ali član kmetije samostojni podjetnik posameznik, registriran za istovrstno dejavnost, ali zakoniti zastopnik pravne osebe ali ima večinski delež v pravni osebi, registrirani za istovrstno dejavnost.

49. Tudi sodišče sodi, da prvostopenjski organ ne samo, da ni pristojen, temveč tudi ni stvar tega postopka, da presoja oziroma ocenjuje, ali bo z načrtovano gradnjo in dejavnostjo (tožniki pri tem izpostavljajo s strani investitorja načrtovanje 26 ležišč v okviru namestitvene dejavnosti, poleg opravljanja gostinske dejavnosti, iz DGD pa izhaja, da bo 6 nastanitvenih enot: 3 sobe in 3 apartmaji), za katero je že ugotovljeno, da je skladna z OPN, investitor presegal zgoraj dopuščeno mejo letnega dohodka iz dopolnilnih dejavnosti na kmetiji.

50. Med strankami ni sporno, da je investitor – stranka z interesom edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe C., d.o.o., ki ima registriran sedež na naslovu, na katerem se bo opravljala dopolnilna dejavnost in ima registrirano tudi dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov (Klasifikacija po CC-SI: 12111). Kot že izpostavljeno v obeh odločbah, se nameravana dejavnost od registrirane dejavnosti družbe C., d.o.o. razlikuje: gre za dejavnost 12120 – druge gostinske stavbe za kratkotrajno nastanitev, 12112 – gostilne, restavracije in točilnice. Prvostopenjskemu organu zato ni mogoče očitati napačne razvrstitve objekta, še zlasti, ker jo tožniki utemeljujejo s predvidevanji oziroma ugibanji, kakšno dejavnost naj bi dejansko v tem objektu investitor imel namen opravljati napram podatkom, ki izhajajo iz zahteve in dokumentacije, na podlagi katere je prvostopenjski organ mogel in moral utemeljiti svojo odločitev. Prvostopenjski organ je namreč tudi po oceni sodišča pravilno ugotovil, da gre za objekt, ki po svojih značilnostih in tudi zmogljivostih ustreza pojmu dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Pojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji je namreč opredeljen v veljavnih pravnih normah (prvi odstavek 68. člena Zakona o kmetijstvu, Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji), zato tudi pojma objekta, ki je namenjen taki dejavnosti, ni mogoče razumeti le v okviru njegovega jezikovnega pomena, temveč njegovo vsebino opredeljujejo tudi omenjene pravne norme; gre lahko le za objekt, ki po svojih značilnostih, posebej po zmogljivosti, ustreza pojmu dopolnilne dejavnosti na kmetiji, to je v tem primeru turizem na kmetiji. Zato odločitev ni v nasprotju s stališčem iz sodbe Upravnega sodišča RS, I U 2183/2017.

51. Kot izhaja iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka in obrazložitve) (kar izhaja tudi iz DGD), so mere pomožnega objekta: 6,20 m x 12,00 m, višine 6,30 m (tj. 49,80 m2) in nikakor ne 74,00 m2, kot to navajajo tožniki (ki pri tem niti ne konkretizirajo, kako so prišli do tega podatka, še zlasti, ker na strani 8 tožbe navajajo kot površino pomožnega objekta 49,80 m2). Objekt je predviden za sprejemno pisarno, po CC-SI klasificiran kot 12203 – druge poslovne stavbe in se bo uporabljal za isto (dopustno) dejavnost: turizem na kmetiji. Namembnost objekta lahko organ presoja na podatke, ki izhajajo iz vložene zahteve (in k zahtevi priložene dokumentacije), zato mu nedvomno ni mogoče očitati, da bi moral upoštevati, da gre (po mnenju tožnikov) za očitno drug namen objekta, kot ''zgolj'' za sprejem gostov glede na (očitno napačno zatrjevane) dimenzije objekta in število zaposlenih (8).

52. Tožniki ugovarjajo, da je mnenje Občine Metlika, št. 351-84/2019-2 z dne 19. 11. 2019, neustrezno in nezakonito, izpostavljajo, da je bilo mnenje izdano s pogoji (kar izrecno izhaja iz 3. točke izreka prvostopenjske odločbe), kar naj bi pomenilo, da projektna dokumentacija ni v skladu s pogoji tega mnenja. Sodišče zadnjega ugovora, ker ga tožniki ne konkretizirajo (torej v čem, naj bi bila projektna dokumentacija v nasprotju oziroma neskladna s pogoji iz mnenja) in gre torej za vsebinsko prazen ugovor, ne more upoštevati, če pa imajo tožniki v mislih, da že dejstvo, ker je mnenje izdano pod pogoji, posledično pomeni neskladnost DGD s tem mnenjem, to tudi ne vzdrži, še zlasti ob ugotovitvi organa, ki ji sodišče pritrjuje, da je DGD popolna in v skladu s predpisi. Ob tem sodišče ugotavlja, da iz Tehničnega poročila, Opis skladnosti gradnje s pridobljenimi projektnimi in drugimi pogoji ter predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj (str.18), izhaja, da bodo ti pogoji upoštevani v nadaljnjih fazah projektiranja (PZI) in izvedbe (kot je povzel tudi drugostopenjski organ), kar je tudi pravilno. Posledično izrek v 3. točki izreka prvostopenjske odločbe ni v nasprotju z obrazložitvijo in s samim seboj (1. in 2. točka izreka proti 3. točki izreka).

53. Tožniki tudi ugovarjajo, da je mnenje pavšalno in brez podlage. Tudi to ne vzdrži. Iz njegovega uvoda izhaja, da je izdano na podlagi 31. člena GZ, OPN Metlika, Odloka o občinskih cestah, v nadaljevanju so - kot že povedano - navedeni pogoji, pod katerimi je podano, kar je podrobno opisano v obrazložitvi. Mnenje torej zadosti tretjemu odstavku 40. člena GZ, po katerem mora biti mnenje (po arg. a contrario) usklajeno, jasno in z ustrezno pravno podlago.

54. Ker pa je bilo mnenje izdano 19. 11. 2019, njegova izdaja ne more temeljiti na 100. c členu ZIUZEOP (po tej določbi morajo mnenja mnenjedajalcev v postopkih umeščanja v prostor ali pridobivanja dovoljenj za gradnjo jasno izražati stališča mnenjedajalca, ki morajo biti strokovno in pravno utemeljena, obrazložena in morajo vključevati tudi morebitne predloge rešitve oziroma smernice in pogoje za izvedbo gradnje). Ta zakon je namreč pričel veljati 10. 4. 2020, uporabljati pa se je pričel 11. 4. 2020 (UL RS, št. 49/20). Če bi sodišče ta ugovor upoštevalo (torej ga presodilo kot utemeljenega), bi to pomenilo kršitev načela pravne varnosti (2. in 155. člen Ustave RS). Predpisi namreč ne veljajo, dokler niso objavljeni, v času izdaje mnenja pa - kot je med strankami nesporno - ZIUZEOP še ni veljal. Iz prehodnih določb tega zakona pa tudi ne izhaja, da bi morala biti mnenja (v takih primerih, kot obravnavani) ponovno izdana po ZIUZEOP oziroma usklajena s tem zakonom. Zato ne gre za situacijo, o kateri se je opredelilo Vrhovno sodišče v, X Ips 438/2005, v zvezi z upoštevanjem načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, po katerem mora biti upravna odločba (kar mnenje ni - op. sod.) izdana na podlagi dejanskega in materialnopravnega stanja, ki velja na dan izdaje odločbe.

55. Tudi mnenje o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda Direkcije RS za vode, Sektor območja spodnje Save, št. 35508-650/2020-2 z dne 17. 2. 2020, vsebuje ustrezno pravno podlago (opira se namreč na določbe GZ in Zakon o vodah - ZV-1), v nadaljevanju pa iz njega izhaja, da je DGD skladna z ZV-1 in na njegovi podlagi sprejetimi podzakonskimi predpisi, ob upoštevanju tam navedenih pogojev (predvidene posege je treba izvajati v skladu s priloženo dokumentacijo, v času izvajanja posegov je stranka dolžna zagotoviti varnostne ukrepe in tako organizacijo na gradbišču, da bo preprečeno onesnaženje voda in izlitje nevarnih tekočin na prostor, itd. in kot je v celoti povzeto tudi v 3. točki izreka izpodbijane odločbe), v obrazložitvi pa je ponovno povzeta pravna podlaga za njegovo izdajo. Tudi to mnenje zadosti tretjemu odstavku 40. člena GZ.

56. Tožniki tudi ne prepričajo, da mnenje ni v skladu z desetim odstavkom 70. člena OPN.

57. Po devetem odstavku 70. člena OPN se območje tlakovanega dela gradbene parcele, ob upoštevanju zahtev za varstvo voda pred onesnaženji, v čim večji meri tlakuje s propustnimi materiali; načrtuje se prostorske ureditve za zadrževanje padavinskih voda pred iztokom v površinske odvodnike. Po desetem odstavku istega člena pa se v primeru urejanja tlakovanih površin s površino, večjo od 300 m2, zagotovi predhodna preveritev vplivov na vodni režim na podlagi hidrološko-hidravličnega izračuna. Da bo parkirišče večje od 300 m2, tožniki sicer navedejo, vendar ne izkažejo, iz tehničnega poročila k DGD pa izhaja, da tlakovane površine, večje od 300 m2, niso predvidene, in kar je pogoj za uporabo zadnje citiranega odstavka tega člena.

58. Tožniki ugovarjajo še neskladnost ureditve parkirišča glede na peti odstavek 77. člena OPN, ki je po njihovem mnenju (v primerjavi z devetim odstavkom 70. člena OPN kot splošne določbe) specialna določba. 77. člen OPN ureja PIP za gradnjo in urejanje parkirnih mest in garaž, med drugim v petem odstavku določa, da morajo biti površine PM, manipulativnih površin in platojev utrjene, tako da so nepropustne za vodo in naftne derivate; ogradijo se z betonskimi robniki in nagnejo proti iztokom, ki morajo biti opremljeni s peskolovi in lovilci olj.

59. Sodišče se v tem delu strinja s presojo drugostopenjskega organa, da gre v tem primeru za ureditev parkirišča za 14 parkirnih mest kot del zunanje ureditve za potrebe nameravane gradnje, ki bo urejeno kot travne plošče - zelene površine, ki so vodopropustne (DGD, Tehnično poročilo, str. 9 in dalje), zato tudi v tem delu ni mogoče očitati neskladnosti DGD z OPN. Hkrati je tudi v gradbenem dovoljenju obrazloženo, da pri parkiriščih takega obsega lovilci olj in nepropustnost nista potrebna (Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo), čemur sodišče pritrjuje, še zlasti ob pridobljenem pozitivnem mnenju Direkcije RS za vode. Sicer pa tožniki zgolj pavšalno navajajo, da bo prišlo do razlivanja voda ob nalivih neposredno na nepremičnine tožnikov in s tem do nedovoljenih imisij. V zvezi s slednjimi je sodišče svoje stališče že pojasnilo zgoraj.

60. Ne drži, da bi moral investitor pridobiti za gradnjo parkirišča ločeno gradbeno dovoljenje. Iz projektne dokumentacije je namreč razvidno, da ne gre za samostojen objekt oziroma samostojno parkirišče. Zato ni mogoče slediti očitku, da je odločitev v nasprotju s sedmim odstavkom 107. člena OPN, ki med naštetimi objekti na tej EUP takega objekta ne dopušča.

61. Tožniki še očitajo kršitev 133. člena OPN. Po tej določbi so odstopanja od PIP dopustna pri obstoječih legalno zgrajenih objektih, ki se rekonstruirajo, dograjujejo ali se jim spreminja namembnost, če: - so pogoji za gradnjo v izdanem gradbenem ali uporabnem dovoljenju za obstoječi objekt v neskladju s PIP tega odloka, - se uporabna površina ne povečuje za več kot 30 %, - bi prilagajanje PIP, določenim s tem odlokom, pomenilo nesorazmerno visoke stroške konstrukcijskih prilagoditev ali bi objekt zaradi upoštevanja PIP poslabšal dosežene kakovosti v soseščini objekta. Menijo, da ne gre za alternativno določene pogoje, temveč da morajo biti za skladnost gradnje s to določbo kumulativno izpolnjeni vsi našteti pogoji.

62. Tožniki se motijo, da iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ štel, da za skladnost projekta s to določbo zadošča izpolnitev enega pogoja. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je prvostopenjski organ (ki se je pri tem skliceval tudi na DGD) ugotovil, da se bo glavnemu objektu uporabna površina povečala za 22 %, torej ne bo presegla dopustnih 30 %. Nadalje je ugotovil (po projektantovih pojasnilih), da oblika stavbe, ki bo prizidana (del zaprte terase) ni skladna z OPN – sedmim odstavkom 107. člena, točka 8 (merila in pogoji za oblikovanje), kot tudi, da ni zadoščeno minimalnemu faktorju izrabe gradbene parcele (po FI bi moral biti vsaj 30 %, v tem primeru bo le 18,81 %), kar podrobno tudi povzame. Tožniki ob tem tudi sami priznavajo, da je prvostopenjski organ dopustil odstope od PIP, hkrati pa to prerekajo v smislu, da bo načrtovana gradnja predstavljala nedovoljeno imisijo na nepremičnine tožnikov in poseg v njihove pravne koristi, tako, da ni jasno, kaj očitajo organu: neskladnost načrtovane gradnje s sedmim odstavkom 107. člena ali s 133. členom OPN. Tudi zato ugovoru ni mogoče slediti.

63. V zvezi s tožbenimi ugovori o nepopolni in nepravilni projektni dokumentaciji je treba najprej opozoriti na prvi odstavek 12., 15. in 29. člen GZ.

64. Po prvem odstavku 12. člena GZ je predpisana odgovornost projektanta za izdelavo, celovitost in medsebojno usklajenost vseh delov projektne dokumentacije, po drugem odstavku pa (med drugim), da mora projektant v okviru prevzete storitve projektiranja zlasti: - v skladu s pravili stroke zagotoviti izdelavo projektne dokumentacije tako, da je skladna s tam navedenimi predpisi, - zagotoviti tehnične rešitve, ki niso v nasprotju s tem zakonom, drugimi predpisi, tehničnimi smernicami in pravili stroke.

65. V 15. členu GZ so določene bistvene in druge zahteve za objekte, ki jih morajo ti izpolnjevati glede na namen, vrsto, velikost, zmogljivost, predvidene vplive in druge značilnosti objekta ter druge zahteve, pri čemer med bistvene zahteve npr. sodijo: mehanska odpornost in stabilnost, varnost pri uporabi, univerzalna graditev in raba objektov, idr. Vsebino projektne dokumentacije, ki je podlaga za nameravano gradnjo, pa določa 29. člen GZ. V prvem odstavku je opredeljen pomen projektne dokumentacije kot sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnim opisom, poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne oblikovne ter tehnične značilnosti objekta. Izdelana mora biti v skladu s pravili stroke (drugi odstavek), po načelu integralnega projektiranja, kjer so pri medsebojno usklajenem projektiranju objekta vključeni vsi strokovnjaki različnih strok, katerih strokovne rešitve so glede na namembnost in zahtevnost objekta nujne za njegovo realizacijo v skladu s predpisi, pravili stroke, zadnjim stanjem tehnike in zahtevami investitorja (tretji odstavek). Projektno dokumentacijo izdela projektant (peti odstavek), podpišeta jo pa projektant in vodja projekta, s čimer jamčita, da so izpolnjeni pogoji iz 12. člena tega zakona (šesti odstavek).

66. Iz povzete ureditve GZ, kot tudi določb Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (npr. 15. člena, ki ureja zavarovanje odgovornosti za škodo, ki bi utegnila nastati investitorju ali tretji osebi, šestega poglavja Organizacija in delovno področje zbornice, med drugim 27. člena, ki med drugim določa, da med naloge pristojne poklicne zbornice sodi izvajanje strokovnega nadzora nad pooblaščenimi arhitekti in inženirji) tako izhaja, da se pri preizkusu izpolnjenosti pogojev iz 43. člena GZ organ ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih tehničnih oziroma strokovnih rešitev, temveč mora preveriti, ali ima projektna dokumentacija vse sestavine, ali je gradnja skladna s prostorskim izvedbenim aktom, kot tudi, ali je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj.

67. Tožniki ugovarjajo, da projektna dokumentacija ni popolna, ker je tehnično poročilo neskladno s prvim odstavkom 9. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov, kar še obrazložijo, in grafičnih prikazov, ki bi bili skladni z 10. členom tega Pravilnika (ni prikazov obstoječih dreves, obstoječega stanja dvorišča, vrta, parkirišča in zato ni možna primerjava s predvidenim stanjem, prikazi niso ustrezno kotirani, npr. parkirišče).

68. Ne drži, da tehnično poročilo ne vsebuje opisa skladnosti gradnje s prostorskimi akti, saj ga (str. 6 in dalje), pri čemer skladnost gradnje ni le pavšalno zatrjevana, temveč opisana (npr. k 63., 68. in 69. členu OPN). Tehnično poročilo vsebuje tudi opis pričakovanih vplivov gradnje na neposredno okolico (točka 3). Zgolj trditev, da že predvideno število ležišč (26 postelj, kot navajajo tožniki) kaže na neresnično navedbo o predvidenem prispevku kanalizacije 8 PE, brez konkretnejših navedb in dokazov v zvezi s tem, za dvom o resničnosti te navedbe (ob zgoraj citirani pravni podlagi GZ glede projektne dokumentacije) ne zadošča. Tudi grafični prikazi so ustrezni, med drugim prikazujejo tudi situacijo obstoječega stanja z gradbeno in ureditveno situacijo (S1 do S4, tlorisi 01 - 07, P-01 - P-05), prostori so ustrezno poimenovani (06). Površine stavbe so pa tudi razvidne iz DGD, kot tudi iz že samega izreka gradbenega dovoljenja. Iz tožbe pa tudi umanjka konkretizacija, na kakšni podlagi temelji navedba o neresničnem prikazovanju razmerja med obema namembnostma načrtovanega rekonstruiranega objekta (razmerje med prostori, namenjeni za gostinsko dejavnost in prostori, namenjeni za namestitveno dejavnost). Ker pa parkirišče ni predmet samostojne obravnave kot objekt, (tudi morebitna) odsotnost pravilno kotiranega parkirišča pomanjkljivosti projektne dokumentacije ne predstavlja.

69. Prav tako ne drži, da je projektna dokumentacija neskladna z devetim odstavkom 72. člena OPN (ta predpisuje, da se stavbam, zgrajenim na podlagi veljavnega upravnega dovoljenja za graditev objektov, in stavbam, zgrajenim pred letom 1967, določi gradbena parcela, ki poleg stavbišča objekta, obsega vsa zemljišča, nujna za uporabo stavbe (dvorišče, vrt, vplivno območje stavbe), če je to skladno s predpisi o graditvi objektov). Prvostopenjski organ je, sklicujoč se na DGD, natančno opisal, kako je projektant določil gradbeno parcelo, ter se opredelil do skladnosti projekta z 72. členom OPN. Na ta del obrazložitve se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in razlogov posebej ne navaja.

70. Sodišče še dodaja, da je skladnost projektne dokumentacije tudi potrjena z izjavo in podpisi projektanta in vodje projekta (kar je v tem primeru ena in ista oseba), da so pogoji iz 12. člena tega zakona izpolnjeni.

71. Tožniki kot (smiselno celoviti) ugovor uveljavljajo absolutne bistvene kršitve določb postopka. Prvostopenjskemu organu očitajo izostanek vsebinske presoje njihovih ugovorov, drugostopenjskemu organu pa pavšalno zavrnitev njihovih pritožbenih ugovorov. Sodišče ocenjuje, da ta tožbeni očitek tudi ni utemeljen. Prvostopenjski organ se je opredelil vsebinsko do vseh, za odločitev relevantnih ugovorov, izhajajoč iz že pojasnjenega statusa tožnikov kot stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in obsega njihovih upravičenj, drugostopenjski organ pa se je tudi v zadostni meri opredelil do njihovih pritožbenih navedb. Odločitev je tako možno preizkusiti, zato kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

72. Očitajo še kršitev pravice do izjave, kar uveljavljajo predvsem z po njihovem mnenju nerednim (oziroma šele po pozivu) seznanjanjem z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami. Ker tožniki ne uveljavljajo, da z za odločitev relevantnimi dejstvi in okoliščinami sploh niso bili seznanjeni, tudi do kršitve pravice iz 9. člena ZUP ni prišlo. S tem pa tudi ni mogoče utemeljevati pristranskosti organa v postopku.

73. V zvezi z očitkom o nepravilni sestavi zapisnika sodišče ugotavlja, da so tožniki po opravi ustne obravnave, ki je bila opravljena 10. 10. 2019, organu posredovali svoje Pripombe in dopolnitve z dne 23. 10. 2019, ki jih je organ vodil kot del spisa, hkrati pa je celotno vsebino te vloge povzel v obrazložitev izpodbijane odločbe (kot tudi vse ostale vloge tožnikov – op. sod.). S tem je po oceni sodišča odpravil kršitev drugega odstavka 76. člena ZUP, po katerem mora zapisnik obsegati natančen in kratek potek ter vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav.

74. Tožniki v tožbi uveljavljajo tudi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt lahko izreče za ničnega, vendar izrecno ne navedejo razlogov. Tak, vsebinsko prazen ugovor bi sodišče sicer zavrnilo kot neutemeljenega, ker pa mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), je opravilo preizkus ničnostnih razlogov po 279. členu ZUP in ugotovilo, da: je bilo odločeno o zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, tj. o izdaji gradbenega dovoljenja (1. točka), da ne gre za zadevo, ki se po ZUP izvršuje (2. in 3. točka), da je bila podana zahteva stranke za uvedbo postopka, saj je stranka z interesom investitor A. A. podal zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (4. točka), iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka), in ni obremenjena s tako nepravilnostjo, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). Razlogi za ničnost torej niso podani.

75. Ker pa je sodišče presodilo, da je odločitev prvostopenjskega organa zakonita, nezakonitosti ni mogoče očitati 2. in 3. točki drugostopenjske odločbe, s katerima je bilo odločeno o pritožbenih stroškov tožnikov na podlagi 114. člena ZUP. Po tej določbi krije stroške stranke, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi (prvi odstavek).

76. Sodišče je glede na povedano tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

77. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. in III. točki izreka:

78. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

79. Ker ZUS-1 nima posebnih določb v zvezi s povrnitvijo stroškov strank z interesom, je treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom je sodišču posredoval več vlog, v katerih je navajal bistveno enako oziroma podobno, kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, potrjene z drugostopenjsko odločbo. Glede na povedano sodišče ocenjuje, da njegove navedbe v vlogah niso pripomogle k rešitvi zadeve, posledično zato stroški, ki jih priglaša, niso bili potrebni.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 12, 12/1, 15, 29, 35, 36, 43
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 73
Zakon o kmetijstvu (2008) - ZKme-1 - člen 99, 101

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.09.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYwMTAx