<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep III Kp 45435/2013

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:III.KP.45435.2013
Evidenčna številka:VSC00011262
Datum odločbe:06.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Branko Aubreht (preds.), Jožica Arh Petković (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izločitev dokazov - preiskava odvetniške pisarne - odvetnik kot stranka postopka - osumljenec - hišna preiskava

Jedro

Ko je zagovornik osumljen soudeležbe ali ko z osumljenim ali obdolžencem nima pogodbenega razmerja, ali če je celo sam (kot v obravnavanem primeru), osumljenec ali obdolženec, e poseg v odvetniško zasebnost dopusten, vendar le, če obstoji ustavno dopusten cilj (uvedba ali potek kazenskega postopka) in če je poseg tudi nujen (če do informacij oziroma podatkov, ki so v neposredni zvezi z določenim kazenskim postopkom, ni mogoče priti z drugimi preiskovalnimi dejanji). Vse to pa mora biti razvidno že iz sodne odredbe, brez katere poseg ni dopusten. Zato bi morali sodni odredbi, s katerima so bile odrejene hišne preiskave poslovnih in stanovanjskih prostorov osumljenega odvetnika A. A. ter preiskava elektronskih naprav v poslovnih prostorih tega osumljenca, poleg utemeljitve zakonskih pogojev po ZKP in Zodv (obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve določenega kaznivega dejanja, verjetnosti, da se bodo odkrili sledovi kaznivih dejanj ali predmeti pomembni za kazenski postopek ter konkretizacija spisov in predmetov, ki se iščejo) obsegati tudi utemeljitev nujnosti posega. Ker pa izpodbijani sodni odredbi ne vsebujeta razlogov o utemeljitvi nujnosti posega, sta tudi po oceni sodišča druge stopnje neobrazloženi, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije - enako varstvo pravic.

Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje državnega tožilca, da utemeljitev nujnosti posega v odredbi za hišno preiskavo ni potrebna, kadar se ta odreja pri odvetniku, ki je osumljenec.Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 21. 1. 2016 je glede tega povsem jasna in glede odvetniške zasebnosti ne dela razlike v primeru, ko je odvetnik sam osumljen kaznivega dejanja. Specifična narava odvetniškega poklica, pri opravljanju katerega se odvetnik seznani z vrsto zasebnih podatkov svojih strank, namreč terja strožje pogoje za poseg v odvetniško zasebnost, to pa je nujnost posega.

Kriteriji, ki jih je Ustavno sodišče RS opredelilo v odločbi z dne 21. 1. 2016, se ne raztezajo na posege v človekove pravice posameznikov, ki niso odvetniki, odvetniške pisarne ali prostori, kjer se ne opravlja odvetniški poklic (točka 49 obrazložitve). Predmetna ustavna odločba ni ugotovila protiustavnosti določb o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav v celoti, ampak je v tej odločbi določene posebne pogoje Ustavno sodišče določilo le za hišno preiskavo odvetniške pisarne, preiskavo elektronskih naprav odvetnika ter zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika, ne pa tudi za preiskovalna dejanja, ki predstavljajo posege v zasebnost drugih oseb, ki niso odvetniki.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, v skladu s prvim in drugim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločalo o predlogu zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. za izločitev dokazov in jim delno ugodilo. Tako je pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da se iz spisa izločijo dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe za hišno preiskavo poslovnih prostorov na naslovu B. v kraju A., ki jih uporabljata A. A. - odvetnik in Odvetniška družba A.A. in odvetniki d.o.o. ter poslovnih prostorov na naslovu F. v kraju B., ki jih uporablja Odvetniška pisarna A. A. in odvetniki d.o.o., Podružnica B. in za preiskavo elektronskih naprav, ki jih uporabljajo A. A. - odvetnik ter Odvetniška pisarna A. A. in odvetniki d.o.o. Iz spisa pa se izločijo tudi dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe za hišno preiskavo stanovanja s pripadajočimi prostori na naslovu G., v kraju A., kjer prebiva obtoženi A. A.. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje predlog zagovornikov za izločitev dokazov zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili višji državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva RS ter zagovorniki obtoženega A. A. in obtožene C. C.. Višji državni tožilec se pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena in drugim odstavkom 18. člena ZKP ter zaradi kršitve določil 2. in 14. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se v izpodbijanem sklepu navedene odredbe in dokazi ne izločijo iz spisa. Odvetniki obtoženega A. A. se pritožujejo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 399. člena ZKP ter sodišču druge stopnje predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu zagovornikov za izločitev dokazov ugodi tudi v zavrnjenem delu. Zagovornik obtožene B. B. pa ob uveljavljanju pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter zaradi nezakonitosti in neustavnosti odredb, odredi, da se izločijo vsi dokazi, pridobljeni na podlagi v pritožbi navedenih sodnih odredb in dokazi, pridobljeni na podlagi teh dokazov oziroma podredno, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi višjega državnega tožilca:

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb višjega državnega tožilca je pokazal, da ne gre dvomiti v pravilnost in zakonitost zaključkov sodišča prve stopnje v delu, kjer je sledilo predlogu obrambe in iz spisa izločilo v I. točki izpodbijanega sklepa navedene dokaze, pridobljene na podlagi odredb preiskovalne sodnice I Kpd 15825/2013 z dne 2. 4. 2013 za preiskavo poslovnih prostorov na B. v kraju A., ki jih uporablja A.A. - odvetnik in Odvetniška pisarna A.A. in odvetniki d.o.o. ter poslovnih prostorov na naslovu F. v kraju B., ki jih uporablja Odvetniška pisarna A.A. in odvetniki d.o.o., Podružnica B. ter za preiskavo elektronskih naprav, ki jih uporablja A. A. - odvetnik in Odvetniška pisarna A. A. in odvetniki d.o.o. (točka I/a), ter dokaze, pridobljene na podlagi odredbe za hišno preiskavo stanovanja s pripadajočimi prostori na naslovu G. v kraju A., kjer prebiva A. A. (točka I/b). Pri tem je utemeljeno izhajalo iz, v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno povzete vsebine odločbe Ustavnega Sodišča Republike Slovenije št. U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 (v nadaljevanju odločba z dne 21. 1. 2016), s katero je to v postopku ocene ustavnosti ZKP in Zakona o odvetništvu (ZOdv), presojalo zakonsko ureditev preiskovalnih dejanj hišne preiskave, preiskave elektronskih naprav in zasega stvari, kadar se ta preiskovalna dejanja opravljajo pri odvetnikih in sicer z vidika določb 35., prvega odstavka 36., 37. in 38. člena Ustave RS. Pri tem je ugotovilo, da sta izpodbijana zakona v neskladju z Ustavo RS. V zvezi s tem je Ustavno sodišče v obrazložitvi citirane odločbe opredelilo pojem odvetniške zasebnosti in ji priznalo posebno ustavnopravno težo oziroma posebno varstvo, s katerim se varuje zasebnost odvetnika, skozi katero se odraža zasebnost njegovih strank. Vendar pa odvetniška zasebnost ni absolutna in je vanjo mogoče poseči, toda le v primeru, da za to obstoji ustavno dopusten cilj, ki je hkrati tudi nujen.

5. Čeprav se predhodno navedena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ZKP in Zakona o odvetništvu ter ustavna pritožba zoper odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani nanašajo na preiskavo odvetniških pisarn odvetnikov, ki niso bili osumljeni kaznivih dejanj, nakar državni tožilec opozarja v svoji pritožbi, pa iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 21.1.2016, povsem jasno izhaja, da je pogoj nujnosti potrebno presojati tudi v obravnavnem primeru, ko je odvetnik, pri katerem naj bi se opravila hišna preiskava tudi sam osumljenec. Zato je že v osnovi napačno pritožbeno stališče državnega tožilca, da navedena ustavna odločba, zaradi drugačnega dejanskega stanja, ni upoštevna. Res je v ustavni odločbi zapisano, v pritožbi sicer večkrat izpostavljeno, da varovanje odvetniške zasebnosti, ne sme biti plašč za prikrivanje niti opravičilo za izvrševanje kaznivih dejanj, vendar ne v kontekstu, kot ga razume državni tožilec. Zaradi zaščite in varovanja odvetniških strank (in ne zaradi priviligiranja odvetnika) je namreč zagotovljeno ustavno varstvo odvetniške zasebnosti, ki je absolutna le v primeru, kadar je odvetnik zagovornik osebe, zoper katero se vodi predkazenski ali kazenski postopek, odvetnik oziroma zagovornik pa ni osumljen soudeležbe in še to v zvezi z zaupnimi podatki v zvezi z zaupnim razmerjem zagovorništva. V tem primeru namreč ne obstoji ustavno dopusten cilj za poseg v odvetnikovo zasebnost. V ostalih primerih, ko je zagovornik osumljen soudeležbe ali ko z osumljenim ali obdolžencem nima pogodbenega razmerja, ali če je celo sam (kot v obravnavanem primeru), osumljenec ali obdolženec, pa je poseg v odvetniško zasebnost dopusten, vendar le, če obstoji ustavno dopusten cilj (uvedba ali potek kazenskega postopka) in če je poseg tudi nujen (če do informacij oziroma podatkov, ki so v neposredni zvezi z določenim kazenskim postopkom, ni mogoče priti z drugimi preiskovalnimi dejanji). Vse to pa mora biti razvidno že iz sodne odredbe, brez katere poseg ni dopusten.

6. Zato ni mogoče odreči utemeljenosti zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da bi morali sodni odredbi, s katerima so bile odrejene hišne preiskave poslovnih in stanovanjskih prostorov osumljenega odvetnika A. A. ter preiskava elektronskih naprav v poslovnih prostorih tega osumljenca, poleg utemeljitve zakonskih pogojev po ZKP in Zodv (obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve določenega kaznivega dejanja, verjetnosti, da se bodo odkrili sledovi kaznivih dejanj ali predmeti pomembni za kazenski postopek ter konkretizacija spisov in predmetov, ki se iščejo) obsegati tudi utemeljitev nujnosti posega. Ker pa izpodbijani sodni odredbi ne vsebujeta razlogov o utemeljitvi nujnosti posega, sta tudi po oceni sodišča druge stopnje neobrazloženi, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije - enako varstvo pravic. Glede na določilo drugega odstavka 18. člena ZKP, so na podlagi neobrazloženih odredb pridobljeni dokazi nedovoljeni, saj gre za dokaze pridobljene s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pa ima za posledico izločitev dokazov, navedenih v točki I izreka izpodbijanega sklepa. Pravilnosti takšnega zaključka pa ne more omajati povsem posplošeno in v nasprotju z citirano ustavno odločbo pritožbeno zatrjevanje državnega tožilca, da utemeljitev nujnosti posega v odredbi za hišno preiskavo ni potrebna, kadar se ta odreja pri odvetniku, ki je osumljenec. Kot že navedeno, je odločba Ustavnega sodišča RS z dne 21. 1. 2016 glede tega povsem jasna in glede odvetniške zasebnosti ne dela razlike v primeru, ko je odvetnik sam osumljen kaznivega dejanja. Specifična narava odvetniškega poklica, pri opravljanju katerega se odvetnik seznani z vrsto zasebnih podatkov svojih strank, namreč terja strožje pogoje za poseg v odvetniško zasebnost, to pa je nujnost posega. Tako je predmetna ustavna odločba v zvezi z preiskavo odvetniške pisarne pravzaprav sledila sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki tudi glede primerov, ko so odvetniki osumljeni kaznivih dejanj terja strožji nadzor za preiskavo odvetniških prostorov, o čemer se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo v 21. točki izpodbijanega sklepa. Zaradi ugotovljene pomanjkljivosti v obrazložitvi odredb za hišne preiskave pri osumljenem A. A., pa zakonitosti le-te državni tožilec ne more doseči z naknadnim utemeljevanjem nujnosti posega in navedbami, ki se nanašajo na samo izvedbo hišne preiskave, po izdanih odredbah. Utemeljitev nujnosti posega v odvetnikovo zasebnost, torej tega, zakaj želenih podatkov ni mogoče pridobiti na drug način, ki ne bi predstavljal posega v odvetnikovo zasebnost, pa prav gotovo ne predstavljajo v pritožbi navedeni posamezni izseki iz obrazložitve odredbe preiskovalne sodnice in sicer ″da bo varovano varstvo pravic in zaupnosti strank odvetniške pisarne″, da ″ne bodo posegli v pravice tretjih oseb, ki so v zaupnem odnosu z odvetnikom ali pisarno″ ter da se preiskava elektronskih naprav ″mora opraviti na način, da se v najmanjši meri posega v pravice oseb, ki niso osumljeni ali obdolženci in varujejo tajnost oziroma zaupnost podatkov″, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavljajo zgolj nekatere posebne pogoje za hišno preiskavo, določene v Zakonu o odvetništvu (poleg splošnih, navedenih v ZKP) za primere, ko se preiskava opravlja pri odvetniku.

7. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje tožilčeve pritožbene navedbe, da določbe ZKP in ZOdv v času izdaje obravnavanih odredb niso predpisovale, da bi sodišče moralo utemeljevati nujnost posega, zaradi česar kasneje sprejeta ustavna odločba ne more imeti učinka za nazaj. Do teh, v odgovoru na predlog za izločitev dokazov že izpostavljenih tožilčevih argumentov, se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izčrpno opredelilo v točki 35 in 36 izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje do pravilnosti teh argumentov prvega sodišča nima nobenih pomislekov in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. K temu pa dodaja, da se je glede učinkovanja tovrstnih ustavnih odločb, kot je tudi odločba U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21.1.2016, v svojih odločbah že večkrat izreklo tudi Ustavno sodišče RS, med drugim tudi v odločbi Up-624/11 in sicer, da učinkujejo v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je odločba začela učinkovati, če do tega dne, o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

K pritožbi zagovornika obtožene C. C.:

8. Povsem neutemeljena je trditev zagovornika, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo do sicer zavrnjenih navedb obrambe obtožene C. C. v predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov, zaradi česar naj bi kršilo 25. člen Ustave Republike Slovenije, izpodbijani sklep pa naj bi bil obremenjen s kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke drugega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji sodišča druge stopnje se je namreč prvo sodišče v 51. točki izpodbijanega sklepa, zadovoljivo opredelilo do navedb obtoženkinega zagovornika, ki je v predlogu za izločitev dokazov izpostavljal vlogo obtožene C. C. kot zaposlene in imetnice poslovnega deleža v družbi V. I. d.o.o. (katera se je sicer ukvarjala z opravljanjem računovodskih, finančnih in davčnih storitev), zaradi česar naj bi bila vloga obtoženke podobna vlogi odvetnika saj, da so podatki, s katerimi razpolaga ta družba, zaupne narave. Gre za tako imenovano poslovno zasebnost, zaradi česar bi ob smiselni uporabi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 1. 2016, morala tudi odredba za hišno preiskavo v poslovnih prostorih gospodarske družbe V. I. d.o.o. z dne 2. 4. 2013, obsegati obrazložitev nujnosti tega posega, saj bi bilo, po mnenju obrambe, do iskanih podatkov mogoče priti tudi na drug način (pri predstavnikih gospodarske družbe, pri Davčni upravi RS, pri AJPES in pri gospodarski družbi V. d. d.).

9. Do, v predlogu za izločitev dokazov, povsem posplošeno zatrjevane poslovne zasebnosti, se je po prepričanju pritožbenega sodišča, prvo sodišče v izpodbijanem sklepu argumentirano opredelilo in pravilno zaključilo, da ugotovitve ustavne odločbe z dne 21. 1. 2016 glede odvetniške zasebnosti, ni mogoče enostavno širiti na druga področja oziroma druge osebe, ki jih pri opravljanju poklicne dejavnosti morebiti veže poslovna skrivnost, ne pa tudi odvetniška poklicna tajnost, ki je bila predmet presoje navedene ustavne odločbe. Zagovornik pa tudi ne more biti uspešen, ko zgolj na načelni ravni, tudi z uporabo Slovarja slovenskega knjižnega jezika opozarja na razliko med računovodstvom in finančnim ter davčnim svetovanjem ter s tem v zvezi izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, ki primeroma med osebami, katere odvetnik ali stranka prepustita v zaupno sfero in ki niso zavezane k varstvu odvetniške poklicne tajnosti, omenja tudi računovodje. Dejstvo je, da je bila v predlogu za izločitev domnevno nezakonitih dokazov, vloga obtožene C. C. v družbi V. I. d.o.o. opredeljena povsem na splošno s citiranjem osnovne dejavnosti te družbe in sicer, da je ″šlo za opravljanje računovodskih, finančnih in davčnih storitev″. Kot je bilo že navedeno, se je prvo sodišče do takšnih nekonkretiziranih navedb v predlogu za izločitev dokazov, zadovoljivo opredelilo v 51. točki izpodbijanega sklepa. Zagovornik pa šele v pritožbi prvič bolj konkretno problematizira vprašanje zaupnosti podatkov v družbi V. I. d.o.o., ki se v družbi zbirajo predvsem zaradi davčnega svetovanja, ki naj bi bilo po njegovem mnenju podobno opravljanju odvetniške dejavnosti, saj da so tudi finančni in davčni svetovalci dolžni ščititi interese svojih strank, zaradi česar pa naj bi tudi zanje, enako kot za odvetnike, veljalo načelo zaupnosti. Pri tem se sklicuje na določila Kodeksa poklicne etike davčnih svetovalcev - članov Zbornice davčnih svetovalcev, glede zaupne narave podatkov pa na 15. in 38. člen Zakona o davčnem postopku ter sodišču prve stopnje očita, da bi se v luči aktualne ustavne odločbe z dne 21. 1. 2016, moralo opredeliti tudi do teh pritožbenih pomislekov. Do utemeljenosti teh očitkov, pa bi se pritožbeno sodišče lahko opredelilo le, če bi predlog za izločitev dokazov vseboval takšno konkretizacijo, kot obravnavana pritožba, prvo sodišče pa bi se do tega bodisi opredelilo ali pa ne opredelilo. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati v uvodu pritožbe navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in določb Ustave RS.

10. Neutemeljene pa so tudi navedbe pritožbe, da bi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 21.1.2016, v skladu z načelom „iura novit curia“, moralo prvo sodišče samo presojati vidik zaupnosti, ki ga določa zakonodaja, na davčnem področju. Dejstvo je, da pogoji, kot jih je določilo Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi, veljajo le za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav odvetnika ter zaseg predmetov, listine in naprav odvetnika, ne pa za ta preiskovalna dejanja v primerih, ko se z njimi posega v zasebnost drugih oseb, ki niso odvetniki.

11. Povsem enake ugotovitve pa veljajo tudi za, v pritožbi prvič izpostavljeno poklicno molčečnost po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP, ki se sicer nanaša na priče. Tudi glede te, se sodišče prve stopnje v povezavi z odredbo za hišno preiskavo poslovnih prostorov V. I. d.o.o. in preiskave elektronskih naprav, v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, saj je predlog za izločitev dokazov ni zatrjeval. Iz tega razloga se tudi v tem delu pritožbeno sodišče ne more opredeljevati, do pritožbeno zatrjevane pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa. Zgolj kot pojasnilo pa sodišče druge stopnje dodaja, da se hišna preiskava lahko opravi tudi pri osebah, ki ne smejo biti zaslišane kot priče ali ki so oproščene dolžnosti pričanja, če s posameznimi predpisi niso določene omejitve glede preiskave. Takšne omejitve so, kot je bilo že navedeno, določene v ZOdv, podobno določbo ima tudi Zakon o notariatu, hišna preiskava pa je izključena tudi glede prostorov in oseb, ki uživajo imuniteto oziroma nedotakljivost po mednarodnem pravu. Da bi bile takšne omejitve glede hišne preiskave določene tudi v Zakonu o davčnem postopku (na katerega se sicer pritožba sklicuje glede zaupnosti podatkov), pa tudi pritožnik ne zatrjuje.

12. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik obtožene C. C., niso podani.

K pritožbi zagovornikov obtoženega A. A.:

13. Enako kot v predlogu za izločitev dokazov, obramba obtoženega A. A., tudi v pritožbi vztraja pri tem, da so preostale, v tem postopku izdane odredbe za hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, poleg odredbe za hišno preiskavo poslovnih in stanovanjskih prostorov odvetnika A. A. ter za preiskavo elektronskih naprav, ki jih uporablja A. A. kot odvetnik (I Kpd 15825/2013) nezakonite in neustavne, ker niso zadostno obrazložene, saj da v njih ni obrazložen in utemeljen temeljni pogoj za izdajo tovrstnih odredb, to je nujnost posega v človekove pravice posameznikov, zoper katere so bile odredbe izdane, s tem pa da je bil, v nasprotju z Ustavo in zakonom, dovoljen poseg v prostorsko in komunikacijsko zasebnost, po 35. in 38. člena Ustave RS in 8. členu EKČP. Gre za odredbe, ki jih je prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo v točki 48, pod naslovom „Ostale odredbe“. Obramba meni, da bi preiskovalna sodnica, pred odločitvijo o predlogih državnega tožilca za odreditev hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, morala tudi pri osebah, ki niso odvetniki, opraviti tako imenovani strogi test sorazmernosti in tega v odredbah obrazložiti. Ugotoviti bi torej morala temeljni pogoj, ki mora biti izpolnjen pri vsakem posegu v človekovo ustavno pravico, to je nujnost posega, ter ga kot takšnega v odredbah obrazložiti. Ker pa preiskovalna sodnica tega ni storila in ker prvo sodišče z izpodbijanim sklepom, v takšnem postopanju ni prepoznalo kršitev zgoraj navedenih odločitev Ustave RS, pritožnik meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, prvo sodišče pa da je kršilo določbe kazenskega postopka, kazenskega zakona, zmotno ugotovilo dejansko stanje, ter kršilo tudi več ustavnih pravic in sicer pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS, in tudi pravico do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP v povezavi s prvim odstavkom 6. člena EKČP.

14. Navedeni očitki pritožbe namenjeni sodišču prve stopnje, so po presoji sodišča druge stopnje, povsem neutemeljeni. Strinjati se je potrebno s presojo sodišča prve stopnje, da se kriteriji, ki jih je Ustavno sodišče RS opredelilo v odločbi z dne 21. 1. 2016, ne raztezajo na posege v človekove pravice posameznikov, ki niso odvetniki, odvetniške pisarne ali prostori, kjer se ne opravlja odvetniški poklic (točka 49 obrazložitve). Nobenega dvoma namreč ni, kar pravilno v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da predmetna ustavna odločba, ni ugotovila protiustavnosti določb o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav v celoti, ampak je v tej odločbi določene posebne pogoje, Ustavno sodišče določilo le za hišno preiskavo odvetniške pisarne, preiskavo elektronskih naprav odvetnika ter zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika, ne pa tudi za preiskovalna dejanja, ki predstavljajo posege v zasebnost drugih oseb, ki niso odvetniki. Pritrditi je sicer potrebno pritožniku, da je iz ustavne odločbe z dne 21. 1. 2016 mogoče smiselno razbrati, da je sestavni del za doseganje ustavno dopustnega cilja pri posegih v človekove pravice kogarkoli, ne le odvetnika, prav nujnost tega posega oziroma da cilja ni mogoče doseči z blažjimi posegi. To nenazadnje izhaja tudi iz splošnega načela sorazmernosti, izvedenega iz načela pravne države (2. člen Ustave RS). Vendar pa ne gre dvomiti v zaključke sodišča prve stopnje, ko to ugotavlja, da tega pogoja nujnosti, kadar ne gre za odvetnika, v odredbi za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav, ni potrebno posebej obrazložiti, saj v ZKP to ni predvideno, kaj takega pa ne izhaja niti iz sodne prakse, še manj pa iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1006/13 z dne 9. 2. 2016. V tej odločbi, izdani po ustavni odločbi z dne 21. 1. 2016, se je sicer obravnaval pomen obrazložitve odredbe za hišno preiskavo, vendar le z vidika obrazložitve zakonsko določenih pogojev.

15. Kljub obširnemu pritožbenemu utemeljevanju, da je obstoj nujnosti pri posegih v človekove pravice pomemben in da je ta pogoj potrebno ugotavljati v vsakem posamičnem dejanskem položaju, pa ni mogoče oporekati pravilnosti zaključkom sodišča prve stopnje, da je ta pogoj upošteval že zakonodajalec z določitvijo pogojev in postopka v ZKP, s katerimi je uredil hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav. V izpodbijanem sklepu povzeti zakonski pogoji in postopki za izvedbo hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, določenih v 215. in 219.a členu ZKP, v bistvu predstavljajo problematizirani ustavni pogoj za poseg v ustavne pravice, to je nujno potrebnost zaradi določenega kazenskega postopka in hkrati preprečujejo nepravilno oz. neutemeljeno poseganje v zasebnost posameznika. S tem, ko je preiskovalna sodnica v izpodbijanih odredbah dosledno utemeljila oz. obrazložila danost vseh zakonskih pogojev za odreditev hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, ni nobenega dvoma, da je na ta način upošteval ter obrazložila tudi nujnost posega. Več kot to, pa v primeru, ko ne gre za odvetnika, pogoja nujnosti v odredbi za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav, ni potrebno obrazložiti. Ker pa je prvo sodišče v izpodbijanih odredbah preiskovalne sodnice pravilno prepoznalo ustrezno obrazložitev zakonskih pogojev iz 214. člena in 219. a člena ZKP in to v izpodbijanem sklepu, po presoji pritožbenega sodišča natančno obrazložilo, ni mogoče pritrditi pritožbeno zatrjevanim kršitvam določb ZKP, Ustave RS in EKČP.

16. V izpodbijanem sklepu pa tudi ni mogoče najti pritožbeno zatrjevane neskladnosti, ki jo pritožnik izvaja iz obrazložitve na 43. in 44. strani izpodbijanega sklepa. Na tem mestu se prvo sodišče res ne strinja z državnim tožilcem, ki zatrjuje, da se strogi test sorazmernosti nanaša zgolj na presojo ustavne skladnosti zakonske ureditve ter v tč. 38. zaključuje, da je načelo sorazmernosti eno izmed bistvenih elementov pravne države, ki ga je na ustavno raven povzdignilo Ustavno sodišče RS, zavezuje pa vse državne organe. Iz teh, v pritožbi selektivno povzetih delov obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče sprejeti pritožnikovega zaključka o tem, da bi o dovoljenosti, sicer zakonsko urejenega in dovoljenega posega (v katerem je načelo sorazmernosti že upoštevano), v ustavno pravico posameznika, ki ni odvetnik, bilo potrebno test sorazmernosti oz. nujnosti posega v odločbi vedno obrazložiti. Glede pritožbeno izpostavljenega izseka obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je povsem jasno, da je ta zapisan v kontekstu presojanja pogojev po odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 21.1.2016, glede nujnosti posegov v odvetniško zasebnost, kar je bilo tudi bistvo tožilčevih pritožbenih izvajanj.

17. V nadaljevanju svoje pritožbe zagovorniki obtoženega A. A. svoje pomisleke o pomanjkljivo obrazloženih odredbah za hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, utemeljujejo z ponavljanjem, že v predlogu za izločitev dokazov naštetih odločb ESČP, zlasti sodbe Dragojević proti Hrvaški, glede katere je prvo sodišče v 57. členu navedlo povsem razumne razloge, zakaj te odločbe ni mogoče upoštevati na način kot to terja obramba, česar pa pritožbeno sploh ni problematizirano. Prav tako tudi ne zaključkov sodišča prve stopnje, ki se je v 58. točki izpodbijanega sklepa opredelilo še do nekaterih drugih odločb ESČP, ki jih je obramba naštela v predlogu za izločitev dokazov, in sedaj ponovno tudi v pritožbi (Gillow proti Združenemu Kraljestvu in Leander proti Švedski).

18. Glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da odredbam za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav, navedenih v 48. točki izpodbijanega sklepa, ni mogoče očitati pomanjkljivosti obrazložitve, zaradi česar niso podane v pritožbi navedene kršitve določb ZKP, Ustave RS in EKČP. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izločitev teh odredb in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov, posledično pa tudi izpodbijani sklep ni obremenjen z očitanimi kršitvami.

19. Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbe vseh treh pritožnikov zavrnilo, kot neutemeljene.

20. Če bo za obtožena A. A. in C. C. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/3, 83
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4MDY0