<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep V Cpg 435/2020-76

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:V.CPG.435.2020.76
Evidenčna številka:VSL00047271
Datum odločbe:15.07.2021
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Orož (preds.), Magda Teppey (poroč.), Ladislava Polončič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - enako varstvo pravic - pravica do ustvarjalnosti - zastaranje zahtevka - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - pobotni ugovor - res iudicata - identiteta zahtevkov - istovetnost zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave glede pravno pomembnega dejstva - združitev postopka - ustrezna obrazloženost

Jedro

Tožbeni zahtevek v pravdi II P 2727/2015 in v tem postopku v pobot uveljavljena terjatev temeljita na isti dejanski podlagi: vračilu zneskov po računih plačanih na podlagi razveljavljene Začasne tarife. Razlikujeta se le po višini. Ta pa na identiteto zahtevka ne vpliva. Navedenega v konkretnem primeru ne spremeni niti okoliščina, da je bila tožba sedaj tožene stranke v zadevi II P 2727/2015 zavrnjena zaradi nesklepčnosti. Kadar je vzrok nesklepčnosti v tem, da so v življenjskem primeru odvzeta nekatera dejstva, tožnik svojega položaja ne more reševati z novo tožbo ali procesnim ugovorom. Tudi za zavrnilno sodbo zaradi nesklepčnosti namreč velja, da zajemajo objektivne meje njene pravnomočnosti celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo. Na isti dejstveni kompleks zato ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga ali ugovora, čeprav se posamezna dejstva dodajajo ali izpustijo in čeprav se tožnik sklicuje na drugo pravno normo.

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 6. 7. 2020 se zavrže.

II. Pritožba tožene stranke proti izpodbijanima I. in II. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska odločba spremeni:

(1) v izpodbijani III. točki izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še 3.075,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 256,28 EUR od 16. 2. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 3. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 4. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 5. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 6. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 7. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 8. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 9. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 10. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 11. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 12. 2014 do plačila,

- od zneska 256,28 EUR od 16. 1. 2015 do plačila

ter zakonske zamudne obresti:

- od zneska 551,98 EUR od 16. 2. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 3. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 4. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 5. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 6. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 7. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 8. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 9. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 10. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 11. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 12. 2014 do vključno 21. 1. 2019,

- od zneska 551,98 EUR od 16. 1. 2015 do vključno 21. 1. 2019;

(2) v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da tožnici v toženkino breme pripada 68,2 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov, tožencu pa v tožničino breme 31,8 odstotkov njegovih za to pravdo potrebnih stroškov.

IV. V točki III izreka izpodbijane sodbe se datum „3. 4. 2019“ nadomesti z datumom „21. 1. 2019.“

V. Pritožba proti preostalemu delu izpodbijane III. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba ob upoštevanju spremembe iz prejšnjega odstavka tega izreka potrdi.

VI. Tožena stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 535,44 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodna pojasnila

1. Po izdaji izpodbijane sodbe je tožena stranka družba A. d. o. o. dne 22. 12. 2020 zaradi pripojitve k družbi B. d. o. o. prenehala obstajati. Družba B. d. o. o. tako kot univerzalna pravna naslednica pripojene družbe nastopa v postopku kot tožena stranka.

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operaterji - tožene stranke v letu 2014 (od januarja do decembra 2014) niso plačevali nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, je tožeča stranka v začetku leta 2019 vložila več enako strukturiranih tožb, v katerih je od kabelskih operaterjev vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v navedenem obdobju.

3. Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovorov na tožbe skladno s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v skupno obravnavanje združilo gospodarske spore proti šestim kabelskim operaterjem (sklepa IV Pg 65/2019-10 z dne 20. 9. 2019 in IV Pg 65/2019-15 z dne 2. 10. 2019).2 Tožene stranke so tudi po združitvi ostale samostojne stranke. To pomeni, da procesna dejanja ene tožene stranke v razmerju do drugih toženih strank ne koristijo in ne škodijo (2. točka prvega odstavka 191. člena in 195. člen ZPP). Z dvema toženima strankama je tožeče stranka spor končala s sodno poravnavo, proti ostalim štirim pa je sodišče prve stopnje izdalo štiri ločene sodbe.

4. V tej sodbi pritožbeno sodišče odloča o sodbi sodišča prve stopnje IV Pg 435/2019 - 47 z dne 29. 1. 2020, proti toženi stranki B. d. o. o. (prej A. d. o. o.).

Izpodbijana sodba

5. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila v višini 6.623,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2019 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo: zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega plačila 1.185,26 EUR v obdobju januar - december 2014 od vsakega 15. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2014 - januar 2015 vselej do 3. 4. 2019 ter 7.599,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2019 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožnici v toženčevo breme pripada 47 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov, tožencu v tožničino breme pa 53 % njegovih za to pravdo potrebnih stroškov ter da gredo po pobotanju upravičenki do plačila še zakonske zamudne obresti od morebitne neizpolnitve stroškovnega zahtevka v 15 dnevnem roku od vročitve prvostopenjske sodbe do plačila (IV. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

6. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (III. in IV. točko izreka)3 se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

7. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

8. Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper zavrženje pobotnega ugovora, posledično pa tudi proti ugodilnemu delu izpodbijane sodbe ter odločitvi o stroških postopka (I., II. in IV. točka izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijane dele sodbe in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

9. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene strake zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Dopolnitev pritožbe

10. Tožeča stranka je na sodišče 6. 7. 2020 vložila dopolnitev pritožbe (red. št. 71, list. št. 433), v kateri je sodišče opozorila na novejšo sodno prakso glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti. Sodba je bila tožeči stranki vročena 31. 1. 2020. Tridesetdnevni rok za pritožbo je potekel 2. 3. 2020. Ker je tožeča stranka v dopolnitvi pritožbi z dne 6. 7. 2020 sodišče le obvestila o novejši sodni praksi in ni navedla novih dejstev in niti predlagala novih dokazov v okviru dopustnih pritožbenih novot po prvem odstavku 337. člena ZPP, je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 6. 7. 2020 (list. št. 433) kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

K odločitvi o pritožbah

11. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

12. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da je o terjatvi, ki jo je v tem postopku uveljavljala v pobot, že pravnomočno razsojeno.

13. Tožena stranka je v postopku II P 2727/2015 kot tožnica proti tožeči stranki iz tega spora vtoževala vrnitev 31.156,15 EUR plačanih po računih, ki jih je tožeča stranka izdala na podlagi razveljavljene Začasne tarife v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe (v nadaljevanju: Začasna tarifa). S svojim zahtevkom je propadla, ker ni navedla tistih pravno odločilnih dejstev, s katerimi bi bilo mogoče razmejiti, kaj od plačanega je dejansko dolžna sedanji tožnici (nesklepčnost tožbe). Iz tožbe in sodbe v postopku II P 2727/2015 jasno izhaja katere plačane zneske je sedaj tožena stranka zahtevala nazaj (navedeni so računi, na podlagi katerih je zneske plačala, višina plačanih zneskov ter datum plačila navedenih zneskov, glej prilogo A36).

14. V tem postopku je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev v višini 24.061,89 EUR. Iz vlog tožene stranke izhaja, da gre za terjatve iz naslova plačanega na podlagi razveljavljene Začasne Tarife, ki temelji na istih računih kot je temeljil zahtevek v postopku II P 2727/2015, s to razliko, da je zahtevek sedaj zmanjšala za tisti del, ki naj bi navkljub razveljavljeni Začasni tarifi skladno z veljavnimi predpisi pripadel tožeči stranki.

15. Presoja o (ne)obstoju procesne ovire res iudicata temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse identična, če sta podani: subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki – lahko tudi v zamenjanih vlogah) in objektivna istovetnost (istovetna sta zahtevka v obeh zadevah, pri čemer se istovetnost primerjanih zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa tudi po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde). Če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata.

16. Tožbeni zahtevek v pravdi II P 2727/2015 in v tem postopku v pobot uveljavljena terjatev temeljita na isti dejanski podlagi: vračilu zneskov po računih plačanih na podlagi razveljavljene Začasne tarife. Razlikujeta se le po višini. Ta pa na identiteto zahtevka ne vpliva. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da za res iudicata ne gre le, ko tožnik vloži novo tožbo o pravnomočno že zavrnjenem zahtevku, pač pa tudi, ko je bilo v celoti ugodeno zahtevku, pa je bil ta prenizko postavljen in je predmet novega zahtevka razlika med prejšnjim (prenizkim) in »realnim« zahtevkom.4 Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da gre za pravnomočno razsojeno stvar, ko je sodišče že zavrnilo vračilo celotnega zneska po računih, ki jih je tožena stranka plačala na podlagi razveljavljene Začasne tarife, sedaj pa tožena stranka v pobot uveljavlja delno vračilo zneskov po istih računih plačanih na podlagi razveljavljene Začasne tarife.

17. Navedenega v konkretnem primeru ne spremeni niti okoliščina, da je bila tožba sedaj tožene stranke v zadevi II P 2727/2015 zavrnjena zaradi nesklepčnosti. Kadar je vzrok nesklepčnosti v tem, da so v življenjskem primeru odvzeta nekatera dejstva, tožnik svojega položaja ne more reševati z novo tožbo ali procesnim ugovorom. Tudi za zavrnilno sodbo zaradi nesklepčnosti namreč velja, da zajemajo objektivne meje njene pravnomočnosti celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo. Na isti dejstveni kompleks zato ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga ali ugovora, čeprav se posamezna dejstva dodajajo ali izpustijo in čeprav se tožnik sklicuje na drugo pravno normo.5

18. Pritožbena razglabljanja o razlikah med nepopolno in nesklepčno tožbo, vprašanjem identitete v izvršilnih postopkih ter na to navezane pritožbene trditve o nepravilnem postopanju sodišča v postopku II P 2727/2015 za odločitev v tem postopku niso pravno odločilne. Že zato ne, ker tudi nepravilne sodbe skladno s sodno prakso postanejo pravnomočne. Institut pravnomočnosti namreč prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti.6

19. Glede na vse pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bilo o v pobot uveljavljeni terjatvi že pravnomočno razsojeno.

O pritožbi tožeče stranke

O zatrjevanih kršitvah določil pravdnega postopka

(a) O zatrjevanih kršitvah določil postopka zaradi združitve postopkov

20. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da so ji bile zaradi nerazumne združitve šestih postopkov kršene procesne pravice. Trdila je, da sodišče razlogov za združitev ni pojasnilo ter da z združitvijo v tem postopku nikakor ni bil dosežen namen združitve (pospešitev obravnavanja in zmanjšanje stroškov). Nadalje je zatrjevala, da je bila zaradi združitve postopkov postavljena v slabši položaj, ker je morala ločeno, a hkrati združeno odgovarjati na pravno in dejstveno raznovrstne ugovore toženih strank, pri čemer ni imela dovolj časa za pravočasno pripravo pripravljalnih vlog in niti za kakovostno pripravo na narok.

21. Skladno z določilom prvega odstavka 300. člena ZPP lahko sodišče kadar teče pred njim več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožencev, vse te pravde s sklepom združi v skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ali bo sodišče združilo postopke ali ne je procesno vprašanje, ki je v sferi sodišča. Torej lahko sodišče prve stopnje združi postopke, če za to obstajajo „formalni pogoji7 in oceni, da je to smiselno.

22. Nepravilna združitev pravd lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, kar pomeni, da mora kršitev določb postopka vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.8 V tem primeru so bili izpolnjeni „formalni pogoji“ za združitev pravd, čeprav se je naknadno izkazalo, da zaradi zapletenosti zadeve in različnih ugovorov toženih strank z združitvijo šestih postopkov namen združitve ni bil dosežen. Vendar pa to še ne predstavlja kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Združitev pravd namreč sama po sebi težko pripelje do kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je tudi iz pritožbenih navedb razvidno, da tožeča stranka primarno pod tem razlogom uveljavlja kršitve drugih postopkovnih določb.

23. Ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bila zaradi združitve postopkov za katero je izvedela šele 2. 10. 2019, ko je prejela vabila na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (v nadaljevanju: narok), ki je bil razpisan na 21. 11. 2019, postavljena v občutno slabši položaj (neenako obravnavanje pravdnih strank), ker je morala ločeno in hkrati združeno odgovarjati na pravno in dejstveno raznovrstne ugovore toženih strank, pri čemer ni imela dovolj časa za kakovostno pripravo.

24. Vabilo na narok, ki ga je sodišče razpisalo v združenem postopku na 21. 11. 2019, je tožeča stranka prejela več kot mesec in pol pred narokom (2. 10. 2019). Ob tem ni nepomembno dejstvo, da je tožeča stranka že pred tem konec julija 2019 prejela vabila na pripravljalne naroke in prve naroke za glavne obravnave v vseh ločenih postopkih, pri čemer do bili naroki v ločenih postopkih razpisani na isti dan, torej na 21. 11. 2019 (le ob različnih urah), kot narok v združenem postopku. Ob tem vabilu je prejela tudi opozorilo o posledicah nepravočasno vloženih vlog. Torej je imela tožeča stranka več kot tri mesece časa za pravočasno pripravo pripravljalnih vlog (odgovor tožene stranka na tožbo ji je bil vročen že marca 2019) in več kot mesec in pol časa za pripravo na narok. Iz pojasnjenega poteka postopka pred sodišče prve stopnje in ob dejstvu, da o istovrstnih zahtevkih že obstaja ustaljena sodna praksa, izhaja, da je imela tožeča stranka dovolj časa za vložitev pripravljalnih vlog in kakovostno pripravo na narok. Zatrjevana okoliščina, da je zaradi združitve tožeča stranka šele tik pred narokom za zastopanje pooblastila več pooblaščencev, izhaja v celoti iz sfere tožeče stranke in ravnanja njenega prvotnega pooblaščenca. Kakšnih objektivnih, opravičljivih razlogov, zakaj ni imela možnosti pooblastiti več pooblaščencev takoj po prejemu sklepa o združitvi in vabila na „združen“ narok tožeča stranka ni navedla. Zato tožeča stranka ne more uspeti z očitki, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ni imela dovolj časa za pripravo pripravljalnih vlog in kakovostno pripravo na narok. Upoštevajoč pojasnjeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neenakem obravnavanju pravdnih strank in kršitvi ustavnih pravic tožeče stranke.

(b) O zatrjevani kršitvi določil postopka zaradi neobrazloženosti sodbe

25. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov, presega zahtevani standard obrazloženosti. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.9 Le, če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS; v nadaljevanju: URS)10, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

26. Čeprav so razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zelo skopi, je po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju dejstva, da je glede istovrstnih zahtevkov že sprejeta ustaljena sodna praksa, mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve, in tudi katero materialno pravo je pri tem uporabilo.11 Zato tudi skopa obrazložitev razlogov o pravno odločilnih dejstvih in uporabljenem materialnem pravu, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju vseh okoliščin tega konkretnega primera še zadosti minimalnemu standardu obrazloženosti. To izhaja tudi iz vsebine pritožbe tožeče stranke. Iz pritožbe je namreč razvidno, da je tožeča stranka pravilno prepoznala vse bistvene razloge sodbe, ki so vodili k odločitvi sodišča prve stopnje v tem postopku. Glede na navedeno tako tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do argumentirane sodbe (22. in 25. člen URS).

(c) O zatrjevanih kršitvah določil postopka zaradi kršitve pravice do izjave

27. Kršitev pravice do izjave12 (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je podana, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem sodišča, torej s kršitvijo določb pravdnega postopka.13 Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Stranka, ki to kršitev zatrjuje mora podatki konkretne trditve iz katerih izhaja, da je sodišče kršilo določila pravdnega postopka in ji s tem onemogočilo izjavljanje v postopku. Ob presoji, ali je podana kršitev pravice do izjave, je treba upoštevati tudi določilo prvega odstavka 213. člena ZPP iz katerega izhaja, da se je sodišče dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev in dokazov.

28. Pritožbena očitka tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker je „selektivno izbiralo in upoštevalo le del trditvene podlage“ iz njene vloge z dne 11. 11. 2019 in 19. 11. 2019 ter ji ni omogočilo, da se opredeli do vlog tožene stranke, sta pavšalna. Zato z njima, kot je že pojasnjeno, ne more uspeti. Tožeča stranka namreč ni konkretno navedla do katerih njenih trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo in niti ni pojasnila zakaj so te trditve bistvene za odločitev. Prav tako tožeča stranka v pritožbi ni navedla do katere vloge tožene stranke B. d. o. o. (prej A. d. o. o.) oziroma do katerih trditev tožene stranke o pravno odločilnih dejstvih, se ni imela možnosti opredeliti. Zato očitki o kršitvah določil pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in 22. člena Ustave RS v tem delu niso utemeljeni.

29. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze za: vpogled v repertoarje Zavoda AIPA in tožeče stranke, zaslišanje prič v zvezi s poslovanjem Zavoda AIPA in tožeče stranke14 ter postavitev izvedenca ekonomske stroke.15 Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker je v obrazložitvi sodbe izostal izrecen dokazni sklep. Da bi sodišče prve stopnje spregledalo še kakšen drug dokazni predlog tožeče stranke o pravno odločilnih dejstvih, pa tožeča stranka v pritožbi ni konkretno trdila. Zato pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, načela kontradiktornosti in razpravnega načela tudi v tem delu niso utemeljeni.

30. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave in obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje tudi ne izhaja, da sodišče ne bi izvajalo dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v listinske dokaze v spisu, jih prebralo in dokaze o pravno odločilnih dejstvih tudi dokazno ocenilo. Tožeča stranka se je do predloženih listinskih dokazov imela možnost opredeliti (konkretnih trditev o drugačnem tožeča stranka v pritožbi ni podala). Glede na navedeno tako ne držijo niti pritožbeni očitki, da je sodišče o predlaganih dokazih kabinetno odločalo.

31. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da morebitne kršitve pavice do kontradiktornosti v drugih istovrstnih sodnih postopkih na odločitev v tem sodnem postopku ne vplivajo. Ker se je pritožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje obširno opredeljevala do aktov druge kolektivne organizacije, ki jih je VSRS uporabilo pri določitvi primernega nadomestila, in se je sodišče prve stopnje do pravno odločilnih trditev glede uporabnosti aktov druge kolektivne organizacije v obrazložitvi sodbe opredelilo, so tudi v tem delu neutemeljeni očitki o kršitvi določil pravdnega postopka in kršitvi 22. člena Ustave.

32. Ne držijo pritožbeni očitki o nepravilni oziroma neprimerni izvedbi pripravljalnega naroka. Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku v okviru odprtega sojenja pojasnilo, katero materialno pravo in sodno prakso šteje kot pravno odločilno ter katera dejstva ocenjuje kot bistvena. Pravdne stranke so o navedenem na naroku imele možnost razpravljati. Tožeča stranka je v okviru pripravljalnega naroka izrazila svoje nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje in je predlagala dokaze (glej Zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 21. 11. 2019, list. št. 130 do 136). Iz pojasnjena poteka pripravljalnega naroka po presoji pritožbenega sodišča tako ni mogoče zaključiti, da bi bil izpeljan v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi bila zato kršena pravica tožeče stranke do izjave in kontradiktornosti postopka.

33. Sodišče prve stopnje je v okviru odprtega razpravljanja na pripravljalnem naroku pojasnilo, da bo sledilo ustaljeni sodni praksi VSRS. Pravdni stranki sta bili z ustaljeno sodbo prakso predhodno nedvomno seznanjeni, saj sta se do nje obširno opredeljevali v svojih vlogah. Zato ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v sporu „de facto“ odločilo brez glavne obravnave, ker je po opravljenem pripravljalnem naroku na katerem naj bi s svojim stališčem presenetilo tožečo stranko, nemudoma nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

34. Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)16 je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije17 materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).18

35. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

36. Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso19 upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela. Ni pa upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, ki je vključena v avdiovizualna dela. Le-ta je namreč od pridobitve dovoljenja v letu 2010 upravičen pobirati Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju: Zavod AIPA) v okviru nadomestil za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del.

37. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe uporablja izraz „filmska glasba“ za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 105. člena ZASP šteje kot soavtor avdiovizualnega dela, izraz „predobstoječa glasba“ pa za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 106. člena ZASP šteje kot avtor prispevka k avdiovizualnemu delu.

Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka

38. Tožena stranka je v letu 2014 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

39. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)20 ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).21 Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

40. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

41. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,3607 EUR na naročnika na mesec. Trdila je, da navedeni znesek predstavlja običajno plačilo, saj ga je tožena stranka plačevala za pravice kabelske retransmisje glasbe v televizijskih programih na podlagi sklenjenih licenčnih pogodb, ki so temeljile na Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum) in njegovih dodatkih. Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila skladno z ustaljeno sodno prakso.

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

42. V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,22 da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)23 z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazuma ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife. Odločbo št. 31229-2/2102-101 z dne 22. 3. 2017, s katero je SAP določil tarifo, je namreč Upravno sodišče s sodbo I U 944/2017 z dne 13. 11. 2018 razveljavilo.24

43. Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

44. Pravilno je pritožbeno stališče, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.25 Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

45. Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.26 Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP27 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,28 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

46. Upoštevajoč pojasnjeno je tako zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila v konkretnem primeru upoštevati okoliščine, ki jih mora pri določitvi tarife upoštevati SAP. Ker je sodišče presojalo višino običajnega nadomestila in ni določalo tarife kot dela skupnega sporazuma (157. člen ZASP), je neutemeljen očitek, o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe meril iz 156. člena ZASP.29 Tožeča stranka zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne more uspeti s sklicevanjem na razloge v sodbi I U 944/2017, s katero je Upravno sodišče razveljavilo odločbo SAP, ker je slednji kršil procesne predpise in ni (v zadostni meri) upošteval napotkov iz 45. člena ZKUASP (prej 156. člena ZASP).

Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča

47. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da za določitev običajnega nadomestila ni primerno nadomestilo, ki ga je tožena stranka tožeči stranki plačevala po sklenjenih licenčnih pogodbah na podlagi Memoranduma. Bistvena razloga sta dva. Prvi je, da je SAZAS skladno z Memorandumom upravljal z več pravicami, kot v času, odločilnem v tem postopku. Drugi pa je, da je bila v Memorandumu in njegovih dodatkih določena cena za cel paket pravic in ne za vsako posamezno pravico posebej.

48. Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.30 Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

49. Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,31 lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbran način določitve primernega nadomestila v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri istem načinu določitve nadomestila varira za več deset odstotkov.32 Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

50. Poleg navedenega se predpisi o avtorskih pravicah in ureditve zbiranja nadomestil za uporabo avtorskih pravic v državah članicah EU med seboj razlikujejo. Določanje primerljivega nadomestila z izvedencem, ki bi v vsakem posameznem postopku na podlagi procesnega gradiva in vsakič posebej določenih rezprezentativnih vzorcev ugotavljal vse pravno odločilne okoliščine iz 156. člena ZASP vključno z bruto domačim proizvod na prebivalca v enoti kupne moč, bi bilo zelo zahtevno in dolgotrajno, posledično pa tudi zelo drago.33 Zato takšno določanje nadomestil poleg tega, da bi nedvomno povzročalo neenakosti med kabelskimi operaterji in posegalo v njihovo medsebojno konkurenčnosti, ne bi bilo niti v skladu z načeli hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka. Zaradi različnih sistemov varovanja avtorskih pravic in različnih metod določanja višine nadomestila, pa bi bila, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vprašljiva tudi ustreznost tako pridobljene višine primernega nadomestila.

51. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo. 34

52. Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.35 To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018. Zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožeče stranke predlagano vsakokratno prilagajanje izbire metodološkega pristopa gradivu posameznega spisa.36

53. Tudi sicer pa tožeča stranka upoštevajoč zgoraj pojasnjene razloge kakšnih konkretnih trditev, zakaj bi bil drugačen način določitve primernega nadomestila bolj ustrezen kot način določen s strani VSRS, ni podala. Le zatrjevani višji znesek primernega nadomestila pridobljen na podlagi druge poti (mnenja strokovnjaka, tarife ene izmed držav članice EU) ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega (odmiki zaradi ocen) namreč ničesar ne pove o (ne)ustreznosti načina določitve primernega nadomestila, ki ga je določilo VSRS.

54. Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri določitvi primernega nadomestila sledilo že ustaljeni miselni poti VSRS (npr.: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, itd.) ter zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke, ki so bili predlagani za ugotavljanje višine primernega nadomestila na drugačen način, zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določila pravdnega postopka in niti, da je kršilo ustavno varovane pravice tožeče stranke.

Glede primernosti uporabe Skupnega sporazuma

55. VSRS je že večkrat zavzelo stališče,37 da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).38 Takšna rešitev je v tem primeru še toliko bolj logična in življenjska, ker je bilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe in avdiovizualnih del v televizijskih programih pred razpadom sistema „vse pravice na enem mestu“ dogovorjeno enotno pod okriljem Memoranduma in njegovih dodatkov.

56. Upoštevati je treba tudi, da so imetniki pravic po Memorandumu s pogodbo dogovorili razmerja med nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo glasbenih del, in nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Tako je AGICOA prejel 61,4 odstotkov po Memorandumu pobranih nadomestil, tožeča stranka pa 38,6 odstotkov.

57. Neutemeljeno je nasprotovanje možnosti določitve vrednostnih razmerij med različnimi avtorskimi deli, češ da to kaže na podcenjujoč odnos do avtorjev glasbenih del in poseg v njihov pravico do ustvarjalnosti (60. člen Ustave) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Avtorjem je treba zagotoviti plačilo za uporabo njihovega dela.39 To pa je že po naravi stvari izpostavljeno primerjavi in ustvarjanju vrednostnih razmerij tako med avtorji samimi kot tudi z drugimi vrstami dela in storitev.40 Ker pa je VSRS pri določitvi primernega nadomestila uporabilo pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu, je s tem presežena tudi različnost med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerje med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.41 Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerji ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin (npr.: razlike med avtorskimi deli, obseg predvajanja posameznih avtorskih del), ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij. Zato tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenim ponavljanjem trditev, da glasbena in avdiovizualna dela med seboj niso primerljiva, da ne gre za isto vrsto avtorskih del in zato tarifa, ki določa višino nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v televizijskih programih, v tem postopku ni uporabljiva.

K pritožbenim očitkom o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

58. V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (primerjaj točko 49 obrazložitve).

59. Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2014. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2014 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2014 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

60. VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.42 Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,43 da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča „v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).44

61. Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).45 Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).46 Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.47 Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

62. Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.48 Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.49 To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točki 49 in 50 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).50

63. Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012.

64. Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.51 Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

65. Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2014 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2014, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2014 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2014 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,52 zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.53 Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

66. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.54

67. Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,55 ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

68. Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi s Pogodbo o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu. Kot je že bilo pojasnjeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela. Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

69. Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga imetniki pravic dogovorili v Pogodbi o zagotavljanju storitev. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012, prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

70. Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2014 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Določitev primernega mesečnega nadomestila na naročnika

71. Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje uporabi pogodbeno dogovorjenega razmerja za delitev nadomestil, ki so odpadla na AGICOA, proti nadomestilom, ki so odpadla na SAZAS Torej v razmerju 61,4 proti 38,6 odstotkov.

72. Ker je tožeča stranka v času sklenitve Memoranduma ščitila tudi pravice skladateljev filmske glasbe (primerjaj besedilo 2. člena Pravilnika 1998), je treba nadomestilo v višini 0,59 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu namreč sedaj vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA.

73. Iz 15. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,56 ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2014 (glej 31. člen Pravilnika), izhaja, da od nadomestila v višini 0,59 EUR na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,077 EUR (13 odstotkov od 0,59 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,513 EUR (0,59 EUR minus 0,077 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u, znaša 0,323 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,077 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih v letu 2014 ščitil SAZAS, 0,246 EUR (0,323 EUR minus 0,077 EUR).

74. Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisje avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A6, v nadaljevanju: Pravila), ki jih je v spis vložila tožeča stranka so bila sprejeta leta 2019 in so se (bodo) začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo Pravilnik, ki je veljal za delitev nadomestil pobranih v letu 2014, in ne Pravil, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Kakšnih konkretnih trditev, zakaj je razmerje v Pravilih bolj pravilno, kot tisto v Pravilniku, pa tožeča stranka ni podala. Zato očitane kršitve zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravic do sodnega varstva niso utemeljene. Skladno s pojasnilom v točkah 51 in 52 te obrazložitve pa sodišču prve stopnje zaradi uporabe Pravilnika, ki ni bil del procesnega gradiva v tem postopku, ni mogoče očitati kršitve določil pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

75. Neutemeljeni so tudi očitki, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker se uporabljeno razmerje iz 15. člena Pravilnika nanaša le na avdiovizualna dela, nastala pred letom 1995. Prav nobenega razloga ni, da se navedeno razmerje v primeru izostanka dogovora ne bi uporabilo tudi za avdiovizualna dela, ki so nastala po maju 1995 (smiselna razlaga 16. člena Pravilnika). Zato odločitev sodišča o razmerju avtorjev filmske glasbe proti ostalim soavtorjem avdiovizualnega dela ne sloni na zmotni uporabi materialnega prava in niti zmotni ugotovitvi dejanskega stanja.

76. Upoštevajoč vse pojasnjeno je zmotno tudi pritožbeno stališče, da je bistven element primerljivosti pri iskanju vrednosti nadomestila filmska glasba. To ne drži. Bistveni elementi, ki omogočajo primerjavo in uporabo aktov Zavoda AIPA, so: enaka vrsta uporabe pravic, predhodna urejenost pobiranja nadomestil za obe vrsti avtorskih del vrsti pod okriljem Memoranduma in pogodbena določenost delitvenih razmerij za nadomestila pobrana po Memorandumu. Zato so vsi pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju filmske glasbe kot samostojnega neodvisnega glasbenega dela in neprimerljivosti položajev neutemeljeni.

77. Za odločitev v tem postopku je pravno odločilno katere pravice sta tožeča stranka in Zavod AIPA skladno s pridobljenima dovoljenjema dolžna ščititi, ne pa tudi katere pravice in v kakšnem obsegu dejansko ščitita. Prav tako za odločitev v tem postopku ni bistveno niti, ali je Zavod AIPA pobrana nadomestila nezakonito razdeljeval. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni konkretno opredelilo do teh trditev in je zavrnilo izvajanje dokazov predlaganih za dokazovanje navedenih dejstev, ni kršilo določil pravdnega postopka (prvi odstavek 213. člena ZPP).

78. S takšnim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo, za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med „avdiovizualna in glasbena dela.“

c) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

79. Pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR, je utemeljen. Iz predloženih listin ni mogoče zaključiti, da bi v razmerju nadomestil, ki so v okviru Memoranduma odpadla na AGICOO in tožečo stranko (61,4 odstotkov proti 38,6 odstotkov) bilo upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Tožeča stranka je namreč toženi stranki za prenos pravic kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih kot edina imetnica pravic predlagala sklenitev posebne licenčne pogodbe (Priloga A13). Iz navedene pogodbe ne izhaja, da bi bila del ureditve po Memorandumu (v njej ni nobenega sklicevanja na Memorandum ali njegove dodatke), prav tako pa iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov ne izhaja, da bi se ta nanašala tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih.

80. Glede na navedeno tako v konkretnem primeru ni podlage za odbitek v višini 0,03 EUR.

O odmeri primernega nadomestila

81. Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih 0,246 EUR na naročnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v letu 2015 imela 39.427 naročnikov. Ker je tožena stranka v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2014 imela 39.427 naročnikov, tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 9.699,04 EUR (808,25 EUR na mesec).

82. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče določilo število naročnikov na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je imela tožena stranka po njenih podatkih v odločilnem obdobju 39.427 naročnikov. Pojasnila je tudi, da točnega števila naročnikov ne pozna, saj je ta podatek izven njene sfere. Sodišču je predlagala, da toženi stranki naloži predložitev podatkov o dejanskem številu naročnikov oziroma da postavi izvedenca, ki bo to ugotovil z vpogledom v poslovne knjige tožene stranke. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je imela v letu 2014 mesečno povprečno 3.250 naročnikov (39.000 naročnikov letno), kot izhaja iz njenega tržnega deleža (1,3 odstotka od 250.000 naročnikov), ki je javno objavljen v poročilih AKOS.

83. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter minimalni razliki v številu naročnikov, ki sta ga zatrjevali pravdni stranki, pravilno sledilo trditvam tožeče stranke, da je imela tožena stranka v letu 2014 39.427 naročnikov. Tožena stranka na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o nižjem števili naročnikov le tega ni zmogla. Poleg tega pa tožeča stranka po s strani tožene stranke pridobljenih (posrednih) podatkih o številu naročnikov podprtimi s javno objavljenimi podatki, le tem med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno nasprotovala. Trdila je le, da zaradi „informacijskega deficita“ točnega števila naročnikov ne pozna in vztrajala pri postavitvi izvedenca, čeprav ob tem ni niti zatrjevala, da bi tožena stranka za leto 2014 priznala nepravilno število naročnikov. Pavšalno trditev o „evidentno prenizkem s strani tožene stranke priznanem številu naročnikov“ je podala šele v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje že na podlagi pravil o trditvenem bremenu pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil koliko naročnikov je tožena stranka imela v letu 2014.

O zakonskih zamudnih obrestih

84. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

85. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.57

86. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

87. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

88. Glede na vse navedeno je tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska in sicer od 16. dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila honorarja, do plačila.

Sklepno

89. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, v prvi točki izreka te sodbe pritožbo tožene stranke proti I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

90. Delno pa so utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti izpodbijani III. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP potem ko je skladno z določilom 358. člena ZPP dopolnilo posamezne razloge sodišča prve stopnje, spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe. Tožena stranka mora torej poleg nadomestila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe, v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 3.075,30 EUR58 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska 256,28 EUR od 16. dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila honorarja, do plačila ter tudi zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska 551,98 EUR59 od 16. dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila honorarja, vsakič do 21. 1. 2019.

91. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka tožeči stranki prisodilo znesek 6.623,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2019 do plačila. V III. točki izreka pa je zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti (tudi od zneska 6.623,74) do 3. 4. 2019. Ker gre za nasprotujoči si odločitvi glede upravičenosti tožeče stranke do zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.623,74 EUR od 22. 1. 2019 do 3. 4. 2019, je pritožbeno sodišče skladno z obrazložitvijo sodišča prve stopnje to nasprotje v izreku sodbe sodišča prve stopnje odpravilo.

92. Pritožba proti preostalemu delu III. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 4.524,05 EUR s pripadki izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

93. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,60 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.61

Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka

94. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

95. Ne glede na navedeno, pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o odstotku stroškov, do katerega je upravičena posamezna stranka. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le o odstotku povračila pravdnih stroškov, do katerega je upravičena posamezna pravdna stranka, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje o stroških v sodbi odločilo skladno z eno izmed zakonsko predvidenih možnosti, ne gre za odstop od sodne prakse. Zato so pritožbeni očitki tožene stranke o neobrazloženosti odstopa od sodne prakse glede odločitve o stroških postopka neutemeljeni.

96. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 9.699,04 EUR od zahtevanih 14.223,09EUR, torej v 68,2 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 68,2 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 31,8 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 31,8 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Po pobotanju gredo upravičenki do stroškov še zakonske zamudne obresti od morebitne zamudne do plačila.

97. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

98. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),62 in Zakonom o sodnih taksah63 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 7.599,35 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 500 točk za pritožbo (namesto zahtevanih 625 točk, saj je vrednost spora v točka 12.665 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (10 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 345,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 718,32 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 40,5 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 290,92 EUR stroškov pritožbenega postopka.

99. Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 7.599,35 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 500 točk za pritožbo (namesto zahtevanih 750 točk, saj je vrednost spora v točka 12.665 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (10 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 59,5 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 222,13 EUR stroškov pritožbenega postopka.

100. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

101. Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 14.223,09 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 750, saj je sporna vrednost predmeta po pritožbi tožene stranke le 14.223,09 EUR) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (12,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 466,65 EUR.

102. Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 290,92 EUR in 466,65 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 222,13 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu vseh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 535,44 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
2 Sodišče prve stopnje je združilo naslednje postopke: IV Pg 65/2019, IV Pg 112/2019, IV Pg 119/2019, IV Pg 253/2019, IV Pg 586/2019 in IV Pg 254/2019.
3 Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da se pritožuje tudi tudi zoper obrestni del II. točke izreka sodbe. Ker pa je sodišče prve stopnje obrestni del zavrnilo v III. točki izreka sodbe, je pritožbeno sodišče štelo, da se je tožeča stranka dejansko pritožila le zoper III. točko izreka.
4 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 873/2006.
5 J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 318. členu ZPP, str. 136 - 137 ter D. Wedam Lukić, Sporni predmet v civilnem procesu, Zbornik znanstvenih raziskav - LIII. letnik str. 266 - 267.
6 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 96/2020 z dne 27. 1. 2021
7 Ista oseba je nasprotnik več tožencem.
8 Primerjaj: Sodba in sklep I Cpg 437/2020 z dne 20. 10. 2020.
9 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 295/2003 z dne 09.12.2004 in USRS sklep Up 201/01 z dne 6. 11. 2003.
10 Ur. l. RS, št.: 33/91-I in naslednji.
11 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 1102/2010 z dne 07.12.2010.
12 Kršitev pravice do izjava zajema predvsem naslednje: kršitev pravice do informacije, pravice do neposrednega izjavljanja, jamstev v dokaznem postopku in obveznosti sodišča do seznanitve (s strankinimi navedbami) in do opredelitve (do teh navedb). Primerjaj: J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 339. členu, str. 294.
13 J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 339. členu, str. 289.
14 Glej 23. in 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
15 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
16 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji.
17 Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia).
18 Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2014, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
19 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
20 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
21 Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
22 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014
23 Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
24 Bistvena razloga za razveljavitev sta bila kršitev določil postopka (neizvedba ustne obravnave, kršitev pravice do izjave, neobrazloženost odločbe) in neustrezno upoštevanje določila 45. člena ZKUASP glede okoliščin za določitev tarife (napačno izhajanje iz tarife druge kolektivne organizacije, ki upravlja pravice soavtorjev avdiovizualnega dela, in njeno presojanje s stališča neveljavnega ZASP).
25 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
26 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
27 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
28 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
29 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (21. točka obrazložitve).
30 Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
31 Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
32 Primerjaj: VSRS sodba II ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
33 Smiselno: VSRS odločba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (30. točka obrazložitve).
34 Primerjaj II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. točka obrazložitve).
35 A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
36 Primerjaj II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (17. točka obrazložitve).
37 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
38 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
39 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 7. 6. 2018, (45. točka obrazložitve); E. Drobež v Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Nova Gorica (2019), komentar k 60. členu Ustave, r. št. 22 in odločba US RS U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (26. točka obrazložitve).
40 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (20. točka obrazložitve).
41 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
42 Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
43 Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018(36. in 37. točka obrazložitve).
44 Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
45 Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
46 Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
47 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
48 L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
49 Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
50 Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
51 Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
52 VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
53 Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
54 Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
55 Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
56 Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf
57 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.
58 9.699,04 EUR minus v II. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenih 6.623,74 EUR.
59 Navedeni znesek je izračunan tako, da je v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje že prisojeni znesek deljen s številom mesecev (6.623,74 EUR deljeno 12 mesecev).
60 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
61 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
62 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.
63 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 60
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 344, 347, 347/1
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 213, 213/1, 300, 339, 339/2, 339/2-8

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - člen 2, 2-f
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - tarifna številka II, II/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU5NDcz