<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba V Cpg 485/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:V.CPG.485.2021
Evidenčna številka:VSL00050746
Datum odločbe:07.10.2021
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), dr. Damjan Orož
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - nesklepčnost zahtevka - pravna narava zahtevka - običajni honorar - začetek teka zamudnih obresti

Jedro

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti izpodbijani I. točki izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani II. točka izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še 138.738,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani III. točki izreka pa v celoti tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 8.112,89 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 3.994,58 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodna pojasnila

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater - tožena stranka v letu 2015 ni plačevala nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, je tožeča stranka decembra 2019 vložila tožbo, v kateri je od tožene stranke vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za obdobje januar - december 2015.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo nadomestila v višini 284.567,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo: 268.901,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 do plačila, zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega zneska v višini 51.247,13 EUR v obdobju januar - december 2015 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2015 - januar 2016 vselej do 30. 12. 2016 ter 61.496,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

3. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijani II. točki izreka potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

5. Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbah

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O zatrjevani kršitvi določil postopka zaradi neobrazloženosti sodbe

8. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov, presega zahtevani standard obrazloženosti. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.2 Le, če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS; v nadaljevanju: URS)3, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

9. Čeprav so razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe skopi, je po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju dejstva, da je glede istovrstnih zahtevkov že sprejeta ustaljena sodna praksa, mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve, in tudi katero materialno pravo je pri tem uporabilo.4 Zato tudi skopa obrazložitev razlogov o pravno odločilnih dejstvih in uporabljenem materialnem pravu, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju vseh okoliščin tega konkretnega primera še zadosti minimalnemu standardu obrazloženosti. To izhaja tudi iz vsebine pritožb obeh pravdnih strank (pritožba tožeče stranke ima 11 strani, pritožba tožene stranke pa 20 strani). Iz pritožb je namreč razvidno, da sta pravdni stranki pravilno prepoznali vse bistvene razloge sodbe, ki so vodili k odločitvi sodišča prve stopnje v tem postopku. Glede na navedeno tako pravdni stranki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do argumentirane sodbe (22. in 25. člen URS).

O zatrjevani nesklepčnosti tožbenega zahtevka

10. Predmetna tožba, s katero tožeča stranka uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna, kot v pritožbi zmotno trdi tožena stranka. Če tudi je bilo v okviru Tarife 98 za obe vrsti izkoriščanje avtorskih pravic v okviru kabelske retransmisije glasbe določeno enotno nadomestilo, to samo po sebi še ne pomeni, da nadomestila ni mogoče razdeliti na del, ki odpade na kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih in del, ki odpade na kabelsko retransmijo glasbe v radijskih programih. Prav tako nedeljivosti terjatve na del, ki odpade na kabelsko retransmisijo v televizijskih programih in del, ki odpade na kabelsko retransmisijo v radijskih programih, ni mogoče izpeljati iz definicije kabelske retransmisije, ki je bila na podlagi Direktive Sveta 93/83EGS z dne 27. septembra 1993 prenesena tudi v ZASP5 in niti iz določil Zakona o medijih, skladno s katerimi mora kabelski operater kabelsko retransmisirati tako radijske kot televizijske programe. Da je temu tako izhaja tudi iz prakse. Obstajata namreč oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago,6 kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožeča stranka lahko uveljavlja v več postopkih.7 Tožeča stranka pa je v tem postopku ponudila dovolj trditev, ki bi v primeru, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

a) Splošno o legitimaciji pravdnih strank

11. Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)8 je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije9 materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).10

12. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

13. Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso11 upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela.

14. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe uporablja izraz „filmska glasba“ za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 105. člena ZASP šteje kot soavtor avdiovizualnega dela, izraz „predobstoječa glasba“ pa za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 106. člena ZASP šteje kot avtor prispevka k avdiovizualnemu delu.

Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka in ugovor zastaranja

15. Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

16. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka svojega zahtevka za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmijijo glasbe v televizijskih programih ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi, ker je zakonodajalec v 168. členu ZASP za kršitve določil predvidel le zahtevek iz naslova odškodnine. Določili prvega in drugega odstavka 168. člena ZASP namreč ne glede na to, ga je ZASP v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)12 specialen predpis, v ničemer ne odrekata pravice avtorjem oziroma kolektivnim organizacijam, da proti „kršiteljem“ uveljavljajo tudi druge zahtevke. Če pa je zaradi kršitve avtorskih ali sorodnih pravic nastala škoda, lahko poleg uveljavljanja drugih zahtevkov, zahtevajo tudi povrnitev škode. To izhaja tudi iz sodne prakse13 v kateri je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

17. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka zoper njo ne more uveljavljati zahtevka iz neupravičene obogatitve, ker sama ni imetnica pravic (to so avtorji) in ji ZASP v 7. poglavju z naslovom Varstvo pravic (členi 164. do 175. ZASP) te možnosti ne podeljuje. Kot je že bilo pojasnjeno (glej 12. točko te obrazložitve), je kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije obvezno (147. člen ZASP), pri čemer ima tožeča stranka stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmijse glasbe (glej 13. točko te obrazložitve). Skladno z določilom 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pa ima tožeča stranka kot kolektivna organizacija tudi pravico, da od kabelskih operaterjev v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Upoštevajoč pojasnjeno, je tako podana procesna legitimacija tožeče stranke.

18. Glede na navedeno so v tem delu neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke o kršitvah njenih ustavno varovanih pravic do svobodne gospodarske pobude, enakega varstva pravic in konkurenčnosti.

19. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uveljavljala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. členu OZ, uporaba tuje stvari v svojo korist). Ker terjatve iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ) je pravilna tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

20. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

21. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,36 EUR na naročnika na mesec. Višino nadomestila je ob zatrjevanem drugačnem dejanskem stanju določila ob upoštevanju miselne poti, ki jo je za določitev primernega nadomestila uporabilo VSRS v istovrstnih postopkih.14 Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po ustrezno prilagojeni Tarifi za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998).15

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

22. V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,16 da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)17 z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazuma ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife. Odločbo št. 31229-2/2102-101 z dne 22. 3. 2017, s katero je SAP določil tarifo, je namreč Upravno sodišče s sodbo I U 944/2017 z dne 13. 11. 2018 razveljavilo.18

23. Memorandum je nedvomno predstavljal krovno pogodbo, na podlagi katere so imetniki pravic z licenčnimi pogodbami proti plačilu pod enakimi pogoji za vse na kabelske operaterje nanje neizključno prenesli vse pravice, ki so jih slednji potrebovali za kabelsko retransmisijo avtorskih del v televizijskih programih (prvi odstavek 74. člena ZASP). Ali je Memorandum imel naravo skupnega sporazuma, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Sodišče namreč ni določilo običajnega plačila na podlagi dogovora o višini nadomestila iz Memoranduma. Zato tožena stranka s pritožbenimi trditvami o zmotni ugotovitvi pravne narave Memoranduma ne more uspeti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi bilo treba v tem postopku za določitev primernega nadomestila uporabiti minimalno tarifo iz drugega odstavka točke II Tarife 1998. Po prenehanju veljavnosti Memoranduma z dodatki in licenčnih pogodb niso oživela določila drugega odstavka točke II Tarife 1998, glede minimalnega honorarja za pravice kabelske retransmisije glasbe.19 Zaradi razveljavitve prvega odstavka točke II Tarife 1998 s strani USRS (odločba U I 165/03-18 z dne 15. 12. 2005), ki je na splošno urejal merila za določitev primernega honorarja za javno radiodifuzijo, namreč Tarifa 1998 tudi v delu, ki se nanaša na minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo, z uveljavitvijo ZASB-B, ni pridobila narave skupnega sporazuma.20 Bistveni razlogi za to stališče so: (1) da se minimalna tarifa brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih, (2) da samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del ter (3) da ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno. V kolikor bi namreč minimalno tarifo, ki je bila določena za skrajne primere in ne odraža dejanske vrednosti izkoriščanja avtorskih del, uporabili za vse primere, bi s tem lahko posegli v ustavno zagotovljeno pravico avtorjev glasbe do primernega nadomestila (60. člen Ustave RS).21 Primernost nadomestila se namreč doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.22

25. Glede na neuspele poskuse pravnega urejanja primernega nadomestila ni sprejemljivo, da bi po prenehanju veljavnosti Memoranduma in licenčnih pogodb oživela več kot dvanajst let stara, enostransko sprejeta minimalna tarifa za skrajne primere, ki se v praksi za določitev višine nadomestila za pravice kabelske retransmisije dejansko ni uporabljala. Ker so bile v minimalno tarifo po Tarifi 1998 vključene tudi pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija23 ter pravice iz kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih, je tudi s tega vidika uporaba navedene tarife neprimerna. Hkrati pa je zelo vprašljiv tudi ekonomski vidik primernosti honorarja določenega v letu 1998 v smislu ustavno zavarovane pravice do primernega honorarja, saj so se cene na drobno v obdobju od marca 1998 do januarja 2014 po podatkih SURS24 zvišale za več kot 85 odstotkov. Nezanemarljiva je tudi splošno znana okoliščina, da se je število retransmisiranih televizijskih programov glede na leto 1998 zaradi izrazitega napredka na tem področju zelo povečalo.

26. Upoštevajoč vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje tako zahtevek tožeče stranke tudi glede višine pravilno oprlo na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

27. Pravilno je pritožbeno stališče pravdnih strank, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.25 Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

28. Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.26 Zato sta zmotni pritožbeni stališči tožene stranke, da sodišče ni pristojno določiti primernega nadomestila, če je za to zaprošeno in da gre za protiustavno pravno praznino, zaradi česar bi moralo sodišče postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti.

29. Sodišče ima pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP27 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,28 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

30. Upoštevajoč pojasnjeno je tako zmotno pritožbeno stališče pravdnih strank, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila v konkretnem primeru upoštevati okoliščine, ki jih mora pri določitvi tarife upoštevati SAP. Ker je sodišče presojalo višino običajnega nadomestila in ni določalo tarife kot dela skupnega sporazuma (157. člen ZASP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe meril iz 156. člena ZASP.29 Pravdni stranki zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne moreta uspeti s sklicevanjem na razloge v sodbi I U 944/2017, s katero je Upravno sodišče razveljavilo odločbo SAP, ker je slednji kršil procesne predpise in ni (v zadostni meri) upošteval napotkov iz 45. člena ZKUASP (prej 156. člena ZASP).

Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča

31. Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.30 Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

32. Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,31 lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbran način določitve primernega nadomestila v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri enakem načinu določitve nadomestila varira za več deset odstotkov.32 Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

33. Poleg navedenega se predpisi o avtorskih pravicah in ureditve zbiranja nadomestil za uporabo avtorskih pravic v državah članicah EU med seboj razlikujejo. Določanje primerljivega nadomestila z izvedencem, ki bi v vsakem posameznem postopku na podlagi procesnega gradiva in vsakič posebej določenih rezprezentativnih vzorcev ugotavljal vse pravno odločilne okoliščine iz 156. člena ZASP vključno z bruto domačim proizvodom na prebivalca v enoti kupne moč, bi bilo zelo zahtevno in dolgotrajno, posledično pa tudi zelo drago.33 Zato takšno določanje nadomestil poleg tega, da bi nedvomno povzročalo neenakosti med kabelskimi operaterji in posegalo v njihovo medsebojno konkurenčnosti, ne bi bilo niti v skladu z načeli hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka. Zaradi različnih sistemov varovanja avtorskih pravic in različnih metod določanja višine nadomestila, pa bi bila, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vprašljiva tudi ustreznost tako pridobljene višine primernega nadomestila.

34. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.

35. Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.34 To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je VSRS določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018. Zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožene stranke predlagano upoštevanje študije EIPF, E. d. o. o. ki v pretežni meri temelji na ocenah.35

36. Tudi sicer pa tožena stranka upoštevajoč zgoraj pojasnjene razloge kakšnih konkretnih trditev, zakaj bi bil drugačen način določitve primernega nadomestila bolj ustrezen kot način določen s strani VSRS, ni podala. Le zatrjevani nižji znesek primernega nadomestila pridobljen na podlagi druge poti (mnenja strokovnjaka) ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega (odmiki zaradi ocen) namreč ničesar ne pove o (ne)ustreznosti načina določitve primernega nadomestila, ki ga je določilo VSRS. Zato je sodišče prve stopnje sicer s skopo obrazložitvijo pravilno pojasnilo, da argumenti, ki jih je podala tožena stranka niso takšni, da bi utemeljevali spremembo načina določitve primernega nadomestila v konkretnem primeru.

37. Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri določitvi primernega nadomestila sledilo že ustaljeni miselni poti VSRS (npr.: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, itd.) ter zavrnilo vse dokazne predloge pravnih strank, ki so bili predlagani za ugotavljanje višine primernega nadomestila na drugačen način, zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določila pravdnega postopka in niti, da je kršilo ustavno varovane pravice tožene (tožeče) stranke.

38. V tem primeru ne gre za okoliščine iz 101. oziroma 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU),36 ki bi sodišče zavezovala k ravnanju po 63. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1).37 Sodišče v tem primeru ne presoja ravnanj tožeče stranke, ki bi bila v nasprotju s 101. in 102. členom PDEU, temveč v konkretnem primeru prisoja primerno nadomestilo za uporabo pravic brez dovoljenja (povračilo koristi). Zato pritožbeni očitki tožene stranke o protizakonitem ravnanju sodišča prve stopnje niso utemeljeni.

Glede primernosti uporabe Skupnega sporazuma

39. VSRS je že večkrat zavzelo stališče,38 da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).39 Takšna rešitev je v tem primeru še toliko bolj logična in življenjska, ker je bilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe in avdiovizualnih del v televizijskih programih pred razpadom sistema „vse pravice na enem mestu“ dogovorjeno enotno pod okriljem Memoranduma in njegovih dodatkov.

40. Upoštevati je treba tudi, da so imetniki pravic po Memorandumu s pogodbo dogovorili razmerja med nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo glasbenih del, in nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Tako je AGICOA prejel 61,4 odstotkov po Memorandumu pobranih nadomestil, tožeča stranka pa 38,6 odstotkov. Ker je VSRS pri določitvi primernega nadomestila uporabilo pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu, je s tem preseglo tudi različnost med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerje med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.40 Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerji ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin (npr. razlike med različnimi vrstami avtorskih del, obseg predvajanja posameznih avtorskih del,...), ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij.

K pritožbenim očitkom o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

41. V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (primerjaj točko 32 obrazložitve).

42. Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2015. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2015 dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

43. VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.41 Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,42 da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča „v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).43

44. Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).44 Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).45 Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.46 Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

45. Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.47 Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.48 To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točki 32 in 33 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).49

46. Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012.

47. Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.50 Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

48. Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2015 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2015, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2015 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2015 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,51 zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.52 Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

49. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2015 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.53

50. Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,54 ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

51. Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu. Kot je že bilo pojasnjeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela. Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

52. Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga dogovorili imetniki pravic. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012, prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

53. Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Določitev primernega mesečnega nadomestila na naročnika

54. Pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta uporabi pogodbeno dogovorjenega razmerja za delitev nadomestil, ki so odpadla na AGICOA, proti nadomestilom, ki so odpadla na SAZAS. Torej v razmerju 61,4 proti 38,6 odstotkov.

55. Ker je tožeča stranka v času sklenitve Memoranduma ščitila tudi pravice skladateljev filmske glasbe (primerjaj besedilo 2. člena Pravilnika 1998), je treba nadomestilo v višini 0,59 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu namreč sedaj vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA.

56. Iz 15. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,55 ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2015 (glej 31. člen Pravilnika), izhaja, da od nadomestila v višini 0,59 EUR na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,077 EUR (13 odstotkov od 0,59 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,513 EUR (0,59 EUR minus 0,077 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u, znaša 0,323 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,077 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih v letu 2014 ščitil SAZAS, 0,246 EUR (0,323 EUR minus 0,077 EUR).

57. Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisje avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A6, v nadaljevanju: Pravila), ki jih je v spis vložila tožeča stranka so bila sprejeta leta 2019 in so se začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo Pravilnik, ki je veljal za delitev nadomestil pobranih v letu 2015, in ne Pravil, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Kakšnih konkretnih trditev, zakaj je razmerje v Pravilih bolj pravilno, kot tisto v Pravilniku, pa tožeča stranka ni podala. Zato očitane kršitve zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravic do sodnega varstva niso utemeljene. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da Pravilnik ni del procesnega gradiva. Le tega je namreč v spis vložila tožena stranka in se nahaja na prilogi B42. Ne glede na navedeno pa tudi, če Pravilnik ne bi bil del procesnega gradiva skladno s pojasnilom v točkah 34 in 35 te obrazložitve, sodišču prve stopnje zaradi njegove uporabe, ne bi bilo mogoče očitati kršitve določil pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

58. Upoštevajoč vse pojasnjeno je zmotno tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da je bistven element primerljivosti pri iskanju vrednosti nadomestila filmska glasba. To ne drži. Bistveni elementi, ki omogočajo primerjavo in uporabo aktov Zavoda AIPA, so: enaka vrsta uporabe pravic, predhodna urejenost pobiranja nadomestil za obe vrsti avtorskih del vrsti pod okriljem Memoranduma in pogodbena določenost razmerjih delitve pobranih nadomestil po Memorandumu. Zato so vsi pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju filmske glasbe kot samostojnega neodvisnega glasbenega dela in neprimerljivosti položajev neutemeljeni.

59. S takšnim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo, za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med „avdiovizualna in glasbena dela.“

c) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

60. Pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR, je utemeljen. Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS (Priloga A7, v nadaljevanju: Sporazum) izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičena le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih.

61. Glede na navedeno tako v konkretnem primeru ni podlage za odbitek v višini 0,03 EUR.

O odmeri primernega nadomestila

62. Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih 0,246 EUR na naročnika. Ker je tožena stranka v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2015 imela 1.778.700 naročnikov, tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 437.560,20 EUR. Tožena stranka je za navedeno obdobje že plačala znesek v višini 14.253,89 EUR, zato je dolžna tožeči stranki plačati še 423.306,31 EUR (35.275,53 EUR na mesec).

O zakonskih zamudnih obrestih

63. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

64. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.56

65. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

66. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

67. Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede obsega pravic, ki jih varuje tožeča stranka, in višini primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank, monopolnemu položaju tožeče stranke ter plačilu nadomestila v znesku nekaj čez 14.000,00 EUR (le nekaj več kot 3 odstotka dolžnega nadomestila), namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja.

68. Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od 30. 12. 2016 dalje.

Sklepno

69. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 284.567,71 EUR s pripadki izpodbijano I. točko izreka prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

70. Delno pa so utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti izpodbijani II. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Tožena stranka mora torej poleg nadomestila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 138.738,60 EUR57 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje.

71. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu II. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe za znesek 130.162,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečnega zneska 51.247,13 EUR v obdobju januar -december 2015 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2015 - januar 2016 vselej do 30. 12. 2016 in za 61.496,56 EUR s pripadki potrdilo (353. člen ZPP).

72. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,58 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.59

Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka

73. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

74. Ne glede na navedeno, pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),60 in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)61 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 614.965,50 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pri izračunu pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče še upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v višini 423.306,31 EUR od zahtevanih 614.965,50 EUR, torej v 68,8 odstotkih, tožena stranka pa s svojimi ugovori v višini 191.659,19 EUR od 614.965,50, torej v 31,2 odstotkih.

75. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 3.000 točk za tožbo, 3.000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 2.250 točk za drugo pripravljalno vlogo, 3000 točk za zastopanje na naroku 16. 3. 2021 ter materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT v višini 122,5 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 13.874,45 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 8.324,67 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo 500 točk za posvet s stranko in pregled spisa, saj je to opravilo že zajeto v nadomestilu za tožbo oziroma pripravljalno vlogo (tarifna številka 39 OT). Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 6.525,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 14.849,67 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 68,8 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 10.216,57 EUR stroškov pritožbenega postopka.

76. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo 3.000 točk za odgovor na tožbo, 20 točk za obvestilo sodišču, 50 točk za predlog sodišču, 3.000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 3000 točk za zastopanje na naroku 16. 3. 2021, 40 točk za odsotnost iz pisarne ter materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT v višini 101,1 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 11.237,54 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 6.742,53 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo 3000 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku. Posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka ali glavne obravnave, ki se izvede takoj po njegovem zaključku, OT ne vsebuje. Prvi narok v konkretni zadevi je bil izveden takoj po zaključku pripravljalnega naroka. toženi stranki ne pripada posebna nagrada za pripravljalni narok, saj ne gre za posebno storitev.62 Skupaj torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 6.742,53 EUR. Ker je tožeča stranka s svojimi ugovori uspela v 31,2 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 2.103,68 EUR stroškov pritožbenega postopka.

77. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 10.216,57 EUR svojih pravdnih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 2.103,68 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 8.112,89 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

78. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili OT in ZST-1 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 268.901,23 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

79. Tožeči stranki je priznalo 2.375 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 33,75 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.938,68 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.763,21 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 4.215,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 5.978,21 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 51,6 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 3.084,76 EUR stroškov pritožbenega postopka.

80. Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 2.375 točk za pritožbo (namesto zahtevanih 2.750, saj je vrednost spornega predmeta po pritožbi tožeče stranke le 268.901,23 EUR) ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 33,75 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.938,68 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.763,21 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 48,4 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 853,39 EUR stroškov pritožbenega postopka.

81. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

82. Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 284.567,71 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo zahtevanih 2.375 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (33,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.938,66 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.763,21 EUR.

83. Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 3.084,76 EUR in 1.763,21 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 853,39 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 3.994,58 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
2 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 295/2003 z dne 09.12.2004 in USRS sklep Up 201/01 z dne 6. 11. 2003.
3 Ur. l. RS, št.: 33/91-I in naslednji.
4 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 1102/2010 z dne 07.12.2010.
5 Besedilo 3. člena Direktive se glasi: Za namene te direktive izraz „kabelska retransmisija“ označuje sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo po kablu ali mikrovalovnem sistemu začetnega oddajanja iz druge države članice, po žici ali po zraku vključno s satelitskim oddajanjem, televizijskih in radijskih programov z namenom, da jih sprejme javnost.
6 V času veljavnosti Memoranduma je slednji urejal le višino nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih. Za kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih pa je SAZAS na podlagi Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS z sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji sklenjenega z ZKOS, s kabelskimi operaterji sklepal posebne pogodbe.
7 Primerjaj npr.: VSL II Cp sodba in sklep II Cp 1629/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL sodba II Cp 880/2020 z dne 12. 8. 2020, VSL sodba II Cp 2673/2017 z dne 27. 06. 2018, VSL sodba II Cp 727/2018 z dne 10. 10. 2018 in VSL sodba II Cp 1417/2019 z dne 4. 9. 2019.
8 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji.
9 Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia).
10 Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2014, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
11 Primerjaj:VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
12 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
13 Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
14 Npr: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018,.
15 Ur. l. RS, št. 29/1998.
16 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014.
17 Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
18 Bistvena razloga za razveljavitev sta bila kršitev določil postopka (neizvedba ustne obravnave, kršitev pravice do izjave, neobrazloženost odločbe) in neustrezno upoštevanje določila 45. člena ZKUASP glede okoliščin za določitev tarife (napačno izhajanje iz tarife druge kolektivne organizacije, ki upravlja pravice soavtorjev avdiovizualnega dela, in njeno presojanje s stališča neveljavnega ZASP).
19 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018.
20 Primerjaj npr: VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2018 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve).
21 Iz 60. člena USRS izhaja, da je zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Pravica do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic pa skladno s sodno prakso in pravno teorijo izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice). Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
22 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
23 Tožeča stranka je na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 kolektivno upravljala tudi s pravicami, ki izvirajo iz kabelske retransmisije glasbe, ki je bila vsebovana v avdiovizualnih delih, ne glede na to ali so skladatelji glasbo, ki je bila vključena v avdiovizualno delo, ustvarili posebej za to delo ali je ta glasba obstajala že prej. To izhaja iz 2. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju: Pravilnik 1998), ki ga je enostransko sprejela tožeča stranka po pridobitvi stalnega dovoljenja. V točki f 2. člena Pravilnika 1998, je namreč med glasbo, ki sestavlja repertoar tožeče stranke, navedena tudi glasba iz avdiovizualnih del (kinematografski filmi, TV filmi, TV nanizanke in nadaljevanke ipd.)
24 Vir: https://www.stat.si/inflacija.
25 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
26 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
27 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
28 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
29 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (21. točka obrazložitve).
30 Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
31 Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
32 Primerjaj: VSRS sodba II ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
33 Smiselno: VSRS odločba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (30. točka obrazložitve).
34 A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
35 Primerjaj II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. in 17. točka obrazložitve).
36 Iz določila 101. člena PDEU izhaja, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki: a) neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja; b) omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, trge, tehnični razvoj ali naložbe; c) določajo razdelitev trgov in virov nabave; d) uvajajo neenake pogoje za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji in jih tako postavljajo v podrejen konkurenčni položaj; e) pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb. Iz določila 102. člena PDEU pa izhaja, da je kot nezdružljiva z notranjim trgom prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.
37 Ur. l. RS, št.: 36/2008 in naslednji. Iz 63. člena ZPOmK-1 določa, da sodišče o vsakem postopku pred sodišči, ki je povezan z uporabo 6. ali 9. člena ZPOmk-1 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, obvesti agencijo.
38 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
39 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
40 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
41 Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
42 Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018(36. in 37. točka obrazložitve).
43 Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
44 Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
45 Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
46 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
47 L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
48 Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
49 Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
50 Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
51 VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
52 Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
53 Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
54 Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
55 Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf.
56 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.
57 437.560,20 EUR minus v I. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenih 284.567,71 EUR iz naslova nadomestila za uporabo pravic in minus že plačani znesek nadomestil v višini 14.253,89 EUR.
58 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
59 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
60 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.
61 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.
62 Primerjaj: VSL Sklep I Cp 2017/2020 z dne 30.11.2020 in VSL sklep I Cp 1379/2018 z dne 14.09.2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 344, 347, 347/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 286a, 286a/4, 286a/5, 339, 339/2, 339/2-8

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - člen 2-f
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - tarifna številka II, II/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.08.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU4OTky