VDSS Sodba Psp 463/2017

Jedro

Pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te podatke zagotavljajo pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju, opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco (140. člen ZPIZ-2). Samozaposlene osebe so zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca iz 15. člena ZPIZ-2, kakor zavezanec za plačilo prispevkov delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 21. 10. 2015 in 8. 6. 2016. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje glede pokojninske dobe tožnika in glede plačil prispevkov ter mu v posledici tega pravilno odmerila delno pokojnino.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi ponovi navedbe iz tožbe in pripravljalnih vlog ter povzame dosedanji predsodni in sodni postopek, navede katere dokaze je tekom sodnega postopka predlagal. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem inšpektorice A.A. oziroma inšpektorjev, ki so preko tožene stranke opravili revizijo, in zahteval da se pridobijo zapisi o reviziji za čas od leta 1993 do 2000. Sodišče teh zapisnikov od tožene stranke ni zahtevalo. Z navedenimi dokazi je tožeča stranka želela dokazati, da revizija ni ugotovila, da prispevki za čas od leta 1993 do leta 2000 ne bi bili poravnani. Tožnik bi ob upoštevanju pokojninske dobe tudi za časovno obdobje v letu 1982, 1983 in od 1995 do 1997 lahko uveljavil upokojitev v skladu z določbami ZPIZ-1 in ne ZPIZ-2, kot je to odločeno. Tožnik je rojen 6. 9. 1954 in je imel na dan 31. 12. 2012 58 let, 3 mesece in 25 dni ter je tako izpolnil starostni pogoj, lahko pa bi uveljavljal tudi dejanski čas služenja vojaškega roka in še otroka, ki ga soproga ni uveljavila. Tožnik je bil v času od 1. 1. 1996 do 24. 6. 2016 zaposlen v družbi B. d. o. o., skupni zaslužek znatno presega osnove, od katerih bi moral plačati prispevke. Toženka je delovno dobo tožnika zmanjšala za leto 1993 za 3 mesece in 29 dni, za leto 1994 za 4 mesece in 2 dni, leto 1996 za 1 mesec in 20 dni, leto 1997 za 2 meseca in 11 dni. Glede let 1982 in 1983 meni, da v kolikor FURS teh podatkov ne posreduje, to ne pomeni, da v teh letih tožnik ni poravnal obveznosti. Iz delovne knjižice izhaja, da sta te dve leti potrjeni. V kolikor tožnik ne bi plačeval dajatev oziroma prispevkov, delovna knjižica za ti dve leti tudi ne bi bila potrjena s strani tožene stranke. Pritožba meni, da ni prave volje, da bi se podatki, ki očitno obstajajo ali pri toženki in pri FURS-u poiskali. Pritožba prav tako meni, da bi morala banka C. predložiti dokumentacijo vezano na časovno obdobje, prav tako arhiv D. ni pojasnil, zakaj ne hrani dokumentacije združene obratovalnice E.E. in F.F., B. d. o. o. in tudi G. d. o. o. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, popolnoma ugotovitev dejansko stanje, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, njegove dokaze in pravne zaključke, k temu pa še dodaja.

6. Pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te podatke zagotavljajo pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju, opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco (140. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Samozaposlene osebe so zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca iz 15. člena ZPIZ-2, kakor zavezanec za plačilo prispevkov delodajalca.

7. Tožnik je bil v obdobju od 16. 10. 1978 do 1. 10. 1993 samozaposlena oseba, opravljal je samostojno dejavnost in bil tako zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca kot delodajalca in tudi zavezanec za posredovanje podatkov glede plačanih prispevkov v matično evidenco. Za leto 1982 in 1983 podatkov v dosjeju matične evidence glede plačanih prispevkov za tožnika ni. V upravnem spisu tožene stranke se nahaja originalna delovna knjižica tožnika, iz katere je razvidno, da je tožnik od 16. 10. 1978 do 31. 12. 1981 opravljal samostojno dejavnost v okviru s.p. „H.“ .... Od 1. 1. 1982 do 1. 10. 1993 je v delovno knjižico vpisan F.F. obrtnik. Navedena zaposlitev je potrjena tudi s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Območne enote I.. Pomeni, da je potrjeno zgolj dejstvo, da je bil tožnik v tem obdobju samostojni podjetnik zavarovan na tej podlagi in na tej podlagi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeno pa ne pomeni, da je za to obdojbe plačal tudi prispevke. V posledici tega je potrebno upoštevati zdaj veljavno določilo 133. člena ZPIZ-2, ki določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V kolikor je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninski dobi upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnik ni izkazal, da bi v letih 1982 in 1983 plačal predpisane prispevke, mu tožena stranka v zavarovalno dobo ni mogla šteti navedeni dve leti.

8. Tožnik je bil v času od 3. 5. 1994 do 1. 4. 1995 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in prejemnik denarnega nadomestila. Tožena stranka je za navedeno obdobje pravilno upoštevalo podatke, kot jih je sporočil v matično evidenco zavezanec za prijavo, to je Zavod RS za zaposlovanje I.. Navedeni zavod je bil v tem obdobju zavezanec za izplačilo nadomestila in tudi zavezanec za posredovanje podatkov v matično evidenco in tako ni nobene potrebe, da bi te podatke tožena stranka še kontrolirala preko Ministrstva za finance.

9. Tožnik se je ponovno obvezno zavaroval s 1. 1. 1996 pri podjetju B. d.o.o., in sicer za čas od 24. 6. 1996 iz naslova delovnega razmerja. Navedeno obdobje mu je tožena stranka v celoti upoštevala v zavarovalno dobo.

10. Od 25. 6. 1996 dalje je bil tožnik zavarovan kot poslovodna oseba in družbenik v podjetje G. d. o. o. z zavarovalno podlago 40, od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2011 je bil tožnik v podjetju G. d. o. o. vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja (podlaga 001). Za leto 1996 in 1997, ko je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje s podlago 040, kot lastnik in hkrati direktor podjetja G. d. o. o., I., izhaja iz podatkov matične evidence, da tožnik ni plačeval prispevkov od najnižje pokojninske osnove, tako da se je pokojninska doba preračunala glede na plačane prispevke (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2) in se je za leto 1996 poleg časa, ki ga je tožnik prebil v delovnem razmerju, upoštevalo še 4 mesece in 19 dni, za leto 1997 pa se je upoštevalo 9 mesecev in 19 dni.

11. Tožnik je v letu 1996, v času, ko je bil zavarovan na podlagi 040 (6 mesecev in 6 dni - 186 dni) plačal prispevke v višini 386.873,00 SIT. V kolikor bi plačal prispevke od najnižje pokojninske osnove, bi prispevki za ta čas znašali 516.585,57 SIT. Plačani znesek prispevkov je zadostoval za 139 dni ali 4 mesece in 19 dni. Enako velja tudi za leto 1997, ko je v 12-ih mesecih plačal prispevke v višini 859.922,72 SIT, prispevki za najnižjo pokojninsko osnovo pa so za isto obdobje znašale 1.071.460,38 SIT. S plačanimi prispevki je tako pokril 289 dni oziroma 9 mesecev in 19 dni. Navedeni podatki izhajajo iz matične evidence pri toženi stranki.

12. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka zaprosilo tako Finančni urad I. za podatke o plačanih prispevkih tožnika za leto 1982 in 1983 in za čas od leta 1993 do leta 1996. Zaprosilo je prav tako banko C. za iste podatke in arhiv D.. Vendar pri tem ni bilo uspešno v tem smislu, da bi navedeni pravni subjekti lahko posredovali zaprošene podatke, saj z njimi niso razpolagali.

13. Revizorka matične evidence A.A. je v okviru revizije prijav in ugotavljanja plač oziroma osnov iz zavarovalne dobe v letu 2001 preverjala pravilnost prijavljenih podatkov s strani podjetja G. d. o. o., tako glede prijavljenih podatkov o zavarovancih in zavezancih oziroma dajalcih podatkov (po 37. in 38. členu takrat veljavnega ZMEPIZ). V zvezi z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem navedene revizorke je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da so zapiski o opravljeni reviziji v upravnem spisu, zaslišanje priče pa bi bilo relevantno le, če bi tožnik predložil dokazila, ki nasprotujejo ugotovitvam v reviziji. Tožnik pa ni predložil nobenih listinskih dokazov o plačilu prispevkov, ki so edini preverljivi in uporabljivi za ugotovitev pokojninske dobe. Glede plačila prispevkov tožnika je podlaga, kot je bilo že rečeno, podatek o plačah oziroma o osnovi, nadomestilih, plačanem prispevku in obdobij zavarovanja obrazec M4 v matični evidenci in tožena stranka je te podatke uporabljala pri izdaji izpodbijanih odločb.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da izpodbijana sodba nima hibe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe razumljiv, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

15. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 1. točko 165. člena ZPP, nosi stroške pritožbe sam.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 383/2013
• VDSS sodba Psp 185/2012
• Sodba in sklep VIII Ips 328/2009